28. 10. 2010 | Mladina 43 | Politika
Referendumska ruleta
Boris Vezjak, filozof in publicist, nekdanji član Programskega sveta RTV
© Marko Pigac
Še pred novim letom bomo znova odšli na referendum o zakonu o RTV. Zgodovina se bo pet let pozneje ponovila; mogoče zato, ker se prvič nismo nič naučili. Zaradi zakonskih določil se mora ta izvesti predvidoma še letos, ker od razpisa do izvedbe ne sme miniti več kot 45 dni. Zato sta nepričakovano pred nami dva mrzla meseca vročih javnih razprav o delovanju RTV zavoda - prav v času, ko bi se vlada morala ukvarjati s pokojninsko reformo in številnimi socialnimi problemi. Čaka nas naporno obdobje, ko bomo neprostovoljno vsi postali specialisti za RTV-program in druga pravna vprašanja. Zdelo se je, da v najmočnejši opozicijski stranki ne bodo posegli po tem instrumentu, ne nazadnje v prvo niso doživeli najboljše izkušnje in tudi zdaj je malo verjetno, da bi uspeli. Doslej nismo slišali resnično substancialnih očitkov, ki bi bili primerni za razumevanje najširših množic in s tem uspešna podlaga za referendumsko preverbo. Toda Janševa SDS, Jelinčičeva SNS in zdaj že nekdanji poslanec SD Andrej Magajna, menda deležen groženj, menijo drugače.
Kakšni so njihovi motivi? Povsem očitno je, kdo pri nas vedno bolj obsesivno ponavlja, da je referendum najvišja oblika demokratičnega odločanja državljanov. Tisti, ki z vedno hujšim in intenzivnejšim hujskaštvom in ceneno demagogijo, zanič argumenti in praznimi političnimi puhlicami stavijo na uspeh pri državljanih. In so ga tudi deležni. Obstajajo odločitve, ki zadevajo narod, in prav je, da ta o njih odloča. Toda obstajajo odločitve, ki jih je pretehtala stroka, zato jih težko tehta neuko ljudstvo. Ko politikom zadiši, da bi zakone, ki so jih predlagali strokovnjaki, ovrgla, se zateče k množicam. S tem nas prepušča igri rulete, »kazino« zakonom, kjer pod navidezno krinko demokracije in javnega interesa državljani razpravljamo in odločamo na podlagi svojih zelo omejenih in partikularnih znanj. Dvomim, da bo referendumska kampanja razkrila strokovne protiargumente, saj je iz motivov in preteklih izkušenj sklepati, da bomo znova deležni zajahanega konja sovražnega govora in praznih populističnih trikov za krepitev in ohranjanje političnih fevdov. V nasprotju z letom 2005, ko se je ob Grimsovem zakonu »zgodila« tudi civilna družba, zdaj ta ne kaže posebnega nasprotovanja. Še eno znamenje, kako zelo je napovedani referendum nepotreben.
Kdo bi lahko oporekal, češ, tudi ob prejšnjem zakonu je levica zahtevala referendum; v čem je potem razlika? Tale je: novega so dolgo sestavljali poznavalci in ga večkrat popravili. Prejšnjega, po pravici imenovanega Grimsov, je menda čez noč napisala četica domačih in tujih pravnikov, toda v resnici ga je on, poslanec SDS Branko Grims, osebno. O tem ne more biti nobenega dvoma, čeprav ga je dve leti močno sejal kar sam. Zakaj ne? Ker je v državnem zboru pozneje nepričakovano in bahavo sam priznal svoje avtorstvo od prvega do zadnjega stavka, »skupaj s tipkarskimi napakami vred«. Kakšni bedaki smo bili, je želel povedati, ker smo mu nasedli. V vsaki normalni demokraciji bi novinarji takšnemu odrezali glavo, le pri nas pa se je lahko zgodilo, da je preživel, da imajo novinarji še naprej veliko težavo temu dejanju reči laž, v naslednjih dveh mesecih pa bo, verjetno predvsem ob Aleksandru Zornu, spet prišel na svoj račun kot medijski strokovnjak. Če po čem, smo si kampanjo pred petimi leti zapomnili po obljubah o depolitizaciji, boljšem programu, fiksnem prispevku za RTV in veliki gonji proti »tako imenovanim« strokovnjakom in civilni družbi. Če ob čem, nam je takrat šlo na bruhanje ob neverjetni demagogiji.
Lahko letos pričakujemo kaj drugega? So predlagatelji referenduma o RTV-zakonu bolj prepričani o tem, da je stari zakon dober, ali o tem, da je novi zakon slab? V svoji utemeljitvi so povedali oboje, toda zdi se, da mislijo predvsem prvo. Še bolj imajo verjetno v mislih reševanje svojih klik, instaliranih v sam zavod leta 2006 po sistemu plonk lističev in strankarske delitve političnega plena. Po tistem, ko se nepričakovano dve leti ni zgodilo nič in so s Pahorjevim blagoslovom ostali na svojih položajih, bi radi takšno stanje podaljšali. Mimogrede, mnogi znajo povedati, da sedanji premier sprva ni nasprotoval niti Grimsovemu zakonu. Ne gre se torej slepiti: v programskem in kadrovskem smislu je RTV-zavod še vedno prestreljen s kadri iz Janševe in Bajukove garniture. Instalacija Uroša Slaka in Bojana Travna, prestižni pogoji produkcije oddaje Pogledi, premik Tednika in prihod direktorja Radia Slovenija na mesto urednika te oddaje so najboljši simptomi za povedano. Hkrati so tudi simptomi tega, kako resno se sedanji zavod bori proti komercializaciji in kako iskreni so argumenti predlagateljev referenduma proti njej.
Prav to, poudarjanje dopuščanja komercializacije in domnevne privatizacije zaradi »hibridne« nove pravne oblike zavoda, se hitro razbira kot ena izmed najbolj predvidljivih populističnih taktik predlagateljev. Druga bo preverjeno nacionalistična: načrtovane programske vsebine za narodne skupnosti nekdanjih republik Jugoslavije so tema, pisana na kožo »domoljubnim« hujskačem in drugim domačim specialistom za izbrisane, Rome in balkanske rase. Tretja bo verjetno sprememba statusa zaposlenih. Argumentacijska agenda predlagateljev se bo s tem izčrpala: strah pred domnevno politizacijo, komercializacijo in privatizacijo zavoda, za nameček pa še kanček ksenofobije.
Toda vsega le ni kriv Janša. Sedanja oblast se je, čeprav je leta kritizirala program in stanje na RTV, z obojim po začetku mandata dokaj indiferentno sprijaznila, vključno z mazohističnim sporedom, v katerem je spremljala tudi neupravičeno kritiko na svoj račun in ob tem lahko vadila svojo toleranco. V letih od 2006 do 2008 sem naštel, dokumentiral in javno objavil več kot 60 primerov in indicev političnega delovanja zavoda. Ne vem, kaj bi lahko bolj ilustriralo politizacijo RTV-hiše. Toda zdi se, da takšno stanje, vključno s skoraj nič boljšim programom, zadnji dve leti nikogar ni preveč zanimalo. Zdaj nas bo nekaj mesecev moralo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.