28. 10. 2010 | Mladina 43 | Politika
Gostilniška država
Odgovornost za javno besedo v Sloveniji že dolgo ne obstaja več, brez odgovornosti za izrečeno pa je delovanje družbe omejeno na fragmentarno životarjenje brez pravil in kaotičen boj vseh proti vsem
Dr. Božo Repe, zgodovinar, publicist
© Borut Peterlin
Zadnjič sem na neki televiziji, ne vem več kateri, po naključju ujel prizor, ko novinarka pred sodiščem cinično sprašuje Hildo Tovšak, ali ji je Simona Dimic zaželela srečo na sojenju. Saj ne, da bi se mi ena ali druga gospa kaj smilila, daleč od tega (najbrž je med njunima ravnanjema, zaradi katerih jima mediji namenjajo pozornost, tudi kakšna razlika). Kot pravijo v anglosaškem svetu: »What goes around, comes around«, čeprav bo v slovenskih razmerah bržkone vse skupaj prej blagi maestral kot pa vihar. Se pa, takole mimogrede, glede na vpeljano različnost meril, postavlja vprašanje, ali bi si na podoben način novinarka ali novinar upal provocirati koga z dovolj vpliva na sponzorska sredstva in najetimi močnimi odvetniškimi hišami ali pa, recimo, vodjo opozicije, čeprav je še pogostejši obiskovalec sodišč. Npr. takole: »Gospod Janša, vam je Walter Wolf zaželel srečo na sojenju?« Najbrž kakšne posebne dileme ni, slovenski mediji so razvili izjemen občutek za to, kdaj in pri kom se mrhovinarstvo lahko začne, signali za to pa v glavnem prihajajo iz politike.
Zadevi ne želim pripisovati kakšnega posebnega pomena, gotovo so številne, še bolj nazorne, šle mimo mene. Eden od drobnih dnevnih primerov pač, v katerih novinarji prevzemajo gostilniško govorico in v imenu »malih ljudi« tudi sodniško vlogo v novodobnem ostrakizmu. Slovensko raziskovalno novinarstvo je z redkimi izjemami omejeno na prebiranje strankarskih in drugih spletnih strani, uradne izjave na tiskovkah, povzemanje mnenj s forumov, kjer »navadni« ljudje zapišejo tisto, česar si novinarji (še?) ne upajo, citiranjem drug drugega (nižje se spusti citirani drugi medij, bolje je), osnova za razkrivanje pa so v glavnem informacije, ki z namenom medsebojnih ali notranjih obračunavanj prihajajo iz posameznih političnih taborov. Tudi tisto, kar govorijo politiki, dokazuje, da odgovornost za javno besedo v Sloveniji že dolgo ne obstaja več, brez odgovornosti za izrečeno pa je delovanje družbe omejeno na fragmentarno životarjenje brez pravil in kaotičen boj vseh proti vsem. Kot opažajo nekateri komentatorji, so v slovenski družbi vsa dejanja izenačena in v zaznavanju javnosti je vse isto: od hudih kriminalnih dejanj do »zgolj« neetičnega ravnanja, kar seveda dopušča, da se tudi v politiki obdrži vsak. Ali je ta kolaps, ki si ga nobena družba po dvajsetih letih že zdavnaj ne bi smela več privoščiti, če hoče naprej, posledica tranzicije in krize, vzrok zanjo ali kombinacija enega in drugega, je sedaj drugotnega pomena.
Pri politiki slovenski državljani lahko bolj ali manj izbirajo med dvema tipoma javne besede, in kot kaže, bo tako še dolgo. Enega pooseblja vodja opozicije in temelji na »premikih«, »okopih« in drugih manevrih iz vojaškega žargona, s katerimi naj bi prikrili različne afere, zaradi katerih v državi z nekaj več demokratične tradicije, kot je premore Slovenija, noben politik ne bi mogel prav dolgo ostati na političnem prizorišču. Sestavni del tega besednjaka so izmišljene obtožbe, v katerih naj bi drugi dokazovali, da so nedolžni, različna podtikanja in konstrukti o temnih silah iz preteklosti, ki da obvladujejo Slovenijo (ve se, kdo se jim je edini zmožen upreti), ter o raznih domačih in tujih zarotah.
Drugi tip javne besede pooseblja aktualni premier. Nesmiselnost povedanega je podobna. Lahko bi sicer rekli, da gre za manj usodni, na videz lahkotni, »berlusconijevski tip« govorice, ki pa ima, čeprav ga nihče ne jemlje prav resno, prav tako dolgoročne posledice. V nekdanjih bratskih republikah so temu rekli »što na umu, to na drumu« in je seveda daleč od verodostojnosti, ki jo zahteva izpostavljen politični položaj.
Slovenci smo bili v zgodovini večinoma narod posnemovalcev, le v redkih obdobjih in na redkih področjih smo bili zmožni pokazati izvirnost in samoiniciativnost. To je deloma pogojeno z majhnostjo, deloma pa z mentaliteto, in se nam močno pozna še danes. A tudi pri posnemanju smo od obeh kulturnih okolij, v katerih smo živeli, srednjeevropskem avstrijskem in balkanskem jugoslovanskem, pobrali najslabše in ne najboljše. Od avstrijskega smisla za urejenost in red ter tamkajšnjega spoštovanja zakonodaje kot osebno zavezo državljana do države smo povzeli zgolj kafkovski birokratizem, ki posameznika ujame v začarani krog predpisov, iz katerih ni rešitve, prelaganje uradniške odgovornosti z enega na drugega ter slepo sledenje navodilom od zgoraj in od zunaj; od balkanske spontanosti pa folklorno kršenje zakonov in pravil, čaršijsko politiko in kampanjski, histerični in izključevalni način reševanja javnih zadev. Kar zadeva odgovornost tako za javno besedo kot način komuniciranja, pa smo prevzeli slog, ki ga Srbi označujejo z neprevedljivo besedo »nadmudrivanje«. Ta v bistvu pomeni, da izrečena beseda in dana obljuba ne veljata nič, da je v javni komunikaciji najboljši tisti, ki te gleda v oči in se pri tem laže in spreneveda ali se pri uresničevanju svojih ciljev cinično sklicuje na stvari, ki imajo popolnoma drugo vsebino in pomen, so torej v svojem bistvu zanikanje tistega, kar govori.
Tovrstna balkanska praksa se je imenitno ujela z novodobnim neoliberalističnim besednjakom in ji je komajda še možno slediti. Tako minister za delo in hkrati univerzitetni profesor gleda javnosti v oči in trdi, da bo pokojninska reforma v korist mladim, njegovi študentje pa končujejo študij v poznih dvajsetih letih in jih v najboljšem primeru čaka prekarno delo za določen čas brez najmanjše možnosti, da bi dočakali polno delovno dobo. Tudi pokojnine bodo višje, pravi, čeprav izračun delovne dobe razteguje na več kot tri desetletja in najbrž ni osnovnošolsko izobraženega človeka, ki ne bi vedel, kaj to prinaša. Podobnih »nadmudrivanj« bi najbrž vsak bralec v trenutku lahko naštel za debelo knjigo. Kot zgodovinarja pa me je pred nekaj tedni, kljub navajenosti na vse, spet presenetila obrambna ministrica. V enem svojih pogostih nagovorov, tokrat bivšim taboriščnicam, je izjavila, da je življenje pod burko enako življenju v koncentracijskem taborišču, slovenski vojaki v Afganistanu pa da pogumno »osvobajajo« ženske iz teh novodobnih koncentracijskih taborišč: »Danes ni koncentracijskih taborišč, tudi tam, kjer so naši vojaki, ne, ampak - ali je življenje pod burko kaj drugega kot koncentracijsko taborišče? Ali mislite, da je prav, da mi, ki se tega zavedamo tudi zaradi vas, da je prav, da se umaknemo, da kapituliramo in rečemo: 'Mi ne zmoremo, naši vojaki ne zmorejo te moči, da bi pomagali ljudem v stiski po svetu.'« (Govor na tradicionalnem srečanju nekdanjih internirank, političnih zapornic in ukradenih otrok nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov, njihovih sorodnikov, svojcev in prijateljev, Portorož, 11. septembra).
Ne vem, kako so se na zlorabljanje zgodovine odzvale bivše taboriščnice oz. ali je sploh kdo javno reagiral. Najbrž je zadeva, kot desetine drugih, šla mimo, kot da se ni nič zgodilo. Tisti, ki stvari bolje poznajo, pravijo, da je Slovenija v Natu nekaj takega, kot je bila Bolgarija v Varšavski zvezi. Ta je v svoji vnemi hotela postati kar ena od sovjetskih republik. Da se zunanjepolitična servilnost in služenje interesom neke velesile v eni od številnih novodobnih kolonialnih vojn potem še utemeljujeta in opravičujeta s trpljenjem Slovencev med drugo svetovno vojno in primerjata z eksistenčnim narodnoosvobodilnim bojem proti nacizmu in fašizmu, pa ni zgolj le eden od bolj absurdnih dokazov o izgubi vsakršnega kompasa pri odgovornosti za javno besedo. Ministrica je, zavestno ali podzavestno, povedala precej več. Sedaj ne gre več za to, da moramo nekaj storiti, ker smo pač sledili državno financirani poenoteni politični propagandi večine tedanjih strank in stopili v neki »klub«, ki ga eni marajo bolj, drugi manj, tretji pa sploh ne in kjer se eni obnašajo dominantno, drugi pa ubogljivo, čeprav naj bi vsi upoštevali ista pravila (kar je sicer daleč od prakse). Sedaj na drugem koncu sveta »branimo« lasten narod in lastno civilizacijo proti »barbarskim« drugim, skupaj z zavezniki »širimo« svoj življenjski prostor in vsiljujemo svoje standarde in vzorce obnašanja drugim (seveda teritorialno selektivno, tako kar zadeva burke kot druge stvari, slepo po naročilu). Nekoč za Avstro-Ogrsko v Bosni, danes za ZDA v Afganistanu. Gre za skoraj natanko tak besednjak, kot ga je uporabljala imperialna politika na obeh straneh za utemeljevanje svojih ciljev v prvi svetovni vojni, Hitlerjeva Nemčija pa v drugi.
Ko sem bil otrok, smo sredi šestdesetih let šli kupit pralni stroj v Trbiž v Italiji. Izkazalo se je, da smo imeli komajda polovico denarja. Trgovec je rekel: »Dajte, kar imate, odpeljite stroj in prinesite ostanek denarja čez mesec dni.« In smo ga prinesli. Brez podpisov in pogodb, čeprav smo se videli prvič in smo bili z druge strani meje, ki se je komaj dobro odpirala. Ne trgovec in ne mi si nismo mogli niti predstavljati, da tega ne bi storili. Tudi v novodobni Sloveniji so bila posojila, tudi milijonska, pogosto dana »na besedo«, a le izbranim »pravim« obrazom. In nikoli vrnjena. Mnoge trgovine, ki so v poznejših letih zaradi jugoslovanskih kupcev na hitro vzcvetele ob meji in vabile z bombastičnimi cenami in lažnimi obljubami, so propadle. Tista z našim prvim candyjem posluje še danes. Koliko časa lahko s svojim odnosom do dane besede še posluje Slovenija?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.