Po sledeh laži

Po širšem območju Balkana vojna ne divja več že kar nekaj let, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini petnajst, na Kosovu enajst let, a kljub temu je medetnično sovraštvo še zelo prisotno in v resnici ogroža umetni mir, ki ga še vedno pomagajo vzdrževati pripadniki tujih mirovnih sil. Že sama njihova navzočnost pove marsikaj o sedanjih razmerah. Veliko pa je tudi negotovosti glede same prihodnosti teh območij, saj narodi, ki si jih delijo, precej bolj kot skupaj živijo drug mimo drugega. Navkljub nekaterim dobronamernim gestam, kot na primer, da je v četrtek neuradno obiskal Vukovar srbski predsednik Boris Tadić, kar naj bi bilo simbolno dejanje na poti mednacionalne pomiritve, je jasno, da bo ta pot še zelo dolga. Na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini pa se za zdaj zdi celo nemogoča. Mednarodni inštitut International Crisis Group je januarja v zvezi z nacionalističnim govorom političnih elit v Federaciji BiH, predvsem pa v Republiki Srbski, z zaskrbljenostjo poročal: »Ta govor v času globoke in socialne krize zveni samo še huje. Danes se vsakdo v BiH počuti ranljivega in nepošteno obravnavanega in ta občutek preganjanosti vodi v začarani krog izbruha nasilja. Medetnični konflikti so v porastu, od mesečnega povprečja sedmih incidentov leta 2007, devet leta 2008 do trinajst v letu 2009. To je zelo zlovešče znamenje.«
Zastavlja se vprašanje, zakaj. Zakaj je po toliko letih sovraštvo še tako živo? Ena od zelo logičnih razlag, ki pa se premalokrat ali sploh ne omenja, je, da se nikoli niso javno razkrile laži iz obdobja tik pred vojno in med njo. V zvezi s tem se nikoli ni dovolj pojasnila vloga, ki so jo takrat odigrali prorežimski oziroma nacionalistični mediji. To vprašanje pa je ključnega pomena. Če je mednarodna skupnost verjela, da bodo obsodbe peščice vojnih zločincev v Haagu povzročile premirje med etničnimi skupnostmi, se je motila. Obtoženci na procesih vztrajno zastopajo stališča, da se ne sodi njim, temveč njihovemu celotnemu narodu, s čimer nastajajo popolnoma različne interpretacije zgodovine, kaj se je na Balkanu sploh dogajalo. Gre za reprodukcijo takratnih laži.

Vloga medijev

Obsoditi, tako ali drugače, bi morali tudi ali celo predvsem medije, ki so tedaj razpihovali sovraštvo med narodi ter širili paranojo pred zunanjimi in notranjimi sovražniki. Prejšnji teden je tudi v Sloveniji izšla knjiga Zločin ob 19.30 (čas osrednjih tv-poročil) avtorja Kemala Kurspahića, sicer legendarnega urednika bošnjaškega časnika Oslobođenje, ki ga je vodil tudi med obleganjem Sarajeva. Knjiga nazorno prikazuje, kako so jugoslovanski mediji, začenši s srbskimi, v drugi polovici osemdesetih let iz partijskega sistematično prešli v drugo - ultranacionalistično enoumje. Ni res, da je Milošević »ustvaril« svoje medije, oni so njega. Njegov zgodovinski obisk Kosova leta 1987 je bil zrežiran dogodek. Kamere so ga posnele, kako tamkajšnjim Srbom zatrjuje: »Nihče vas ne sme pretepati!« Televizija pa ni predvajala posnetka, kako so pred tem taisti ljudje s kamenjem napadli policijo, ampak le ta stavek, ki je Miloševića postavil na mesto velikega odrešenika srbskega naroda. Hkrati so vodilni mediji ponarejali zgodbe, kako Srbe na Kosovu pobijajo in preganjajo takrat že »Šiptarji«. Ustvarjali so vtis, da se tam dogaja eksodus Srbov, in poudarjali, da nekaj podobnega grozi Srbom tudi na drugih ozemljih, v Bosni in na Hrvaškem. Ta scenarij je postavil v ospredje Miloševićev načrt uresničitve cilja »vsi Srbi v eni državi«, ki ga je bilo treba doseči ne glede na sredstva. Edini resnični eksodus, ki je takrat potekal, pa je bil tisti v promiloševičevskih medijih, kjer so množično odpuščali novinarke in novinarje, ki niso bili prave narodnosti oziroma niso bili »dovolj naši«. Enako se je takoj zatem začelo dogajati na Hrvaškem in se potem nadaljevalo tudi v Bosni. Etnično čiščenje se je začelo prav v medijih.
Hujskaštvo se je ob izbruhu nasilja in po njem le še stopnjevalo. Laž je postala svojevrstno orožje vojskujočih se strani. Te so prek svojih medijev obtoževale druga drugo za zagrešene zločine zoper civilno prebivalstvo, pri čemer pa so bili številni izmišljeni. Medtem ko so Srbi obstreljevali Sarajevo, zaradi česar je umrlo na tisoče in tisoče ljudi vseh narodnosti, se je Karadžićeva televizija na Palah specializirala za poročanje o »nasilju nad Srbi v muslimanskem Sarajevu«. Navajala je, denimo, da srbske otroke mečejo levom v tamkajšnjem živalskem vrtu. Hkrati je za vojaške sile, ki so oblegale mesto z okoliških hribov, trdila, da so to Srbi, ki branijo svoja zgodovinska ognjišča, Mladićevo izvajanje genocida nad muslimanskim prebivalstvom po vsej Bosni pa je označevala za »osvobodilni pohod«. Čeprav se je v bistvu ves čas vedelo, za kaj gre. Voditelj poročil te televizijske postaje s sedežem na Palah Risto Džogo je dejansko pozival h klanju muslimanov. Hrvaški mediji so zločine svoje vojske nad bošnjaškim prebivalstvom, v katerih so bili pobiti tudi prebivalci celotnih vasi, upravičevali s trditvami, da je šlo za spopade z muslimanskimi vojaki v ofenzivi. Hkrati so objavljali ponarejene zgodbe. Časopis Vjesnik je avgusta 1993 poročal, da so muslimani oziroma »mudžahidi« v Zenici pred katoliško cerkvijo »obesili 35 Hrvatov«. To se ni nikoli zgodilo, povračilni ukrepi, ki so sledili »temu zločinu«, pa so bili resnični. Tudi muslimanski narod v Bosni, stisnjen med agresorski vojski in v strahu pred možnim izginotjem, se je začel radikalizirati, to se je kazalo predvsem v hitri islamizaciji družbe pod nadzorom Izetbegovićevih oblasti. Visoki uradniki Stranke demokratične akcije so se zavzemali za vzpostavitev posebne države z avtentičnimi islamskimi vrednotami, različna glasila, kot denimo Zmaj od Bosne iz Tuzle, pa so pozivala: »Vsak musliman ima svojega Srba, da ga ubije.« Ne srbskega (para)vojaka - Srba! Nedžad Latić, urednik časopisa Ljiljan, ki je širil sovraštvo do »ustašev« in »četnikov«, je ob neki priložnosti dejal: »Moral sem vendar storiti kaj, da bi pripravil svoj narod k temu, da bi se vojskoval in da bi razmišljal s svojo glavo.« Ta izjava v bistvu še najbolje ponazarja, kako krvavo vlogo so mediji odigrali pred vojno in med njo. Njihove laži, nikoli javno razčiščene, pa še vedno živijo v kolektivni (pod)zavesti ljudi, se ponavljajo, na novo odkrivajo in so velik problem tako zdaj, kot bodo tudi v prihodnje.

Naprej v preteklost?

Ker medijska vloga ni bila razkrita, je tudi ogromno, če že ne kar večina urednikov in novinarjev, ki so tedaj opravljali svoje krvavo poslanstvo, ostala v medijih. Ti pa so v rokah sedanjih političnih elit. Julijska raziskava inštituta Mediacentar Sarajevo o sovražnem govoru v medijih na območju Federacije BiH ter Republike Srbske ugotavlja, »da je sovražni govor ena od strategij etnonacionalnih elit, s katero ohranjajo nadzor nad družbeno, politično in ekonomsko razdelitvijo moči. Privilegiran položaj etnonacionalnih elit je odvisen od konstantnega proizvajanja ter ohranjanja tega konflikta«, medetničnega seveda.
Razmere so problematične tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Predsednik Hrvaškega novinarskega društva Zdenko Duka in predsednik Neodvisnega združenja novinarjev Srbije Vukašin Obradović sta se v pogovoru za Radio Svobodna Evropa avgusta strinjala, da je za težave medijev v obeh državah krivo predvsem to, da ni bila opravljena »lustracija«. Številni nekdanji protuđmanovski oziroma promiloševičevski novinarji ter uredniki so torej obdržali svoje položaje. In to se pozna tudi pri obravnavanju pretekle vojne. Duka je izpostavil: »Niti srbski niti hrvaški mediji ne kažejo prave slike tega, kaj se dogaja na haaškem sodišču. Tu se vidi ta slabi patriotizem. V medijih je prisoten latentni nacionalizem in zelo lahko ga je obuditi.«
Žarko Korać, profesor na beograjski Filozofski fakulteti, je v septembrskem intervjuju za ta radio opozoril: »V Srbiji se je ogromno ljudi iz Miloševićevega režima vrnilo v javno življenje, večinoma so jim oprostili, a sami se niso nikoli opravičili. Res je, ne govorijo vsi istega jezika kot takrat, vendar vas fizično spominjajo na to, kaj so takrat govorili. Zelo težko je voditi novo politiko z istimi ljudmi. Niti Nemčija ni mogla graditi svoje demokracije po drugi svetovni vojni z ljudmi, ki so bili osrednji predstavniki nacističnega režima. Tu ne delam analogije Milošević-Hitler, saj to zgodovinsko ne bi bilo točno, čeprav si o Miloševićevem režimu mislim vse najslabše, vendar je dejstvo, da se tudi danes ohranjajo stereotipi iz tistega časa.«