28. 10. 2010 | Mladina 43
Mrcvarjenje banke
Nova Ljubljanska banka potrebuje močno kapitalsko injekcijo. In to takoj.
Uprava NLB: Claude Deroose, Marko Jazbec, Božo Jašovič (predsednik uprave), David Benedek
© IRENA HERAK USENIK
Bančništvo temelji na zaupanju. To zaupanje se v zadnjem času načrtno uničuje z javnim stampedom proti vodilni banki v državi. Vsak, ki ima pet minut časa, se obregne ob NLB ali, kot se je slikovito izrazil ekonomist Bogomir Kovač, »dvigne nogo in opravi potrebo«. O nujnosti dokapitalizacije in razvoju banke se več razpravlja po časopisih kot med njenimi lastniki, upravo in nadzorniki. Razprava je pogosto na meji gostilniškega čveka, kjer se ne operira s številkami, ampak kar na pamet ali s polovičnimi informacijami. NLB zato v očeh javnosti postaja sinonim za financerko propadlih tajkunskih poslov. Sinonim za finančno ustanovo, ki je prevzemala prevelika tveganja in ki naj bi dobesedno polnila žepe posameznikom z vrha gospodarske in politične elite. Njen ugled strmo pada.
Pa je NLB res v tako katastrofalnem stanju, da si zasluži javni linč in beg komitentov? Daleč od tega. Bankirji NLB so že večkrat javno povedali, da posojila, namenjena menedžerskim odkupom podjetij, v skupni bilanci banke pomenijo manj kot dva odstotka njene celotne aktive. Poleg tega vsa ta posojila niso slaba, ena so boljše, druga pa slabše zavarovana. NLB tudi ni edina banka v državi, ki je financirala menedžerske odkupe. Pri tem so po logiki črednega nagona sodelovale tako rekoč vse banke, tiste v tuji lasti še veliko bolj kot domače. Podobno velja za kreditiranje gradbenega sektorja, res pa je, da je tu breme NLB višje: delež panoge gradbeništva v celotni izpostavljenosti NLB znaša 8,82 odstotka.
Predstavljati dokapitalizacijo NLB kot ceno, ki jo bomo morali državljani plačati za njeno nedopustno in slabo poslovanje, je zavajanje. Dokapitalizacijo NLB je sicer mogoče razumeti tudi kot sanacijo, vendar ne samo kot to. NLB dodatnega kapitala ne potrebuje zgolj zato, ker je v preteklih letih prevzemala prevelika tveganja in ima izgubo. Bolj nujno ga potrebuje zaradi spremenjenih pravil glede kapitalske ustreznosti bank. »V javnosti se govori, da banka potrebuje kapital, ker ima izgubo. To je del resnice. Banka bi kapital potrebovala tudi, če bi poslovala z dobičkom, ker so se spremenili baselski standardi glede kapitalskih zahtev v bankah,« pravi predsednik uprave NLB Božo Jašovič. NLB ima za dobrih šest odstotkov temeljnega kapitala, primerljive banke v Evropi pa za približno devet odstotkov. Končna posledica kapitalske podhranjenosti NLB so dražja posojila za domače gospodarstvo. To najbolj boleče občutijo manjša podjetja, ki ne zmorejo sama nastopati na mednarodnem finančnem trgu. V tujini se namreč lahko zadolžujejo samo res največja in najboljša slovenska podjetja. Enako zavajajoče je trditi, da je kriza NLB domačega izvora in bi se zgodila tudi brez finančne krize, kot je v TV-oddaji Pogledi Slovenije razlagal ameriški bankir slovenskega rodu Egon Zakrajšek. »Ključni faktor za izgubo NLB v lanskem letu je obsežen odpis sredstev, ki pa ni nič nenavadnega in tudi ne poslovno napačnega. Teza, da bi NLB zabredla v težave brez finančne krize, je logični nesmisel g. Zakrajška. Banke so zašle v krizo in povzročile krizo, in to za začetek prav tiste, ki jih nadzira ameriška centralna banka in do včeraj pretirano deregulirano poslovno okolje ameriškega investicijskega bančništva,« pravi Kovač. »Ker je kontaminiranost slovenskih bank z novimi finančnimi instrumenti relativno majhna, so pri nas prevladovali pač drugi vzroki, toda povsod so ti razlogi najprej domači, in če se je kje zalomilo, potem to velja za zasebne banke v ZDA, od koder se je finančni potres prek evropskih finančnih institucij širil tudi v Slovenijo.«
Res, ni pravično, da se je bančna elita v času konjunkture pasla na mastnih dobičkih, v krizi pa rešitev prelaga na davkoplačevalce. Toda kaj je alternativa? Da se banka pusti na cedilu? Da se še nekaj mesecev ukvarjamo z iskanjem krivcev za pretekle napake njenega vodstva (že zamenjanega), medtem ko banka usiha? Verjetno ne. Zadeva je v resnici preprosta. Gre za izbiro manjšega zla, česar se dobro zavedajo druge evropske države in ZDA. Večina evropskih bank se je kapitalsko okrepila že lani, z dodatnimi kapitalskimi okrepitvami pa nadaljujejo tudi letos. Države jim pri tem izdatno pomagajo. Seznam nacionaliziranih bank je dolg, še daljši pa je seznam bank, kjer je država samo sodelovala pri dokapitalizaciji. Pomenljiv je primer tretje največje irske banke Anglo Irish. Država bo za njeno rešitev namenila 50 milijard evrov, pa čeprav ne gre za banko v državni, pač pa zasebni lasti. Zaradi visokih stroškov reševanja finančnega sektorja bo irski javnofinančni primanjkljaj letos dosegel vsaj 32 odstotkov BDP-ja, kar pomeni, da bo moral vsak Irec za reševanje bank nameniti 10.000 evrov! Irski »privatizirani« in »inovativni« bančni sistem s »pravimi, odgovornimi lastniki«, ki so mu pred krizo mnogi peli hvalnice, je torej krepko zafrknil celotno državo. Toda čeprav se bodo Irci iz te brozge vlekli več let, morda celo desetletje, je irska vlada ocenila, da je to vendarle manjše zlo, kot pa da se bančni sektor zlomi. Seveda primerjava banke Anglo Irish z NLB ni korektna, kajti NLB ni niti približno tako zavožena. Želimo le poudariti, da je v tem trenutku najslabše stati križem rok, ko vse druge evropske banke tako rekoč tekmujejo v tem, katera bo prej kapitalsko močnejša. Za tiste, ki v tem procesu kapitalske krepitve capljajo, to gotovo ni dobro, ker se jih lahko prime stigma manj varnih, opozarja ekonomist Peter Groznik. Ena od teh bank je tudi NLB, saj zavlačevanje z njeno dokapitalizacijo meji že na absurd. »Oba osrednja lastnika, vlada in KBC, nimata skupne vizije glede razvoja banke, hkrati pa silovito zamujata s kakršnokoli odločitvijo. In oboje postaja za razvoj banke in njeno vodstvo nevzdržno,« meni Kovač.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.