Nova proizvodna paradigma

Predstavljajte si industrijski izdelek, katerega vsi sestavni deli in vse snovi, iz katerih so ti deli narejeni, niso le do okolja prijazni, ampak so v resnici hranljivi za naravo. In predstavljajte si izdelek, ki si ga podjetje po izrabi želi nazaj, da bi ga lahko vnovič vključilo v proizvodnjo. Predstavljajte si zaprt industrijski krog, v katerem podjetju ni treba kupovati novih surovin, ker vse, kar potrebuje, pridobi iz svojih odrabljenih proizvodov, ki jih je pridobilo od svojih kupcev. Predstavljajte si proizvodnjo, ki nima skrbi zaradi obiskov inšpektorjev.
Že več kot dvajset let je minilo, odkar sta nemški okoljski kemik Michael Braungart in ameriški arhitekt William McDonough zasnovala koncept in skovala frazo, ki ga bo najbolje opisal: od zibelke do zibelke (angl. Cradle to Cradle ali krajše C2C). Gre za odmik od zdaj prevladujoče proizvodne paradigme izdelaj-izrabi-zavrzi oziroma »od zibelke do groba«, njegova avtorja pa sta prepričana, da v sebi nosi zmožnosti za tretjo industrijsko revolucijo. Koncept temelji na treh glavnih načelih, med katerimi je verjetno najpomembnejše prvo - odpadek je hrana. Gre za to, da je izdelek zasnovan tako, da imamo po njegovi izrabi eno od dveh možnosti. Ni nam treba šteti let, v katerih se bo »biorazgradil« na odlagališču odpadkov, temveč ga mirne vesti kompostiramo na domačem vrtu in tako naravi vračamo hranila. Lahko pa je izdelek preveč dragocen, da bi katerikoli njegov sestavni del končal na odlagališču, zato ga podjetje raje vključi v nov proizvodni cikel, s čimer industriji vračamo »hranila« za tehnični proces. Avtorja ta koncept ponavadi ponazorita z drevesom, katerega listi, ko odpadejo, niso odpadki, temveč hranilo za mikroorganizme, ki z njihovo pomočjo zemlji hranila vračajo, kar omogoča drevesu, da na njem vedno znova poženejo listi.
Preostali dve načeli sta sicer prav tako pomembni, je pa res, da danes zvenita že precej bolj samoumevno kot pred 20 leti, ko sta bili zasnovani. Eno je spoštovanje raznolikosti, ki temelji na prepričanju, da ni smiselno povsod po svetu izdelovati in prodajati povsem enakega izdelka, ampak se je treba zanašati na lokalno dostopne materiale in lokalne prakse uporabe izdelka. Zadnje načelo pa je izraba sončne in drugih obnovljivih virov energije v celotnem proizvodnem procesu.
Po mnenju Braungarta in McDonougha današnji premiki k do okolja prijaznejši proizvodnji temeljijo izključno na zmanjševanju oporečnosti izdelkov, na omejevanju vsebnosti škodljivih snovi. A biti manj slab še ne pomeni biti dober, poudarjata. Na pralnem prašku lahko piše, da je brez fosfatov, a to nam prav nič ne pove o tem, kako prijazen je ta izdelek do ljudi in okolja. Kaj pa vse druge sestavine? Ali so fosfate nadomestili s kakšnimi drugimi, enako ali celo bolj škodljivimi snovmi?

Praksa

Koncept C2C je bil v praksi prvič preizkušen v Švici leta 1995. Podjetje DesignTex si je želelo blaga za oblazinjeno pohištvo, ki bi ga bilo mogoče varno kompostirati. Izdelovali naj bi ga v predilnici Röhner. Ta je imela v tistem času težave z nadzornimi organi. Ti so ostanke blaga uvrstili med nevarne odpadke, ki jih ni bilo dovoljeno odlagati ali sežgati in so jih morali izvažati v Španijo. Ker v tekstilni industriji uporabljajo veliko različnih kemikalij s spornimi lastnostmi, je bilo treba temeljito pregledati seznam vseh kemičnih sredstev in izbrati samo tista, ki ne bi bila škodljiva za uporabnika in bi bila celo hranljiva za naravo. Njihovo prošnjo za sodelovanje je zavrnilo več deset kemičnih podjetij, preden so vendarle našli eno, ki je bilo svoje kemikalije pripravljeno izpostaviti kritični presoji, ki jo je naloga zahtevala. Izmed več kot osem tisoč kemikalij, ki jih uporabljajo v tekstilni industriji, so na koncu dobili seznam 38 snovi, ki so prišle v poštev, iz njih pa ustvarili celotno linijo novega blaga.
»Ko smo v našem podjetju uvedli proizvodnjo po načelu C2C, je naenkrat veliko problemov, ki smo jih imeli, izginilo. Ni se nam bilo treba več bati inšpekcijskih služb. Strupenost odpadne vode ni bila več problem. Dejansko smo morali dokazovati, da gre res za vodo, ki prihaja iz proizvodnje, da je ne ponarejamo. Da gre za odpadno, ne pitno vodo, tako čista je bila,« se spominja Albin Kälin, takratni direktor predilnice. Ostankov blaga jim ni bilo več treba izvažati v Španijo, temveč so iz njih začeli izdelovati prekrivni material, s katerim so kmetje pozimi zaščitili jagode, nato pa se je razgradil in »nahranil« zemljo. »To nam je dalo dodaten vir dohodka. Ne sicer velikega, vendar pa hkrati ni bilo treba plačevati za odstranjevanje ostankov,« pravi Kälin, ki je na podlagi pridobljenih izkušenj in zaradi navdušenja nad konceptom C2C odprl svoje podjetje, ki drugim podjetjem svetuje, kako spremeniti način proizvodnje.

Pospešek

Kljub posameznim uspehom koncept C2C prvo desetletje obstoja ni bil zelo izpostavljen. Večje zanimanje zanj je spodbudila knjiga, ki sta jo Braungart in McDonough napisala leta 2002, šele odločitev nizozemske province Limburg, kjer so se leta 2007 odločili, da bodo začeli aktivno izvajati koncept, pa je pospešila njegovo uveljavitev. Od takrat je na Nizozemskem koncept prevzelo že več deset podjetij, od izdelovalca keramičnih ploščic do izdelovalca brisač. Hkrati pa so začeli Nizozemci tudi druge države spodbujati k izmenjavi dobrih praks in promociji koncepta C2C. Ideja, da bi se v to vključila tudi Slovenija, se je pojavila med našim predsedovanjem Evropski uniji in jo je podprl že takratni minister za razvoj Žiga Turk. Danes je Služba vlade za razvoj in evropske zadeve partnerska organizacija v mednarodnem projektu mreže Cradle2Cradle, ki ga v okviru programa Interreg IVC sofinancira EU. Nedavno so v Ljubljani pripravili mednarodni posvet, katerega »zvezda« je bil prav Albin Kälin. Kot nam je povedal, je prepričan, da je koncept že začel tretjo industrijsko revolucijo, vprašanje je samo, koliko časa bo potrebno za popolno preobrazbo. Po njegovih besedah koncept ponuja povsem novo kategorijo, novo razsežnost kakovosti proizvodov. »Če razmišljate v ciklih in se kakovost materialov v novih proizvodnih ciklih ne zmanjšuje, vam ni treba vedno iskati najcenejših materialov, ampak se lahko odločite za najkakovostnejše materiale, ki jih lahko uporabite znova in znova, ne da bi izgubili vrednost.« Proizvod je treba oblikovati tako, da je mogoče materiale, iz katerih je izdelan, po njegovi izrabi zlahka ločiti in vrniti v biološki ali tehnični cikel. »Ne govorimo o recikliranju, ker so reciklirani materiali praviloma slabše kakovosti. Treba je ohraniti kakovost surovin.« Ob vedno večjem povpraševanju po surovinah to ni samo odgovorno, temveč vse bolj tudi nujno. »Nedavno sem v časopisu bral, da je Japonska začela na veliko spodbujati vračanje elektronskih in električnih naprav. Kitajska namreč grozi, da bo ustavila dobavo surovin, potrebnih za proizvodnjo. Ocenjujejo, da je v odsluženih napravah 300 tisoč ton različnih kovin, ki bi jih lahko vnovič uporabili, to pa bi lahko zadostovalo za več kot dve leti nemotene proizvodnje.« Kot poudarja, je to le del koncepta C2C. Večina teh naprav namreč ni bila zasnovanih tako, da bi bila možna enostavna ločitev različnih sestavnih delov in materialov. Če bi bila, o uvozu iz Kitajske verjetno sploh ne bi razmišljali.
A resnično spremembo bodo povzročila podjetja sama, ne vlade. Vlade jih lahko samo podpirajo pri tem. »Lahko pomagajo zgraditi ogrodje mreže. Zakonodajo je treba prilagoditi razmišljanju v ciklih in odpraviti morebitne zakonodajne ovire. Prav tako pa lahko veliko pomagajo pri potrošnji,« našteva Kälin. Nizozemska vlada bo na primer od leta 2012 pri javnih naročilih dajala prednost proizvodom, ki ustrezajo merilom C2C. Pomembno je vzpostaviti institucionalni okvir za spodbujanje nove prakse, najbolj nujni pa so proizvodi na tržišču, pri katerih lahko ljudje vidijo razliko, je prepričan.
Najprej filozofija, šele potem blagovna znamka
Za prenašanje koncepta v prakso sta Braungart in McDonough zasnovala zasebni sistem certificiranja. Certifikat, ki je lahko srebrn, zlat ali platinast, odvisno od celovitosti izpolnjevanja načel koncepta, je treba vsako leto obnavljati, proizvodnja pa je izpostavljena strogemu nadzoru ustreznosti. »To ni še en 'zeleni' pečat, ker ti temeljijo na tem, da proizvod ne sme presegati mejnih vrednosti za vsebnost določenih snovi. So negativno definirani, ker temeljijo na omejitvah, ne pa na tem, da bi proizvajalce spodbujali k razmišljanju v ciklih. C2C poskušamo uveljaviti kot znamko kakovosti. Tudi zato je to zasebna pobuda, ki ne vključuje obstoječih certifikatornih teles. Da lahko pokažemo razliko. Če bi jim ponudili to možnost, bi se o novem standardu sporazumeli pri najnižjem skupnem imenovalcu. Raje ga postavimo sami, nato pa ga predamo ustanovi, ki bo skrbela za izdajanje akreditacij,« pravi Kälin. Trenutno to že izvaja kalifornijski neprofitni Inštitut za zelene inovacije. Sčasoma naj bi pristojnost za certificiranje podelili več ustanovam na različnih koncih sveta.
Marjani Dermelj iz Službe vlade za razvoj in evropske zadeve, sicer vodji slovenskega dela evropskega projekta, se razkazovanje certifkatov niti ne zdi nujno, čeprav je to lahko koristno pri uveljavljanju izdelkov. Koncept C2C je zanjo predvsem logika, po kateri bi morali začeti delovati. »C2C je blagovna znamka, sama filozofija pa ni patentirana. To je po mojem bistvo.« Kot poudarja, se je na ravni Evropske unije končno prenehalo govoriti in razmišljati zgolj o energetski učinkovitosti. »Začenjamo razmišljati tudi o snovni učinkovitosti. Vedno več nas je na planetu, vedno več stvari želimo imeti. Če je podjetje pametno in gleda na stvari dolgoročno, bi moralo imeti interes, da ima katerikoli material, iz katerega proizvaja svoje izdelke, ves čas v lasti in na voljo.« Ena od takšnih uporabnejših konceptualnih sprememb bi bila, da namesto da izdelek kupimo, ta ves čas ostane v lasti proizvajalca, mi pa mu, kot uporabnik, plačujemo »uporabnino«. Televizor uporabljamo za recimo obdobje desetih let, po tem pa ga proizvajalec z odprtimi rokami sprejme nazaj, ga zlahka razstavi in sestavne dele pretvori v surovine za nove televizorje enake kakovosti. Ali pa, če govorimo o živilskih izdelkih, da kupimo samo jogurt, lonček pa si le izposodimo. Skratka, bistvo filozofije od zibelke do zibelke je odpraviti koncept odpadka.
Cilj evropskega projekta mreže C2C je v dveh letih pripraviti akcijski načrt za uvajanje novega načina proizvodnje, ki naj bi ga pripravila vsaka sodelujoča partnerska organizacija posebej, pri tem pa prepoznati primere dobrih praks, ki jih podjetja že izvajajo. V prihodnji evropski finančni perspektivi, ki se začne leta 2014, naj bi bilo del evropskih sredstev mogoče črpati tudi za prenašanje koncepta snovne učinkovitosti v prakso. Kot pravi Dermeljeva, se predvsem nekatera velika slovenska podjetja zelo zanimajo za uvajanje koncepta v svojo dejavnost. S primeri dobrih praks snovne učinkovitosti, ki sicer še ne pomenijo izpolnjevanja strogih kriterijev C2C, so se jim javili iz Gorenja, Trima, Lumarja, Luke Koper, Slopaka ... V Gorenju na primer poudarjajo, da imajo materialne krogotoke znotraj podjetja zaprte že nekaj let, zahvaljujoč sodelovanju s hčerinskim podjetjem Surovina. Zagotavljajo več kot 65 odstotkov snovne predelave odpadkov, kar po njihovih navedbah ustreza zlatemu certifikatu Cradle to Cradle.
Treba se je sicer zavedati, da je koncept od zibelke do zibelke precej idealističen in da se bo na svetovni ravni težko uveljavil, dokler ne bo nujen zaradi pomanjkanja surovin. Prav tako opustitev uporabe škodljivih snovi v veliko industrijah z današnjim znanjem še ni mogoča in morda še dolgo ne bo. Večina podjetij, ki se odloči za prehod na nov koncept proizvodnje, to najprej stori pri enem ali dveh od številnih izdelkov, ki jih proizvajajo. Če se proizvajalec velikih športnih terencev odloči za uporabo sedežnih prevlek, ki jih je mogoče kompostirati, je to prej zeleno zavajanje kot zeleno ravnanje. Zato je treba biti previden, a hkrati tudi spodbuden, meni Kälin. »Treba je ceniti prizadevanje, četudi gre zgolj za spremembo načina proizvodnje enega od več sto proizvodov, ki jih neko podjetje izdeluje. Podjetja se lahko iz tega izjemno veliko naučijo, tudi če jim dejansko ne uspe popolna transformacija. Na stvari pogledajo iz druge perspektive.« Vsekakor pa udejanjanje koncepta v praksi ponuja veliko novih razvojnih priložnosti.