Katastrofični potencial

Odprti rezervoar za rdeče blato, ostanek po predelavi boksitne rude v glinico, je popustil. Okoliške vasi je skozi 25-metrsko razpoko zalila močno alkalna snov s pH-jem nad 10, ki v nasprotju s kislinami povzroča zahrbtne kemične opekline, saj v stiku s kožo človek ne čuti ničesar. Rdeča gmota je kmalu našla pot v bližnje vodotoke in začela pot proti Donavi. Pristojnim ni preostalo drugega, kot da gredo nad ogenj z ognjem. Alkalno goščo so napadli s kislimi spojinami, da bi jo vendarle nevtralizirali. Greenpeace je pohitel s kemičnimi analizami razlite snovi. V njej so odkrili čezmejne količine arzena in živega srebra. Kmalu po nesreči v tovarni aluminija v Ajki na jugozahodu Madžarske je oblast tovarno podržavila, varovanje je prevzela policija. Direktor tovarne, ki sicer trdi, da so delovali v skladu z vsemi varnostnimi predpisi, je že v priporu. Naj je malomarno opravljal svoje delo ali ne, težko se bo opral krivde. Sploh potem ko so madžarski mediji objavili tudi junija posnete fotografije razpoke na zemeljski pregradi, ki je zadrževala rdeče blato.
Čeprav je Slovenija točki nič neprijetno blizu, ima srečo, saj ni možnosti, da bi snov prek vodotokov dosegla naše ozemlje. Lahko se sicer zgodi, da bo veter rdeči prah, ki bo ostal, potem ko bo voda izhlapela, zanesel tudi k nam, a naj to ne bi pomenilo omembe vredne nevarnosti. Seveda pa tak dogodek sproži avtomatski refleks - kaj pa pri nas?
Taka nesreča se zagotovo ne more zgoditi. Pa ne zaradi briljantnosti in brezmadežnosti slovenske industrije, pač pa preprosto zato, ker edina naša tovarna aluminija v Kidričevem že 20 let glinico raje uvaža, kot da bi jo pridelovala sama in pri tem kot odpadek proizvajala tudi rdeče blato. Spet ne zato, ker bi jih skrbelo za varnost, odločitev je posledica ekonomskih razlogov. Kakorkoli, ostanke izpred 20 let so prekrili s plastjo zemlje in nanje zasadili drevesa, zato veljajo za nenevarne. Še vedno pa obstaja možnost za podobno nesrečo, ki pa je, odvisno od tega, koga poslušate, lahko precejšnja ali minimalna.

Celjska sadra

Največ podobnosti z madžarskim primerom imata odlagališči titanove sadre iz Cinkarne Celje na Bukovžlaku in Za travnikom. Gre namreč za nekoliko dvignjeni jezeri, ki ju na mestu zadržujeta prav zemeljski pregradi. In po prepričanju okoliških prebivalcev ter okoljevarstvenikov predvsem tista Za travnikom ni ravno stabilna. »Prepričani smo, da pregrada pušča. Glede na podatke monitoringa vod, s katerimi razpolagam, je v vodi v okolici prisoten titan,« pravi Boris Šuštar, koordinator civilnih iniciativ Celja. Tudi po mnenju okoljevarstvenika Tomaža Ogrina, sicer kemika na Institutu Jožef Stefan, pregrada očitno pušča, kar je po njegovem vidno tudi v potokih, ki tečejo v bližini. »Jez je pri dnu mehak. Obstajajo znaki puščanja. Lahko tudi naenkrat popusti.«
Na celjski občini niso tega mnenja in so prepričani, da so vzpostavljeni mehanizmi za ustrezen strokovni nadzor obratovanja obeh deponij. »Če bi bile navedbe okoljevarstvenikov pravilne, smo prepričani, da bi pooblaščeni izvajalci obratovalnega monitoringa v svojih poročilih na to opozorili in bi se v okviru inšpekcijskega nadzora morali ugotovljeni problemi odpraviti.« Kot so nam zagotovili v Cinkarni Celje, za obe omenjeni deponiji skrbijo po predpisih z rednim nadzorom, ki ga večinoma izvajajo zunanji neodvisni strokovnjaki. »Iz rezultatov monitoringa vsako leto sledijo predpisani vzdrževalni ukrepi, ki jih dosledno izvajamo,« zatrjuje tehnična direktorica Cinkarne Nikolaja Podgoršek Selič. Dodaja, da so glede na izraženo bojazen okoliških krajanov, da pregradno telo na odlagališču Za travnikom pušča, leta 2005 in 2008 naročili tudi izredno tehnično opazovanje, izredni hidrogeološki pregled in izredno izvajanje inklinometričnih meritev pregrade, izvajalec pa je med drugim ugotovil, da »na pregradi ni opaziti inženirsko-geoloških znakov, ki bi nakazovali na kakršnekoli posledice puščanja pregrade« in »da upravljavec v okviru možnosti dobro skrbi za obravnavani objekt«. Da je skrb odveč, je za Delo zatrdila tudi dr. Ana Petkovšek s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, sicer strokovnjakinja za tovrstne deponije.
A Šuštar opozarja, da se je izlitje iz deponije enkrat že zgodilo - na odlagališču Bukovžlak pred 30 leti. »Res je, da je prišlo do izlitja, vendar ne zaradi porušitve jezu, ampak zaradi preboja na cevovodu za zbiranje zalednih vod, ki je takrat potekal pod odlagališčem. Ta je bil potem v celoti blokiran z betonom, zato te potencialne nevarnosti ni več,« odgovarja Podgoršek Seličeva. Skrbi še ni konec. Po pričevanju okoliških prebivalcev naj bi lani poleti ob vznožju pregrade Za travnikom izvajali vzdrževalna dela, ki so bila videti kot zabijanje pilotov za utrjevanje pregrade. »Le zakaj, če je vse v redu?« se sprašuje Tomaž Ogrin in opozarja, da že več kot eno leto čakajo na odgovor pristojnih. A Podgoršek Seličeva ima odgovor tudi na to. Šlo je za čiščenje obstoječih naprav za monitoring in nameščanje novih, pojasnjuje, vse v skladu s predpisanim programom vzdrževalnih del. Piezometri (za merjenje ravni podzemnih voda) in inklinometri (za merjenje nagibanja) so namreč 15 do 45 metrov globoke vrtine z vstavljeno perforirano cevjo, skozi katero se izvajajo v okviru monitoringa predpisane meritve. »Postopek izvedbe teh vrtin je torej enak postopku vrtanja za pilote, a namen je povsem drugačen. Vrtine ostanejo proste in ne zalite z betonom in armirane z železom, kot je to pri izdelavi pilotov,« razlaga Podgoršek Seličeva.
Vsekakor pa bo kakršnakoli možnost za popustitev jezu po njenih besedah odpravljena z osušitvijo jezera Za travnikom, kar bo bistveno zmanjšalo pritisk na pregrado. Projekta osuševanja so se lotili že pred 11 leti, vendar pa so suho odlaganje sadre lahko začeli šele pred dvema letoma. »Od leta 2001 je vsa oprema stala na dvorišču, saj nam zaradi oviranja posameznikov iz okolice ni uspelo pridobiti okoljevarstvenega in gradbenega dovoljenja. V vseh teh letih je jezero raslo, za njegovo osušitev pa bo potrebnih okoli 15 let.« Dodaja še, da odložena sadra po vseh parametrih spada med nenevarne odpadke, tudi po ugotovitvah Inštituta Boris Kidrič iz Ljubljane. Tomaž Ogrin o tem dvomi: »Načeloma bi morala Cinkarna odloženo sadro že pred odlaganjem nevtralizirati, vendar pojavljanje mrtvih živali in živali s kislinsko razžrtimi nogami kaže, da ta nevtralizacija ni ravno najboljša.«

“Muzeji” industrijskega onesnaževanja

Celjsko območje je sicer zaradi industrijske zgodovine eno najbolj onesnaženih s težkimi kovinami, še posebej tla na območju, kjer je stala stara Cinkarna. Nasploh so večja industrijska onesnaženja v Sloveniji večinoma »ostanek prejšnjega režima«. Mežiška dolina se še ni izkopala iz svinčenih časov, ko so na območju kopali in predelovali svinčeno rudo. Idrijsko območje skupaj s spodnjo Soško dolino in Tržaškim zalivom še vedno čuti posledice izkopavanja živega srebra. Z radioaktivno jalovino, še enim rudarskim ostankom, imajo težave v Zasavju in na območju nekdanjega rudnika urana Žirovski vrh. Dolina reke Krupe v Beli krajini je še vedno onesnažena s polikloriranimi bifenili (PCB-ji), za kar je kriva nekdanja tovarna kondenzatorjev Iskra v Semiču. A vse našteto gre bolj na račun obstojnosti onesnaževalnih snovi, kakšne nevarnosti za nenadno obsežno katastrofo, primerljivo z madžarsko, pa ne pomenijo. Okoljevarstveniki kot primer možnosti za nenadno onesnaženje poleg deponij Cinkarne Celje izpostavljajo tudi akumulacijsko jezero Hidroelektrarne Moste, ki se razteza med Žirovnico in Jesenicami. Jeseniška železarna je namreč na breg Save Dolinke dolga leta odlagala odpadno žlindro, ki se je spirala v reko in se v obliki mulja nalagala za jezom bližnje hidroelektrarne. Če bi morali v elektrarni zaradi razpok, nastalih ob morebitnem potresu, na hitro znižati gladino, tako da bi odprli talni odtok, bi se velike količine tega mulja sprale po reki navzdol in se ustavile šele pri naslednji pregradi, pri Medvodah. »Leta 1972 jim je ''ušlo'' nekaj brozge pri čiščenju odtoka, pa je poginil ves živelj v reki do Medvod. Isto se lahko zgodi sedaj, vendar z večjimi posledicami, saj bi bila zastrupljena podtalnica v tretjini Slovenije,« opozarja Vojko Bernard iz okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green. Drži, da so leta 1972 ob vzdrževalnih delih odprli talni odtok in da so do Medvod poginile ribe, pravi Albin Koršič iz Savskih elektrarn, vendar niso poginile zaradi strupov, ampak zaradi gostega blata, ki jim je mašilo škrge. Kljub temu naj bi prihodnje leto sprožili projekt odstranjevanja mulja iz akumulacijskega jezera. Izčrpali naj bi ga približno pet tisoč kubičnih metrov in ga odložili na varnejšo, za zdaj še nedoločeno lokacijo.
Onesnaženi mulj utegne kaj kmalu postati težava v Tržaškem zalivu. V njem ujeto živo srebro in druge težke kovine so sicer trenutno »varno« spravljeni, a kaj, ko jih Italijani očitno zaradi načrtovane gradnje plinskih terminalov ne nameravajo pustiti pri miru. »Če bo Italija začela gradnjo plinovoda v Tržaškem zalivu pod morjem, se bodo dvignile usedline. Ogrožen bi bil ves ekosistem na severnem Jadranu, saj bi tokovi morske vode strupeno goščo odnesli tako v Slovenijo kot na Hrvaško. Ribolova na tem območju praktično ne bi bilo več,« svari Bernard, sicer eden najglasnejših kritikov načrtovanih plinskih terminalov.

Vnetljivo!

Industrijsko nesrečo s škodljivimi posledicami za okolje v Sloveniji lahko povzročijo predvsem različne kemične tovarne. Med bolj razvpitimi sta koprski Kemiplas, ki se ga okoliški prebivalci in mestna občina Koper že več let prizadevajo znebiti, saj gre po njihovem mnenju za tempirano ekološko bombo, pa borovniški Fenolit, ki ima zanimivo zgodovino neustreznega ravnanja ob nesrečah. V oceni ogroženosti zaradi nevarnih snovi za Ljubljano sta na primer kot največji nevarnosti navedeni družbi Belinka in Butan Plin - prva zaradi nevarnosti pri proizvodnji vodikovega peroksida, drugi zaradi zemeljskega plina, predvsem rezervoarjev ob Verovškovi ulici v bližini tovarne Lek. Med okoljevarstveniki največkrat omenjena nevarnost, povezana z vnetljivimi snovmi, pa se nanaša na skladišča naftnih derivatov in drugih goriv na Srminu pri Kopru. Upravlja jih Istrabenzova hčerinska družba Instalacija. Njen direktor Rinaldo Glavina miri, da je varnost njihova prva skrb, da spoštujejo vse predpise ter da so objekti tehnološko in varnostno eni najboljših v Evropi, prav tako pa svoje zaposlene redno usposabljajo. Kljub temu se jim je leta 2004 zgodila eksplozija v enem od rezervoarjev, tej pa je sledil požar, ki pa ga je njihovi poklicni gasilski enoti uspelo obvladati v 15 minutah, preden se je razširil izven varovanega območja. »To je bila posledica neustreznega ravnanja zunanjih izvajalcev ob vzdrževalnih delih. Na podlagi teh dveh dogodkov smo zunanjim izvajalcem namenili več pozornosti, zdaj z njimi enkrat na leto opravimo razgovore, pri delih znotraj podjetja pa zanje velja poseben režim in so stalno pod nadzorom,« pravi Tomaž Juriševič, ki je v podjetju odgovoren za varnost.
Kot opozarja predsednik Zveze ekoloških gibanj Karel Lipič, so zelo nevarni tudi prevozi nevarnih kemikalij in derivatov po tirih in cestah. »V zadnjih desetih letih beležimo več kot dvajset prevrnjenih cistern, iztočeno tekočino v podtalnico in požare ter slabo izvajanje evropske direktive o prevozu in parkiranju cistern.«

Obsodba

Na ministrstvu za okolje in prostor so prepričani, da imajo o vseh morebitnih onesnaževalcih na voljo dovolj podatkov, menijo pa, da so med industrijskimi napravami, za katere zaradi preprečevanja večjih izpustov snovi veljajo posebna pravila ravnanja, tudi take, ki pomenijo tudi večje industrijske grožnje okolju. Vse naprave, ki bi lahko povzročile večjo okoljsko škodo, morajo sicer za obratovanje pridobiti okoljevarstveno dovoljenje - tako imenovana dovoljenja IPPC. Okoljska inšpekcija pri vsakem od zavezancev najmanj enkrat na leto opravi inšpekcijski nadzor.
A kot poudarjajo na ministrstvu, »še tako dober sistem nadzora nad dejavnostmi, kjer bi lahko ob nenadnih izpustih prišlo do škodljivih vplivov na okolje, ne zagotavlja stoodstotne varnosti. Nesreče so se dogajale in se bodo dogajale tudi v prihodnje«. Zato je treba veliko pozornosti nameniti tudi pripravljenosti na omejevanje škode in ustrezno ukrepanje v takih primerih.
»Hkrati pa nas prav dogodki, kot je bil izpust rdečega blata na Madžarskem, opomnijo, da tudi sami podrobneje preverimo podobne industrijske obrate v Sloveniji,« so še dodali.
A dejstvo je, da Slovenija pri podeljevanju dovoljenj IPPC in s tem izpolnjevanju evropske direktive o preprečevanju industrijskega onesnaženja ni bila najbolj vestna, saj je to eno od okoljskih področij, zaradi katerih nas je v začetku letošnjega leta doletela tožba Evropske komisije. In prejšnji teden je bila na spletni strani Evropskega sodišča že objavljena sodba: »Republika Slovenija s tem, da v predpisanem roku ni sprejela vseh potrebnih ukrepov na področju izdajanja dovoljenj za industrijske obrate ... ni izpolnila obveznosti iz direktive. Republiki Sloveniji se naloži plačilo stroškov.«
Slovenija bi morala namreč že do 30. oktobra 2007 vsem onesnaževalcem podeliti dovoljenja IPPC, vendar jih še danes nimajo vsi, kar naj bi bila sodeč po zagovoru Slovenije posledica zapletenosti postopkov in pomanjkanja kadrov. Kot sicer poudarjajo v Agenciji za okolje, pristojni za izdajo dovoljenj, so dovoljenja IPPC dobile prav vse obstoječe industrijske naprave z zanimivo izjemo Cinkarne Celje, za katero pa naj bi bila odločba izdana v roku dveh tednov. »V primeru Cinkarne je prišlo do zamude zaradi postopkov odločanja o stranskih udeležencih kot tudi zaradi zelo zahtevnega ugotovitvenega postopka, saj gre znotraj Cinkarne za kar sedem dejavnosti IPPC,« pojasnjuje Verica Vogrinčič iz Agencije.
Obsodba pred Evropskim sodiščem sicer, vsaj za zdaj, ne pomeni, da bo morala Slovenija Bruslju plačevati kazni, saj do tja vodi še precej zapleten večstopenjski uradni postopek, ki ga lahko prehitimo z izdajo vseh potrebnih dovoljenj. A ker poleg Cinkarne Celje dovoljenj nima tudi 12 delujočih odlagališč komunalnih odpadkov, katerih upravljavci imajo velike težave z izpolnjevanjem zahtev, se prav lahko zgodi, da bomo kazen tudi dejansko plačevali.