Franco Juri, poslanec in podpredsednik stranke Zares

Franco Juri je eden od poslancev, ki vseskozi nasprotujejo udeležbi Slovenske vojske v Afganistanu. V ponedeljek so tja odšli pripadniki 14. kontingenta, ki bodo prvič vodili enote afganistanske vojske na terenu in se bodo lahko tudi zapletli v bojne spopade. Juri trdi, da je to nekaj popolnoma nesprejemljivega in posledica dejstva, da se vlada izogiba jasnim odločitvam, in da je, kar posebej zbuja skrb, v Sloveniji vojska močnejša od politike. Kar je zelo nevarno. Juri je v intervjuju zelo neposreden: če vlada do konca leta ne bo sporočila, kdaj se bo Slovenija umaknila iz Afganistana, bo stranki predlagal odhod iz koalicije.

Na mariborski konvenciji stranke Zares ste sprejeli izjavo o tem, da se mora vlada v mesecu dni odločiti, kdaj naj se Slovenska vojska umakne iz Afganistana. Mesec dni je že skoraj mimo, vlada ni naredila ničesar. Kaj bo naredila vaša stranka?

Po našem predlogu in na našo pobudo je bila sklicana izredna seja odbora za zunanjo politiko. Razpravljali smo o stanju v Afganistanu in sprejeli sklep, da mora vlada do konca leta, ne torej v enem mesecu, predstaviti časovnico in strategijo odhoda iz Afganistana. To je kompromis, ki smo ga uskladili znotraj koalicije. Sprejet je bil, četudi so nekateri, predvsem predstavniki ministrstva za obrambo, vseskozi menili, da časovnice ne gre navesti. Po njihovem prepričanju naj bi v Afganistanu, spričo naših zavez, ostali do konca misije. Vendar drugačnih pogledov na pomoč Afganistanu nima le naša stranka. V evropskem parlamentu bodo obravnavali resolucijo o novi strategiji za Afganistan, ki sta jo sopodpisala evroposlanca Pino Arlacchi, poročevalec iz Afganistana, in Ivo Vajgl. Osnutek temelji na nekaterih dejstvih, za katera so naši uradniki in funkcionarji nekoliko gluhi. Recimo na spoznanju, da se je mednarodna razvojna pomoč za Afganistan v veliki meri izgubila. Letno se pretaka v Afganistan okoli 14 milijonov evrov. S strani EU je bilo v zadnjih letih v razvojnih programih investiranih 8 milijard evrov, do končnih uporabnikov, pomoči potrebnih Afganistancev, pa je prišlo le 20 % predvidenih sredstev.

In ostala, so kar izginila?

Niso. ZDA so v bistvu sprivatizirale to vojno. Dale so koncesije vplivnim zasebnim družbam, pa tudi zaslužnim nevladnim organizacijam, ki se ukvarjajo z varnostjo, logistiko, gradbeništvom, telekomunikacijami, in seveda se je javni denar mednarodne skupnosti izgubljal po teh nepreglednih kanalih. Drugi podatki, na katerih temelji nastajajoča evropska resolucija, so podatki o tem, da so se od leta 2002 do danes kazalci kakovosti življenja v Afganistanu v resnici poslabšali. Kljub skoraj desetletni navzočnosti mednarodnih sil življenje ni boljše. Povečala se je otroška umrljivost, povečala se je trgovina z opiati, za 130 odstotkov se je povečala revščina, življenjska doba se je znižala. Podatek je šokanten: strošek petih dni vojskovanja bi zadostoval za izkoreninjenje revščine. Tudi to govori o absurdnosti vojne.

Kaj konkretno pomeni zahteva po časovnici? Datum odhoda, datum razmisleka o odhodu, datum novih pogajanj?

Do tega se mora opredeliti vlada. Moje mnenje je, da bi bilo najboljše, če v Afganistan 14. kontingent sploh ne bi odpotoval. A moramo biti realni, zaveze nam zmanjšujejo manevrski prostor. Prevzeli smo odgovornost in vratolomnih odločitev ni pričakovati. Za nas v Zaresu je pričakovan kompromis, da Slovenija izvede največ, ponavljam, največ štiri rotacije Skupine za mentoriranje in povezovanje (OMLT). Prva se začenja te dni - kar pomeni še največ dve leti, do oktobra 2012. Ob tem se je vlada, po našem vztrajanju, zavezala tudi, da bo po končani drugi rotaciji ocenila učinkovitost tega programa in varnostne razmere Afganistana. Če bi se stvari še razvijale v napačni smeri, je možno, da se odhod uresniči že prej - torej čez eno leto.

Na kaj torej pristajate, še največ dve leti vojaške navzočnosti Slovenske vojske v Afganistanu?

Največ, po možnosti pa manj. Celo v Washingtonu že govorijo o datumu začetka umika, omenja se leto 2011. Po desetih letih mora najbrž biti jasno, ali je vojna dobljena ali ne.

Očitajo vam, da se greste pacifizem zgolj zaradi političnih točk, da na mrtvih vojakih delate svojo politično kariero.

Kdo je izjavil tako neumnost?

Predsednik parlamentarnega odbora za obrambo Jožef Jerovšek. Vaše zahteve naj ne bi bile iskrene in zdi se, kot da pričakujete »dramatično novico iz Afganistana oz. da se bo zgodil smrtni primer. Potem bi pobrali politične točke«.

To je zelo neokusna domneva, ki odlično pristaja njenemu izumitelju. Sicer velja ravno nasprotno - samo vstop Slovenije v OMLT objektivno povečuje tveganje, da se kaj zgodi slovenskim vojakom. Tega pa, upam, si ne želi nihče. Oddahnili si bomo, ko se bodo vsi vrnili živi in zdravi.

Naj bom ciničen, ali ni tako, da je povsem običajno, da v vojni umirajo vojaki?

Dejstvo je, da so to prostovoljci, da bodo za svoje nevarno delo v Afganistanu razmeroma dobro, vendar ne odlično plačani. So profesionalci in vedo, da tvegajo. Zavestno in odgovorno gredo tja, prepričan sem, da gredo z iskrenim prepričanjem in namenom, da bodo pomagali pri iskanju poti do trajnega miru. Vendar vpletanje Slovenije v vojno dviguje tudi prag ogroženosti vseh državljanov Slovenije. Slovenija bo kot država bolj izpostavljena, postala bo država v vojni. Ne gre torej za nekaj zasebnikov, vojaki zastopajo državo Slovenijo, vse nas, državljane.

Odločitev o razširitvi misije je bila sprejeta lani decembra. Zakaj ste se poslanci, ki temu nasprotujete, odločneje oglasili šele pred nekaj meseci?

Nova dejstva so se kopičila kasneje. Informacije, ki smo jih dobivali od vladnih predstavnikov, so lasten OMLT opisovale kot edino možno alternativo afganistanske izhodne strategije; urjenje afganistanske vojske. Kasneje so se pojavila nova dejstva, nova spoznanja, na katera nismo bili uradno opozorjeni. Špekulirali smo že, a na vladi različnih domnev o poteku vojne niso želeli potrditi.

Kaj to pomeni?

Pojavili so se na primer dokumenti, ki jih je objavila internetna stran Wikileaks, ki dokazujejo napačen pristop vojaškega posredovanja ter vso nesmiselnost in kontraproduktivnost vojne v Afganistanu. Razkrila se je dvojna vloga pakistanskih vojaških obveščevalnih služb, razkrila se je škandalozna privatizacija vojne, razkrile so se umazane taktike bojevanja ZDA. Še več, nihče nam ni zares pojasnil, kaj bodo pravzaprav delali slovenski vojaki. Da bodo na terenu verjetno tudi vodili akcije afganistanskih rekrutov. Da bodo torej verjetno sodelovali tudi v bojnih operacijah. Te dni je recimo prišel v javnost podatek, objavljen v Objektivu, da se bodo verjetno iz oporišča v Šindandu, kjer bodo slovenski vojaki, izvajale operacije ob afganistansko-iranski meji. Lahko tudi čez njo, kar bi bilo zelo nevarno. In kaj, če bodo v vojni operaciji tudi slovenski vojaki prestopili mejo in se zapletli z iransko vojsko? O takšnih razsežnostih in tveganjih parlamentarcev ni nihče obvestil. Nasprotno. Vse gradivo je bilo vedno intonirano pretežno pozitivno, češ da moramo verjeti v boljše scenarije. Nikjer ni bilo nobene resne analize razmer na terenu. Našli smo jih na spletu, pri različnih neposrednih pričevanjih in v medijih.

Ali službe v generalštabu in na obrambnem ministrstvu slabo opravljajo svoje delo? Ali prirejajo podatke?

Ne mislim, da jih prirejajo, vendar gotovo selektivno predstavljajo probleme. Kajti njihov primarni namen je prepričati parlament in javnost, da je prav, da smo v Afganistanu. Takšen je namen vojaškega vrha in obrambnega ministrstva.

Kakšno je razmerje med politiko in Slovensko vojsko?

Slabo in zame razočarljivo. Vseskozi smo pričakovali, da bo vojska v celoti podrejena civilni sferi, politiki, parlamentarni presoji oz. nadzoru. Pa ni tako. Vojska in obrambno ministrstvo oziroma vlada lahko brez soglasja parlamenta odločata o ekspedicijah, ki nimajo samo mirovni, ampak tudi vojaški oziroma vojni namen.

Je v Sloveniji vojska močnejša od politike?

Takšen je moj vtis, še posebej po vstopu v Nato. Poglejte recimo, kako vladne in vojaške strukture odgovarjajo na vprašanja o tem, zakaj raje ne sodelujemo na civilni ravni, razvojno in humanitarno, recimo s Skupinami za obnovo provinc. Pravijo, da to ni mogoče, če nismo hkrati prisotni v vojaških operacijah. Mar to ne diši po vezani trgovini in izsiljevanju?

Če je v državi vojska močnejša od politike, je to za državo zelo slabo.

Seveda je, zelo slabo in nevarno.

Ameriški novinar Bob Woodward v svoji novi knjigi razkriva, kakšne težave je imel ameriški predsednik Obama s prepričevanjem svojih generalov o prihodnosti Afganistana. Se kaj podobnega dogaja pri nas, želi vrh vojske voditi svojo vojno?

Takšno ni samo moje mnenje ali mnenje mojih strankarskih kolegov. Podobne ocene prihajajo tudi z obrambnega ministrstva in iz Slovenske vojske. Tudi sindikat slovenskih vojakov je bil o tem dovolj kritičen. Občutek imam, da se odločitve, ki so strateškega pomena, sprejmejo v tistem delu vojaškega vrha, ki je nedeljivo povezan z Natom. Problem slabega komuniciranja med vojsko in civilno sfero se je poglobil po našem vstopu v Nato. Takrat je prevladala logika učinkovitosti, hitrih odločitev, vse vlade so se zelo potrudile, da parlament pri vojaških vprašanjih ne bi imel poudarjene pristojnosti. Tudi ta vlada, ki ima sicer v svojem koalicijskem programu zapisano zavezo, da bo povečala pomen in vlogo parlamenta, je ta parlament prelisičila tako, da je parlamentu povečala vlogo, a le »razpravljalno«, ne pa odločujoče.

Nekaj poslancev je pred časom v parlamentarno proceduro vložilo novelo zakona, ki naj bi to spremenila.

Predlagamo, da se sleherno odločanje, ki pomeni angažiranje vojske v tujini, z izjemo zavez, ki izhajajo iz 5. člena Natove pogodbe, in z izjemo nekaterih operativnih odločitev, ki so vezane na že predhodno sprejeto napotitev, sprejme v parlamentu.

Torej predlagate, da naj bi parlament sprejel odločitev o napotitvi slovenskih vojakov v tujino, ne pa da se s to odločitvijo le seznani.

Parlament bi moral imeti pri teh vprašanjih odločujočo vlogo. Naš predlog zakona podpira tudi predsednik Danilo Türk, vrhovni poveljnik Slovenske vojske. Kar je zelo pomembno.

Zakaj je bil ta predlog zakona vložen šele pred časom, prepozno, da bi se ulovil rok napotitve vojakov v prvi OMLT.

Bolje prepozno kot nikoli. Tudi mi se učimo umetnosti politike.

Kako vlada gleda na predlog zakona nekaterih, ne vseh, poslancev vladnih strank?

Na seji vlade se je pojavil predlog sklepa obrambne ministrice, ki je nasprotoval naši pobudi, ampak o njem se niso odločali, mnenja so različna, ministri Zaresa vztrajajo, da vlada predlogu poslancev ne sme nasprotovati. Nadaljevali bomo našo pobudo, zavedamo se, da za sprejem zakona potrebujemo dvetretjinsko večino. Ne bo lahko, a vlada, ki se ima za levosredinsko, ki je drugačna od Janševe vlade, ki ni militaristična vlada, bi naš predlog morala podpreti, saj pomeni širjenje polja demokracije.

OK, ampak zakaj bi Slovenija sploh odšla iz Afganistana?

Ker bi lahko bila bolj koristna z drugačno obliko pomoči. Vojaška strategija v Afganistanu je za zdaj neuspešna. Skrajni talibani so se okrepili in celo dobili določeno legitimnost, postali so uporniki, mirovne sile pa okupatorji. Pred kratkim sem se pogovarjal z Giuliem Cristoffaninijem, zdravnikom in enim od soustanoviteljev Emergency, edine neodvisne zdravniške mednarodne organizacije v Afganistanu. Emergency ni nikoli dovolila, da bi jo ščitili z orožjem. Kdorkoli, ne talibani, ne Američani in Isaf, ne posamezne milice, ne severno zavezništvo, nihče. V Afganistanu so že 11 let, torej so bili tam že pred posegom mednarodnih sil, in se je šele nedavno zgodilo, da so njihove predstavnike zaprli. Aretirali so jih vojaki Isafa. Zaprli so tudi njihovo bolnico v Helmandu, ker naj bi v njej našli veliko orožja. Farsa je bila razkrinkana in po dveh tednih so jih izpustili. Razlog za aretacijo je bil preprost, zdravniki so bili nadležne priče in so o nečednostih ofenzive tudi poročali javnosti.

Ali ne gre za lažno moralo? Če se Slovenija umakne iz Afganistana, če to naredi celotna mednarodna skupnost, bo tam spet državljanska vojna. Ljudje bodo spet umirali.

Vojna je največji generator nasilja in državljanske vojne. Umik se ne bo zgodil kar tako. Potreben je nov okvir mednarodnega posredovanja v Afganistanu. Sedanji je poguben. To ugotavlja osnutek resolucije evropskega parlamenta. Arlacchi predlaga nov pristop za reševanje konflikta, ki naj ne temelji pretežno na vojaških operacijah. Zanimivo je, da mu je te dni pritrdil sam general Petraeus, ki je zelo kritičen do zapletanja zasebnih interesov v Afganistanu. A očitno si nekateri ne želijo, da se stanje prehitro stabilizira. Strateški interes je lahko tudi obkolitev Irana, priprava za novo vojno. Ameriška orožarska industrija je ravnokar s Savdsko Arabijo sklenila posel za 60 milijard dolarjev. Zelo nevarno bi bilo, če bi Slovenija sodelovala v tem meglenem scenariju. Vilenske izjave si ne smemo več privoščiti!

In kakšna naj bi bila nova strategija?

Treba se bo pogajati z vsemi. Tudi s talibani. Pogovor o zmernih in radikalnih skupinah je nesmiseln. Tudi na zahodnim silam lojalni vladni strani niso vsi svetniki ...

Tudi s teroristi?

Bodimo previdni z uporabo tega pojma; tudi partizani so bili za nekatere banditi in teroristi. Pojem terorizem je v Afganistanu večplasten. Torej teroristi že obvladujejo 80 % afganistanskega ozemlja in očitno imajo tudi podporo dela ljudstva. Kje pa je Bin Laden? Vsako teroristično gibanje se lahko preoblikuje in postane uporniško. Kruti talibani uporabljajo tudi terorizem, a kot kaže, ga uporabljajo tudi paravojaške skupine Cie.

So bili potemtakem tudi tigrovci teroristi?

Tako jih je poimenovala takratna fašistična oblast in tudi danes jih nekateri tako opredeljujejo. Tigrovci so nedvomno uporabljali tudi metode terorizma, čeprav je bil njihov cilj pravičen. In danes ni dvoma, da so bili prvi antifašistični borci. Vse-eno jih ne bi primerjal z nazadnjaškimi talibani.

Nekoč, v času Nata in vilenske izjave, ste dejali, da je sodelovanje v Natu kot Hotel Kalifornija. Vanj lahko vstopiš, ven pa bolj težko. A ni ravno tako. Nekatere države, recimo Nizozemska, so umaknile svoje sile iz Afganistana, znotraj Nata so si izbrale svojo pot. Zakaj Slovenija ne vodi svoje politike?

To je zame nerazumljivo. Če je bila Janševa vlada ideološko blizu Georgeu Bushu in je posvojila doktrino preventivne vojne, je popolnoma nesprejemljivo, da naša vlada nadaljuje to pot. Tiste, ki mi očitajo politično nabiranje točk, bi spomnil, da sem bil med nasprotniki vstopa v Nato in da smo nasprotniki opozarjali na scenarij, ki se dogaja danes. Odločanje o ključnih vojaških vprašanjih se dogaja daleč od nas. Za to pa je odgovorna naša politika in ne le ministrica za obrambo.

Kdo so največji jastrebi v slovenski politiki? Ministra Dimitrija Rupla ni več, politika pa je še vedno ista.

Tudi pri nas se je vzpostavil sistem, ki deluje mimo jastrebov in golobov. Pri vprašanju do Afganistana ni nikakršnih odstopanj. A treba je tudi priznati, da ima minister Žbogar nekoliko drugačen odnos do nekaterih vprašanj, recimo do palestinskega vprašanja, do blokade Kube ali do zahodne Sahare. Ta samopotrjujoči se sistem je najtežje prebiti ravno pri Afganistanu. Zakaj? Ker je Afganistan travma in mora Nata. Nato se zaveda, da je lahko Afganistan največji poraz v zgodovini. Minister Žbogar je recimo razlagal, kako se je počutil ob zastavah zavezniških sil v Kabulu, dejal je, da bomo na koncu vsi skupaj zmagovalci.

Ne gre le za zmago. Gre tudi za kompleks majhnosti. Slovenija je vedno zadovoljna, če jo pohvali mednarodna skupnost.

Seveda, a pri vsem tem v Afganistanu nimamo niti konkretnih interesov. Tako kot recimo Nemčija, Španija, Italija. Te države so del orožarske industrije, Slovenija pa ne. Razen nekaj malega produktov Fotone za vojaško tehnologijo, ki so jo nekoč prodajali Pakistanu in so danes po vsej verjetnosti v rokah talibanov. V že omenjenem poročilu evropskega parlamenta je zanimiv podatek, koliko stvari na koncu pristane pri talibanih. Stvar je preprosta, zaradi privatizacije vojne velike ameriške družbe na terenu najemajo lokalne podizvajalce, ki lahko delujejo le, če plačajo davek talibanom ali drugim upornikom.

Afganistan je pomembno politično vprašanje v ZDA, Nemčiji, na Nizozemski, pri nas pa ne. O tem, razen neke majhne koalicijske stranke, ne govori pravzaprav nihče.

Tudi sam sem presenečen, da velika SD, razen posameznih poslancev, ne odpira vprašanja o Afganistanu. Pričakoval sem veliko več poguma. Verjetno je glavni razlog strah pred priznanjem velikega poraza Nata. Čuti se zadrega, o Afganistanu bi radi govorili le to, kako so naši vojaki dobri, kako pomagajo lokalnim prebivalcem in kako je najbolje, da javnost pravih informacij o dogajanju v Afganistanu sploh nima. Najbolj paradoksalno pa je, da vlado pri vprašanju Afganistana najbolj podpira opozicija.

Predsednik vlade je v intervjuju v začetku leta dejal, da si je izpogojeval pravico, da lahko z enim telefonskim klicem odpokliče vojake iz Afganistana. Mu verjamete?

To je blef, ustvarjanje vtisa. Predsednik vlade je govoril o umiku, pa je potem pozabil na te besede. Prav tako predsednik vlade molči ob vprašanju, ali naj o napotitvi Slovenske vojske v tujini odloči parlament. Naj to podpre, če verjame v parlamentarno demokracijo!

Kako ocenjujete delo Ljubice Jelušič?

Je zelo dejavna, vendar bi moralo ministrstvo nadzorovati obrambni sistem, demokratično voljo civilne sfere bi moralo posredovati vojski. A se pogosto dogaja nasprotno. Moj vtis je, da se pomembne odločitve o prihodnosti Slovenske vojske ne sprejmejo v Sloveniji, pač pa v visokih krogih Nata, potem pa jih ministrica posreduje politiki kot izvršena dejstva. Ob tem pa je suverena, ker politika nima pravega vpliva v zakonodajnem telesu. Še več, predsednik parlamentarnega odbora za obrambo je na srečo ministrice gospod Jerovšek, ki s svojim vodenjem pogosto prispeva k osmešenju samega odbora. Skratka, stvari gredo vojaškemu vrhu zelo gladko.

Ste edini poslanec, ki je podpisal Mladinino peticijo Ukinimo vojsko. Ministrica je takrat dejala, da je v nasprotju z ustavo. Se imate za sovražnika slovenske ustavne ureditve?

Mladinina peticija je veliko bolj ustavna od nekaterih početij obrambnega ministrstva. Izhaja iz 124. člena slovenske ustave, ki govori o mirovni politiki in kulturi nenasilja. Te politike danes žal ne vidim. Vsebina peticija ni skrajna, je realistična. Po vseh ujmah in poplavah bi morala dobiti še večjo pozornost.

Slovenska vojska je med nedavnimi poplavami pomagala, a ni bila v prvih vrstah in ni se odzvala hitro, veliko bolj so ljudem pomagali gasilci in pripadniki civilne zaščite, tudi sosedi.

Ravno to sem govoril. Prioritete razvoja Slovenske vojske so pač takšne, da ni usposobljena za tovrstne operacije. Zato so morali improvizirati. In nova strategija razvoja Slovenske vojske to tezo dobro dokazuje.

Zakaj razvojni strategiji nasprotujete? Ker naj bi bila ekspedicijska?

Do strategije smo v Zaresu kritični, ker zaznavamo ekspedicijsko naravnanost Slovenske vojske in prilagajanje izvršenim dejstvom, od nakupa patrij do topnjače Triglav. Ker zanemarja nacionalno razsežnost, ne le klasično obrambno, kajti nevarnosti iz bližnje soseščine niso realne, temveč nekatere nove nevarnosti, vključno ekološke, naravne, socialne. Zato se mi zdi smiselna ideja peticije, da bi se del vojaških sredstev prenesel v socialne transferje in druge koristnejše namene. V Zaresu smo pred vstopom v koalicijo zagovarjali znižanje vojaškega proračuna na 1 % BDP-ja. Nato ga želi dvigniti na 2 %, privolili pa smo v 1,56 %. To štejemo kot uspeh našega vztrajanja. A časi so hudi in terjajo nov razmislek o smotrnosti takih stroškov. Kako dopovedati delavcem javnega sektorja, da je zamrznitev plač potrebna, ko pa za oborožitev pridobljene topnjače ni težko nameniti 15 milijonov evrov?

Pred leti ste kot predstavnik civilne družbe ustanovili Forum za levico. Takrat naj bi bila v Sloveniji politika premalo leva. Danes ste podpredsednik stranke Zares, ki je koalicijska partnerka. Za Pahorjevo vlado ne velja, da je ravno leva. Več govori o gospodarskem razvoju konkurenčnosti, fleksibilni varnosti kot pa o družbeni solidarnosti.

To zaznavam tudi sam. In s tem nisem prav zadovoljen ... Zato sem v državnem zboru nekajkrat glasoval proti nekaterim zakonom, ki po mojem mnenju slabijo socialno državo. Ne bi želel, da bi v malem aplicirali doktrino šoka, ki jo opisuje Naomi Klein. Češ, kriza je, denarja ni, ljudi skrbita sedanjost in prihodnost, prišel je čas za velike reforme. Jasno je, da so nekatere reforme potrebne, vendar je za njihov uspeh nujen socialni dialog, potreben je širok konsenz. Časi pa temu niso najbolj naklonjeni. V trenutku, ko bi ljudje rabili predvsem več pravičnosti, drugačno prerazporeditev bogastva, vlada želi izpeljati pokojninsko reformo z višjim starostnim pragom, vpeljati večjo prožnost na delovnem trgu, z lažjim odpuščanjem. Sicer ponuja tudi nekatere dobre rešitve, sklad za brezposelne, socialne blažilce ... Vendar se zdijo reforme v glavnem usmerjene k zmanjševanju pravic delavcev. Gre za sindrom sleherne evropske levosredinske vlade, ki razmišlja zlasti makroekonomsko in želi biti pri nekaterih odločitvah bolj papeška od papeža, bolj neoliberalna od desnice. Misli si, da ima samoumevno dober odnos s sindikati in da bo izpeljala nekaj, kar desnici ni uspelo. Takšna politika je zgrešena. Je račun brez krčmarja.

Če govorite o zgrešenih potezah, mislite, da je vztrajanje Gregorja Golobiča na čelu predsednika Zaresa zgrešena poteza? Javnost mu Ultre očitno ni odpustila.

Golobič je med najbolj odločnimi zagovorniki zahteve po odstopu državnih funkcionarjev, ki jih bremenijo utemeljeni sumi nezakonitih ravnanj. Nihče pa ni mogel dokazati niti najmanjše nezakonitosti pri njegovem delu in ravnanju, niti utemeljenih sumov o tem ni bilo podanih. Bilo je le veliko medijskega dima. Čemu bi moral torej odstopiti in se umakniti iz politike? Predsednika Zaresa so sicer potrdili člani stranke na neposrednih in tajnih volitvah. Smo edina slovenska stranka, ki odloča tako.

Ali boste tudi na račun večje vladne krize vztrajali pri svojih zahtevah o odhodu iz Afganistana?

Ni dvoma.

Bodiva konkretna. Če se bo vlada še izogibala jasnim odločitvam glede Afganistana, bo Zares izstopil iz koalicije?

V takem primeru bi kot podpredsednik stranke to predlagal. Če do konca leta ne bomo dobili jasne časovnice, bomo vprašanje znova odprli bistveno bolj radikalno.

Zaradi Afganistana lahko pade slovenska vlada?

Ni nujno, da pade vlada, vendar pa ne vidim smisla, da bi Zares še sodeloval v koaliciji, ki ne bi bila sposobna zavzeti jasnega stališča do vprašanja vojne. V politiki sicer moraš biti pripravljen na kompromise. Mi smo ga sprejeli in podaljšali rok za odločitev o Afganistanu do konca leta. Če do takrat odgovora ne bo, bom stranki predlagal odhod iz koalicije.