18. 11. 2010 | Mladina 46 | Politika
V čigavem imenu?
Kako je mogoče, da država vedno znova spregleda alternative in še vedno sledi rešitvam, ki so nas v krizo dejansko pripeljale?
Dr. Valerija Korošec, sociologinja, mnenja avtorice so njena osebna stališča.
© Borut Peterlin
Kam se premika slovenska socialna država? V zadnjem času je bilo predstavljenih nekaj zelo pomembnih opozoril. Sem spada tudi opozorilo Mladine, da pristopa država k spremembam na področju socialne države tako, da čedalje bolj stigmatizira, diskriminira in celo kriminalizira prejemnike socialnih transferjev. Seveda od države to zahteva vse večji nadzor državljanov. In tu naletimo na značilni paradoks: za večji državni nadzor, ki zahteva na primer nove računalniške programe, povezovanje najmanj 26 zbirk podatkov, nove prostore, na novo zaposlene ali nove zadolžitve že zaposlenih, denar očitno ni tako velik problem, kot je problem imeti denar, namenjen za socialne transferje. In seveda se lahko samo začudeno sprašujemo, zakaj se država raje ne odloči za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi bil cenejši in učinkovitejši sistem na področju socialnega varstva. Kako se je to lahko spet zgodilo? Ne gre namreč za prvi primer.
Zdi se namreč, da gre za širši problem, in sicer problem 'vladanja' v naši državi. Zaradi tehnoloških, geopolitičnih, ekoloških in družbenih sprememb se mora temu prilagoditi tudi naša (socialna) država. V tej luči bi lahko trdno odločitev vlade, da izpelje reforme, samo toplo pozdravili.
Žal je realnost popolnoma drugačna, vlado bi najraje prosili, da do konca mandata ne stori čisto nič, ker je storila že dovolj škode. Od kod tako neskladje?
Zdi se, da nas država vedno znova pelje žejne čez vodo. Nekako takole gre: ker se državljani zavedamo, da potrebujemo spremembe sistema, podpremo idejo o spremembah. A to, kar nato dobimo od države, ni nikoli tisto, kar smo si želeli ali pričakovali. Zdi se, da se nam kar naprej dogaja neka čudna grozljivka, v kateri se družina dogovori, da si bodo nabavili malega prijaznega kužka, da se bo igral z otroki, na koncu pa jih po hiši preganja zmešana pošast.
Dober primer je študentsko delo. V družbi se - končno! - prepozna dejstvo, da je študentsko delo, ker se zanj ne plačujejo socialni prispevki na isti način kot za vse ostale, nelojalna konkurenca na trgu dela in težka anomalija na trgu dela, ki nenehno manjša standarde zaposlovanja pri nas. Potem pa dobimo zakon o malem delu, ki bo to isto stanje samo še poslabšal. Če so prej študentje kot 'rezervna delovna sila' zmanjševali dohodke in standarde redno zaposlenih, bodo zdaj pri tem sodelovali še upokojenci in brezposelni. Zakaj niso dela, ki ga opravijo študentje, po socialnih prispevkih enostavno preprosto izenačili s pravili, ki veljajo za vse druge delavce?
Podoben primer je tudi pokojninska reforma. Po letih razprav v družbi postane splošno sprejeto, da je treba pokojninski sistem spremeniti, predvsem zato seveda, ker se je spremenilo razmerje med številom starejših in številom zaposlenih, kot tudi zato, ker starejši živijo toliko dlje. In kaj na koncu dobimo? Vsa dosedanja pravila so samo toliko raztegnili, da bo ta sistem vzdržal še nadaljnjih 15 let - ko bo treba sistem čisto zares spremeniti. A kaj to pomeni za generacije, ki se bodo upokojevale po letu 2025 in so do zdaj in bodo še naslednjih 15 let plačevale za generacije, ki so se in se bodo upokojile znotraj sedanjega sistema? Da so solidarni, ne da bi lahko računali na prihodnjo solidarnost, ko se bodo sami upokojevali. Takrat se bo temu sistemu treba odpovedati. Zakaj torej z reformo niso sistema naredili vsaj konsistentnega v smislu, da bi se pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja izračunavale in izplačevale samo in izključno v sorazmerju z vplačanimi prispevki? Vprašanje starosti ob upokojitvi pri konsistentnem upoštevanju tega pravila bi tako postalo irelevantno, ker bi bila višina pokojnine odvisna od vplačanih prispevkov. Tak sistem bi bil avtomatično fleksibilnejši glede na različne poteke življenjskega cikla, različnih delovnih obremenitev prejšnjih in sedanjih generacij. Torej, spet, zakaj bi naredili nekaj konsistentno in enostavno, če lahko zakompliciramo in med seboj vse skregamo?
In seveda je tu še en primer tega ravnanja. Plačna nesorazmerja v sistemu javnih uslužbencev so začeli odpravljati zaradi velikih anomalij v višini dohodka med ljudmi, ki so opravljali primerljiva delovna mesta. Zadnji dve četrtini izplačil so čakali ljudje, ki so bili v prejšnjem sistemu najbolj »mačehovsko obravnavani«, in jim je bil zato novi sistem toliko »dolžan«, da jim niso mogli poravnati vsega naenkrat. In prav tem država ne bo izplačala zadnjih dveh četrtin. Raje bo izigravala, celo spreminjala zakone o reprezentativnosti sindikatov, raje bo še bolj rušila zaupanje v pravno državo. Zakaj niso že v izhodišču izbrali enostavne, logične, konsistentne in pravične rešitve, da bi najprej izplačali svoj dolg že doslej najbolj prizadetim v sistemu javnih uslužbencev, potem pa izbrali primeren sistem, in vsem nekoliko znižali plače zaradi krize, tako kot so naredili v primerljivih državah?
Kajti izplačila četrtin niso povezana s krizo. S krizo je povezano pomanjkanje denarja - problem pomanjkanja denarja pa je treba rešiti v skladu z Rawlsovim pravilom družbene pravičnosti, da mora biti rešitev dobra za večino prizadetih, pri tem pa najbolj ogroženi ne smejo biti dodatno prizadeti. A zgodilo se je ravno to.
Vsi navedeni primeri jasno kažejo, da bi pri vsaki izmed rešitev lahko iskali alternativo - ker takšne rešitve obstajajo. Te alternative so konsistentne, enostavne, transparentne in bolj v skladu z zahtevami ljudi kot zgoraj omenjeni vladni predlogi in uveljavljene rešitve. In ne samo to. Vse so tudi cenejše, kar pomeni, da za njihovo uveljavitev ne bi potrebovali dodatnega denarja, ampak bi ga celo prihranili. In vse upoštevajo dejstvo, s katerim se moramo tudi sicer sprijazniti: da se je namreč v naši družbi občutno zmanjšala količina potrebnega dela za preživetje in zagotavljanje kakovosti življenja vseh ljudi, in da je treba smiselno, plačano in cenjeno delo v družbi začeti deliti na nov način, po novih pravilih, obenem pa ljudem omogočiti, da preživijo, ko ni potrebe za tovrstno delo.
Slavoj Žižek je zapisal (Le Mond diplomatique, november 2010), da vlade predstavljajo ukrepe za krčenje socialne države »kot tehnične rešitve zaradi finančnih imperativov«, ki se jim v luči finančne krize ni mogoče izogniti - in tako utišajo ugovore. Toda v Sloveniji lahko zatrdimo, da je celo huje - da so vladni predlogi bolj potratni in neučinkoviti kot alternativni.
Zakaj torej država ne sledi tem alternativnim rešitvam? Zakaj država namesto enostavnega in transparentnega sistema zavestno ustvarja probleme, ki jih mora potem reševati?
Dejstvo je, da država tako ustvarja vedno nove možnosti za discipliniranje, zastraševanje in histeriziranje ljudi. Zgoraj opisani primeri so samo delček v dekonstrukciji socialne države; za celoto je treba upoštevati celoten vladni semafor. Kot bi oblastniki prebrali Doktrino šoka Naomi Klein in jo sklenili preizkusiti na nas. Ampak kdo so oni in kdo smo mi? Saj to, kar počnejo, prizadene tudi njihove sorodnike, sosede, bližnje - in v končni fazi tudi njih same?
Morda pa je na tem mestu treba citirati drugo Žižkovo misel: da v izjemnem ekonomskem stanju, ki ga doživljamo, bije v oči, da nimamo opravka s slepimi finančnimi premiki, temveč s strateškimi intervencijami, ki so jih premišljeno odmerile javne oblasti in finančne ustanove, ki nameravajo rešiti krizo po svojih merilih in v svoj prid. Absurdno namreč je, da čeprav naj bi se tudi slovenski aktualni oblastniki zavedali, da je do krize prišlo predvsem zaradi neoliberalne in popolnoma zgrešene politike mednarodnih finančnih ustanov, od Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada do zapovedi OECD, krizo rešujejo popolnoma v skladu z njihovimi navodili in njihovimi vidiki reševanja krize. Te 'reforme' so nadaljevanje tistega istega in znotraj tistega istega.
Če povzamem, razlaga za nelogično vedenje naših oblastnikov, v nasprotju celo z njihovimi lastnimi interesi, bi torej lahko bila, da so naši oblastniki samo zavedeni pajaci v rokah mednarodnih finančnih ustanov.
In kaj nam preostane? Žižek meni, da nam ne preostane drugega, kot da razmislimo o protiofenzivi, in nam v spomin kliče lika Eva Moralesa v Boliviji in Huga Chaveza v Venezueli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.