11. 11. 2010 | Mladina 45 | Svet
Krize krepijo povezanost
Francija in Nemčija sta trdneje prevzeli krmilo Evropske unije v svoje roke, kar ni nujno slabo
Ko je pred šestimi meseci Evropska centralna banka začela kupovati obveznice držav evroobmočja, da bi rešila gospodarstva Grčije, Španije, Italije, Irske in Portugalske in ohranila skupno valuto, so mnogi poznavalci evropskih tem opozarjali, da so se s hudo načetim prvim stebrom Evropske unije, kamor sodita ekonomska in monetarna unija, močno zamajali temelji, na katerih stoji projekt združevanja celine. Britanski zgodovinar Timothy Gorton Ash je tedaj zapisal, da so »zgodovinski motorji evropske integracije dokončno izgubljeni«. Politični filozof Etienne Balibar pa se je dramatično povprašal:«Je to začetek konca Evropske unije, zgradbe, ki je nastala pred petdesetimi leti na temelju tisočletne utopije, zdaj pa se je izkazalo, da ni sposobna uresničiti svojih obljub? Odgovor je, žal, pritrdilen: prej ali slej se bo to zgodilo. To je neizogibno in verjetno bo ta proces spremljalo nasilje. Če Evropa ne bo zmogla začeti znova, na radikalno drugačnih temeljih, je to mrtev politični projekt.« Še jasnejši, vendar tudi natančnejši, pa je v torkovem zapisu na spletnem portalu Religion and Ethics filozof Slavoj Žižek. Po njegovem je »bruseljska« Evropa mrtva, vendar opozarja, da ne smemo prehitro sklepati o smrti Evrope. »Evropa je mrtva. O.k. Toda katera Evropa? Mrtva je postpolitična Evropa prilagajanja svetovnemu trgu, Evropa, ki je bila nenehno zavrnjena na referendumih, Evropa tehnokratskih strokovnjakov po meri Bruslja ... Toda kot utopija, tako se zdi, ostajajo možnosti za razvoj drugačne Evrope, repolitizirane Evrope, Evrope, ki temelji na skupnem emancipatornem projektu, Evrope, ki je rodila starodavno grško demokracijo ter francosko in oktobrsko revolucijo.«
Črnogledi misleci, ki so sicer naklonjeni projektu združevanja stare celine, slikajo katastrofične podobe Evrope in scenarije razkroja Evropske unije, da bi jo ohranili. Drugačno in učinkovitejšo. Zato je v premislekih o združevanju Evrope koristno imeti pred očmi načela, skladno s katerimi naj bi potekal ta proces, in nenehno v njem iskati odgovor na vprašanje, kakšna bi Evropa lahko bila, pa ni. A prav tako je pomembno, da tudi družboslovci niso dvignili rok od projekta združevanja in ne zanikajo njenih emancipatornih potencialov, ki bi morali biti namenjeni temu, da bi ljudje v Evropi bolje sobivali.
Skozi desetletja svojega razvoja pluje Evropska unija kot težka čezoceanka po nemirnem morju. Pride tudi v neznane vode, a se zmeraj obdrži na površju. Korak za korakom Evropska unija sledi svoji notranji razvojni logiki. Od skupnosti jekla in premoga pred petdesetimi leti do danes sofisticiranih oblik upravljanja javnih zadev na celini. Ta razvoj ni tekel premočrtno, ampak so se na poti združevanja vedno znašle ovire v obliki partikularnih interesov držav članic, ki so jih spodbujale politike nacionalnih refleksov. Poznavalci evropske integracije zatrjujejo, da so krize pravzaprav motor razvoja Evropske unije. Iz kriz je doslej Evropska unija vedno prišla kot zmagovalka.
Na tej ravni premislekov o Evropski uniji se zdi, da je bruseljski eliti in državam članicam v iskanju izhoda iz sedanje težke gospodarske krize uspel enak met. Na nedavnem vrhu EU so se voditelji držav članic, po »nareku« nemške kanclerke Angele Merkel, zavezali k spoštovanju finančne discipline na območju evra in k oblikovanju kriznega mehanizma in sklada, ki bi obvarovala Evropo pred finančnim zlomom v slabih časih. Po monetarni in ekonomski uniji dobivamo še fiskalno unijo, trdijo ekonomisti, ta je zadnji korak v povezovanju stare celine. Vzorec se ponavlja: izhod iz krize je izziv za še globljo integracijo. V svežnju ukrepov, zlasti za evrsko območje, so predvideni tudi takšni, ki očitno zahtevajo tudi spremembo Lizbonske pogodbe, evropske »ustave«, ki se je mukoma rojevala v zadnjih desetih letih. Toda ta, kakor še marsikaj v EU, je bila, kot kaže, oblikovana za dobre čase Evropske unije. Za enoten spopad z globoko finančno krizo pa nima ustreznega instrumentarija. Naj to pripišemo kratkovidnosti evropske elite? Dr. Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, priznava »da se je pogodba pripravljala v času, preden so se pokazali resni problemi, povezani s sistemskim zagotavljanjem stabilnosti na področju javnih financ in stabilnosti evra. In res je tudi, da smo pogosto priča pristopu, ko se odzivamo na probleme, ko ti že nastanejo, primanjkuje pa strateškega dolgoročnega razmisleka, s katerim bi se čim bolje pripravili na morebitne tovrstne probleme. A kljub temu velja, da se je pogodba pripravljala na podlagi zelo široke in obsežne javne razprave, ki je bila vse prej kot omejena le na evropske elite. O kratkovidnosti evropskih elit, predvsem izpostave v Bruslju, ni smiselno govoriti, predvsem ker se v praksi žal vse (pre)pogosto izkaže, da v članicah ni pripravljenosti za spremembe, vse dokler preprosto druge izbire ni. Seveda bodo morale dati roke iz žepov tudi nacionalne države.« Dr. Zlatko Šabič, profesor na FDV, opozarja, da je vsaka mednarodna pogodba pomanjkljiva, saj se oblikuje v določenem času in prostoru, in pritrjuje komisarju Potočniku, da je dodatna težave v EU še v tem, da imajo »glavno besedo še vedno države. Naj si bo proces odločanja še tako demokratičen - sem štejem predvsem soodločevalsko vlogo Evropskega parlamenta -, je celoten projekt odvisen od volje držav. Sedanji poskus sprememb je zagotovo nujen, a je hkrati tudi panična reakcija na egoistično ravnanje ene države - Grčije. A pri tem nikakor ne gre pozabiti, da nedisciplinirana ni le Grčija. V tem kontekstu kaže gledati tudi 'soliranje' Slovaške. Vsaka država solidarnost podreja lastnim nacionalnim interesom.«
Da bi se preprečilo soliranje posameznih držav, je spet stopil na prizorišče dvojec Nemčija- Francija, ki sta v zgodovini EU doslej zmeraj zmogli potegniti evropski voz iz blata. V zadnjem času je nekaj škripalo pri tej navezi, saj se je francoski predsednik Nicolas Sarkozy oziral proti Veliki Britaniji. Tudi Nemčija je tako zanemarjala svojo vlogo v Evropski uniji, da je sociolog Jurgen Habermas poleti pisal o »vse večji brezbrižnosti« nemških politikov do evropske zgradbe. Tudi v odzivih na krizo se je zdelo, da sta si državi daleč narazen v pogledih o izhodu iz nje. Francija se je videla v vlogi branilca »šibkih« držav evroobmočja (Španije, Grčije in Portugalske) ter uveljavljala protekcionistično politiko, Nemčija pa krepila stike z državami, ki niso članice evroobmočja, da bi promovirala idejo proračunske discipline, skupaj z ustrezno monetarno politiko. Obe državi sta se morali najti na skupni točki glede izhoda iz krize, saj bi se sicer EU zares lahko razsula.
Razhajanja med Nemčijo in Francijo so se umirila. Zavzeli sta se za skupne ekonomske in finančne reforme v EU, čemur so nasprotovale zlasti članice Višegrajske skupine, ki so napovedale odpor proti spremembam Lizbonske pogodbe, vendar jih Francija in Nemčija enostavno ignorirata. Umirili pa sta tudi britanskega premiera Davida Camerona, ki je nasprotoval povišanju proračuna EU za šest odstotkov, vendar je privolil v tri odstotke. Francija je podprla nemški predlog, da bi državam članicam, ki kršijo javnofinančna določila EU, odvzeli glasovalne pravice. Med premieri, ki so podprli takšen predlog, je tudi naš premier Borut Pahor, ki je s tem napovedal »priključitev« Slovenije na nemško-francosko lokomotivo. Toda po mnenju dr. Šabiča je predlog Nemčije nerealen. »Nemčija je zagotovo gospodarska velesila, a je hkrati zgolj ena izmed članic Evropske unije. Države članice so že sprejele določeno stopnjo neenakopravnosti, saj je število glasov v procesu odločanja v Svetu EU neenakomerno razporejeno. Več Nemčija ne more zahtevati, če misli resno z nadaljevanjem evropskega integracijskega procesa.«
Navkljub nekaterim notranjim trenjem in merjenju moči pa sta se Nemčija in Francija poenotili. Tako je os Berlin-Pariz kot motor evropskega združevanja ponovno zabrnel v ustrezni prestavi. »Ne gre pozabiti, kako je Unija nastala in da imata obe državi brez dvoma posebno zgodovinsko odgovornost do preteklosti ter da sta v preteklosti pokazali, da jo imata tudi do prihodnosti Evropske unije. Imata pa odgovornost, da težita k ureditvi, ki zagotavlja, da se vse države v Uniji počutijo kot enakopravni partnerji v skupnem evropskem projektu. Tako odgovornost imajo seveda tudi druge članice Unije, male in velike. Evropska unija je v svojem razvoju šla skozi različna obdobja, kjer so odgovorni morali znova in znova dokazovati, da se izzivom navkljub dobro zavedajo njenega pomena in koristi, ki jih skupno življenje prinaša. Ne dvomim, da se mnogi tega zavedajo tudi danes,« pravi dr. Potočnik.
Nesporno pa je, da je za države članice - tudi za nemško-francoski motor - še vedno bolje imeti Evropsko unijo kot ne. »Verjamem torej, da je nemškim in francoskim politikom jasno, da stabilna Evropa ni odvisna zgolj od njih - prav nasprotno, tudi ti dve državi sta odvisni od trdnosti Unije, ki jo zagotavlja tudi ostalih 25 držav,« meni dr. Šabič. Če se je v začetku sedanje gospodarske in finančne krize zdelo, da se je tudi EU sama, kot institucija, znašla v krizi, pa se je dejansko pokazalo, da je hitro zajela veter v svoja jadra, da bi bila kot skupnost držav kos izzivom krize. Po novem bo v njej več reda in odgovornosti, integracija pa se bo dvignila na nekoliko višjo ravan. Korak za korakom. Tako kot skozi vso zgodovino EU. In v prihodnje?
Irena Brinar s FDV je v oddaji Intelekta (Radio Slovenija) opozorila, da je državam članicam uspelo doslej združiti politike na področju pretoka blaga, storitev, kapitala, delovne sile, nato še valuto in zdaj na tej ravni ni več dejavnikov, ki bi dajali integraciji nov zagon. Pokazali so se kot uspešni v makroekonomskih kazalnikih, zdaj pa so pred EU po mnenju Brinarjeve nova vprašanja in dileme. »Gre za vprašanja, kako integracija deluje na potrošnike, na delovno silo, zaposlenost, na mlado generacijo, na šolstvo, konec koncev na kulturo, na povezovanje ljudi in na socialne komunikacije znotraj integracije. Vse to je bilo postavljeno nekako v ozadje. Vse to je zdaj izbruhnilo navzven. Zdaj ko je zaostrena gospodarska situacija, je tudi mehanizmov za reševanje vse manj. In ko integracija nima odgovorov na ta vprašanja, je to prepuščeno državam samim, da rešujejo probleme.«.
Poleg tega je jasno, da se tudi po tej krizi Evropska unija ne bo otresla svojih notranjih protislovij, ki se kažejo zlasti po širitvi v letu 2004. Stare članice EU imajo namreč še zmeraj dominantno vlogo v povezavi, »periferne« nacije pa so zaradi drugačne politične zgodovine in tipa gospodarskega razvoja na obrobju. Njihove slabosti in razvojne pomanjkljivosti »center Evrope« s pridom izkorišča. Sicer pa se to kaže tudi v delitvi diplomatskih mest EU, kjer so nove članice prikrajšane. Ta in podobni primeri kažejo, da je EU še vedno ujeta v zanko (ne)enakopravnosti članic, kar je sicer tudi posledica demokratičnega primanjkljaja v ustanovah EU. »Med zahtevo po vse večji institucionalni solidarnosti - se pravi zahtevami po federalistični ureditvi skupnosti na načine, ki jih je treba še izumiti, da bi dali sami po sebi trdnost 'ekonomski vladi', ki jo dobivamo z najnovejšimi ukrepi EU - in pomanjkanjem kakršnekoli resnično demokratične participacije v njenih institucijah in političnem življenju. Brez federalizma pa demokracija ne evropski ravni ne more ugledati luči sveta,« opozarja Balibar.
Sicer pa stane Evropska unija evropske državljane približno odstotek evropskega BDP-ja in nenehno spraševanje o tem, kako učinkovito delujejo ustanove EU s 24.000 zaposlenimi, spodbuja tudi nova razmišljanja o bolj demokratični ureditvi Evropske unije, ki naj bi postala v multipolarnem svetu politike eden izmed ključnih dejavnikov. Če bo EU zmožna brez prevelikih pretresov konsolidirati svoje vrste in disciplinirano izpolnjevati finančne zaveze držav, da se ne bi zgodili primeri Grčije, bo s svojimi mehanizmi uravnavanja politik med državami članicami zares lahko postala globalni dejavnik v svetu. Angažiranje Nemčije in Francije v teh procesih je pravzaprav nujno, če seveda uveljavljata politiko, da je tisto, kar je dobro zanju, dobro tudi za druge države - članice EU.« Ali z besedami predsednika sveta EU Hermana Van Rompuya: »Zavesa je dvignjena, občinstvo čaka, Evropa je pripravljena delovati.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.