23. 9. 2010 | Mladina 38 | Družba
Vojteh Ravnikar 1943–2010
Arhitekt, ki je svoj odnos do okolja izražal z arhitekturo
© Borut Krajnc
Visok, slok, sivolas gospod s pokončno in ponosno držo, z mirno govorico telesa, a preudarnih in natančno izraženih misli, iskriv in duhovit sogovornik, erudit, kozmopolit, ki je dobro poznal domačo grudo in značaj svojih rojakov. Takšnega se ga bomo radi spominjali, pa tudi kot ostrega strokovnega analitika in družbenega kritika. »Arhitektura je od politike sicer odvisna, na srečo pa ni direktno odvisna od njenih zakonitosti. Spričo tega se naši stroki ni bati ustreznega diktata, saj ima protiorožje, kot so narodova avtohtonost, zavest, kultura in zgodovina.« Tako je v prvi polovici devetdesetih let razmišljal Vojteh Ravnikar, arhitekt in urednik revije Piranesi (ustanovil jo je leta 1992), mislec in publicist, projektant pomembnih arhitekturnih stvaritev, profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (od leta 1993), ki so ga študentje vzeli za svojega in za veliko več kot le za mentorja. V začetku osemdesetih let (1983) je ustanovil tudi Piranske dneve arhitekture - mednarodni seminar, simpozij, prireditev z razstavami in s predavanji ali kakorkoli že lahko poimenujemo ta strokovna srečanja, ki so vsako leto potekala v poznojesenskem Piranu, kamor so romali arhitekti iz Srednje Evrope in Mediterana, pa tudi iz severne Evrope, da bi sodelovali z mnogokrat zelo zanimivimi in družbeno pomembnimi temami ali pa jim zgolj prisluhnili. Ena izmed njih je bila tudi arhitektura in politika, tema, ki jo je Ravnikar nakazal v svojem razmišljanju o tem, kako spremeniti odnos družbe do arhitekture, ji zagotoviti več kredibilnosti, kako spremeniti njeno vlogo in položaj v družbi in zvišati stopnjo zavesti o njeni pomembnosti za družbo: »Da bi te upoštevali, moraš sam vzpostaviti lastno pozicijo, ki je potem relevantna v diskurzu med posameznimi umetnostnimi panogami. Ambivalenca med velikimi investicijskimi sredstvi, ki so potrebna za realizacijo posameznega arhitekturnega dela, in med umetniškim vložkom se praviloma prevesi v škodo umetniškega. Spričo osupljivo visokih številk se umetniški vidik kreacije umakne močnejšemu ekonomskemu argumentu.« Vojteh Ravnikar se je zavedal vseh pasti, ki so jih za arhitekturo prinašale družbene spremembe v devetdesetih letih, in kot da bi hotel ustaviti čas in ponuditi trenutek kontemplacije, je strokovni javnosti predstavil svoj projekt Pomnik rodbine Windischgrätz - kamniti monolit sredi notranjskega gozda z nakazanim simbolom križa.
Njegov prijatelj, stalni udeleženec Piranskih dnevov arhitekture, Benečan Francesco Dal Co, profesor zgodovine arhitekture v Benetkah, je o prijateljevi arhitekturi zapisal: »Če opazujemo dela Vojteha Ravnikarja, mislim predvsem tista dela, ki jih je gradil zadnja leta, jasno zaznamo evropski naglas v jeziku, ki ga je pri projektiranju uporabil. Načini izražanja, ki jih je ljubljanski arhitekt v svoji zdaj že tridesetletni karieri izčistil in naredil prefinjene, pripadajo jeziku, ki boljšim evropskim projektantom omogoča medsebojni dialog ne glede na različnost njihovega geografskega in kulturnega izvora. Njegove hiše so ponavljajoči se dokaz, kako je neki sicer razširjen, a ne standardiziran jezik izničil razlike med središči in predmestji ter potrdil, da tudi v ambientih, ki jih navadno obravnavamo kot marginalne, zorijo izkušnje, ki prinašajo novo energijo sodobnemu raziskovanju arhitekture.«
Vojteh Ravnikar se je rodil v Ljubljani leta 1943, čez trideset let diplomiral na ljubljanski fakulteti za arhitekturo in bil med študijem član revije AB, ki je z njegovo generacijo uvedla nov teoretski diskurz v naš prostor. Po študiju se je za tri leta povezal s kolegi arhitekti v Skupino Kras, arhitekturni biro, ki je v glavnem gradil na Krasu (Vremski Britof, Občina Sežana, Osnovna šola in vrtec Dutovlje). Ravnikar se je držal maksime Bistvo arhitekture je stroka, ki odgovori na problem v prostoru, in še naprej gradil na Krasu in širšem območju Primorske: Hotel klub Lipica, Kulturni center Srečka Kosovela v Sežani, pokopališče Sežana, Hotel Piran v Piranu, stanovanjsko-poslovna stavba Mandrač v Kopru pa ureditev Carpaccievega trga v Kopru in načrt za Levji grad, Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica, Knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici, niz novih blokov v Novi Gorici, pošta v Zadru ... morje, burja in kamniti Kras so bili njegov navdih in njegova lokacija. Povezavo s Krasom pa pomeni tudi zid. Tomaž Brate je v svoji študiji o Ravnikarjevi arhitekturi ra-ziskal element zidu: »Zid pa v začetku ni bil le koncept - prva odmevna realizacija (Vremski Britof) je pravzaprav narekovala idejo in materijo že s fizično prisotnostjo. Zalomljen zid, nabit z energijo in idejo, je bilo potrebno le oplemenititi na točkah 'suspenza'. In iz tega razbrati življenjsko izkušnjo: kako veliko vlogo v arhitekturi lahko igrata način in forma zamejitve prostora.« Brate razmišlja, kako so se amalgami Krasa kanalizirali v zid kot prepoznavni element Ravnikarjeve arhitekture. Skratka zid, ki ni le to, ampak izbrana forma, materialna ekspresija in medij za vzpostavljanje odnosa do okolja, na primer: kot paravan pri Kulturnem domu Srečka Kosovela, zgodba pri realizaciji Občine v Sežani ali kot manifest pri Knjižnici Franceta Bevka. Ravnikar je zapisal: »Vloga konteksta se ne manifestira zgolj v sposobnosti odčitanja zakonitosti zatečenega. Pomembnejša je osebna poetika avtorja, ki svoj odnos do okolja izraža z arhitekturo.«
Vojteh Ravnikar je cenjen med svojimi kolegi doma in po svetu, prejel je tudi družbena priznanja: leta 1987 Plečnikovo nagrado, leta 1990 in 1996 mednarodno nagrado piranesi, leta 2003 Prešernovo nagrado za arhitekturo in leta 2006 Herderjevo nagrado, ki jo podeljujejo na dunajski univerzi umetnikom iz srednje-evropskega prostora.
Zanj so bili enako pomembni natečaji, ne glede na to, katero nagrado je prejel, pa arhitekturne delavnice za študente, različna predavanja po svetu in strokovni članki, načrtoval je tudi notranjo opremo in interierje, gledališko scenografijo, bil član mednarodnih žirij, razstavljal na skupinskih in samostojnih razstavah, kjer so se poleg realiziranih projektov znašle tudi drobne skice pogledov in aksonometrij, pobarvane teksture, krokiji, črtne risbe s črnim nalivnim peresom na polprosojnem papirju, ki so ilustrirale njegovo misel: »Ustvarjam v spirali med roko in glavo: nekaj si zamislim in to skiciram, potem spet mislim in narišem novo predstavo in tako naprej.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.