28. 10. 2010 | Mladina 43
Porazen rezultat
... in sprenevedanje o tem, kdaj se je začel trend zmanjševanja medijske svobode
Tvorca medijske politike: aktualna ministrica Širčeva in nekdanji minister Simoniti
© Matej Leskovšek
Mednarodna organizacija Novinarji brez meja (Journalists Sans Frontières) je objavila podatke, kakšna je bila leta 2009 stopnja medijske svobode v posameznih državah. Prva mesta so ponovno zasedle skandinavske države, Slovenija pa se je tokrat med 178 državami uvrstila na 46. mesto. S tem si je sicer zagotovila položaj v zgornjem delu lestvice, a rezultat je kljub temu porazen, saj še nikoli doslej ni padla tako nizko. Lani je zasedla 37. mesto, pred tem 30. in 20. mesto, še leta 2005 pa je na isti lestvici zasedala odlično deveto mesto.
Naglo drsenje Slovenije po lestvici medijske svobode navzdol je seveda razlog za skrb. Vasko Simoniti, ki je bil v Janševi vladi minister za kulturo in je bil s tem odgovoren tudi za medijsko politiko, je te dni v imenu SDS v javnost poslal pismo, v katerem je ostro obsodil 571 podpisnikov novinarske peticije iz leta 2008, izlil gnev na medijsko stroko, ki ga je ves čas ministrovanja kritizirala, in razloge za manjšo medijsko svobodo našel v delovanju sedanje vladne posadke. Ta seveda ni brez grehov. Če ne drugega, se priprave nove, postsimonitijevske medijske zakonodaje loteva smešno počasi. Brez grehov niso niti lastniki medijev. Sploh Večerovi, ki časnik prodajajo neznanemu podjetju s štirimi zaposlenimi. Brez grehov ni niti sodstvo. To je lani dokončno ugotovilo, da ni sporno, da je nekdanji poslanec Prijatelj v parlamentu žalil istospolno usmerjene, temveč je sporno, da ga je novinar Mladine zaradi tega označil za »cerebralnega bankrotiranca«.
A kljub vsemu se Simoniti v svojem pismu očitno spreneveda. Jasno je, da se je medijska svoboda začela krčiti v času medijskega »uravnoteževanja«, ki si ga je privoščila prejšnja, Janševa vlada. V tistem času smo doživljali neprikrito šarjenje po medijih, posege v medijsko zakonodajo, ki so jih ostro kritizirali domači in tuji medijski strokovnjaki, pa tudi kadriranje direktorjev in urednikov, ki naj bi bili prijaznejši do vlade, pogosti so bili celo posegi v medijske vsebine. Zaradi vseh teh dogodkov se je snežena kepa začela kotaliti tako silovito, da se še do danes ni ustavila.
Pri tem ni nepomembno, da je metodologija lestvice Novinarjev brez meja zastavljena tako, da občutki novinarjev o tem, ali se z njimi grdo ravna ali ne, nimajo tolikšnega vpliva na sestavljanje lestvice kot uradni dokumenti o posegih v medijsko svobodo. In teh je, kakor kaže, vse več. Na lansko slabo uvrstitev Slovenije naj bi bili vplivali najmanj trije takšni dokumenti. Prvi se nanaša na sodno dogajanje v zadevi Cerani, drugi na spremembe kazenske zakonodaje, zaradi katerih je ta pod prejšnjim pravosodnim ministrom Šturmom postala bolj omejujoča za medije, tretji pa na pregon finskega novinarja Magnusa Berglunda, ki se ga je tožilstvo lotilo na Janševo pobudo.
Zanimivo je, da se je Janša znašel v edini povedi, ki v obrazložitvi letošnje lestvice Novinarjev brez meja omenja Slovenijo. Njeni avtorji so zapisali, da nekdanji premier s tem, ko zahteva 1,5 milijona evrov od novinarja, ki je pisal o nepravilnostih (seveda gre za Berglunda in poročanje v zadevi Patria), tekmuje z italijanskim premierom Berlusconijem in nekdanjim slovaškim premierom Ficom. Očitek je zelo resen, saj Berlusconi in Fico sodita med politike z najmanj razumevanja za pojem medijske svobode. A Simoniti te navedbe sprenevedavo ni niti omenil. Morda pa poročila sploh ni prebral.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.