Mrcvarjenje banke

Bančništvo temelji na zaupanju. To zaupanje se v zadnjem času načrtno uničuje z javnim stampedom proti vodilni banki v državi. Vsak, ki ima pet minut časa, se obregne ob NLB ali, kot se je slikovito izrazil ekonomist Bogomir Kovač, »dvigne nogo in opravi potrebo«. O nujnosti dokapitalizacije in razvoju banke se več razpravlja po časopisih kot med njenimi lastniki, upravo in nadzorniki. Razprava je pogosto na meji gostilniškega čveka, kjer se ne operira s številkami, ampak kar na pamet ali s polovičnimi informacijami. NLB zato v očeh javnosti postaja sinonim za financerko propadlih tajkunskih poslov. Sinonim za finančno ustanovo, ki je prevzemala prevelika tveganja in ki naj bi dobesedno polnila žepe posameznikom z vrha gospodarske in politične elite. Njen ugled strmo pada.
Pa je NLB res v tako katastrofalnem stanju, da si zasluži javni linč in beg komitentov? Daleč od tega. Bankirji NLB so že večkrat javno povedali, da posojila, namenjena menedžerskim odkupom podjetij, v skupni bilanci banke pomenijo manj kot dva odstotka njene celotne aktive. Poleg tega vsa ta posojila niso slaba, ena so boljše, druga pa slabše zavarovana. NLB tudi ni edina banka v državi, ki je financirala menedžerske odkupe. Pri tem so po logiki črednega nagona sodelovale tako rekoč vse banke, tiste v tuji lasti še veliko bolj kot domače. Podobno velja za kreditiranje gradbenega sektorja, res pa je, da je tu breme NLB višje: delež panoge gradbeništva v celotni izpostavljenosti NLB znaša 8,82 odstotka.
Predstavljati dokapitalizacijo NLB kot ceno, ki jo bomo morali državljani plačati za njeno nedopustno in slabo poslovanje, je zavajanje. Dokapitalizacijo NLB je sicer mogoče razumeti tudi kot sanacijo, vendar ne samo kot to. NLB dodatnega kapitala ne potrebuje zgolj zato, ker je v preteklih letih prevzemala prevelika tveganja in ima izgubo. Bolj nujno ga potrebuje zaradi spremenjenih pravil glede kapitalske ustreznosti bank. »V javnosti se govori, da banka potrebuje kapital, ker ima izgubo. To je del resnice. Banka bi kapital potrebovala tudi, če bi poslovala z dobičkom, ker so se spremenili baselski standardi glede kapitalskih zahtev v bankah,« pravi predsednik uprave NLB Božo Jašovič. NLB ima za dobrih šest odstotkov temeljnega kapitala, primerljive banke v Evropi pa za približno devet odstotkov. Končna posledica kapitalske podhranjenosti NLB so dražja posojila za domače gospodarstvo. To najbolj boleče občutijo manjša podjetja, ki ne zmorejo sama nastopati na mednarodnem finančnem trgu. V tujini se namreč lahko zadolžujejo samo res največja in najboljša slovenska podjetja. Enako zavajajoče je trditi, da je kriza NLB domačega izvora in bi se zgodila tudi brez finančne krize, kot je v TV-oddaji Pogledi Slovenije razlagal ameriški bankir slovenskega rodu Egon Zakrajšek. »Ključni faktor za izgubo NLB v lanskem letu je obsežen odpis sredstev, ki pa ni nič nenavadnega in tudi ne poslovno napačnega. Teza, da bi NLB zabredla v težave brez finančne krize, je logični nesmisel g. Zakrajška. Banke so zašle v krizo in povzročile krizo, in to za začetek prav tiste, ki jih nadzira ameriška centralna banka in do včeraj pretirano deregulirano poslovno okolje ameriškega investicijskega bančništva,« pravi Kovač. »Ker je kontaminiranost slovenskih bank z novimi finančnimi instrumenti relativno majhna, so pri nas prevladovali pač drugi vzroki, toda povsod so ti razlogi najprej domači, in če se je kje zalomilo, potem to velja za zasebne banke v ZDA, od koder se je finančni potres prek evropskih finančnih institucij širil tudi v Slovenijo.«
Res, ni pravično, da se je bančna elita v času konjunkture pasla na mastnih dobičkih, v krizi pa rešitev prelaga na davkoplačevalce. Toda kaj je alternativa? Da se banka pusti na cedilu? Da se še nekaj mesecev ukvarjamo z iskanjem krivcev za pretekle napake njenega vodstva (že zamenjanega), medtem ko banka usiha? Verjetno ne. Zadeva je v resnici preprosta. Gre za izbiro manjšega zla, česar se dobro zavedajo druge evropske države in ZDA. Večina evropskih bank se je kapitalsko okrepila že lani, z dodatnimi kapitalskimi okrepitvami pa nadaljujejo tudi letos. Države jim pri tem izdatno pomagajo. Seznam nacionaliziranih bank je dolg, še daljši pa je seznam bank, kjer je država samo sodelovala pri dokapitalizaciji. Pomenljiv je primer tretje največje irske banke Anglo Irish. Država bo za njeno rešitev namenila 50 milijard evrov, pa čeprav ne gre za banko v državni, pač pa zasebni lasti. Zaradi visokih stroškov reševanja finančnega sektorja bo irski javnofinančni primanjkljaj letos dosegel vsaj 32 odstotkov BDP-ja, kar pomeni, da bo moral vsak Irec za reševanje bank nameniti 10.000 evrov! Irski »privatizirani« in »inovativni« bančni sistem s »pravimi, odgovornimi lastniki«, ki so mu pred krizo mnogi peli hvalnice, je torej krepko zafrknil celotno državo. Toda čeprav se bodo Irci iz te brozge vlekli več let, morda celo desetletje, je irska vlada ocenila, da je to vendarle manjše zlo, kot pa da se bančni sektor zlomi. Seveda primerjava banke Anglo Irish z NLB ni korektna, kajti NLB ni niti približno tako zavožena. Želimo le poudariti, da je v tem trenutku najslabše stati križem rok, ko vse druge evropske banke tako rekoč tekmujejo v tem, katera bo prej kapitalsko močnejša. Za tiste, ki v tem procesu kapitalske krepitve capljajo, to gotovo ni dobro, ker se jih lahko prime stigma manj varnih, opozarja ekonomist Peter Groznik. Ena od teh bank je tudi NLB, saj zavlačevanje z njeno dokapitalizacijo meji že na absurd. »Oba osrednja lastnika, vlada in KBC, nimata skupne vizije glede razvoja banke, hkrati pa silovito zamujata s kakršnokoli odločitvijo. In oboje postaja za razvoj banke in njeno vodstvo nevzdržno,« meni Kovač.

Kdo naj plača in koliko?

O dokapitalizaciji NLB se intenzivneje razpravlja že vsaj leto dni. V javnosti so krožili različni zneski dokapitalizacije, od sto pa tja do osemsto milijonov evrov. Po zadnjih podatkih se je številka ustavila pri 250 milijonih ob hkratnem krčenju poslovanja banke. Je 250 milijonov dovolj, preveč ali premalo? Enotnega mnenja med lastniki, upravo in nadzorniki ni. Zmeda je še toliko večja, ker sta vlada in uprava banke pripravili vsaka svojo strategijo razvoja NLB. Za okrnjeni znesek dokapitalizacije naj bi bila deloma kriva vlada, ki se ob morebitnem višjem vložku boji negativnega odziva javnosti, skrbi pa jo tudi, da država kot največja lastnica banke višjega zneska, na primer 400 milijonov evrov, sama ne bi zmogla in bi bila banko prisiljena prodati. Deloma pa naj bi bila za okrnjeni znesek dokapitalizacije kriva tudi belgijska banka KBC, tretjinska lastnica NLB. Kovač zadnjo različico o 250-milijonskem kapitalskem obližu pojasnjuje takole: »Uprava se je preprosto prilagodila lastnikom. KBC je v tej krizi zabredla v velike težave, državna sanacija ji nalaga velike omejitve glede zunanjih naložb in njihov interes je zato čim manjša in čim bolj tržno zanimiva banka za prodajo. KBC že dolgo čaka na kupca za prodajo svojega deleža in umik. Trenutna nizka dokapitalizacija ustreza obema lastnikoma na kratek rok. Vlada sledi javnemu stampedu proti banki in se izogiba finančnim naložbam, KBC pa išče izhodno strategijo in želi očiščeno banko, ki jo bo najlažje prodati.«
Med ekonomisti ni veliko različnih mnenj glede potrebnosti dokapitalizacije, so pa pomembne razlike glede tega, kako obsežna naj bo in kdo naj jo plača. Naj država v celoti prevzame breme, če se KBC ne bi odločila za sodelovanje pri dokapitalizaciji? In če, ali tako breme sploh zmore? Pa tudi, kaj bi to pomenilo za njen dolg? Dokapitalizaciji z javnim zadolževanjem je v vladi najbolj nenaklonjen minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari. Država ima sicer vedno možnost prodati svoje premoženje in tako pridobiti denar za dokapitalizacijo banke, toda ali se v kriznih časih res splača na hitro prodajati lastnino? Po drugi strani pa, ali bi državi padla bonitetna ocena, če bi šla v brezglavo zadolževanje zato, da bi kapitalsko okrepila NLB? Groznik meni, da je za bonitetno oceno bolj nevarno cincanje glede dokapitalizacije kot pa to, od kod bomo vzeli denar zanjo. Razprava o vseh teh vprašanjih je še vedno odprta. Eno pa je jasno: bolj ko se pomikamo k nižji dokapitalizaciji, pomembnejše postaja notranje reševanje banke. Nižji ko je znesek, bolj je banka prisiljena v oženje svojega poslovanja. Po 250-milijonski formuli naj bi NLB prodala nekatere strateške naložbe, na primer Banko Celje, hčerinska podjetja in druge naložbe, se umaknila s trgov, kjer je doslej iskala strateške priložnosti, poleg tega pa naj bi, in to je še najbolj problematično, za osem odstotkov zmanjšala kreditiranje realnega sektorja, torej gospodarstva in prebivalstva, kar bi lahko, na to opozarja bankir Aljoša Tomaž, podaljšalo izhod iz gospodarske krize. »Če seštejemo vse te usmeritve, ki banko krčijo in poslovno zamejujejo, ne glede na notranje potrebe kapitalske konsolidacije, potem je jasno, da strategija z 250 milijoni nima nobene prave razvojne komponente,« ugotavlja Kovač. Še več. Odločno pravi: »Potrebujemo hitro odločitev o dokapitalizaciji v višini najmanj 500 milijonov. Delno z državnimi sredstvi, delno z mednarodnimi finančnimi institucijami in zasebnimi globalnimi investitorji.« Po njegovem je kredibilnost operacije povezana s hitrostjo in jasnim modelom, ki ga mora vlada postaviti skupaj z drugimi investitorji, pri KBC pa si mora zagotoviti manevrski prostor, da ga izpelje. »Naslednji korak je odkup slabih kreditov in njihova sanacija zunaj NLB, s čimer se sprosti kreditni potencial banke. Tretji korak je stroškovna in poslovna racionalizacija. Tržno prestrukturiranje, umik z nekaterih trgov, racionalizacija mreže hčerinskih in povezanih družb mora spremljati širitev na nove trge, z novimi storitvami in novimi poslovnimi povezavami. NLB potrebuje razvojno in ne nerazvojno strategijo.« Minister za finance Franc Križanič sicer pravi, da NLB trenutno »ne potrebuje klasične državne pomoči« in da »dokapitalizacijo potrebuje za rast«. Toda če bo sprejeta 250-milijonska strategija, po kateri mora banka krepko zožiti svoje poslovanje, to gotovo ne bo omogočalo ambiciozne rasti.
Po mnenju ekonomista Maksa Tajnikarja je strategija rasti edina prava alternativa, vendar je ni mogoče uresničiti z državo. »Dokapitalizacija NLB s strani države pomeni najem kredita v tujini in skrajno sporno spreminjanje organizacije dolžniškega kapitala v trajni, ki ga poznamo iz neslavnih tajkunskih zgodb. Edina dobra rešitev za NLB je obsežna dokapitalizacija s tujim investitorjem. Ne vem pa, ali tak investitor sploh obstaja. Ohranjanje državne lastnine je pri tem popolnoma nepotrebno. Če danes država s prevladujočim deležem ni sposobna resno gospodariti z banko, bo to še toliko manj s 25-odstotnim deležem in zlato delnico.« Toda to je samo eno mnenje. Aljoša Tomaž je prepričan, da 400 milijonov dokapitalizacije, kot jo je prvotno predlagala uprava banke, nato pa je ta znesek po posvetovanju z obema največjima lastnikoma znižala, ni tako velik zalogaj, da ga država ne bi zmogla. Tudi če bi se morala zaradi tega zadolžiti, se mu to ne zdi prevelik greh. Dokapitalizacija namreč ne pomeni zapravljanja denarja, ampak investicijo. »Podpreti bi morali ministra Križaniča, ki si prizadeva, da bi država kratkoročno povečala delež v NLB, šele pozneje pa bi se postopoma umaknila iz lastništva.«
ZDA in več evropskih držav je vsaj začasno vstopilo v lastništvo bank, zato krepitev državnega lastništva v NLB ne bi bila nobena posebnost. Zagovorniki privatizacije se bojijo, da tistega drugega dela, torej postopnega umika države iz lastništva banke, ne bi nikoli videli. Res je, da se država doslej ni izkazala kot najbolj odgovorna lastnica NLB. Toda ali ne bi bilo boljše, da bi v red spravili njen milo rečeno površni način upravljanja lastnine, kot pa da se tej lastnini odpovemo? Razviti zahod nam pridiga o privatizaciji in vstopu tujega kapitala v bančni sektor, sam pa banke drži v domači lasti. Ekonomist Jože Mencinger navaja, da je v zahodni Evropi v tuji lasti samo 19 odstotkov bank, če pa pri tem upoštevamo še Veliko Britanijo in Belgijo, jih je v tuji lasti 28 odstotkov. Vse ostale banke so v domači lasti, mnoge v pretežni lasti države, kar še zlasti velja za Francijo. Mencinger zato odločno nasprotuje umiku države iz NLB. Podobnega mnenja je ekonomist in nekdanji finančni minister Dušan Mramor: »Ključne finančne institucije je pametno obdržati v lasti države.« Prav tako se mu ne zdi smiselno, da bi za potrebe dokapitalizacije NLB domače premoženje prodajali pod ceno. »Boljše se je še malo zadolžiti, seveda pod pogojem, da se banka pametno upravlja.« Mramor opozarja, da se z dokapitalizacijo NLB preveč zavlačuje. Na potezi je država kot večinska lastnica NLB. Najslabše, kar v tem trenutku lahko stori vlada, je, da ne stori ničesar.