25. 11. 2010 | Mladina 47 | Družba
Nova proizvodna paradigma
Koncept »od zibelke do zibelke« obljublja tretjo industrijsko revolucijo
Nizozemska tovarna keramičnih ploščic Mosa je prva tovarna keramičnih ploščic na svetu, ki je pridobila certifikat Cradle to Cradle. Iz proizvodnje so izločili vse okolju škodljive sestavine, hkrati pa zagnali več poskusnih projektov zbiranja odpadnih ploščic, ki jih uporabljajo kot surovino za izdelavo novih. Snovni tokovi še niso v celoti zaprti, jih pa skušajo stalno nadgrajevati.
Predstavljajte si industrijski izdelek, katerega vsi sestavni deli in vse snovi, iz katerih so ti deli narejeni, niso le do okolja prijazni, ampak so v resnici hranljivi za naravo. In predstavljajte si izdelek, ki si ga podjetje po izrabi želi nazaj, da bi ga lahko vnovič vključilo v proizvodnjo. Predstavljajte si zaprt industrijski krog, v katerem podjetju ni treba kupovati novih surovin, ker vse, kar potrebuje, pridobi iz svojih odrabljenih proizvodov, ki jih je pridobilo od svojih kupcev. Predstavljajte si proizvodnjo, ki nima skrbi zaradi obiskov inšpektorjev.
Že več kot dvajset let je minilo, odkar sta nemški okoljski kemik Michael Braungart in ameriški arhitekt William McDonough zasnovala koncept in skovala frazo, ki ga bo najbolje opisal: od zibelke do zibelke (angl. Cradle to Cradle ali krajše C2C). Gre za odmik od zdaj prevladujoče proizvodne paradigme izdelaj-izrabi-zavrzi oziroma »od zibelke do groba«, njegova avtorja pa sta prepričana, da v sebi nosi zmožnosti za tretjo industrijsko revolucijo. Koncept temelji na treh glavnih načelih, med katerimi je verjetno najpomembnejše prvo - odpadek je hrana. Gre za to, da je izdelek zasnovan tako, da imamo po njegovi izrabi eno od dveh možnosti. Ni nam treba šteti let, v katerih se bo »biorazgradil« na odlagališču odpadkov, temveč ga mirne vesti kompostiramo na domačem vrtu in tako naravi vračamo hranila. Lahko pa je izdelek preveč dragocen, da bi katerikoli njegov sestavni del končal na odlagališču, zato ga podjetje raje vključi v nov proizvodni cikel, s čimer industriji vračamo »hranila« za tehnični proces. Avtorja ta koncept ponavadi ponazorita z drevesom, katerega listi, ko odpadejo, niso odpadki, temveč hranilo za mikroorganizme, ki z njihovo pomočjo zemlji hranila vračajo, kar omogoča drevesu, da na njem vedno znova poženejo listi.
Preostali dve načeli sta sicer prav tako pomembni, je pa res, da danes zvenita že precej bolj samoumevno kot pred 20 leti, ko sta bili zasnovani. Eno je spoštovanje raznolikosti, ki temelji na prepričanju, da ni smiselno povsod po svetu izdelovati in prodajati povsem enakega izdelka, ampak se je treba zanašati na lokalno dostopne materiale in lokalne prakse uporabe izdelka. Zadnje načelo pa je izraba sončne in drugih obnovljivih virov energije v celotnem proizvodnem procesu.
Po mnenju Braungarta in McDonougha današnji premiki k do okolja prijaznejši proizvodnji temeljijo izključno na zmanjševanju oporečnosti izdelkov, na omejevanju vsebnosti škodljivih snovi. A biti manj slab še ne pomeni biti dober, poudarjata. Na pralnem prašku lahko piše, da je brez fosfatov, a to nam prav nič ne pove o tem, kako prijazen je ta izdelek do ljudi in okolja. Kaj pa vse druge sestavine? Ali so fosfate nadomestili s kakšnimi drugimi, enako ali celo bolj škodljivimi snovmi?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.