Igranje z mirom

Skupina evropskih poslank in poslancev različnih političnih usmeritev je pred kratkim na seminarju Trgovanje z ribami ali človekovimi pravicami, ki je potekal v bruseljskem parlamentu, pozvala evropsko komisijo k premisleku o podaljšanju ribolovnega sporazuma med Marokom in EU. Ta sporazum določa, da lahko evropske ribiške flote plujejo tudi v vodah vzdolž ozemlja Zahodne Sahare, katerega večji del že 35 let nezakonito zaseda Maroko. Še pred pozivom evroposlancev se je na urad komisije za ribištvo z enako zahtevo obrnila tudi širša mednarodna javnost. Peticijo Ustavite evropski ribolov v vodah Zahodne Sahare, ki opozarja predvsem na grobe kršitve človekovih pravic domorodnih Sahravijcev, ki si jih privošči maroški režim, so do začetka tega tedna podpisali že 804 civilnodružbene organizacije in več kot 20.000 posameznikov.
Maroko se je odzval le na poziv evroposlancev, pa še to v izrazito podcenjevalnem tonu. Tiskovni predstavnik maroške vlade Khalid Naciri je v zvezi z zasedbo Zahodne Sahare zatrdil, da »ima Maroko suverenost in jurisdikcijo nad tem ozemljem. Nad njim in njegovimi vodami vlada samo en zakon, to je maroški zakon. Vsekakor pa drugim ljudem ne prepovedujemo, da imajo glede tega svoje predstave.« A zadeve za režim v Rabatu vendarle niso tako zelo preproste in lahkotne. Prejšnji teden sta se sestala evropska komisarka za ribištvo Maria Damanaki in maroški minister za kmetijstvo in ribolov Aziz Akhannouch in se pogovarjala o obnovitvi omenjenega sporazuma, ki bo nehal veljati marca prihodnje leto. Komisarka je letos že večkrat zahtevala od Maroka, naj pove, kakšne koristi ima od sporazuma sahravijska skupnost, vendar odgovora na to vprašanje še ni dobila, zato srečanje ni potekalo v povsem prijateljskem razpoloženju. Kot je povedal evroposlanec Ivo Vajgl, podpredsednik interesne skupine za Zahodno Saharo v evropskem parlamentu, »je bila komisarka Damanakijeva zelo ostra do maroškega kolega in je od njega zahtevala, naj dokaže, da se del denarja iz ribolovnega sporazuma namenja Sahravijcem, kot je predvideno, sicer bi utegnilo biti podaljšanje sporazuma vprašljivo. Navsezadnje Maroko trguje z naravnimi bogastvi Zahodne Sahare, zato gre tu za vprašanje, kaj, če sploh, imajo tamkajšnji prebivalci od tega. Hkrati gre tu seveda še za pravno in moralno vprašanje, na katero opozarjamo nekateri evroposlanci, in sicer, ali ima Maroko sploh pravico razpolagati z bogastvi tega zasedenega ozemlja. Od komisije bomo zahtevali, da o tem dobro premisli in da pri svojih nadaljnjih pogajanjih glede ribolovnega sporazuma upošteva tudi poročila o grobem kršenju človekovih pravic, ki na tistem območju vseskozi poteka.«

Maroško zatiranje Sahravijcev

Zahodna Sahara velja za zadnje ozemlje na afriški celini, ki mu v času velikih zgodovinskih procesov dekolonizacije ni uspelo postati neodvisna država. Ta nekdanja španska kolonija ima še vedno status zgolj »spornega ozemlja«, ogromno njenih prebivalcev pa še danes životari v begunskih taboriščih na skrajnem vzhodu Alžirije. Tam je tudi sedež sahravijske vlade v izgnanstvu. Prihodnje leto bo minilo 20 let od sklenitve umetnega premirja med maroško vojsko in sahravijskimi borci iz Fronte Polisario, ki je bilo kupljeno z obljubo Združenih narodov (ZN), da bodo na ozemlju Zahodne Sahare izpeljali referendum o samoodločbi. Čeprav je Maroko tam naselil že precej svojih prebivalcev, je bilo dogovorjeno, da bodo o prihodnosti Zahodne Sahare odločali le domorodni Sahravijci. A nazadnje ni odločal nihče, referenduma sploh ni bilo.
Medtem ko svet gleda stran, pa na zasedenih ozemljih že ves čas poteka nasilje nad sahravijskim prebivalstvom, ki šteje okrog 300.000 ljudi. V prestolnici Lajun in drugih večjih mestih vsak dan potekajo mirne demonstracije v podporo neodvisnosti Zahodne Sahare, a jih maroška policija in vojska vsakič znova zatreta s silo. Po tamkajšnjih zaporih je na stotine, če ne na tisoče političnih zapornikov, ki jih redno mučijo; pazniki ljudem lomijo kosti, iztikajo oči, jih zažigajo z bencinom, ogromno zaprtih aktivistk in aktivistov je tudi posiljenih. Človekoljubne organizacije tako rekoč nimajo vstopa v zapore. Sahravijski aktivist Brahim Sabar je v pogovoru za Mladino, opravljenem na mednarodni konferenci o Zahodni Sahari v Alžiru konec septembra, povedal, da je bil že večkrat mučen, »nazadnje avgusta v Črnem zaporu v Lajunu, ko me je več paznikov sistematično pretepalo. V zaporih smo odrezani od sveta, celo družinski člani imajo težave z obiski, ko nam želijo prinesti dostojnejšo hrano. Vendar se poskušamo še naprej boriti mirno; letos so v več zaporih potekale gladovne stavke, s katerimi smo protestirali zoper nečloveške razmere, pa tudi zahtevali neodvisnost naše države.«
Malak Amidan, prav tako iz Lajuna, prihaja iz aktivistične družine. Njen brat in dva bratranca so v zaporu. »Zaprti so, ker so se deklarirali za Sahravijce in ker so se borili za naše pravice. Moj brat je dobil pet let zapora, prvi bratranec tudi, drugi pa dosmrtni zapor. Vsi so bili najstniki, ko so jih zaprli, stari od 15 do 19 let. Demonstriramo vsak dan, včasih tudi večkrat na dan, vendar je zelo težko. Živimo pod zelo okrutno okupacijo. Če policija vidi na ulici dva Sahravijca, ju že lahko odpelje na policijsko postajo na zaslišanje, tam pa se potem dogaja marsikaj. Hočejo nas popolnoma zatreti, da bi nas bilo strah iti na tržnico ali odpeljati otroke v šolo. Vendar jim ne bo uspelo, z vsakim novim političnim zapornikom je v boj za svobodo vključenih več ljudi,« je povedala Malak.
Na zasedenih ozemljih je že vse od leta 1991 prisotna misija ZN Minurso, ki nadzira premirje. Čeprav so njeni pripadniki priče kršitvam človekovih pravic, ne smejo posredovati, da bi jih preprečili. Nigerijski general Ese Okiti, bivši poveljnik Minursa, je pojasnil: »V Lajunu sem pogosto videl mirne proteste Sahravijcev, ki so si upali razviti svojo zastavo in jih je potem policija zverinsko pretepla. Pretepali so tudi ženske in otroke, a jim preprosto nismo mogli pomagati. Poleg tega vojska in policija na silo izganjata Sahravijce iz njihovih hiš in vanje naseljujeta maroške družine. O vsem tem nismo mogli niti poročati nikomur, saj niti to ni v naši pristojnosti. Če bi Varnostni svet ZN Minursu dal pooblastila, da posreduje pri kršitvah človekovih pravic, bi Maroko zagotovo ravnal drugače.«

(Pre)močni lobiji

Glede na to, da vsaj mednarodne človekoljubne organizacije že leta in leta poročajo o dejanskih razmerah na zasedenih ozemljih Zahodne Sahare in so te torej znane, je vprašanje, zakaj ZN ne ukrepajo ustrezno, da bi zavarovali Sahravijce. Natančnejši vpogled v zadevo razkriva sebične interese nekaterih zahodnih velesil. Mohamed Beissat, sahravijski minister za afriške zadeve, je pojasnil: »Edina država, ki v Varnostnem svetu ZN nenehno zavrača vključitev varovanja človekovih pravic med pristojnosti Minursa, je Francija. Ko so aprila podaljševali Minursov mandat, je Francija zagrozila, da bo vložila veto, če bodo zraven vključene človekove pravice. To se mi zdi zelo sramotno početje, namreč da se Francija, država, v kateri se je rodila demokracija, danes tako obnaša.« Prav Francija in pa Španija sta evropski državi, ki imata od ribolovnega sporazuma z Marokom največ dobička, zato tamkajšnjemu režimu tudi zagotavljata podporo. Ker je Francija v svetu politično močnejša, je njena vloga vidnejša.
Vendar ne gre samo za ti dve državi, temveč za vso Evropsko unijo. Kot je opozoril Erwin Lanc, predstavnik Mednarodnega mirovnega inštituta in nekdanji avstrijski zunanji minister, »je sahravijska vlada avgusta zaprosila EU, naj z Marokom ne podpisuje nobenih novih trgovinskih sporazumov, dokler se ne rešita vprašanji človekovih pravic na zasedenih ozemljih in referenduma o samoodločbi. Kljub temu je bil septembra sklenjen nov sporazum med EU in Marokom o liberalizaciji trga kmetijskih dobrin, ki bo veljal 10 let. Avgusta je EU tej državi donirala 135 milijonov evrov in večina tega denarja je namenjena razvoju kmetijstva. A ko Maroku dajemo denar, se moramo zavedati, da s tem posredno podpiramo tudi zasedbo Zahodne Sahare in smo soodgovorni za to, kar se tam dogaja.«
Maroški režim ima zvestega in predvsem močnega podpornika tudi na drugi strani Atlantika; to so ZDA, ki prav tako delujejo bolj v skladu s svojimi interesi kot pa s širšimi demokratičnimi vrednotami. Stephen Zunis, profesor politologije in mednarodnih študij na Univerzi v San Franciscu, je opozoril: »Gre za ustaljeno politiko dvojnih meril, ki jo ZDA izvajajo marsikje po svetu. Podpirajo tiste države, ki veljajo za strateške zaveznice Zahoda, ne glede na njihove kršitve mednarodnih norm. Maroko je za časa hladne vojne veljal za zaveznika v boju proti komunizmu in arabskemu nacionalizmu, zdaj pa je zaveznik v boju proti terorizmu. Težava je predvsem ta, da maroška monarhija ni zelo priljubljena med ljudmi, saj državo pestijo gospodarske in druge težave. Zato je ključno vprašanje, kaj bi sledilo, če bi razpisali referendum o samoodločbi Zahodne Sahare, ki bi zagotovo uspel. Maročani bi videli, da je bil ves denar, vložen v zasedbo tega ozemlja, vržen stran, poleg tega pa bi bile dokončno razkrinkane tudi dolgoletne laži režima, da Sahravijci sprejemajo maroško oblast. Pojavlja se scenarij, da bi kralja Mohameda VI. lahko celo zrušili s prestola. Osebno ne verjamem, da je oblast tako ranljiva, vendar Maroko zagotovo podpihuje ta strah pri zahodnih vladah. Te se bojijo, da bi po tem črnem scenariju na oblast prišli islamisti ali kakršenkoli drug režim, ki ne bi bil tako poslušen, kot je sedanji.«

Vojna ali mir?

Ali bo pritisk komisarke za ribištvo Damanakijeve imel pozitivne učinke, je nemogoče napovedati, saj v ozadju delujejo močni korporacijski in nacionalni lobiji. Vajgl priznava, da ima »tu predvsem Francija zelo veliko politično moč, ki se ji je težko postaviti po robu, a z naraščanjem osveščenosti glede Zahodne Sahare narašča tudi podpora njenim prebivalcem, zato menim, da tega vprašanja ne bo mogoče v nedogled ignorirati. Slovenska diplomacija bi lahko prevzela pobudo, ki jo je imel v mislih že naš pokojni predsednik Janez Drnovšek, in bi v poskusu mirne rešitve tega vprašanja povezala podobno misleče države začenši s skandinavskimi. To bi naši diplomaciji zagotovilo veliko ugleda in prepoznavnosti v mednarodni areni.« Vendar za kaj takega ni zanimanja. Ko je februarja v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o Zahodni Sahari, ni ministrstvo za zunanje zadeve tja poslalo niti enega svojega predstavnika, čeprav je bilo mesece vnaprej obveščeno o njej.
Zahodna Sahara sicer nima malo prijateljev v svetu, njen položaj razumejo predvsem države, ki imajo podobne izkušnje. Bivši premier Vzhodnega Timorja Estanislao da Silva je povedal: »Dolga leta smo živeli pod zasedbo Indonezije, zato sahravijski vladi svetujemo, kako naj vodi boj za neodvisnost. Poudarjamo osveščanje ljudi iz razvitih držav, ki lahko svoje vlade prisilijo v ukrepanje. Prav tako bi bilo treba sistematično in javno sramotiti vsa tista podjetja, ki sodelujejo z maroškim režimom. Podpora zahodne civilne družbe je bistvena, Vzhodni Timorci se tega zelo dobro zavedamo.«
Ključno vprašanje pa je, koliko časa bodo Sahravijci še čakali. Kogarkoli že. Kot rečeno, bo prihodnje leto minilo 20 let od sklenitve premirja in prazne obljube, da jim bodo omogočili referendum o samoodločbi, zato najpomembnejši sahravijski politiki neuradno priznavajo, da so ljudje vse bolj naklonjeni vojaški rešitvi. V to jih sili obup, kar se je zelo nazorno pokazalo ta teden z izbruhom nasilja na ulicah Lajuna. Prejšnji mesec je to mesto organizirano zapustilo približno 15.000 Sahravijcev. Nekaj kilometrov stran so si postavili zasilno taborišče, da bi tudi tako opozorili na nevzdržne življenjske in bivanjske razmere, v kakršnih so prisiljeni živeti v prestolnici. Ker so se deklarirali za Sahravijce, zanje v Lajunu ni služb, da bi lahko preživeli sebe in svoje družine, zato večinoma živijo v veliki revščini. Postavitev taborišča velja za najbolj množičen miroljubni upor med 35 let trajajočo okupacijo, z njim pa so nase želeli opozoriti predvsem mednarodno skupnost. Vendar je ta spet gledala stran in molčala. Tišina iz tujine pa je v bistvu vse, kar Maroko potrebuje. Takoj po postavitvi taborišča je maroška vojska sklenila obroč okrog njega. Ko je konec oktobra skupina najstnikov želela v taborišče pripeljati nekaj hrane in zdravil, so vojaki streljali nanje in ubili 14-letnika, več mladoletnikov pa ranili.
Osmega novembra so se maroške varnostne sile odločile za dokončen obračun s Sahravijci v taborišču. Napad so izpeljale v zgodnjih jutranjih urah, vojaki in policisti so vdrli v taborišče ob podpori vodnih topov in helikopterjev. Agencijske fotografije, ki so nastale kasneje, dokazujejo, da so varnostne sile taborišče popolnoma uničile in požgale, da se ljudje tja ne bi mogli več vrniti. »Na stotine žensk in otrok se je napotilo nazaj proti Lajunu, vendar je nekaj Sahravijcev želelo ostati,« je povedala ena od prič za agencijo Agence France-Presse. Poročila, ki prihajajo od tam, so večinoma nepopolna. Žrtve so bile, a ne ve se točno, koliko ljudi je bilo ubitih, koliko ducatov ranjenih in koliko odpeljanih v zapore. Maroko navaja, da je bilo v spopadu ubitih pet pripadnikov varnostnih sil, vendar je temu težko verjeti. Sahravijski zunanji minister Salem Ould Salek je opozoril, da so bili civilisti neoboroženi, in maroški režim obtožil, da je z njimi obračunal »zelo kruto in neselektivno«.
Sledilo je nasilje v Lajunu, saj so tam izbruhnili ulični spopadi. Prvič se je pripetilo, da so Sahravijci s kamenjem napadli policijska vozila, postavili goreče barikade, požgana pa je bila tudi lokalna postaja maroške televizije in še nekaj poslopij. Vprašanje je, ali je to zdaj to. Torej ali se je z napadom na taborišče prelila kaplja čez rob potrpljenja in se na območju Zahodne Sahare obeta ljudska vstaja oziroma intifada? Ismail Debeche, profesor političnih ved in mednarodnih odnosov na Univerzi v Alžiru, je dejal: »Da Maroko nima pravice do ozemlja Zahodne Sahare, dokazuje to, da mora njene prebivalce nenehno zatirati. Tam živi 300.000 ljudi, zdaj pa jih nadzira okoli 240.000 maroških vojakov in policistov, to je skoraj eden na prebivalca. To nam pove, da Maroko razmere večinoma lahko obvladuje le s silo. Takšen položaj pa je popolnoma nevzdržen in neizbežno vodi v spopad.« In zdi se, da je ta zdaj tu oziroma zelo blizu.
Vse to se dogaja, čeprav so se pod pokroviteljstvom Združenih narodov v New Yorku začela pogajanja med sahravijsko vlado in maroškim režimom. Vprašanje, ki naj bi ga strani rešili, je (t)isto, ki se vleče že vrsto let: Sahravijci zahtevajo referendum o samoodločbi, Maroko pa ponuja le nekakšno medlo obliko avtonomije. Iz vsega skupaj najbrž ne bo nič, saj obe strani druga drugo že obtožujeta namernega spodkopavanja pogajanj zaradi dogajanja v Lajunu, predstavnik Združenih narodov Martin Nesirky pa poziva »obe vpleteni strani, naj se, kolikor se le da, vzdržita nasilja in provokacij v prihajajočih urah in dneh«. Vendar v prihajajočih urah in dneh ne bo mogoče rešiti tega vprašanja, ki obstaja že 35 let. Kot ga tudi ne bo mogoče rešiti, dokler širša mednarodna skupnost, začenši z zahodnimi velesilami v Varnostnem svetu ZN, ne bo korenito spremenila svojega odnosa do Zahodne Sahare. Zadnji dogodki potrjujejo, da se čas za to naglo izteka. In če ne že prej, bodo zahodne velesile takrat, ko bo destabilizirano širše območje Magreba, morda sprevidele, da se jim politika brezbrižnosti oziroma kratkoročnih sebičnih interesov na dolgi rok le ni izplačala.