Gremo ubijat, kompanjerosi!

V Cankarjevem domu se danes začenja Antologija italijanskega špageti vesterna

V naslednjih dneh se bo odvrtel dober ducat klasičnih špagetov - Gremo ubijat, kompanjerosi! (Sergio Corbucci), Dnevi jeze (Tonino Valerii), Tepepa (Giulio Petroni), Čas za pokol (Lucio Fulci), Velika tišina (Sergio Corbucci), Iz oči v oči (Sergio Sollima), Dober, grd, hudoben (Sergio Leone), Django: če si živ, streljaj! (Giulio Questi), Smrt jezdi na konju (Giulio Petroni), Vrnitev moža Trinita (Enzo Barboni), Sem Sartana, vaš grobar (Giuliano Carnimeo), Ime mi je Nobody (Tonino Valerii), Keoma (Enzo G. Castellari) in Beži, beži, človek (Sergio Sollima). In tale festival prihaja v absolutno pravem času. Naj vam pojasnim, zakaj.
Špageti vesterne, ki so prišli v šestdesetih, potemtakem v času, ko je bil ameriški vestern že povsem dehidriran, sterilen in brezkrven in ko je bil svet sredi tektonske kontrakulturne premene, prepoznate po marsičem: po perverzni, neromantični, somračni, groteskni, nihilistični viziji divjega zahoda, po tem, da se v njih veliko strelja in malo govori (debatirajo le pištole), po junaku, ki brez polnjenja izstreli več krogel, kot jih ima v bobnu, po strelih, ki imajo prav poseben špagetarski zvok, po tem, da je reakcijski čas petih revolverašev v seštevku vedno daljši od reakcijskega časa glavnega junaka, po streljanju iz čudnih položajev (čez ramo, skozi rokav, skozi klobuk), po truplih, ki letijo na vse strani, pri čemer se tako čudno zvijajo, kot da bi jih tank hkrati zadel od spredaj in zadaj, po vendetti, ki je glavni motiv junakov (špageti so bili pač stvar italijanskega juga in južnjaških režiserjev), po mešanju burke in tragedije, po udrtih, neumitih, neobritih, sifilitičnih obrazih, po grotesknem basanju s hrano, po kanjonih, ki izgledajo kot kamnolomi, v katerih so za hip prekinili delo, po svetopisemski intonaciji in klenih krščanskih imenih junakov (Amen, Aleluja, Sveti duh, Sveta trojica, Sveta voda, Previdnost), po tem, da se dogajajo tam, kjer se Nacija šele rojeva in kjer še ni Države, po pompoznih nadrealističnih naslovih, po pozerskih junakih, oblečenih v črno (ko jih ubijejo, jih ni treba preoblačiti), po žvižganju in kičastih popevkah, ki se valijo na soundtracku, in po veliki muzikaličnosti pistolerosov (če ne igrajo orglic, igrajo violino, flavto ali kitaro). In seveda, stalni lik je grobar, ki trupla pobira kar sproti. Če bi jih pustil na tleh, živi kmalu ne bi imeli več kam stopiti.
Toda špageti vesterni so bili usodno in za nas odločilno nezgrešljivi še po nečem: po dolarjih, zlatu in zakladih, do katerih se skušajo vsi dokopati, pa naj stane, kar hoče. Na tej poti do zlata se vsakič ustvari več koalicij kot v celi povojni Italiji - jasno, vse se tudi hitro zlomijo. Varanju, pohlepu, korupciji in cinizmu ni ne konca ne kraja. Špageti, nastrojeni izrazito protikapitalistično (bad guy je običajno kak bankir ali veleposestnik), so razkrinkali sadistično, nemoralno, brutalno, povampirjeno dimenzijo »konkurence« oz. »kompeticije«, ki poganja kapitalizem, obenem pa so izredno pikantno zaznali preskok v ekstremni, finančni, »hazarderski« kapitalizem: kapital je vse bolj izmuzljiv, ni več tako transparenten in fizičen, zato imajo junaki z njim take težave in zato je pot do njega vedno tako labirintna. Vedno nas čakajo monetarne intrige in boj za kapital. Vsi tekmujejo. Vprašanje je le: kdo se bo prej dokopal do zlata? Kdo bo zaslužil več? Odtod trume lovcev na glave. Na divjem zahodu, kot ga slikajo špageti, je le en človek umrl za pljučnico.
Da so bili špageti alegorije kapitalizma, je opazno že iz samih naslovov, v katerih običajno stoji kak dolarski znesek: 10.000 $ za umor, 4 dolarji za maščevanje, 7 maščevanj za 7 dolarjev, Pregon za 100 tisoč dolarjev, Trije dolarji sejejo smrt. Ali pa se spomnite prvih dveh Leonejevih vesternov: Za prgišče dolarjev in Za dolar več. Junaki se ne menijo niti moralo niti za ideologijo - lojalnost je le trik. Junakov ne vodijo vrednote, ampak interesi - odnosi med ljudmi so procentualni. V Leonejevem Dobrem, grdem, hudobnem imate Blondieja, ki bandita Tuca, na čigar glavo je razpisana denarna nagrada, dostavlja oblastem, potem pa vrv tik pred eksekucijo prestreli, tako da lahko Tuco zbeži. Denar si potem razdelita - in trik ponovita. Špageti na tisoč načinov sporočajo: kapital je nekaj mrtvega. Blondie trguje z že stokrat mrtvim Tucom, zlati zaklad pa je skrit na pokopališču, med mrtvimi, kjer se tudi odvrti finalni revolveraški troboj - kapitalizem je spektakel za mrtve. Zato ne čudi, da je zlato običajno skrito v krsti. Oh, ali pa v cerkvi, bodisi za oltarjem ali v orglah. Nič, cerkev je bila le »sveti« del kapitalistične mašine - njena spiritualnost je bila v luči špagetov le iluzija.
Toda v špagetih, ki niso bili le kritika kapitalizma in h'woodskega vesterna, ampak tudi kritika patriarhata, paternalizma, avtoritarizma in avtokracije, na katere je bil v šestdesetih izvršen globalni atentat, obstaja tudi upanje: revolucija. V seriji »apokaliptičnih« špagetov - recimo v Tepepi, Gremo ubijat, kompanjerosi! in Beži, beži, človek - se namreč oportunistični tujec v Mehiki znajde prav v času Revolucije, toda soočenje z brezpravnimi množicami in Revolucijo ga spreobrne, tako da se solidarizira z Revolucijo. Z eno besedo: revolveraš se priključi Revoluciji. Je kaj bolj obetavnega?

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči