30. 9. 2010 | Mladina 39 | Politika
Zadoščenje za izbrisane? Ne (še)!
Vlada, ki je podprla izbrisane, se je pritožila zoper sodbo evropskega sodišča za človekove pravice, ki je pritrdilo izbrisanim
Delegacija izbrisanih na obisku v Evropskem parlamentu, Bruselj, 29. november 2006.
© Dare Čekeliš
Tisti, ki so upali, in tisti, ki so opozarjali, da se z novelo zakona o izbrisanih (ZUSDDD-B) in odločitvijo evropskega sodišča za človekove pravice za izbrisane v Sloveniji začenjata cediti med in mleko z okusom po Evropski uniji, so se zmotili. Najprej je v začetku prejšnjega tedna prva - negativna - odločba po noveliranem zakonu o izbrisanih pokazala, da novim zakonskim določbam navkljub uradniške glave razmišljajo kot pred 18 leti. Potem pa je v četrtek še vlada sprejela sklep, da se Slovenija pritoži zoper odločbo evropskega sodišča za človekove pravice, v kateri je bila za izbris obsojena.
Vlada je torej zavezala državno pravobranilstvo, da se v zakonitem roku (13. oktober) pritoži zoper odločitev evropskega sodišča, to pomeni, da bo o tožbi osmih izbrisanih zoper Slovenijo evropsko sodišče moralo odločiti še enkrat, tokrat v velikem senatu. Evropskemu sodišču vlada oporeka glede apatridnosti nekaterih izbrisanih, češ da ni Slovenija kriva, če si statusa niso mogli urediti v matičnih državah, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Poleg tega trem izmed osmih pritožnikov, ki so uspeli na evropskem sodišču, očita, da vse od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pa do danes še niso zaprosili za izdajo ne začasnega in ne stalnega dovoljenja za prebivanje, zato po mnenju vlade ne morejo imeti statusa žrtve očitanih kršitev in se vlada tudi ne čuti dolžno izdati jim takšno dovoljenje z retroaktivnim učinkom, kot veleva evropsko sodišče. V obeh primerih vlada dovolj zgovorno kaže, kako dojema vlogo države v razmerju do malega človeka, njenega uporabnika. Pa tu ne gre za bistvena vprašanja, veliko pomembneje je, da vlada v pritožbi evropskemu sodišču oporeka temelje, na katerih stoji sodba ...
Najprej se vlada nekoliko izgovarja na formalnosti, poudarja datume, skorajda lovi dneve, ure in minute. Evropsko sodišče za človekove pravice je Sloveniji naložilo, da izvrši odločbe ustavnega sodišča o izbrisanih s sprejetjem ustrezne zakonodaje in uredi položaj posameznih pritožnikov tako, da jim izda dovoljenja za stalno prebivanje z retroaktivnim učinkom. Senat je to odločitev sprejel 22. junija, sodba pa je bila razglašena 13. julija. Vlada se v pritožbi sprašuje, ali ne bi bila odločitev evropskega sodišča drugačna, če bi upoštevalo, da je ustavno sodišče novelo zakona o izbrisanih razglasilo za skladno z ustavo 15. junija, ko je tudi prepovedalo referendum o tem zakonu. Novela zakona o izbrisanih je bila v uradnem listu objavljena 24. junija, zakon pa je začel veljati mesec kasneje.
Vlada bo v pritožbi zatrjevala, da so »s sprejetjem in uveljavitvijo ZUSDDD-B (so) sprejeti splošni ukrepi oziroma ustrezna zakonodaja za odpravo kršitev in za zagotovitev pravice do zasebnega in/ali družinskega življenja in učinkovitega pravnega sredstva«, ki sta konvencijski pravici, ki ju je po mnenju evropskega sodišča Slovenija kršila. Po mnenju vlade bo pritožnikom, ki so bili uspešni na evropskem sodišču, in tudi vsem drugim izbrisanim brez urejenega statusa v Sloveniji pravno podlago za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje omogočil novelirani zakon. Ta dovoljenja pa »jim bodo izdana pod pogojem, da bodo vložili prošnje in da bodo izpolnjevali pogoje, določene v ZUSDDD-B«, zaključuje v sklepu vlada. Prav tu se pojavi težava. Vlada bo evropsko sodišče očitno skušala prepričati, da so zdaj izpolnjeni pogoji, ki jih sodišče postavlja glede osmih pritožnikov. A sodišče je zahtevalo, da Slovenija tem izda dovoljenja za stalno prebivanje z veljavnostjo za nazaj. In če je tako odločilo v primeru osmih pritožnikov, bi verjetno tudi v večini primerov več kot deset tisoč drugih izbrisanih, ki na to še čakajo. Da mora Slovenija torej tudi njim izdati oziroma vrniti dovoljenja za stalno bivanje. Novelirani zakon o izbrisanih, ki ga kot protiargument obsodbi navaja Slovenija, pa seveda izbrisanim ne vrača leta 1992 odvzetih dovoljenj za stalno prebivanje. Postavlja zgolj pogoje za pridobitev takšnega statusa, ki so resda veliko boljši kot doslej, a vseeno gre za pogoje.
Že prva odločitev o vlogi za vrnitev dovoljenja za stalno prebivanje po novem zakonu je lep dokaz tega, da novi, boljši pogoji še ne pomenijo ničesar. Šlo je za vlogo izbrisanega, ki ustreza pogojem, ki jih postavlja zakon, a vendar je bila vloga rešena negativno. In to čeprav so jo pisali uradniki na notranjem ministrstvu, kjer je nastal novi zakon o izbrisanih. Odslej pa bodo v teh zadevah odločali uradniki na upravnih enotah, od koder se sploh več ne vidi na notranje ministrstvo. Morda so se tudi zato na ministrstvu odzvali tako odločno in odločbo, ki je v popolnem nasprotju z duhom novega zakona, odpravili in vrnili v ponovno odločanje.
Morda bi morala vlada k pritožbi zoper sodbo evropskega sodišča priložiti še ta primer. Pa verjetno tega ne bo storila, saj primer dokazuje, da zakon še zdaleč ne pomeni tudi izpolnitve pogojev, ki jih je v obsodbi postavilo evropsko sodišče. Morda bi to morali na evropsko sodišče poslati izbrisani, morda pritožniki, ki so uspeli na prvi stopnji ... Kakorkoli že, za vrnitev odvzetega statusa po novem zakonu ni veliko zanimanja. Doslej na upravne enote ni prispela niti ena vloga na dan in pri tej vnemi v treh letih, kolikor jih določa zakon, vlog ne bo vložilo niti deset odstotkov upravičencev. Počakati pa bo moralo tudi osem pritožnikov, ki so že uspeli. To, da gre zadeva pred veliki senat evropskega sodišča za človekove pravice, pomeni, da dokončne odločitve ne bo vsaj še leto, verjetno pa še dlje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.