Dr. Tonči Kuzmanić: "Če gledamo iz perspektive osemdesetih, smo sredi Ničesar"

Dr. Tonči Kuzmanić, sociolog in politični teoretik, je bil v osemdesetih letih, najprej kot svobodni novinar, med najglasnejšimi borci za človekove pravice. Bil je svetovalec v parlamentarni komisiji za mirovno politiko, član alternativnega odbora za zaščito človekovih pravic, član slovenskega nacionalnega sveta za zaščito človekovih pravic in aktivist slovenskega mirovnega in civilnodružbenega gibanja. Od samih začetkov je deloval v Mirovnem inštitutu v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja z modernimi in postmodernimi političnimi ideologijami, političnim ekstremizmom in ksenofobijo - znan je tudi po knjigi Bitja s pol strešice (1997) -, v zadnjem poldrugem desetletju pa proučuje etiko in kulturo menedžerjev, ki jo predava na Fakulteti za management v Kopru. Je tudi avtor več knjig s tega področja. Dr. Kuzmanić nam je v pogovoru podal kritičen in teman uvid v današnje in jutrišnje procese razvoja etike (post)kapitalizma. Dogajanje je treba po njegovem razgaliti do konca in stvari imenovati s pravim imenom.

V uvodu knjige Prispevki h kritiki managerske paradigme, izšla je leta 2008, spomnite na znamenit slogan s konca osemdesetih let: »Smo, kjer smo, in od tu štartamo dalje.« Kje smo po dveh desetletjih od tedaj?

V Nikjer, v golem trajanju, vegetiranju, v katerem životarimo le še rastlinsko! Če gledamo iz perspektive osemdesetih, smo sredi Ničesar. Tedaj se je na horizontu zarisovala obljubljena dežela. Socializem je veljal za nekaj ničnega, bolj ali manj propadlega, in na poti iz socializma v obljubljeno deželo smo se znašli tu - v tem Nikjer ali v postsocializmu.

Morda smo v »Nikjer« tudi zato, ker smo ujeti v shizofreno pozicijo. V razvojno past. Po eni strani se, predvsem starejše generacije, še vedno spominjajo obdobja socializma, njegovih zagotovo vsaj nominalnih zahtev po egalitarni družbi, družbi solidarnosti in bratstva, po drugi strani pa se zdi, da je lahko prihodnost Slovenije le v bolj dosledni neoliberalni drži. Je tako?

Da, eden bistvenih elementov sedanjega stanja je neoliberalizem. V resnici gre za širšo zadevo, za postsocializem sam, ki ga je treba dojeti s subjektivne plati, in sicer kot menedžersko revolucijo. Kar se je zgodilo pri nas, pa tudi drugje, je menedžerska revolucija. To ni več kapitalizem, to je nekaj nevarnejšega od kapitalizma. Če v tem kontekstu pogledamo na družbena, predvsem pa politična dogajanja, ni več nobenega upanja, nobene možnosti razvoja, smo pač v nečem takšnem, kot je post-razvoj. Lahko se le še kvantitativno »razvijamo« znotraj tehnike in tehnologij, ljudje so postali dobesedno irelevantni, odvečni. Ko namreč govorimo o postkapitalizmu in še bolj o postsocializmu, se torej ne soočamo le z razvojnimi tehničnimi in tehnološkimi elementi, ampak predvsem s številnimi retradicionalizacijskimi in nadvse refevdalizacijskimi momenti. Brez ustreznega uvida v te postmoderne procese sploh ni mogoče razumeti zdajšnjega dogajanja.

Kako se to odraža v slovenski družbi?

Najprej je treba poimenovati te procese s pravim imenom. Slovenijo - in širše - je treba začeti misliti kot kastno družbo! Znebiti bi se kazalo predpotopnih kategorij iz dobe socializma in kapitalizma o t. i. družbenih razredih. To je nekaj, kar je neizogibno »ostalo« za nami, družba (die Gessellschaft) se je dobesedno razletela, in sicer na kaste, ali bolje, da se izognemo asociacijam na Indijo, zaletela se je naravnost v fevdalne položaje, ne da bi obenem zmogla ostati kakršna koli skupnost (die Gemeninschaft). Da bi razumeli zdajšnji »obstoj nemogočega« ali postrazredno situacijo, ki ima močne retradicionalizacijske elemente, moramo preklopiti razčlembo in razumevanje političnih - ne zgolj družbenih - procesov iz dosedanjih kategorij razredov na kategorije kast v pomenu nekakšnega postevropskega fevdalizma. Pravljičnim zgodbam, da bo za kapitalizmom prišel socializem, ali da je za socializmom prišel kapitalizem, je odklenkalo. Treba je misliti, da je to, kar je, in kar se bo le še intenziviralo za kapitalizmom, predvsem radikalni razvoj v tehnološkem smislu in obenem vrnitev v neštete refevdalizacije, vključno z izjemno močnimi poudarki na kastnosti.

Na kaj opirate svoje teze?

Jasno je, da je »iPod«, če ga vzamemo za prispodobo tehnološkega razvoja, nekaj, kar bo šlo v vnebovzetno »neskončnost«. Na področju družbenih - da o političnih niti ne govorim - razmerij pa se izkazuje, da je spekter vrednot in potencialov francoske revolucije dokončno izčrpan. Od njenih premis ni mogoče več naprej, horizonti so se sklenili. Ždimo v nečem takem, kar imenujem republikanski fundamentalizem in kar se je znašlo v permanentni depresiji, ne pa v krizi. V tem horizontu ni nikakršnega prostora za demokracijo, in prav zato točno ta izčrpani in depresivni republikanizem ne le omogoča, ampak ravno terja vrnitev v fevdalne forme, kar nam narekuje, da razmišljamo o kastah. »Navadni ljudje« to še kako zmorejo »videti in čutiti«, o tem tudi govorijo, po drugi strani pa nimamo ustreznih izpeljav in same terminologije na ravni teorije, konceptualizacije. Še vedno smo ujeti v družboslovna čvekanja, ki razpredajo o razredih in sanjajo o brezrazrednosti. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so sicer nekaj govorili o stratifikacijah, o različnih slojih, pa je razprava zamrla. Razumljivo, saj ni šlo za »družbeni«, pač pa za politični problem, ki ga antipolitični družboslovci sploh ne zmorejo misliti.

Uporabljate termina postkapitalizem in postsocializem. Kakšna je razlika med njima?

Postkapitalizem se zgodi na terenu že obstoječe družbe in je radikalizacija družbenosti same, njena fundamentalizacija. Postkapitalizmi sledijo kapitalizmom, ki so na različne načine že predhodno družbeno organizirani. Postkapitalizem je menedžersko, »notranje« revolucionirani kapitalizem. Postsocializmi pa se ne zgodijo na terenu družb, ampak na terenu skupnosti. Izhodišče je torej drugačno, rezultati tudi. Če je pri enem na delu kontekst Gesellschaft, je to pri drugem Gemeinschaft, če poenostavim. Osnovna naloga postsocializma je razgradnja skupnosti, zato da bi »oblikoval« družbo. Pa še nekaj je zanimivo: medtem ko se kapitalizmi na terenu družbenosti vzpostavijo kot zmaga nad monarhijo in ustvarijo republikanska razmerja, so vsi socializmi že predhodno bili republike.

In v teh razmerjih že dolgo teče menedžerska revolucija?

Menedžerska revolucija je tisto skupno obema. Je tisti nosilni, »subjektivni element« v vsej zgodbi, ki je »v rokah« menedžerjev, le da ti menedžerji niso tako imenovani novi razred, kot je trdil Đilas, pač pa je to ena izmed kast v kastnih, refevdaliziranih združbah. Ko govorimo o razliki med kapitalisti in menedžerji, je bistveno, da so kapitalisti hkrati in predvsem lastniki in se v kapitalizmu gredo tako rekoč »igre« za lasten račun in denar. Z menedžerji je drugače: oni praviloma niso lastniki kapitala in se gredo menedžerske igrice za tuj, davkoplačevalski, za javni denar. Menedžersko revolucijo torej mislim s pozicije subjekta, ki vse to organizira in počne, njena logika upravljanja procesov pa se je zajedla - povsem zahrbtno - ne samo v menedžiranje podjetij in države, ampak v vse pore družbenega, političnega in kulturnega delovanja. Menedžerje lahko dojamemo samo, če in ko jih mislimo v razsežnosti revolucionarjev, ki kot kača skrivajo svoje noge oziroma svojo revolucionarnost samo. In tako se tu menedžerji, ki »družbene odnose« revolucionirajo v smeri refevdalizacije, bistveno razlikujejo od kapitalistov, ki morda revolucionirajo le produkcijske procese v pomenu tehnik in tehnologij. To je ključna stvar pri razumevanju dogajanja v vseh postsocialističnih deželah. Resni začetki menedžerske revolucije sodijo v čas okoli 2. svetovne vojne, ko se je na Zahodni obali ZDA oblikovala nova menedžerska kreacija, ki pomaga - kar je bistveno - kapitalizmu, da se izvleče iz zagat, s katerimi se je so-očal že v času velike krize med letoma 1929 in 1932, ko se je znašel na velikanski preizkušnji. Kapitalizem se je takrat izvlekel iz krize natanko s pomočjo prehoda v postkapitalizem ali z »notranjo«, menedžersko revolucijo.

Kako pa se učinki te revolucije kažejo na različnih ravneh družbe in politike?

Ko govorim o menedžerski revoluciji, niti slučajno ne kaže domnevati, da govorim o procesih, organizacijskih, inženirskih in drugih, ki potekajo zgolj na ravni podjetja. Paradigma menedžiranja se je najprej zares (na ravni podjetja so bile zgolj »vaje«) uveljavila na vladni/državni ravni, in sicer v štiridesetih letih v ZDA. Načela menedžiranja so bila uporabljena za krmiljenje, ne pa za vladanje v vojnem/obrambnem gospodarstvu in po vsej državi, da bi jih v naslednjem koraku, v šestdesetih letih, uporabili za družbo kot celoto. Principe menedžmenta uveljavljajo danes vsa gospostva tudi na področju znanja in celo samoorganizacije posameznika. Danes je tisti, ki ni zmožen organizirati svojega časa, preprosto povožen. Menedžerska revolucija je torej ključni način obvladovanja in vodenja vseh podsistemov, ki ne prihaja od zgoraj, pač pa od spodaj! Predvsem pa je bila mogočna - in je še - na ravni znanstvenega, ki preide v znanje in ga danes imenujejo industrija znanja. Ne nazadnje, natanko »s pomočjo« menedžerske revolucije je bila vzpostavljena tudi »finančna industrija« in/ali tisto, kar je pripeljalo do »krize« v zadnjih letih. Bistvo menedžerske revolucije je torej takšno, da ga je treba misliti kot uporabo načel znanstvenega menedžmenta na ravni podjetja, prek posredovanj na vodenje države, nato na družbo kot celoto ter na vse posamične podsisteme in, končno, dobesedno je vgrajeno, kot čip, v vsakega posameznika posebej. Tu je ta »totalnost« posttotalitarnega in postfašističnega. V postfašizmu ne potrebujete več duceja, ne firerja, ne Stalina. V bistvu je to, z besedami Hannah Arendt, vladavina Nikogar, ki prihaja »od spodaj«. Zato sem vam na začetku rekel, da smo v Nikjer - ali tam, kjer vodi točno ta Nihče. Vsi skupaj smo torej na neki način vklopili »svojega« avtomatskega pilota in varno plujemo v nove zmage ali v srce teme samo.

Ustaviva se pri upravljanju podjetij v luči vaše analize menedžerske revolucije. Velja namreč negativen mit, da je bilo samoupravljanje v socializmu eno samo zapravljanje časa, pitje kave, ob tem pa »čik pavze« ... Je bilo res tako?

Samoupravljanje je bilo seveda veliko več kot zgolj to. Končni princip samoupravljanja ni bila uspešnost. Delovalo je kot shizofreni družbenoskupnostni sistem, v njem pa je bila poudarjena socialna egalitarnost. Ključna razlika med socializmom in postsocializmom je, da kategorijo enakosti, ki je bila osrednji element v socializmu, v postsocializmu zamenja svoboda. In zamenjava enakosti za svobodo je tisto, kar omogoča in perpetuira sedanjo situacijo rastlinskega vegetiranja. Ključna kategorija samoupravljanja ni bila dobiček, pač pa zadovoljevanje osnovnih potreb lastnega prebivalstva. Ta radikalna socialna antipolitika je dosegla velikanske rezultate natanko na tistih točkah, kjer so postsocializmi bosi. Milijoni ljudi revnih staršev so se lahko šolali, milijoni so imeli pravico - vsaj od druge polovice šestdesetih naprej - do razmeroma dobre zdravstvene in siceršnje nege. Zelo redki posamezniki so bili brez socialne varnosti, vključno s pokojninsko. Da ne govorim o izgradnji infrastrukture in, kar je praviloma prezrto in pozabljeno, enormnem fondu privatnih hiš na privatni zemlji. Tudi zato, ker samoupravljanje nikoli ni šlo v totalno »nacionalizacijo« privatne lastnine. Nasprotno! Titova generacija je organizirala narodnoosvobodilno vojno tudi na obljubi ljudem, predvsem kmetom, da bodo dobili kos privatne, torej svoje zemlje, a o tem več pišem v svoji prihajajoči knjigi o Titu in njegovi generaciji. Za razumevanje današnjega časa je zelo pomemben prav ta element lastnine. Če v tistem času milijoni kmečkega prebivalstva ne bi dobili zemlje, bi imeli danes lakoto. Poglavitni razlog, da je v postsocializmu še ni, je zemlja, ki jo je partizanska in samoupravna generacija omogočila kmetu zasebniku. To je tisto, kar danes prodajajo kot kose zemljice, kot majhne parcele, kot kose gozda, in zavoljo tega še nimamo opraviti z revščino. Ko bo vse to prodano, pa bomo govorili o brutalnih oblikah revščine. Za zdaj še živimo iz te socialistične substance. Sicer pa drži, da je bil, glede na druge oblike socializmov in tudi vseh kapitalizmov, samoupravni zelo »easy« sistem. Zdaj časa več ni. Izginil je, sploščil se je.

Kako bi opredelili sodobnega slovenskega menedžerja z vidika etike in kulture poslovanja?

Etiko poučujem že 15 let, in to je res ključni problem. V kapitalizmu je bila kapitalistova glavna skrb, da z lastnim denarjem na enem mestu zbere veliko število ljudi in ustrezna produkcijska sredstva za proizvodnjo. Zato seveda, da bi ustvaril čim večji dobiček iz perspektive množične produkcije. Menedžer gleda na to iz drugega zornega kota, saj ne uporablja svojega denarja, razmišlja pa, kako bo zadostil sebi, nato lastnikom (dobičku), predvsem pa - koga bo odpustil, ne zaposlil. Zdaj je, posledično, preveč ljudi, kakršna koli množičnost pa je »passe«. Če so ZDA, kot svetovna paradigma, nenehno uvažale delovno silo, je danes njihov pereč problem, kako »izvoziti« odvečne ljudi in zapreti meje. O etiki in menedžmentu skupaj pa se zdi govoriti kot o nečem nesprejemljivem. Kar koli rečeš, kar koli hočeš izpeljevati, denimo distinkcijo med etiko in moralo, med dobrim in koristnim, in česar koli se lotiš na tem področju, to študentje praviloma razumejo kot pridiganje. Na ljudi gledajo kot na uporabne naprave, iz katerih lahko za neki zamejen čas nekaj potegneš, potem pa se jih znebiš.

Kaj pa t. i. rdeči direktorji, nekaterim danes pravijo »old boys«? So ti še imeli neko drugačno etiko?

Rdeči direktorji so še pod močnim vplivom partizanske etike, »tovarištva« in samoupravnega socializma. Oni gradijo skupnost »svobodnih proizvajalcev«, v kateri bodo ljudje nagrajeni po tistem, kar so naredili, če že ne po svojih potrebah. Za njih je torej primarna skupnost teh proizvajalcev sama in ne dobiček. V postsocializmu pa ne gre več za skupnosti, kajti bistvo postsocializma je v razgradnji vseh skupnosti in vzpostavitvi družbe. Družbe torej funkcionirajo po neki radikalno drugačni logiki, podjetje v postsocializmu pa deluje na drugačne načine. Posamezniku zagotavlja zaslužek samo, če je učinkovit. Tisti, ki zasluži, je učinkovit, predvsem pa obratno. Tu gre dobesedno za spopad za preživetje, in sicer na norem terenu učinkovitosti, ki se postavlja nad vsem kot naravna sila (survivalizem). Toda to ne velja samo med posamezniki, med podjetji, ampak in še bolj tudi med menedžerji samimi. Če in ko gre za konkurenčnost, gre za brezkompromisnost. Točno to, »biti-učinkovit«, je osnovni princip v vsej razgradnji skupnosti, to je samo bistvo postmoderne družbenosti, ki več ni enaka kot moderna. Moderna je še »vključevala v družbo«, postmoderna pa jo izključuje! Teoretiki menedžmenta o tem govorijo s pozicije, ko so skupnosti in družbe že razpadle, ko hočejo neko kvazi skupnost - zastonj! - vzpostaviti za nazaj. Njihova stališča so, drugače rečeno, sama v sebi protislovna. Če prisluhnemo govorici menedžerjev, ugotovimo, da je per definitionem shizofrena. Eno morajo govoriti in drugo delati. Zato s stališča etike večkrat rečem, da so shizofreni zombiji.

Pa mislite, da so v Sloveniji še neke družbene vezi, ki izvirajo iz neke druge etike dela, drugačnega organiziranja dela?

Prepozno je! Generacija, ki je zdaj na oblasti, v političnem in tehnološkem pomenu besede torej generacija Janše in Pahorja, se spominja nekdanjih vezi, ampak današnji menedžerji, posebej mlajši, ne vedo več ničesar o tem. So bolj ali manj odrezani od sporočil tistega časa in zagledani v ZDA. Tisto, kar je ostalo živo in je »globlje«, pa so vrednote, ki so ohranjene v dveh drugih segmentih. V cerkvi in med kmeti. Vrednote družine, zakona, hierarhije, bogaboječnosti, bogoljubja, ali pa ostanki kmečke vrednote »trdega dela«. To so tiste, na katerih je še mogoče graditi - toda kaj? In tu je hec: te vrednote namreč sovpadajo prav z omenjenimi procesi refevdalizacije in retradicionalizacije. Bistveno je izpostaviti vsaj še to, da so se npr. kmetje in upokojenci, da bi ubranili svoj interes, danes prisiljeni organizirati kot kvazi stranke. Postsocializem omogoča in celo terja organizacijo vse bolj norih kast tudi v obliki kvazi strank. S tem pa dobesedno izničuje politični prostor, saj ga v sami osnovi retradicionalizira in refevdalizira. Zato je postsocializem tovarna intenzivnega razvoja nerazvitosti. Ne v tehnološkem pogledu, saj bo ta razvoj zagotovo eskaliral, temveč v intenzivnem zaostajanju demokracije in njenega razvoja.

Kakšna je etika gospodarskih elit v Sloveniji?

Danes imamo opravka z radikalno neenakostjo. Pojem enakosti je postal najbolj osovražen, zato se vsi vrtimo okrog vprašanja svobode. Svoboda je v pogojih antipolitike in nedemokracije pač »moja svoboda« in učinkuje po principih sile in nasilja. Hobbes je to poimenoval naravno stanje. Imamo namreč opravka z »vojno vseh proti vsem«.

Kaj torej pomenijo ta socialna omrežja - danes so že dobila podobo zarotniških skupin, ki odločajo o vsem v družbi?

To je treba razumeti s pozicije kast, kot so odvetniška, zdravniška, vojaška, cerkvena, menedžerska in podobne. Z vidika razredne »teorije« tega ni mogoče videti. V tej optiki se zdi, da je to nekaj irelevantnega. V kastni optiki pa nenadoma lahko vse postane vidno in misljivo, tudi ključni element kast, torej skritost sama! Vsa ta združenja in zbornice, kvazi sindikati in kvazi stranke, so ključni za postsocializem. Skozi »očala kast« je mogoče takoj ugotoviti, kdo je v kateri kasti, kje je razporejen po hierarhični lestvici, kakšne povezave ima ...

Če de facto povsod prevladuje kastni sistem in so družbena nasprotja vse hujša, je nekaj treba storiti, mar ne?

Zadnje čase slišim, da je potrebna nova družbena pogodba, kar je iskanje še zadnje slamice za rešitev. Vendar družbena pogodba niti slučajno ne more več vžgati. Tisti, ki govoričijo o njej, ne razumejo samega bistva družbene pogodbe. To je zgodnji družbeno-pravljični pojem angleške provenience, ki tvezi o tem, kako so ljudje družbena bitja, ki sklenejo družbeni dogovor, na osnovi tega pa nato delujejo in izberejo, recimo, monarha. Mi smo v radikalno drugačnem položaju. Smo »šele« ali »že« na poti destrukcije skupnosti v družbo. Iskanje nove družbene pogodbe dokazuje, da nam ni jasno, v kateri fazi in kje sploh se nahajamo, oziroma priča o radikalni dezorientaciji tukajšnjih pacientov. Družbena pogodba v današnjih okoliščinah je le moledovanje, moraliziranje, za njim pa se skriva nostalgija, sentiment, ki je izrazito retradicionalizacijski, saj zahteva vzpostavitev nečesa takega, kot je »nonsense« ali leseno železo, se pravi »družbena skupnost« ali »skupnostna družba«. Tisto, kar je skupnost, je ušlo, je ubito, in danes lahko straši le še kot fantom Naroda. Druge kategorije ni - morda le občasni izbruhi jezikanja o nacionalnem interesu, kar pa je spet podvrsta jezikanja o Narodu v družbi razpadajoče skupnosti.

Potrebovali bi novo »družbeno pogodbo«, da bi pravičneje delili med tiste, ki imajo dovolj ali več kot dovolj, in tiste, ki nimajo za golo preživetje. Je to sploh mogoče pričakovati?

Prepozno! Nekaj malega bi bilo morda še mogoče storiti s progresivno obdavčitvijo, a tisto, česar bi se morali resno lotiti, je kraja stoletja s privatizacijo družbene (dejansko skupnostne) lastnine. Današnje »stranke«, ki zame niso stranke, ampak menedžerska podjetja, ki jih vodijo Janša, Pahor itd. in ki učinkujejo kastno, te moči nimajo. Zato se bomo v prihodnje srečevali s stopnjujočim jamranjem, voz pa bo peljal svojo pot. Ali: psi bodo lajali na kapitalizem, na kapitaliste, ki jih ni od nikoder, karavana menedžerjev in njihova revolucija pa bo šla nemoteno naprej. Zato moramo preklopiti z govorjenja o kapitalizmu na govorjenje o menedžerjih in menedžerski revoluciji ter o kastah. Samo tako bomo vedeli, s čim imamo opraviti. Najprej je torej potrebna zajezitev in zamejitev postulatov zdajšnjega nerazumevanja razmerij, nato »odpiranje ventilov demokracije«. Oblikovati je treba opozicijo poziciji in opoziciji hkrati. Šele potem bo mogoče postaviti ustrezna in družbeno relevantna vprašanja ter morda, čeprav sem pesimist, najti ustrezne odgovore. A odgovor je pravzaprav lahko le en: politično delovanje za demokracijo.

Ker ni odgovora na vprašanje, kako odpraviti zdajšnji demokratični deficit, se ljudje povsod po Evropi zatekajo v nevarno populistično govorico s poudarjenimi regresivnimi nacionalizmi. Je takšne govorce mogoče utišati?

Kje pa. Še huje bo! Te pojave moramo razumeti v sklopu retradicionalizacije in refevdalizacije postmodernih družb. Opraviti imamo z depresijo republikanizma (postmoderna), ne pa s krizo kapitalizma (moderna)! Žvenketanje z »nizko rodnostjo« je tukaj simptom. To bi lahko bil problem, če bi primanjkovalo delovne sile, a ne gre za to. Delovne sile je preveč, dela premalo. Problem je, da ni dovolj »naših« ljudi. Danes je premalo Slovencev, premalo Slovakov ..., kar pa je povsem druga zadeva in ne sodi v produkcijsko sfero, temveč v paradigmo edinega skupnostnega principa sredi razpadlih družb, ki je ostal, in to je Narod. A tu ne gre več za nacionalizme, ki se pojavijo ob oblikovanju države. Zdaj imamo opraviti z razpadanjem države navznoter; to ni več bojevanje za državo, pač pa bojevanje za določeno novo in istočasno staro skupnost, ki je Narod sam. V resnici gre tukaj za narodnjaštvo. To je tisto, o čemer govori Hitler v Mein Kampf kot völkish.

Javni diskurz, kakršnega slišimo v večini medijev, je zaznamovan z agresivnostjo. Kako ga umiriti, da bi imela težo moč argumenta, ne pa argument moči?

V dobi enormnega razcveta medijskih tehnologij ni več mogoče govoriti o javnosti. Kajti javnost in nastopanje v javnosti terjata ne le virtualno in ne le simbolno, pač pa predvsem telesno izpostavljanje. Vprašanje demokracije, vprašanje politike, vedno pomeni delovanje politične živali na ravni njene/njegove telesnosti. Le malo upanja je, da se bo tu kaj spremenilo. Preostalo je sicer nekaj otočkov enakosti in svobode, se pravi subverzivno-alternativnega delovanja. Pred dobrimi desetimi leti sem ustanovil Delavsko-punkersko univerzo, danes Lykeion (Licej), ki spada, po Marku Breclju, med otočke svobode in enakosti. To je tisto, kar lahko in moramo narediti za začetek. Ni pa realno pričakovati, da bi lahko družboslovci prek hipermedializirane scene kaj dosegli. Brez neposrednega telesnega angažmaja vsakega med nami, brez tega, da delujemo kot politične živali, ne bo šlo.

In odpreti prostor za politično participacijo novih ljudi?

Da je nekaj zelo narobe, kaže abstinenca na volitvah. Gre tudi za učinkovanje partitokracije. Vsaka politična stranka vse bolj, ker drugače ne gre, sili v to, da bi bila bolj ali manj zaprta kasta, ki se odpre izključno kot oglaševalsko podjetje, in sicer le za nekaj mesecev v času volilne kampanje. Potem pa se spet zapre. Tu je jasno opazno hiranje republikanskega modela na točki strankarstva, s čimer so omejene možnosti same politike v celoti. Ostro namreč ločim, po Aristotelovo, med politiko in politično tehnologijo. Politični tehnologi strankarskih korporacij v resnici selijo odločanje iz parlamenta nekam drugam, v kastno strukturirane, sprivatizirane stranke. To pomeni razvrednotenje parlamenta in depresijo republikanizma. Tudi danes moramo posamezniki in posameznice začeti politično nastopati kot državljanke in državljani, ki se jih družbeni in politični problemi nadvse dotikajo. Tega ne moremo prepustiti neki stranki, parlamentu, sodni odločitvi, pač pa se moramo dobesedno sami potegniti za krmilo voza. Najprej kot posamezniki, potem pa počasi plesti mrežo združevanja in skupnovanja, ki ni več socialna ali strankarska, ampak celo protistrankarska, torej politična. Brž ko politične stranke, za katere smo rekli, da so kaste, sprivatizirana antipolitična podjetja, ki jih krmili en človek, prekrijejo možnost političnega delovanja, imamo sranje. In tu smo zdaj. Problem je, da je to sranje treba užiti in v njem smo prisiljeni celo uživati.