11. 11. 2010 | Mladina 45 | Politika
Smo res želeli to?
Zgodovinske izkušnje kažejo, da stvari, ki se ne uredijo ali pa se uredijo napačno, v takšni ali drugačni obliki vedno znova udarijo na plan, to pa družbo razvojno blokira
Dr. Božo Repe, zgodovinar, publicist
© Toni Dugorepec
Obletnice so priložnost za pohvale in ne dvomim, da jih bo v prihodnjih mesecih izrečenih veliko. A hkrati so tudi priložnost za kritiko zgrešenih in napačnih odločitev. Kot je znano, so demokracije sposobne govoriti o svojih slabostih, avtoritarni režimi pa poudarjajo svoje domnevne prednosti.
Slovenska država je brez dvoma velik dosežek ter nacionalno in v kontekstu evropskega dogajanja (padec berlinskega zidu) tudi zgodovinska prelomnica. Uspeh je prav tako razvoj v zadnjih dvajsetih letih, saj Slovenija po bruto domačem proizvodu sodi v razvitejši del sveta in je članica vseh pomembnejših mednarodnih organizacij.
Smo pa še zelo daleč od kritičnega premisleka, kaj z državo narediti, in znotraj tega tudi, kako na novo osmisliti udeležbo ljudi pri odločanju. To velja za vlogo slovenskega parlamenta v večnacionalni Evropski uniji in v naglo spreminjajoči se družbi 21. stoletja, ki vlogo kritičnega državljana zamenjuje z vlogo potrošnika, resnično predstavniško vlogo pa s partitokratsko delitvijo fevdov med strankami, interesnimi skupinami in karteli ter s tem povezanim lobiranjem, nepotizmom in drugimi bližnjicami do politične moči, denarja in uspeha.
V nastanek slovenske države so vgrajene konstrukcijske napake, objektivne in subjektivne, ki jo bodo še dolgo bremenile. Slovenija je nastala v času, ko se je klasično dojemanje države in njenih atributov (denar, gospodarstvo, vojska, nedotakljivost notranjega pravnega reda, zunanja politika ipd.) izčrpalo. A slovenske politične elite državo pojmujejo po klasičnih vladarskih načelih, kot svoj plen, s katerim lahko počnejo, kar hočejo, ne pa kot servis, ki naj bi izboljšal življenje ljudi. Veliko preveč se ukvarjajo same s sabo, namesto da bi se ukvarjale z javnim interesom. Številne oblike demokracije so zlorabljene, na primer na ravni parlamenta referendum kot izražanje volje ljudstva, prav tako funkcija parlamentarnih komisij, katerih namen ni odkrivanje resnice, pač pa prikrivanje, zamegljevanje in medsebojno strankarsko obračunavanje.
Sodobni slovenski večstrankarski parlament ni izšel iz nič, čeprav se to v poenostavljenih in ideološko obarvanih interpretacijah zgodovine namerno prezira. Slovenija je imela tradicijo federalne republike, ki jo je dosegla z narodnoosvobodilnim bojem, s svojo ustavo, skupščino, z vlado, razmeroma razvitim nacionalnim gospodarstvom in drugimi državnimi atributi, odprte meje in izkušnje z Zahodom. Že skupščina pred večstrankarskimi volitvami leta 1990 je bila dokaj demokratična, precej je upoštevala voljo ljudstva, kar zadeva mednacionalne odnose v nekdanji Jugoslaviji in tudi kar zadeva gradualistično uvajanje političnega in nazadnje strankarskega pluralizma. Opozoril bi na tri pomembna dejstva: da so bila še v socialistični skupščini septembra 1989 sprejeta ustavna dopolnila, ki so v pravnem smislu okrepila samostojnost Slovenije; da je skupščina, potem ko ni uspel politični dogovor tedanjih zvez za t. i. Smoletovo okroglo mizo o vnaprejšnji delitvi oblasti, konec istega leta sama sprejela zakonodajo, ki je omogočila delovanje strank in s tem neposredno merjenje moči na večstrankarskih volitvah; in da so že aprila 1989 potekale neposredne volitve za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije, kar pomeni, da je tedanja skupščina svojo legalno pravico do izvolitve kandidata prepustila ljudstvu, sama pa ga je zgolj potrdila.
Ob obletnicah prve demokratično izvoljene slovenske skupščine se pogosto, verjetno najpogosteje, in brez dvoma upravičeno navaja uvodni nagovor tedanjega predsednika dr. Franceta Bučarja o tem, da se je s konstituiranjem te skupščine končala državljanska vojna. Taka opredelitev zgodovinskega spomina na prvo zasedanje pa je hkrati tudi simbolna in nam pove, kaj je bilo v zadnjih dveh desetletjih v ospredju slovenske politike tudi v državnem zboru oziroma zaradi državnega zbora. Prezrte pa ostajajo besede predsedujočega na prvi skupni seji vseh zborov skupščine tistega zgodovinskega 9. maja 1990, najstarejšega delegata, Karla Franka, ki je dejal: »Slovensko ljudstvo pričakuje od novoizvoljenega parlamenta, da bomo postavili temelje suvereni slovenski državi, temelje pravičnemu družbenemu redu, ki bo jamčil enake pravice vsem narodnostim, hkrati pa ustvaril medsebojno zaupanje, kot je bilo to pred nekaj leti. V državi, v kateri bo lahko vsak posameznik, ne glede na svoje versko ali politično prepričanje, uveljavil svoje ustvarjalne in intelektualne sposobnosti. V državi, kjer ne bo nikogar, ki ne bi imel zadosti, in nikogar, ki bi imel preveč. V državi, kjer ne bo privilegijev. V tem hramu smo se danes zbrali ljudje različnih idej in različnih mišljenj, vedno z enotnim ciljem: postaviti možnosti za zadovoljstvo in blaginjo. Dota, ki jo prevzemamo, je revna, gospodarstvo je hud bolnik, potrebni bodo posegi, ki ne bodo brez bolečin, vendar ne obupajmo. Vsem, ki vas bodo danes izvolili, čestitam. Tistim, ki bodo po tem dogodku prevzeli odgovorna mesta, želim veliko uspeha, ljudstvu Slovenije pa polno mero strpnosti.«
Slovenski parlament je postavil temelje slovenski državi. Pa je vzpostavil tudi temelje pravičnemu družbenemu redu, ki bo jamčil enake pravice vsem? Je vzpostavil državo, v kateri vsak posameznik, ne glede na versko ali politično prepričanje, uveljavlja svoje ustvarjalne in intelektualne sposobnosti? Državo, v kateri ni ljudi, ki ne bi imel zadosti, in ne takih, ki bi imeli preveč? Državo, v kateri ni privilegijev? Državo blaginje in strpnosti?
Vsak razumen človek ve, kaj so dobre želje, vizija, tudi utopija. Vprašanji, ki ju postavljam, pa sta: so se parlament in stranke, ki ga sestavljajo, za njimi pa slovenski mediji in javnost bolj ukvarjali z nepreseženimi zgodovinskimi in ideološkimi disputi ali z vzpostavljanjem tistega, kar je po zdravi intuiciji kot ključno opredelil tedaj najstarejši delegat Kmečke zveze iz Puconcev? In zakaj smo po dvajsetih letih še tako daleč od družbe, kakršno je želel?
Slovenija je, tudi še v tranzicijskem času devetdesetih let, imela prepoznavno individualnost in drugačnost ter prednosti, ki so izvirale iz posebnosti jugoslovanske ureditve in odprtih meja. Slovenska politika se je, zavestno ali podzavestno, potrudila, da danes med Slovenijo in vzhodnoevropskimi državami ni razlik. Še več, na nekaterih pomembnih področjih, tudi ekonomskem in socialnem, z zamudo sledimo tistemu, kar se je v vzhodnoevropskih državah izkazalo za zgrešeno. Tudi pri pojmovanju vloge parlamenta in njegovem delovanju ni bistvenih razlik z Vzhodom. V razvitejših demokratičnih državah so izpeljali funkcionalne spremembe parlamenta in zdaj ta vključuje v odločanje ali vsaj v premislek tisti del civilne družbe, v katerem se je institucionalizirala demokratična kultura, s čimer je iz klasične parlamentarne funkcije nastalo več novih, »v parlamentih Vzhodne in Srednje Evrope pa je pojem zastopanja še vedno razumljen v ozkem smislu in se giblje med korporativno-konsenzualnim dogovarjanjem na eni strani in večinsko-vladnim odločanjem na drugi strani«. Tako je pred desetimi leti ugotavljal madžarski kolega dr. Attila Agh. Opozoril je tudi na paradoks, da so parlamenti Vzhodne in Srednje Evrope zelo na očeh javnosti, ta pa jim ne zaupa. Od takrat se ni skoraj nič spremenilo in še vedno imamo, tudi kar zadeva slovenski parlamentarizem, opraviti s konfliktom elitističnega in participacijskega pristopa. Če bi o konfliktu sploh lahko govorili, saj gre za zelo neenakomerno razporeditev družbene moči.
Slovenski parlament je dokaj uspešno izpolnjeval zaveze iz plebiscitne zakonodaje, kar zadeva osamosvojitev Slovenije, in s frustracijami zaradi zastojev, na katere ni mogel vplivati, tudi kar zadeva vključevanje v EU in Nato. Pri slednjem je opustil vsaj premislek o drugih konceptih varnosti - danes je skoraj povsem zamolčana izhodiščna osamosvojitvena zamisel o oboroženi nevtralnosti. Precej manj uspešen pa je bil pri drugih zavezah, ki zadevajo demokracijo, tudi pri tistem, kar je bilo prebivalcem iz drugih republik nekdanje Jugoslavije v Sloveniji in demokratičnemu svetu obljubljeno v Deklaraciji o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope in Izjavi o dobrih namerah, sprejetih 6. decembra 1990. S prvo je Slovenija želela izraziti, da bo po izvedbi plebiscita in uresničitvi samostojnosti spoštovala človekove pravice in da želi postati članica Sveta Evrope, z drugo, ki je parlament ni sprejel samoiniciativno, pač pa na predlog predsedstva, pa, »da bo slovenska država zagotavljala manjšinama in pripadnikom drugih narodnosti s stalnim bivališčem v Sloveniji vse z ustavo določene pravice in pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja ter možnost, da lahko pridobijo državljanstvo, če to želijo«. Vemo, da se krivica, ki jo je novonastala država storila izbrisanim, za silo popravlja šele po dvajsetih letih. Kakšna je tolerančna stopnja do skupinskih pravic manjšin, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, pa čeprav »le« do tistih, ki zadevajo nekaj kulturnih vsebin na nacionalni televiziji, pa že spremljamo ob razpravah o zakonu o RTV in bomo še obilneje v referendumskem času. A vsaj na zakonodajni ravni je parlamentu treba priznati, da se je spomnil Romov, čeprav je praksa še daleč od uresničitve zakonodaje, splošno družbeno razpoloženje in lokalne oblasti pa uresničitvi nenaklonjeni.
T. i. avtohtonima manjšinama so pravice sicer zagotovljene, toda to je - bodimo odkriti - bolj posledica podedovane ureditve iz prejšnjega sistema kot pa resnične demokratične volje. Kar nekaj izjav politikov, tudi takih, ki so zasedali najvišje položaje, nakazuje, da bi bile, če bi tudi tu začeli na ničelni točki, urejene precej slabše. Na to navsezadnje kaže odnos do drugih manjšin, npr. razprave ob družinskem zakonu o iz njega izvirajočih pravicah istospolnih partnerjev. Tudi kar zadeva emancipacijo žensk, slovenska družba ni prišla kaj dosti nad tisto, kar je zagotovil prejšnji sistem, prej bi rekel, da so močne usmeritve, ki želijo obrniti tok v čas pred drugo svetovno vojno. V tem parlamentu in v politiki nasploh odstotek žensk ni kaj dosti drugačen, kot je bil v drugi polovici štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila uvedena ženska volilna pravica.
Ta parlament ni vseh dvajset let deloval varno in nemoteno. Treba je opozoriti na dogajanje leta 1994, ki se iz političnih razlogov še danes minimizira, čeprav je eno prelomnejših v zgodovini samostojne slovenske države. Tedaj je potekal dramatičen spopad med vojaškimi in paravojaškimi obveščevalnimi službami, ki so posegale v civilno življenje, skupaj s posebno enoto Morisa na eni strani ter policijo na drugi strani. V demokratični Sloveniji so bile izpeljane aktivne vojaške in policijske priprave, postavljene enote z bojno oborožitvijo in opremo na tajnih lokacijah. Odstavljanje obrambnega ministra po aferi Depala vas, ki je bila zgolj zunanji kazalec tega konflikta, pa je - ob sodelovanju nacionalne televizije, ki je razpravo v parlamentu izenačila z glasovi ulice - na miniaturni slovenski ravni spominjalo na Rusijo avgusta 1991 ali na kakšno latinskoameriško državo.
Že pred dvanajstimi leti je bila narejena analiza slovenskega parlamentarizma. Dotedanji predsedniki parlamenta so na njegov razvoj in vlogo gledali zelo različno. Pri Bučarju (1990-1992) opazimo kritično opozarjanje, da samostojnost ne osvobaja od zgodovinskih korenin in da te niso skladne z moderno svobodo in državnostjo, socio-psihološko prilagajanje tej modernizaciji pa je prepustil prihodnjim rodovom. Herman Rigelnik (1992-1994), ki je parlament skušal voditi kot menedžer, a je bil doslej edini predsednik državnega zbora - naveličan mračnih političnih intrig in pritiskov iz ozadja ter umazanih anonimk z lažmi nikoli odkrite »civilne iniciative« -, ki je odstopil, je nalogo parlamenta videl v tem, da državo napolni z vsebino: gospodarsko, kulturno, politično. To bi bilo po njegovem mogoče s trdim delom, samodisciplino in odrekanjem, ob hkratnem spoštovanju drugače mislečih in nenehnem iskanju soglasij in kompromisov. Jožef Školč, ki ga je nasledil (1994-1996), je hotel državni zbor osvoboditi »zasičenosti z zgodovino«, ga »normalizirati« in usmeriti v reševanje težav ljudi. Samozavestno je menil, da v njegovem času vodenja državnega zbora »ni bilo mogoče instrumentalizirati zaradi določenih skupnih višjih ciljev, še manj zaradi parcialnih koristi političnih strank«. Janez Podobnik (1996-2000) se je živo spominjal opozicijskih časov, ko se je »pogosto počutil diskriminiranega«, strokovnemu kadru v parlamentu je očital, da je deloval kot »aparat vladajoče politične strukture, torej na osnovi principov, bolj značilnih za preteklo, totalitarno mentaliteto«, poudarjal je tudi oblastno aroganco. Vse to je seveda veljalo za prejšnji mandat, v njegovem se je vse spremenilo, parlament je delo opravil demokratično, odlično in je bil najzaslužnejši za kasnejši vstop v EU. Za eno svojih najzahtevnejših nalog je označil kratek Clintonov vljudnostni obisk v parlamentu 21. junija 1999, »saj so prav vztrajni sodelavci mojega kabineta s podporo drugih parlamentarnih služb uspeli ustrezno pojasniti predsedniku ZDA, kako pomembna je parlamentarna institucija za razvoj mlade demokracije in tranzicijske države«. Po mnenju optimističnega Boruta Pahorja (2000-2004) pa se je v njegovem mandatu »raven ugleda slovenskega parlamenta počasi dviga(la). Ne dovolj, da bi razglasili splošno veselje, a dovolj, da vemo, da je z drugačnim obnašanjem politike mogoče vplivati na odnos ljudi do te ustanove«. In ne samo to: ta trend naj bi se po njegovem celo nadaljeval. France Cukjati (2004-2008) je iz buldožerske mentalitete in prakse vladajoče stranke (ta je sicer ves čas govorila o dobrem sodelovanju z opozicijo, ni pa zmogla niti toliko spoštovanja pravilnika in vljudnostnega bontona, da bi celo proti koncu mandata izvolila podpredsednika državnega zbora iz nasprotnega tabora) izpeljal globoko ugotovitev, da je odnos med DZ in vlado v tem mandatu potekal »korektno, morda nekoliko bolj dosledno in kvalitetno kot v prejšnjem mandatu«.
Med kritične točke dvajsetletne zgodovine poleg že omenjenih gotovo sodijo še vprašanje denacionalizacije in privatizacije, plenjenje nekdanjega družbenega premoženja, odnos do katoliške cerkve, ki je bil urejen na predmoderen način, z vračanjem fevdalnega premoženja in s tiho vzpostavitvijo statusa državne cerkve, odnos do medijev, ki jim je bil že na ustanovni seji parlamenta napovedan »labodji spev«, poskuse podreditve smo doživljali vseh dvajset let, najmočneje in najbolj neposredno pa v prejšnjem mandatu - zaradi sprejete zakonodaje in zaradi ukrepov, vodenih iz kabineta predsednika vlade. V pojasnilo - ne pa tudi v opravičilo - je treba dodati, da je bila marsikatera od t. i. tranzicijskih odločitev enkratna in neponovljiva in je ni bilo mogoče enostavno prenesti iz nekega drugega okolja, kot se v parlamentarni, pa tudi drugi praksi najpogosteje počne. Te odločitve so bile sprejete v prelomnem času in jih je zato zelo težko ali nemogoče popravljati za nazaj.
Zgodovinske izkušnje kažejo, da stvari, ki se ne uredijo ali pa se uredijo napačno, v takšni ali drugačni obliki vedno znova udarijo na plan, to pa družbo razvojno blokira. Slovenski parlament ima dva obraza: s svojim obstojem in dvajsetletnim delovanjem, tudi trdim delom - verjamem - večinskega dela poslancev na zasedanjih in v različnih parlamentarnih delovnih telesih zagotavlja normalno funkcioniranje celotnega političnega ustroja in s tem uravnotežen odnos med tremi ločenimi vejami oblasti. Nasproti tej pričakovani »nevidni funkciji« so konflikti in blokade, zlorabe parlamentarnih instrumentov in postopkov za »spinovsko« preusmerjanje pozornosti od pravih težav, afer in tudi kriminalnih dejanj k umetno ustvarjenim. Navsezadnje tudi k histerizaciji družbe. Vse to v slovenskih razmerah močno presega sicer sámo po sebi razumljivo funkcijo parlamenta kot ventila, ki naj bi z možnostjo svobodne besede preprečeval eskalacijo družbenih nasprotij v kaj hujšega. Mnogi poslanci so jemali in še vedno jemljejo pravico do svobodne besede kot pravico do primitivne gostilniške govorice, pravico, da o vsem in vsakomer rečejo, kar jim pride na misel, pravico, da ustvarjajo težave, ne pa da jih skušajo konsenzualno reševati.
V takem dojemanju ni prostora za odgovornost. Tega po dvajsetih letih ni mogoče več opravičevati zgolj z definicijo, da smo »mlada demokracija«. Dvajset let je obdobje, v katerem države nastanejo in izginejo, tudi Slovenci smo živeli v eni od takih. Seveda slovenski parlament ni zunaj te družbe - res pa se morda prepogosto postavlja nad njo -, zato tudi ne more biti ne drugačen in ne boljši, kot smo državljani. Kritičen pogled na teh dvajset let od prvih večstrankarskih volitev in na vlogo parlamenta v njih je hkrati tudi kritičen pogled na nas same.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.