Ali obstaja politika onkraj strank?

Nedeljske lokalne volitve, ne županske in ne svetniške, na lokalno politično prizorišče niso prinesle bistvenih sprememb. In nikakršnega presenečenja, četudi so strankarski voditelji vsi po vrsti zatrjevali, da so njihove stranke zmagovalke. Pravzaprav so, če smo natančni, vse po vrsti poraženke, kajti kar tretjina že izvoljenih županov je nastopila s svojimi listami. Volivcem so hoteli pokazati, da interese občine in občanov postavljajo pred interese političnih strank. Ta podatek je sam po sebi zgovoren, kajti nazorno kaže nizko raven priljubljenosti političnih strank med volivci, četudi stranke v tokratni kampanji niso posegale po ideološkem orožju. Zakaj mora politik za uspeh na volitvah torej skrivati predvsem, da je - politik?
Nekateri analitiki zagotavljajo, da so se volitev, udeležba je bila doslej najnižja, v glavnem udeležili starejši občani in strankarski vojščaki, če ob tem izvzamemo tiste, ki so se odločili za neodvisne liste. Poglejmo glavne podatke. Prvo mesto po številu svetnikov je z 19 odstotki znova osvojila SDS Janeza Janše, dosegla je dva odstotka več kot leta 2006. Socialni demokrati Boruta Pahorja so ostali pri 12 odstotkih glasov in so po številu osvojenih svetniških mandatov na drugem mestu, SLS je s skoraj 10 odstotki občinskih svetnikov tretja in je le za las prehitela nepričakovano vzpenjajočo se stranko DeSUS.
V večjih mestnih občinah, Ljubljani, Mariboru in Celju, so slavili stari župani. Za Zorana Jankovića je v prestolnici glasovalo 65 odstotkov volivcev, kar tri odstotke več kot leta 2006, njegova lista je dobila 47 odstotkov glasov in dva mandata več (skupaj 25) v mestnem svetu. V Celju začenja Bojan Šrot (SLS) peti županski mandat s 65-odstotno podporo volivcev. Njegova SLS pa je tudi tokrat najmočnejša stranka v mestnem svetu. Za las se je drugemu krogu volitev izognil mariborski župan Franc Kangler (SLS). Tako rekoč v fotofinišu je zbral nekaj več kot 50 odstotkov glasov in premagal Tomaža Kanclerja (SDS). Ob tem se spomnimo, da je bil Kangler leta 2006 po prvem krogu lokalnih volitev na drugem mestu, pa mu je uspelo premagati Gregorja Pivca, predsednika mariborske SDS, ki je takrat nastopil s svojo neodvisno listo. Po številu županov bo po drugem krogu volitev na prvem mestu verjetno znova SLS, sledila bo SDS, na tretjem bo SD, saj je stranka LDS, ki je leta 2006 imela 14 odstotkov občinskih svetnikov in je končala na drugem mestu, po kadrovskih zamenjavah znotraj stranke zdaj na nižjem mestu. NSi je dobila pet odstotkov svetnikov, stranka Zares pa, ki je prvič nastopila na lokalnih volitvah, štiri odstotke. Takšni izidi, ki razmerij med strankami ne spreminjajo bistveno, so seveda omogočili voditeljem vseh strank, da doseženo razlagajo kot svojo zmago. Kakor po vsakih lokalnih volitvah.
Iz podrobnejšega vpogleda v premike volilnega telesa na tej ravni politike razberemo pomembne signale o tem, komu daje prednost volilno telo. Najprej je tu uspeh nestrankarskih kandidatov in nestrankarskih list. Stranke so bile spet največji poraženec volitev. Nestrankarske liste so leta 2006 skupaj osvojile nekaj manj kot 20 odstotkov občinskih mandatov, zdaj pa so svojo prisotnost še povečale, in sicer za skoraj dva odstotka. V tem smislu so izgubile predvsem politične stranke na lokalni ravni. A analitiki po vsakih lokalnih volitvah ugotavljajo, da se volilno telo premika od strankarskih list k nestrankarskim. Ta podatek pa, če ga umestimo v daljše časovno obdobje, se pravi v zadnjih dvajset let, pove veliko. Na prvih lokalnih volitvah leta 1994 je prihajalo iz nestrankarskih vrst le 20 odstotkov županov in 10 odstotkov svetnikov. Že na volitvah leta 1998 se je ta odstotek povečal, nestrankarskih županov je bilo 24 odstotkov in nestrankarskih list 11 odstotkov. Leta 2002 je bilo v občinskih in mestnih svetih 11 odstotkov nestrankarskih svetnikov in kar 30 odstotkov županov, ki so bili strankam nepokorni in so na volitvah nastopili s podpisi občanov.

Slamnato ozadje

Seveda bi bilo naivno trditi, da je tretjina županov povsem brez strankarskega repa, saj jih je kar precej, ki imajo za sabo »slamnato« politično zaledje, kot je po analogiji s podjetji takšno razmerje simpatično poimenovala kandidatka za ljubljansko županjo Zofija Mazej Kuković (SDS). A res je, to so pokazale minule volitve, da se celo župani, ki so sicer jasno politično profilirani, na lokalnih volitvah odpovedujejo javni podpori političnih strank, zavedajoč se, da bi bil njihov volilni izplen tako skromnejši. V primerjavi z državnozborskimi volitvami, kjer (še vedno) prevladujejo »klasične« stranke, je na lokalni ravni, kjer občinska vodstva rešujejo konkretne težave, povezane z življenjem ljudi, pač bolj zaželeno biti nestrankarski. Pretesna povezanost s političnimi strankami - ne samo zaradi tega, ker je podpora javnega mnenja strankam na lestvici (ne)priljubljenosti državnih in družbenih institucij naravnost katastrofalna - županskim kandidatom pač ni v korist. Po besedah dr. Leva Krefta s Filozofske fakultete v Ljubljani razmerja v strankah in med strankami na lokalni ravni niso bila vzpostavljena tako, da njihova politika ne bi bila kopija strankarskega delovanja na državni ravni, kar je narobe, saj se v občinah spoprijemajo s konkretnimi in specifičnimi vprašanji, za to pa so nujni drugačni prijemi pri delovanju in večja prožnost za sodelovanje z drugimi. A ker je sistem vzpostavljen tako, strankarski svetniki v občinskih svetih pogosto ravnajo po vzorcu, uveljavljenem na državnozborski ravni. Uspehe preštevajo kot rezultat moči in oblasti, navadno še popopran s kakšnimi ideološkimi floskulami. Vendar se to ne obnese, saj ljudi v občinah zanimajo projekti, ne pa strankarske ideologije. »Stranke imajo zato relativno malomaren odnos do lokalnih volitev. Prednost dajejo državnozborskim volitvam. Tudi zato so kampanjo za lokalne volitve že izvajale s pogledom na to, kaj lahko te volitve prispevajo k državnozborskemu osvajanju položajev. Na lokalni ravni se niso potrudile. Pojavilo se je precej županskih kandidatk in kandidatov, ki sploh nimajo lokalnega sidra v občini, kjer so kandidirali. Na hitro preskočijo iz svoje občine v neko drugo, tam prijavijo prebivališče, to pa samo po sebi pove, da stranke, zlasti tam, kjer nimajo močnih kandidatov, volitev ne jemljejo resno.«
Premalo odgovoren odnos parlamentarnih strank do lokalnih volitev se kaže tudi v vse nižji volilni udeležbi. Ta je bila minulo nedeljo rekordno nizka. Leta 2006 se je lokalnih volitev udeležilo 58 odstotkov volilnih upravičencev, tokrat jih je bilo le 50 odstotkov. Za kar deset odstotkov je bila nižja volilna udeležba v mestnih občinah, to pa analitiki pripisujejo nezadovoljstvu ljudi s strankarsko politiko. Tisti del volivcev, približno tretjina, ki imajo jasne strankarske preference in so se od leta 1990 na lokalni ravni držali za krilo svoje stranke, zaradi prehajanja kandidatov iz stranke v stranko ne prepoznavajo več nominalno iste stranke za svojo, tisto pravo. Še posebej ne, če na njenih listah nastopajo neznani kandidati, morda celo »uvoženi« od drugod, kar kaže na naglico pri sestavljanju kandidatnih list. Ali pa imajo stranke neresno kampanjo z neuresničljivimi projekti. Takšnim »manevrom« ljudje ne nasedejo, svoje strankarske preference neradi spreminjajo, zato se raje odločijo za bojkot volitev.
Resni županski kandidati dobro poznajo odnos ljudi do političnih strank in do pogosto nenačelne »trgovine« med njimi pri osvajanju oblasti na državni in lokalni ravni. Že drugič je takšno razpoloženje izkoristil ljubljanski župan Zoran Janković. Povedna je njegova izjava po zmagi na volitvah, da si ljudje ne želijo »kupčkanja v politiki, ampak rezultate dela ... Mislim, da je že čas, da se tisti, ki delamo na političnem področju, naučimo, da blatenje ne prinaša dobrih rezultatov, da ljudje hočejo tistega, ki ima dober program in ki mu zaupajo, da bo program izpeljal.«
Janković seveda lahko pokaže rezultate. Tako kot še nekateri župani ima svoj slog delovanja. Zaradi njegovega nepričakovanega uspeha že na prejšnjih volitvah, ko je nastopil s projektno ponudbo meščanom, ga je na teh volitvah posnemal marsikateri županski kandidat. In tudi uspel. Pa lahko že trdimo, da se skozi lokalne volitve in uspehe nestrankarskih županov in list »od spodaj navzgor« prebija, najprej na lokalno, nato pa na državno raven, menedžerska paradigma vladanja? Antropologinja s Fakultete za družbene vede dr. Vesna Vuk Godina uspešnost nestrankarskih list pripisuje želji po obnovi stare politike. »Tradicionalna politična kultura Slovencev je kolektivistična, politična logika tega kolektiva pa je, da v politiki sodeluje kolektiv in ne politične stranke oziroma posamezni segmenti kolektiva. Nestrankarske liste kandidatov so takšna oblika politike, ki tej tradicionalni politični kulturi Slovencev ustreza. Zmagali so tisti, ki so prepričali ljudi, da bodo delali za kolektivno dobro. To, da ljudje ne zaupajo strankam, pa je dokaz, da stranke že po svoji logiki vedno zastopajo parcialne interese, ne pa kolektivno dobro. To je v nasprotju s tradicionalno politično logiko pri Slovencih.«
V obdobju po osamosvojitvi se je po njenem mnenju še zdelo, da bodo politične stranke ravnale za kolektivno dobro, a se je po dvajsetih letih pokazalo, da ni tako in da je zanje ozki strankarski interes pomembnejši, to se navsezadnje vidi tudi v skoraj krvoločnem boju za oblast za vsako ceno. Tega Slovenci ne nagrajujejo. Od tod po mnenju Godinove uspeh nestrankarskih list, pa tudi prizanesljivost ljudi do zasebnih interesov županov ne glede na to, komu pripadajo. Vendar morajo pokazati rezultate in tako kot marsikaterega drugega župana, ki mu v javnosti pripisujejo različne grehe, so tudi Jankovića »prepoznali kot človeka, ki dela dobro za vse, ne samo za svojo stranko ali osebne interese. Tega ljudje ne zamerijo. Dovolijo, da njihovi predstavniki delajo dobro zase ali za svoje parcialne interese, če hkrati delajo dobro tudi za druge. Stranke pa so tu pogorele, saj je večstrankarska politična logika v nasprotju s to tradicionalno slovensko politično kulturo.«

Lokalno, državno

Čeprav je bila predvolilna kampanja v marsikateri občini hudo ostra, za celotno državo vendarle velja, da je bila dokaj umirjena in na višji ravni politične kulture kot pred prejšnjimi volitvami. Na prvi pogled se zdi, da trenja med pripadniki različnih strank na lokalni ravni niso tako huda in da so razlike v pogledih manjše kot na državni ravni. Prav težko je bilo prezreti nekaj lepih in zglednih primerov soočanja kandidatov leve in desne politične provenience, kjer so si nasprotniki - na primer kandidat SDS Franc Sever novemu velenjskemu županu Bojanu Kontiču (SD) - nazadnje iskreno čestitali. Tega na državni ravni praviloma ni. Na lokalni ravni se v imenu sodelovanja vendarle zmanjšujejo ideološka trenja. Poleg tega, kot opozarja dr. Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo v Ljubljani, že dalj časa opažamo, da stranke vse manj ravnajo skladno s svojimi prepričanji, vrednotami, zaradi tega pa tudi z obljubami, s katerimi pridobivajo volivce v predvolilnih kampanjah. Zakaj? Ker se velikim obljubam zaradi gospodarske krize odpovedujejo in spoznavajo, da se ni mogoče več ravnati le po deklariranih vrednotah in nazorskih opredelitvah, ampak se morajo odzvati na strukturne težave, s katerimi se spoprijema družba, ker je to pomembneje kot pa prepričanje levo-desno. »Včasih smo volili stranke glede na obljube, ki so izhajale iz njihovih nazorskih in vrednotnih preferenc. Danes te niso več tako zanesljive, saj se po njih ne morejo ali nočejo ravnati. Tudi zato je zanimanje ljudi za predstavnike strank manjše.«
Tako kot Kreft tudi Dragoš opozarja, da politične stranke pogosto zanemarjajo svoja lokalna zaledja. Še posebno, ko gre za vprašanja politične participacije mladih. Tudi na letošnjih volitvah so volile večinoma starejše generacije, kar kaže na odtujenost mladih od politike. Po Dragoševem mnenju pa se je treba posvetiti predvsem mladim v duhu družbenega osveščanja in jim približati politiko onkraj političnih razprtij in ideologij. »Tu je drugače kot s strankarskimi podmladki. Tam, kjer imate avtonomne otoke mladinske kulture, je zagotovljena tudi politična participacija mladih. Na občinski ravni morajo biti avtonomni. Omogočiti jim je treba avtonomijo. To je predvsem politični projekt lokalnih skupnosti, ki pa je, mimogrede, zelo poceni. Če omejujete avtonomijo, se rodijo nevarne subkulture, ki lahko postanejo kontrakulturne, sestavljene iz narkomanskih in kriminalnih skupin mladih. Ko se znajdete v tej zagati, stanja ni več mogoče sanirati niti z denarjem za gradnjo kulturnih centrov. Gre samo za ustvarjanje primernih razmer, da bi se mladi sami vključili v družbeno življenje. Nekateri župani se tega dobro zavedajo in podpirajo takšno lokalno sceno. Ozračje v občini je popolnoma drugačno, če namenijo neki objekt mladim, namesto da bi ga prodali podjetniku. To je drugačna logika angažiranja mladih v primerjavi s tisto v podmladkih strank, kjer jih novačijo.«
Sicer pa je kup neurejenih vprašanj v razmerju med državo in lokalno oblastjo, ki so tudi konceptualne narave. Gre za vprašanje subsidiarnosti, torej za načelo, naj se vse, kar je mogoče storiti na nižji ravni upravljanja, postori tam, višji organi pa naj ukrepajo le takrat, če lokalna raven tega ne zmore. Ta splet vprašanj je po Dragoševem mnenju nedorečen: »Ali naj se občine ukvarjajo z marginaliziranimi skupnostmi in revščino le izjemoma, tam, kjer so občine prerevne, pa naj posreduje država? In nasprotno: ali naj bo osnovna socialna mreža izvzeta iz pravila subsidiarnosti, saj morajo biti temeljne socialne pravice zagotovljene vsem državljanom na državni ravni, ne da so odvisne od tega, v kateri občini kdo živi? Tu gre tudi za popolnoma vsakdanja vprašanja, kot so na primer vzdrževanje državnih cest, šolske malice, prevoz dijakov ... Vse to so vsebine, ki odvračajo ljudi od političnih strank, saj te ne ponujajo zagotovil, kako in če sploh bodo reševale njihove zahteve.«

Čas za novo družbeno pogodbo?

V resnici so tudi minule lokalne volitve opozorile na kup nedorečenosti, ki so prav tako konceptualne narave, s katerimi se spoprijema slovenska družba v razmerjih med lokalnimi skupnostmi in državo. Niso opozorile le na formalnopravna razmerja, ampak na trganje družbenega tkiva, to pa narekuje nove premisleke o celoviti presoji dosedanjega razvoja družbe in o njeni prihodnosti. O tem je na primer še pred lokalnimi volitvami pisala dr. Spomenka Hribar v Sobotni prilogi in pozvala k oblikovanju tako imenovane nove družbene pogodbe. V svojem prispevku je pozvala k solidarnosti tistih, ki imajo več, z onimi, ki nimajo za preživetje. Ta razmerja pa so najbolje vidna prav v lokalnih skupnostih. Toda po mnenju dr. Vesne Vuk Godina sedanji politiki ne bi bilo treba odkrivati ničesar novega. »Tisto, kar naj bi bila nova družbena pogodba, je popolnoma v skladu s tradicionalno slovensko kulturo, ki je v bistvu kolektivistična in egalitarna. Se pravi: lahko smo revni, ampak moramo biti vsi revni, ne sme biti nekdo blazno bogat. Če so ljudje, ki imajo premalo, se mora to bogatim vzeti in dati njim. To je ena od temeljnih idej te nove družbene pogodbe. Potem je tukaj še ena razsežnost, prav tako zelo tradicionalna v slovenski kulturi. Namreč to, da ima vsak človek pravico do človeškega dostojanstva, četudi je reven in je morda po statusni hierarhiji na najnižjem mestu.« Godinova razume zahtevo po novi družbeni pogodbi predvsem kot »zahtevo po uskladitvi ekonomske sfere s kulturnimi predpostavkami« in opozarja, da uvedba »zdravega« kapitalizma ni uspela nikjer, kjer ga niso uskladili s svojimi lokalnimi tradicijami. »Zdravi« kapitalizem je uspel na Japonskem, »kjer so prevzeli kapitalizem, se modernizirali, a ohranili svojo etiko, ki je v bistvu fevdalna etika. Od njih bi se lahko učili.« Dodaja pa še, da je denimo v novomeškem Revozu in Železarni Štore uspel zanimiv projekt, saj tuji lastnik ni vrgel iz tovarne vsega, kar se je v preteklosti pokazalo kot dobro, in je uskladil nova razmerja z nekaterimi samoupravnimi sestavinami. Naše politične stranke in tudi strokovnjaki pa gledajo na takšne odnose zviška, kar samo po sebi kaže na njihov strokovni in človeški domet.
Po Dragoševem mnenju bi morali obnoviti staro družbeno pogodbo, kar je zanj konsenz o socialni državi. »Ta konsenz danes razpada. Ta konsenz je bila socialna država. Če bi konsenz v zvezi s socialno državo držal, potem noben človek, ki je izpadel s trga dela, ne bi smel biti brez hrane in strehe nad glavo. Če bi ta pogodba ne propadla, potem ne bi bilo vseeno, ali naj imajo člani sindikata Fides nekaj deset evrov več ali naj se ta denar nameni za povečanje socialnih transferjev ... Sicer pa smo v nekaj letih lahko svetilnik Evrope. Imamo podpovprečen delež revnih glede na Evropo, z nekaj prijemi bi lahko revščino v enem ali dveh mandatih popolnoma odpravili. Sociologinja Valerija Korošec je že pripravila izračun za UTD, kako bi lahko to storili brez zvišanja davkov, s sedanjo siromašno malho. Zamisli torej so, tudi izračuni, ni pa prioritet.«
Tudi dr. Lev Kreft je skeptičen glede pozivov k novi družbeni pogodbi. »Če kdo tako govori, to ni dosti drugače, kot če rečemo, da potrebujemo 2. republiko. Družbenost pač ni politika, je odpravljanje politike, pomeni drugo razmerje. Česa drugega kot novo revolucijo si pod novo družbeno pogodbo ne znam predstavljati oziroma novo tranzicijo, če ne revolucije, ker se nekateri tega ustrašijo. Namesto stalnega odmikanja od politike potrebujemo pravo politizacijo državljanskega telesa. Vprašanje pa je seveda, kako to uresničiti.«
Zagotovo je lahko začetek za pravo politizacijo državljanskega telesa v občinah, ki so tokrat dobile nove župane in nove svetnike. Tudi zato, ker se tam ukvarjajo z resničnimi težavami ljudi, ki jim je malo mar za modrovanja in prepire med politiki različnih barv. Če so minule volitve korak v tej smeri in če bo lokalna samouprava postala dejansko orodje ljudi, da si sami v večjem obsegu krojijo možnosti svojega bivanja, kar bi navsezadnje moralo biti v interesu vseh političnih strank, potem lahko pričakujemo, da bo kampanja za prihodnje lokalne volitve še manj bučna in prepirljiva, šteli pa bodo le izidi. Morda bi tako lahko ravnale tudi stranke na parlamentarnih volitvah, če jim gre res za to, kar trdijo.