Karikatura politike

Živimo v času absurdov, v času brez pravih odgovorov, v času politike, ki ne razmišlja dlje kot do najbližje volilne nedelje. Zakaj v Sloveniji znaten, morda celo večinski del volilnega telesa verjame, da naj bi bil resničen namen predlaganega zakona o RTV Slovenija politični prevzem nacionalnega medija? Tovrstne trditve so popoln nesmisel. Zakaj velik del Slovenije verjame, da nam vladajo zarotniške klike, ki od daleč upravljajo naša življenja? Vera v temna ozadja je stvar paranoje. Zakaj je v Sloveniji najbolj priljubljen politik, ki sicer ne sedi v vladi, obdolženec, proti kateremu na sodišču teče proces zaradi suma kaznivega dejanja nevestnega dela? Karl Erjavec naj bi to kaznivo dejanje storil v svoji prejšnji službi, ko je bil še minister za obrambo. Situacija je absurdna - največji skok v anketah javnega mnenja sta naredila politik, proti kateremu se je te dni začel proces na sodišču, in stranka, ki zagovarja interese točno določene skupine prebivalstva.
Jesenski vzpon Karla Erjavca ni nepričakovan. Različne raziskave javnega mnenja že nekaj mesecev zaznavajo večanje njegove priljubljenosti, nedavni Politbarometer je izmeril, da se je Desus od maja do oktobra s triodstotne podpore povzpel na devetodstotno. Tudi zadnja raziskava Ninamedia pravi, da bi Desus danes volilo 15,5 odstotka vprašanih, mesec poprej pa »le« 9,6 odstotka. Desus je tako po dveh letih vlade Boruta Pahorja edina stranka, ki naj bi po anketah javnega mnenja na volitvah izboljšala svoj izid. Vse ostale, vključno z vodilno SDS, naj bi zbrale manjšo podporo, kot so jo na volitvah leta 2008. »To kaže na to, da smo na pravi poti, da vodstvo dobro dela, od generalnega sekretarja, vseh pet poslancev. Vse me spominjajo na prvo peterko Olimpije, ki kar premaguje vse nasprotnike v Euroligi v košarki,« je o izmerjeni podpori na POP TV govoril priljubljeni Erjavec.

Šov in milijoni

Kakšni so pravi razlogi za meteorski vzpon Karla Erjavca? Najprej nekaj besed o sumu kaznivega dejanja pri nakupu oklepnikov. Dogajanje okoli patrij Erjavcu ne škodi, ni mu škodilo niti na volitvah 2008 in ne škodi mu niti danes. Zakaj je tako, ni težko ugotoviti.
Najprej je za to zaslužen sam obdolženi, saj poskuša kar najbolj zmanjšati domnevno krivdo. Erjavec vseskozi zatrjuje, da je »pri najbolj transparentnem vojaškem poslu« vse potekalo po pravilih, da so trditve tožilstva nesmiselne, da se zadaj skriva politika. Po njegovem absurdnost obtožb dokazuje tudi dejstvo, da proces poteka zgolj na okrajnem sodišču. Če bi bile kršitve resne, tako pravi Erjavec, bi moral proces potekati na višjih sodnih instancah. Tovrstna izjava Erjavca je navadna neumnost. Za kaznivo dejanje, za katero je predpisana zaporna kazen do treh let in ki ga je tudi osumljen, je na prvi stopnji po zakonu pristojno okrajno sodišče. Ne višje. To Erjavec, ki je po izobrazbi pravnik in ki je bil nekoč celo sekretar na ministrstvu za pravosodje, dobro ve. Torej namenoma zavaja.
S smešenjem pravosodja je Erjavec nadaljeval v ponedeljek, ko je zaradi obtožb prvič sedel v sodne klopi. Prvi dan procesa ga je razburilo, da je sodnik sodno obravnavo zaprl za javnost. Kar naj bi bil nov dokaz, da tožilstvo vodijo politični motivi. A pravi razlog za izključitev javnosti je, če je verjeti sodniku in tožilki, drugačen. Na prihodnjih obravnavah bodo govorili o listinah, ki imajo oznako tajnosti, o vojaških dokumentih in pogodbah, povezanih z nakupom oklepnikov. Zaprte sodne obravnave je težko podpirati, a oznako tajnosti je na vojaške listine na podlagi zakona določilo ministrstvo za obrambo v času, ko je na njegovem čelu sedel ravno Erjavec. Ker so sodne obravnave za zdaj zaprli za javnost, je Erjavec razočaran. Izgubil je namreč tisto, v čemer naj bi bil najboljši. Izgubil je možnost šova, norčevanja, zabavanja, stresanja domislic. Morda se zdi delo pravosodja Erjavcu smešno, a tožilstvo je vse-eno prepričano, da sta Erjavec in nekdanji šef generalštaba Albin Gutman državo zaradi nevestnega dela v službi oškodovala za najmanj 16,8 milijona evrov. To pa ni niti najmanj smešno.
Drugi razlog, zakaj Patria ne škodi priljubljenosti Karla Erjavca, se skriva v celotni zgodbi. Javnost sumov o podkupovanju pri nakupu oklepnikov ne povezuje s tedanjim ministrom za obrambo, pač pa z Janezom Janšo, Jožetom Zagožnom in drugimi. Erjavec je (bil) v očeh javnosti stranski igralec, človek, ki je podpisal pogodbo, a o njej ni veliko vedel, ni vodil pogajanj, ni osumljen podkupovanja ali sprejemanja daril. Človek, ki so ga, naivnega in poštenega, kakršen naj bi bil, izigrali drugi.

“En velik hec”

Erjavec pri sojenju počne samo tisto, kar v politiki počne že vrsto let. »Njegov nastop je bolj malo povezan s sodnim procesom, njegov nastop je protisistemski,« pravi sociolog dr. Samo Uhan. Erjavec karikira sodni proces, karikira politiko, karikira družbo. V tem pogledu je protipolitičen. Ne v pozitivnem pomenu - njegova politika se ne sprašuje o smiselnosti sistemsko zgrajenih političnih relacij. Erjavec je le populist. »Slovenija je z zamikom doživela tisto, kar smo doživeli povsod po Evropi. Tudi v Sloveniji se pojavlja skrajni populizem. A bodimo iskreni, za ta pojav je pravzaprav kriva politika sama, saj si je z vztrajanjem pri neoliberalnih postavkah sama nastavila zanko okoli vratu. Erjavec je le karikatura tega populizma,« dodaja Uhan. Podobno meni filozof dr. Igor Pribac: »Erjavec je eden tistih politikov, ki z lahkoto obljublja to in ono, kakor da bi imel v rokah neizčrpen rog obilja. A gorje deželi, odločeni, da stopi na pot strukturnih sprememb, ki vodijo v sorazmerno bogato postindustrijsko družbo - edino, ki lahko zagotovi obsežno redistribucijo dohodka -, če je na čelu teh reformnih prizadevanj interes današnjega upokojenca in če se družba v celoti lažje identificira z interesi upokojencev kakor z interesi bodočih iskalcev prve zaposlitve. In gorje tudi bodočim upokojencem.«
S tem ko Erjavec namenoma karikira politiko in politike, ti si kritiko seveda zaslužijo, hkrati karikira vse zakonitosti političnega in širšega družbenega sistema. Pri tem ni osamljen. Zabavo iz politike delajo tudi drugi, recimo italijanski premier Silvio Berlusconi. Tudi on dvomi o ustavni delitvi oblasti in tudi on se, tako kot Erjavec, norčuje iz sodišč in lastne vlade. Pri Erjavcu ni tako samo v primeru Patrie. Ko je na začetku leta na zahtevo računskega sodišča odstopil kot minister za okolje, se je najprej spraševal o legitimnosti zahteve vrhovnih državnih revizorjev, potem pa je javnosti razlagal, da so ga zamenjali »zaradi nekaj kant smeti«. Kar naj bi bilo smešno. Njegova ugotovitev ni točna. Erjavec je odšel z ministrskega položaja zaradi hude kršitve dobrega poslovanja na področju ločenega zbiranja komunalnih odpadkov in ne zaradi nekaj nepomembnih kant za smeti.

Lažni prerok

Erjavčevo klovnovstvo pa ne pojasni, zakaj sta sam in njegova stranka v političnem vzponu. Erjavec se je norčeval tudi pred dvema letoma, pa ni bil tako priljubljen. Iz njegove poslanske skupine sta odšla dva poslanca, pa je vseeno pridobil. Franc Žnidaršič, ki se je z Erjavcem sprl, o političnem humorju nekdanjega šefa pravi, da je zlagan, da gre za iluzijo. Za smešnim Erjavcem naj bi se skrival drugačen človek. »Očitno javnost klovnovstvo brez kritičnega premisleka dojema kot nekaj pozitivnega. Erjavec je populist, govori, da se bori za upokojence, se pogaja z vlado, pa četudi Zveza društev upokojencev Slovenije vladno reformo podpira. Gre za dvoličnost.« Žnidaršič dodaja, da se Erjavec zdi naiven samo pri javnih nastopih. »Znotraj stranke je bil drugačen, bil je avtokratski vodja. Ni mi žal, da sem zapustil stranko. Raje grem s klobukom na Prešernov trg, kot pa lizat škornje diktatorju, ki ne zna prebrati ustavne odločbe o tem, da so poslanci pri odločanju samostojni.«
Glavni razlog za Erjavčev uspeh je drugje. Skriva se v Borutu Pahorju in njegovi vladi. Javnomnenjske ankete ji merijo rekordno nizko podporo. Nižjo, kot jo je v slabih mesecih užival Janez Janša, nižjo, kot jo je z vso prtljago LDS nekoč užival Tone Rop, celo nižjo, kot jo je imel epizodni in najslabši slovenski premier Andrej Bajuk. »Erjavca je katapultirala brezizhodnost,« pravi dr. Vlado Miheljak. Uspeva zaradi pomanjkanja alternativ, zaradi pomanjkanja nove politike, ki jo je obljubila in izgubila stranka Zares. »Leta 2008 so rekli, da imajo dovolj Janše, po dveh letih pa so ugotovili, da imajo dovolj tudi Pahorja. Četudi je ta sam sebe oklical za kriznega menedžerja - pravzaprav gre za menedžerja v krizi srednjih let z zelo dobrim mnenjem o samem sebi - je ravno on najslabši člen vladne koalicije.«
Tudi Pahor v času Janševe vlade nekaj časa ni bil njegova alternativa. Bil je le Barbika, človek iz evropskega parlamenta, ki je bil priljubljen zgolj zato, ker ni nosil velike odgovornosti. Šele ko je postal edina alternativa Janši, so ga ljudje prekrstili v premiera. Tega se je zavedal tudi sam, njegovo predvolilno geslo je bilo ''Odgovornost za spremembe'', kot da niti sam ne bi verjel v obljube, ki si jih je naložil. Pahorja so imeli ljudje radi, dokler ni dobil oblasti. A on se ni spremenil, vedno je bil takšen, kot je danes, spremenila so se pričakovanja in opažanja ljudi.
Erjavec je, podobno kot pred leti Pahor, le rezultat trenutka, razmerij, na katera ni imel neposrednega vpliva. Vse evropske vlade imajo v času gospodarske krize težave s svojim ugledom in tudi v drugih evropskih državah se pojavljajo populisti, ki obljubljajo neuresničljivo. »Ljudje načeloma radi verjamejo iluzijam in lepim zgodbam. Vsi, ki danes ne priznavajo odgovornosti in ne obljubljajo radikalnih posegov, so v tem trenutku uspešni. Ninamedia je lepo pokazala, da se je zelo visoko poleg Erjavca povzpel predsednik SLS Radovan Žerjav, ki sploh nič ne obljublja. Gre za lahkotno preigravanje z emocijami v času stiske,« pravi Miheljak. Lahkotno preigravanje, ki ga Erjavec obvlada. V času krize smo Slovenci izgubili iluzijo, kako lepo je živeti v Sloveniji. Izgubili smo iluzijo, da je dobro, da nas vodi avtokratski Janša, izgubili smo iluzijo, da bo Pahor dober premier. Edina možnost, ki se ponuja, je Karl Erjavec. A tudi on je le iluzija.

Ogledalo nečimrnosti

Ideje, ki jih zagovarja Erjavec, so v Sloveniji privlačne. Višje pokojnine, višje plače, več delavskih pravic. Erjavec ni desničarski politik, ki bi strašil s komunisti, z nacionalizacijo bank, s premočno državo, prevelikimi davki, ki bi ponavljal preganjavično retoriko, ki jo v teh krajih uporablja velik del opozicije. Na prvi pogled se zdi, da je pravi odgovor na krizo, v katero je zašla Slovenija. Problem pa je seveda v tem, da v svoji prostodušnosti Erjavec odgovorov na sistemska vprašanja sploh ne daje.
Dr. Borisu Vezjaku z mariborske filozofske fakultete se zdi takšna prostodušnost nevarna. Po njegovem je Erjavec popoln socialni populist. »Njegov opis socialne slike Slovenije se vedno omeji le na preproste stavke, ki se vedno glasijo približno takole: eni imajo, drugi nimajo, na eni strani so premožne elite, na drugi pomilovanja vredni upokojenci z 200 evri plače.« Prva značilnost idealnotipskega socialnega populista je poenostavljenje družbenih odnosov. Vezjak opiše še štiri značilnosti Erjavčevega populizma. »Druga značilnost se povezuje s prvo: populist ne ponuja rešitev, kuje zgolj politični dobiček in išče podporo volivcev.« Tretja značilnost je psihopolitika paranoje, sodni proces zaradi Patrie je po tej logiki posledica politične zarote. Četrta je zabava, komedijantstvo, »ki ga je Erjavec uspešno ukradel Jelinčiču: če želiš ugajati ljudem, jih moraš ves čas zabavati, tudi ko je najhuje«. Peta značilnost pa je po mnenju Vezjaka najhujša - gre za pokvarjeno politiko. »Ta značilnost se veže na njegov položaj v vladajoči koaliciji in neskončno izsiljevanje, zaradi nje pa je perverzen socialni populist - po eni strani bi moral soustvarjati socialno boljše razmere, hkrati pa jih sočasno hiti blokirati le zato, da bi ljudstvu ostal všečen. Če bi se le dalo, bi morali politike, kakršen je Erjavec, z dekretom ukiniti.«
Erjavec s svojim nastopom in všečnostjo veliko pove o slovenski politiki, ne samo o sebi, pač pa tudi o tistih, s katerimi sodeluje. Sociolog dr. Anton Kramberger v Erjavcu vidi svojevrstno katarzo slovenske politike. »Erjavčev trenutni diskurz je samo materialni odraz delovanja režima. Če kdo v tem vidi nevarnost, je očitno, da Erjavec politiki nastavlja pravo ogledalo.« Kaj govori Erjavec? »Pustimo sistemska pravila, pustimo računsko sodišče, pustimo vse mehanizme nadzora, moja vojska je velika pol milijona upokojencev, kako velika pa je vaša? V tem smislu je Erjavec pozitiven, prostodušen, govori brez floskul.« A Krambergerja skrbi nekaj drugega, v Sloveniji manjka antipol Erjavca, manjka drugačna, hm, nova politika. »Manjkajo nam odprti, trdoživi, neomejeni, čvrsti nasprotniki politike, o kateri ta hip govori in jo prezentira Erjavec. Manjkajo nam ljudje, ki odločno zagovarjajo in uresničujejo delitev oblasti in večjo pravičnost. Paradoksalno bi bil v tem najboljši ravno Erjavec, človek, ki je preizkusil oba diskurza, ki se zna preleviti iz enega v drugega.« A da ne bo nesporazuma, Kramberger Erjavca ne zagovarja, morda je res Erjavec zanimiva osebnost slovenske politike, odlična vloga za shakespearjevsko igro Richard III., večplasten, strokoven, populističen, vendar je vseeno le rezultat širših razmerji v Sloveniji. »Dr. Stane Saksida je nekoč dejal, da v Sloveniji trdo in demokratično linijo vseskozi vodijo isti ljudje. Enkrat se obnašajo tako, drugič drugače. V Sloveniji očitno nismo sposobni imeti dveh različnih strukturnih dispozitivov hkrati. Zato različne vloge opravljajo isti ljudje, a nenačelno. A sam Erjavca ne bi podcenjeval.« Morda se bo, kot se je že nekajkrat doslej, v drugačnih razmerah obnašal drugače.

Erjavec in Pahor

Erjavec se sicer otepa obtožb, da je populist, te naj bi bile krivične. »Veste, mene to boli,« je nedavno dejal na POP TV, »pravijo, da sem populist. Populist zato, ker se borim za ljudi? Tisti, ki zagovarjajo kapital, so pa prefinjeni politiki?« Bolj všečnega poenostavljanja razmer bi se bilo že težko spomniti.
Kaj je pravzaprav narobe s populizmom? Ta v skrajni različici poenostavlja, obljublja neuresničljivo, in kar je najpomembneje, gradi na vzbujanju človekovih nizkotnih čustev. Recimo sovraštva do manjšin ali pa sosedske zavisti. Populisti množice vodijo v pogrome. A ne vsi, apriorno populizem ni samo negativna kategorija. Dr. Tomaž Mastnak se sprašuje, zakaj naj bi bilo ljudstvo - populus - v populizmu nekaj slabega, v demokraciji - kot demos -, pa nekaj dobrega. »Ljudstvo ni čista, predvidljiva, ukročena kategorija; kako bo nastopilo in delovalo, je odvisno od številnih dejavnikov in okoliščin; in kako bomo kako delovanje ljudstva ocenjevali, je tudi odvisno od številnih predpostavk.« Ni nujno, da vsi populistični nastopi politikov rodijo negativne pojave. »Če se ozrem po svetu, se s populizmom tepe tiste režime, zlasti v Latinski Ameriki, ki so do neke (očitno prevelike) mere neodvisni od globalnega poosebljenja demokracije. Znotraj samozvanega demokratičnega sveta oznako populizem lepijo na gibanja, ki demonstrirajo, da je etablirani sistem oblasti zašel v slepo ulico in služi samo še tistemu enemu odstotku prebivalstva, ki je prekomerno obogatelo na račun izropanja in sesutja družbe. Poosebljenje demokracije, ZDA, ponujajo lep zgled,« pojasnjuje Mastnak.
Dojemanje populizma torej ni vedno enoznačno. A v aktualni slovenski politiki, tako Mastnak, je vseeno nekaj negativnega. »Bojim se, da imamo populizem (ki je v tem primeru zame negativna kategorija) predvsem na vrhu vlade. Najbolj brezrezervni populist je verjetno Pahor, ki je politiko kot po definiciji javno zadevo zreduciral na javno nastopanje sebe samega v prvi vrsti in svojih ministrov v drugi, namenjeno ljudstvu.« Politika kot piarovstvo je preračunana na ugajanje ljudstvu in prav piarovstvo je oblika populizma. »Papež je suveren, ki pravi ljudstvu ''papež ma vas rad''. Pahor, ki je na mestu suverena po bridki pomoti, bi rad, da bi ga ljudstvo imelo rado. To je zadnje merilo njegove politike. Mu pa ne gre od rok, je neuspešen populist. Zato je farsičen lik.«
Kaj pa Erjavec? Po mnenju Mastnaka ta samo parazitira na formi politike, ki jo je institucionaliziral Pahor. Torej je teza, da je Erjavec zanikanje sistema, da vodi protipolitiko, napačna. Erjavec je del sistema, kakršen nam vlada v Sloveniji. »Erjavec je strogo sistemski politik. To je tisto, kar bi nas moralo skrbeti; še posebej zato, ker je del slovenske politične sistemskosti postalo to, da se politiki, ki so prilezli dovolj visoko, požvižgajo na zakon in se norčujejo - mnogi že s samim svojim javnim obstojem - iz zakonitosti. Številnim ljudem je očitno všeč, da se nekdo, ki ima dostop do medijev, norčuje, po domače rečeno: zajebava, iz vlade. Pri taki vladi je to verjetno razumljiva reakcija, vendar pod enim pogojem: da nisi v njej, če si zunaj. Če si del vlade, pa to postane zelo resna zadeva. Ljudstvo, ki Erjavca za takšno delovanje nagrajuje, namesto da bi ga (skupaj z drugimi nastopajočimi) izžvižgalo, se norčuje iz samega sebe«.
Sicer pa se iz ljudstva najbolj norčuje ravno Erjavec. Ta borec za pravice malega človeka, za upokojenca, delavca, za pravičnost že od svojega ministrskega odstopa prejema nadomestilo plače. V mesecih, ko je delal za svojo stranko, in ga očitno ta stranka ni mogla zaposliti, mu je država izplačala 5611 evrov bruto ali 2929 neto nadomestila (podatki veljajo za oktober). Vsak mesec. Desus od države na leto dobi nekaj manj kot 200.000 evrov, s čimer bi lahko brez težav zaposlili svojega pridnega predsednika. Borca za upokojence. Pa ga ne. Erjavec govori o socialni pravičnosti, hkrati pa brez sramu uživa v privilegijih elite. In če je takšen politik edina resna alternativa izgubljenemu premieru, je s to državo nekaj hudo narobe.