Molk je zlato

Ameriški spletni medij Catholic Online je konec avgusta, sklicujoč se na italijansko katoliško agencijo Chiesa, poročal: »Zaradi sprememb v samem vrhu Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja so zdajšnji glavni predstavniki Kristusovih legionarjev, nasledniki osramočenega ustanovitelja Marciala Maciela, le še bolj živčni. Kardinala Franca Rodeta, prefekta omenjene kongregacije in njihovega zadnjega glavnega zaščitnika, bodo zamenjali zaradi starosti. Njegov naslednik še ni znan.« Kot že dalj časa opozarjajo številni mediji, v glavnem katoliški, je Rodetova kongregacija, sicer odgovorna za nadzor nad cerkvenimi redovi, dosledno zavračala preiskavo Macielovega reda in njegovih neštetih pedofilskih zlorab. Glavni razlog za to tiči v globokem prijateljstvu med Rodetom in Kristusovimi legionarji, ki se nadaljuje celo po smrti njihovega ustanovitelja leta 2008. Kardinal Rode s tem sledi ustaljenemu vzorcu obnašanja svojih predhodnikov, ki so vedeli za zlorabe znotraj legionarskega reda, vendar niso nikoli ukrepali. Vseskozi so ostali zvesti Macielu. Oziroma njegovemu denarju.
Marcial Maciel velja za enega največjih podjetnežev v sodobni cerkvi. S svojo spretnostjo je ustvaril pravi imperij. Po navajanju ameriškega časopisa Wall Street Journal Kristusovi legionarji razpolagajo s 650 milijoni dolarjev letnega proračuna, italijanski L''espresso pa meni, da je celotno premoženje reda vredno okrog 25 milijard dolarjev. Legionarji delujejo v 20 državah in upravljajo okoli 1700 semenišč. Iz Mehike, kjer imajo sedež, je v večno mesto dolga desetletja tekla reka denarja, ki ni nikoli presahnila. V Vatikanu so izbrani ljudje vedno dobivali določene zneske; razume se, da so bili to tisti, ki so imeli najvišje funkcije in največji vpliv na papeža. S tem si je Maciel kupoval zaščito pred obtožbami o spolnih zlorabah. Resnica o njegovem dvojnem življenju je prišla v javnost šele lani in dodobra pretresla administrativne, pa tudi čisto teološke temelje Svetega sedeža.
Demon v talarju
Marcial Maciel, med privrženci znan kot »nuestro padre« (naš oče), je ustanovil Kristusove legionarje leta 1941. Svojo izjemno karizmo je uporabil za to, da se je že na samem začetku obdal z bogatimi pokrovitelji, predvsem premožnejšimi vdovami. S kopičenjem njihovega denarja je z leti krepil svoj vpliv, najprej v Mehiki, nato še v ZDA. Med njegove prijatelje in podpornike so sodili različni bogataši, hollywoodski producenti, politiki na visokih položajih in pa znane medijske osebnosti. Veliko hvale in spoštovanja je bil Macielov red seveda deležen tudi v Vatikanu zaradi zelo uspešnega širjenja Kristusovega nauka. Pokojni papež Janez Pavel II. je Maciela poveličeval kot »predanega voditelja mladih«. A resnica, kot so jo poznali tudi v Vatikanu, je bila povsem drugačna.
Po navajanju ameriškega časopisa National Catholic Reporter (NCR), ki je več mesecev preiskoval delovanje Kristusovih legionarjev, je Maciel že v prvih dveh desetletjih delovanja svojega reda zlorabil okoli 20 semeniščnikov, v tem obdobju pa je bil tudi odvisnik od morfija. Z leti je jemal vedno več otrok in mladih semeniščnikov »na počitnice« po Mehiki in v Španijo ter jih posiljeval. Zaplodil je tudi več otrok z različnimi ženskami. Newyorški škof John McGann je leta 1976, 1978 in 1989 v Vatikan poslal podrobne opise Macielovega spolnega zlorabljanja, s katerimi ga je seznanil neimenovani duhovnik, pripadnik legionarjev, vendar se ni zgodilo nič. Maciel je vzpostavil tako rekoč neprebojni obrambni mehanizem za varovanje svojega ugleda. Predvsem so se morali vsi legionarji zavezati k molčečnosti in popolni podrejenosti vodji, poleg tega si je Maciel v Vatikanu še kupoval prijateljstvo vplivnih kardinalov.
Ustaljena praksa je bila, da so Kristusovi legionarji visoke vatikanske uradnike ob prihodu na položaj pozdravili z denarjem in darovi in jim potem še naprej izkazovali velikodušnost. Denar se je delil na različne načine; bil je izročen v ovojnicah v pisarnah, med mašami in na različnih srečanjih, na katerih so kardinali izražali naklonjenost do legije in njenega ustanovitelja. Eden od nekdanjih uradnikov Kristusovih legionarjev, oče Stephen Fitcher, je prelomil zavezo molčečnosti in za NCR priznal, da je Macielu, vsakič ko se je ta odpravljal v Rim, pomagal polniti ovojnice s po 5000 in 10.000 dolarji. »Maciel si je z denarjem kupoval moč. Ogromno smo lagali v zvezi s tem denarjem, od kod prihaja, kam gre in kako se deli. Zaradi tega se je znotraj reda sčasoma vzpostavila kultura laganja, saj smo vsi vedeli, da lažemo,« je dodal eden od nekdanjih višjih uradnikov legionarjev, ki je želel ostati neimenovan.
Leta 1998 je osem bivših legionarjev sprožilo postopek zoper Maciela pred Kongregacijo za doktrino vere, ki jo je vodil kardinal Joseph Ratzinger. Vendar je Maciel užival podporo ključnih ljudi; to so bili kardinal Angelo Sodano, vatikanski državni tajnik, kardinal Eduard Somalo, prefekt Kongregacije ustanov posvečenega življenja, in monsinjor Stanislaw Dziwisz, papežev osebni tajnik. Ratzinger, po pričevanjih eden izmed redkih kardinalov, ki niso želeli sprejeti Macielovega denarja, je bil pripravljen sprožiti preiskavo zoper njega, vendar je bil pritisk nanj premočan, zato je zadevo opustil. Leta 2004 je ponovno začel preiskavo zoper Maciela, končala pa se je maja 2006. Vmes je Ratzinger postal Benedikt XVI. Nadškof Joseph Tobin, pred kratkim imenovan na položaj tajnika Rodetove kongregacije kot prvi znanilec prihajajočih zamenjav, je za Chieso dejal: »Ena izmed prvih stvari, ki si jih je naložil papež Benedikt XVI., je bila, da opravi z Macielom. To je bila pogumna poteza, saj sem bil takrat v Rimu in videl, koliko vpliva je Maciel imel.«
Novi papež si ni želel škandala, zato je Macielu maja 2006 zgolj zapovedal, da se mora umakniti s svoje javne duhovniške funkcije in preživeti preostanek življenja v molitvi in pokori. Umrl je 30. januarja 2008 in leto kasneje so legionarji začeli javno priznavati, da ima »nuestro padre« tudi biološke potomce in da je zlorabljal otroke in mlade semeniščnike. Afera, ki je sledila, je bila specifična, saj spodjeda tudi teološke temelje Svetega sedeža. Katoliška doktrina namreč določa, da imajo verski redovi pod pokroviteljstvom cerkve božjo karizmo, ki jim pomaga, da laže opravljajo duhovno poslanstvo. To karizmo, ki je de facto darilo boga, pa naj bi poosebljali prav ustanovitelji redov. Zadeva je še dodatno kočljiva, ker je Vatikan oziroma papež tisti, ki podeli dovoljenje nekemu verskemu redu, da lahko deluje pod pokroviteljstvom katoliške cerkve. In papeži naj bi bili, tako spet trdi uradna doktrina, nezmotljivi. Ob primeru Marciala Maciela vse to postaja vprašljivo.

RODE KOT DEJAVNIK

Benedikt XVI. je maja letos namignil, da Kristusove legionarje čakajo temeljite reforme skupaj z redefinicijo verske karizme in prenovo sistema oblasti, uradni Vatikan pa se je dokončno distanciral od Maciela s pismom, v katerem je za nekdanjega »predanega voditelja mladih« zapisal, da je živel »življenje brez razmišljanja in pristnih verskih čustev«.
Kaj se bo zgodilo s Kristusovimi legionarji, nad katerimi zdaj bedi tudi posebni papežev odposlanec, še vedno ni znano. Priznani ameriški moralni teolog Germain Grizes se je že lani takoj po izbruhu škandala zavzel za »postopno odpravo« reda in ustanovitev novega, ki bi ga vodila »izvoljena majhna skupina ljudi, ki bi hkrati bili novi ustanovitelji«. Njegov predlog ima podpornike tudi znotraj cerkve, med njimi je najglasnejši baltimorski nadškof Edwin O''Brien, ki zahteva popolno prevetritev legije ali kar ukinitev tega reda. Kongregacija ustanov posvečenega življenja je tista, ki ima vsa pooblastila, da sproži temeljito preiskavo o delovanju Kristusovih legionarjev, tudi kar zadeva dolgoletno podkupovanje visokih vatikanskih uradnikov, in ima celo to pristojnost, da vpliva na prihodnost reda. Vendar ni storila nič. Kot je 8. februarja lani eden od predstavnikov kongregacije povedal za Katoliško tiskovno agencijo, ni imel Rode v načrtu nobenega posega v red legionarjev, njegovo stališče je bilo, da bo počakal in videl, ali težave lahko rešijo sami.
Najočitnejši razlog za neodzivanje kongregacije je, da je Rode goreč podpornik Kristusovih legionarjev in njihovega ustanovitelja. Januarja 2005 je Rode v nagovoru legionarjem v Baziliki Naše gospe iz Guadalupe v Ciudadu de Mexicu Maciela označil za »orodje, ki ga je bog izbral za to, da izpelje eno največjih duhovnih prenov cerkve v 20. stoletju«. Dodal je še, da je Maciel »resnični Kristusov vojak, ki ga spremljata spoštovanje in hvaležnost njegovih otrok«. Da Rode takrat ni vedel za pedofilske zlorabe znotraj reda, je zelo malo verjetno, vsekakor pa je bil eden izmed redkih kardinalov v Vatikanu, ki so bili z njimi podrobneje seznanjeni maja 2006. Je to omajalo njegovo javno zaupanje v Kristusove legionarje in njihovega ustanovitelja? Ne. Rode se je julija 2007 v Atlanti udeležil slovesnega srečanja združenja Regnum Christi, prek istega ustanovitelja tesno povezanega s Kristusovimi legionarji, in povedal: »Da bi sprejeli in dojeli globlji pomen posebne karizme vašega gibanja, upoštevajte, kaj cerkev pravi vernim: ustanoviteljeva interpretacija karizme je avtentična interpretacija. Torej berite, razmišljajte in sprejmite besede človeka, izbranega od boga, vašega ustanovitelja, očeta Maciela. To je najučinkovitejši način, da bog vtisne karizmo vašega gibanja v vašo zavest, srca in dejanja.«
Vprašanje seveda je, ali je bilo tudi prijateljstvo med legionarji in Rodetom kupljeno z denarjem, kot je to veljalo za številne njegove predhodnike. Tega ne moremo trditi z vso gotovostjo, vendar so po poročanju nekaterih ameriških medijev Kristusovi legionarji Rodetu plačali vsaj eno potovanje, in sicer v mehiško letovišče Cancún. Global Post je navedel še izjavo očeta Giovannija Adene, urednika neodvisne katoliške tiskovne agencije Adista iz Rima, ki trdi, da je Rode legionarje spodbujal k temu, da so mu pošiljali darila. Kot je pojasnil: »Ko Rodetova kongregacija vpraša za darove, bodo skupine, ki si želijo nadaljnje podpore, poslale darila in denar. Rode ima rad takšne stvari.«
Vse to je sprožilo polemike. Grizes in George Weigel, osebni biograf papeža Janeza Pavla II., sta Vatikan že lani javno pozvala, naj odredi preiskavo o delovanju Kristusovih legionarjev, ki bo neodvisna od Rodetove kongregacije. Weigel je denimo zapisal, da Kongregaciji ustanov posvečenega življenja ne gre zaupati, da bo opravila objektivno preiskavo, saj »so se njeni višji predstavniki upirali tej rešitvi že pred Macielovim discipliniranjem maja 2006 in se ji upirajo še naprej, odkar je izbruhnila zadnja nevihta v zvezi z Macielom. Takšen odpor pa se ne prilega nobeni kurijski pisarni, ki naj bi imela nadzorno vlogo pri kredibilni, moralni in institucionalni preiskavi Kristusovih legionarjev.«
Obrnili smo se tudi na pisarno kardinala Rodeta v Vatikanu z vprašanji glede njegove javne naklonjenosti Macielu in prosili za pojasnilo medijskih navedb o prejemanju darov Kristusovih legionarjev. Rodetov osebni tajnik Blaž Jezeršek je odpisal: »Gospod kardinal je zadnjih nekaj let dosledno odklanjal sleherno izjavo ali intervju za vašo ''revijo'', saj je bila uredniška politika le-te vseskozi nekritično (in nepravično) žaljiva do Cerkve, vernikov katoliške veroizpovedi in predstavnikov cerkvenega vodstva. Iz istega razloga - ton zastavljenih vprašanj jasno govori o tem - tudi tokrat ne želi odgovarjati na poslana vprašanja.« Vendar ne gre samo za Mladino in Rodeta; visoki vatikanski uradniki na splošno zavračajo dajanje izjav glede Macielove preteklosti in svoje vloge v njej - tudi če jih o tem sprašujejo katoliški mediji.
Seveda dopuščamo še druge možnosti, zakaj se Rode ni posvetil Marcialu Macielu. Mogoče je preprosto prezaseden z drugimi, pomembnejšimi stvarmi. Lani je denimo odredil obsežno in strogo preiskavo ameriških nun. Njihov zločin? Zadnja desetletja jih je veliko nehalo nositi redovniška oblačila, številne so tudi zapustile samostane, živijo samostojna življenja in se ukvarjajo še z drugimi dejavnostmi na univerzah, v odvetništvu in podobno. Nekatere celo agitirajo za večje spremembe znotraj cerkve, kot sta odprava celibata in odprtje duhovniške službe za ženske. To je Rodeta vidno razburilo in v svojem govoru v Massachusettsu leta 2008 jih je ostro kritiziral, ker so sprejele način življenja, ki ga cerkev ne dopušča. Na tej točki človek lahko samo še upa, da so Rodeta res podkupili Kristusovi legionarji, sicer si mora postaviti težko vprašanje: kakšen je človek, ki ga emancipirane ženske razburijo bolj kot posiljeni otroci?