Milan Dekleva: "Ne živimo v zdravem svetu"

Milan Dekleva (64), pesnik, prozaist in romanopisec, je izdal več kot petnajst pesniških zbirk, zbirk kratke proze in romanov. Je dobitnik vseh najvišjih priznanj s področja književnosti. Širšemu bralstvu je morda najbolj ostal v spominu po zbirki lirične poezije Šepavi soneti (1995). Dekleva je tudi avtor številnih knjižnih objav za otroke in mladino. Zadnjih dvanajst let je bil urednik Otroškega in mladinskega programa. Lani se je upokojil. Je izvrsten pianist, skladatelj in dolgoletni član zasedbe Salamander. Med zanimivimi zabeležkami v njegovi biografiji najdemo tudi podatek, da je bil igralec ragbija. Milan Dekleva je zanimiv sogovornik. Govori v jeziku umetnosti, včasih v metaforičnem, kakršen zaznamuje tudi njegovo književnost, vendar za njim stoji jasna misel. Sam pravi, da jezik umetnosti razodeva o svetu in človeški notranjosti več resnice kot faktografsko naštevanje dejstev. S takšnim jezikom, ki vznika iz subjektivne svobode posameznika, je mogoče razkrinkati frenetičnost sodobne pisane in govorjene besede in pogledati v zamaščeno drobovje sistema. Z Deklevo smo se pogovarjali o jeziku v tiskani besedi in na medmrežju, o vzrokih in posledicah poplitvenja sodobnih družb, o zakritih razmerjih med lažjo in resnico, o tesnobi, strahu in iskanju varnosti posameznika v današnjem času, pa tudi o izjemnih posameznikih, ki so pripravljeni plavati proti toku, da bi ohranili svojo svobodo.

Kriza, ki jo živimo, bi morala »prisiliti« ljudi k razmisleku o naravi družbenega sistema in o temeljnih postulatih, na katerih temelji. Tudi o etičnih. Toda očitno se je dovolj zgodaj sprožil informacijski stroj z namenom, da prekrije pravo naravo krize, ki je strukturna in permanentna. Ste zato na novinarskih dnevih rekli: »Črnogledost naj kar bo, mislim, da je zelo produktivna.« Mislite, da so na obzorju pozitivni premiki?

Nisem preveč optimističen. Zanašam se na splošni, filozofski ali pa eksistencialni čut, ki mi pravi, da potujemo k izpevu civilizacije. Civilizacija ne napreduje, ampak nazaduje. Veliko sem razmišljal o tem, zakaj nam je bila vsiljena dialektična misel, da se civilizacija razvija, da je zgodovina vzpenjajoča se premica. V resnici smo sprejeli način zahodnjaškega delovanja, ki ga potrebujemo za polastitev sveta, za gospodovanje nad svetom. Zato nisem optimističen. Nalašč vztrajam v črnogledosti, kajti zdi se mi, da bi le kriza, ki bi se zaostrila do takšne stopnje, ko bi se človek in družba v celoti začutila resno ogroženega, sprožila produktiven obrat.

Prvi pogoj za kritično refleksijo družbe, ki bi privedla do takšnega preobrata, pa je zagotovo politično opolnomočen in notranje svoboden posameznik, povezan z drugimi, ki zahtevajo spremembe. Nam lahko kot književnik pojasnite, v kakšnem stanju je sodobni posameznik? Zdi se namreč, da ga prevevajo občutek nemoči, tesnoba, strah in po drugi strani ustvarjanje lažnega občutka (pre)moči nad drugimi.

S to diagnozo se zelo strinjam. Filozof Peter Sloterdijk je kritiziral ekspanzionistično filozofijo subjekta, ki se skuša čim hitreje polastiti vsega na svetu. Dejal je, da se je na točki, ko je subjekt zagospodoval nad vsem, obrnil proti lastni substanci, proti samemu sebi. Človek je načel svojo lastno algoritmično substanco. Načel je tisto, kar mu je najbolj imanentno - zavest, ali pa dušo, če to poimenujemo bolj pesniško. Začel je razjedati, tako kot rak razjeda zdrave celice, svoje lastno tkivo. To početje je treba jemati zelo resno, kajti obstajajo podjetja, nadnacionalne korporacije, ki samouničevalne procese zakrivajo in hočejo ljudi uspavati. Nočejo, da bi bili pozorni na kritično stanje sveta. Vsak dan lahko spremljamo takšno ravnanje. Vemo, kaj je počel British Petroleum ob razlitju nafte v Mehiškem zalivu. Prikriti pravo naravo katastrofe. Nekaj podobnega se bo morda zgodilo z objavo depeš v okviru ameriškega zunanjega ministrstva na spletnem portalu Wikileaks. Velike korporacije bodo poskušale z denarjem prekriti v zavesti tisto, kar se je zgodilo. Pri nas predstavnik zunanjega ministrstva zanika in hkrati priznava, da smo trgovali z obsojencem iz Guantanama v zameno za sprejem našega ministrskega predsednika pri Baracku Obami. Smešno, vendar učinkuje, mar ne? Da ne govorim o tem, kako korporacije negujejo kult lepote in mladosti in ob podpori biogenetike razvijajo nove obrede, ki naj bi nas uspavali, nas zazibali v sen. Ponujajo nam, če že ne neumrljivosti, »dolgoročen kredit«. Z njim bomo postavili psihične in telesne bolečine v oklepaj, saj bo preteklo še veliko časa, preden se nam bo zgodilo kaj usodnega. To se ne dogaja le pri posamezniku, ampak na vseh ravneh človeške organiziranosti.

Mehanizmov v sebi, da bi se uprli tem procesom, kar je verjetno posledica dolgotrajne pavperizacije, poplitvenja družbe, pa nimamo. Sami ste v svojih delih analizirali te procese in vseskozi opozarjate, da kič ni nič in da ne more spremeniti bistva človeka.

Verjetno z vero v novi humanizem. O tem govori meni zelo ljub filozof Karl Jaspers. K njemu in k drugim eksistencialističnim filozofom se je treba kar naprej vračati. Postavili so vrednostno normo modernega sveta, o kateri je treba kar naprej razmišljati. Novega humanizma ne smemo zasnovati kot ideološki projekt, ki bi se zasukal proti lastnemu izhodišču in nas odpeljal v slepo ulico. Bistvo novega humanizma bi moralo temeljiti v notranji občutljivosti za svet in soljudi. Zasidrano bi moralo biti v bližini posameznikovega srca. V čutečem prepričanju, da sta telo in svoboda drugega nedotakljiva. Z drugim lahko stopim z v dialog, lahko ga skušam spreminjati, vendar le, če pristanem na lastno korekturo. Če se izkaže, da je tisti, s katerim sem navezal pogovor, modrejši in vidi dlje kot jaz, moram spremeniti svoje nazore in odstopiti od svoje resnice.

Karl Jaspers v svoji kritiki evropske in ameriške sodobne misli trdi, da se sodobna Amerika razteza vse od Los Angelesa do Vladivostoka. In Evropa je ujeta po njegovem v shizofren položaj. V primerjavi z Ameriko se namreč v kulturi še zmeraj navdihuje na nekakšnih fantomskih podobah naroda in nacije in zato lahko izgubi vse ...

... natančno tako. Toda hkrati se mi zdi ta shizofrena situacija v Evropi (v kontekstu, o katerem govoriva) produktivna. Razcepljenost je rana, ki smo jo dolžni celiti in zdraviti. Vendar ne tako, da rano le previjemo in zakrijemo. Iz notranjosti moramo izrezati vse, kar je gnilega, sicer se bo rakavo tkivo razsejalo po celotnem organizmu. Zdi se mi, da je Evropa v prednosti prav zaradi tega duhovnozgodovinskega spomina, ki ga nosi in ponuja možnost obrata.

Morda pa je obrat že tu, le odstraniti moramo očala, ki nam kažejo, da je svet ujet v zanko uniformiranih misli, ki jih ustvarja globalizacija. Ljudje čedalje bolj prepoznavajo lažne vrednote, ki jim jih vsiljuje kapital.

Tukaj sem spet precej črnogled. Mislim, da takšne ljudi hitro potisnejo na obrobje družbenega dogajanja. Do resničnega preobrata bo prišlo šele takrat, ko se bodo tudi tisti ljudje, ki imajo realno moč, naj bo to politična ali kapitalska, zavedeli nevarnosti svoje volje. Potreben bi bil radikalen preobrat. Takšen, kot si ga je zamislil Nietzsche in bi končal obdobje nihilizma. Če se ozremo nazaj, vidimo, da so bile njegove besede preroške. Albert Camus je prejšnje stoletje imenoval stoletje strahu, mi pa stopamo v stoletje pozabe, kot bi rekel pisatelj Milan Kundera. Naše stoletje je napovedalo čas mimikrije in prikrivanja tega, kar je v prejšnjem stoletju sprožilo travmatične človeške situacije, ob katerih smo onemeli. Morda bi doživetje prave groze in tesnobe lahko pripeljalo do radikalnega preobrata. Smo ju v resnici občutili?

Mar trdite, da smo brez prihodnosti?

Albert Camus je v članku »Ne žrtve ne rablji«, ki ga je objavil takoj po drugi svetovni, vojni, zapisal, da je »večina ljudi prikrajšana za prihodnost. Brez projekcije v prihodnost, brez obljube zorenja in napredka pa ni vrednega življenja. Živeti pritisnjen ob zid je živeti kot pes. No, in ljudje moje generacije in generacije, ki danes vstopa v delavnice in na fakultete, so živeli in vedno bolj živijo kot psi. Seveda ni prvič, da so se ljudje znašli pred materialno zapečateno prihodnostjo. Vendar so to navadno premagali z besedo in krikom. Oprli so se na nove vrednote, ki so bile njihovo upanje. Danes nihče več ne govori ... saj se nam zdi, da svet vodijo slepe in gluhe sile, ki ne bi slišale opozorilnih krikov niti nasvetov niti moledovanj«. Se vam ne zdi, da bi lahko bile te misli zapisane danes? Pred več kot pol stoletja je rasla »generacija pred zaprtimi vrati«, a je ustvarila novo, zelo tvorno kritično (za)vest o družbenem dogajanju v svetu. Se bo kaj podobnega zgodilo zdaj? Morda iz teme že sijejo žarki svetlobe. Zanimiva se mi zdi pobuda skupine mlajših humanistov s koprske univerze in njihovih somišljenikov, ki se skušajo povezati v imenu novih etičnih vrednot. Ali pa spis dr. Mira Cerarja v Pogledih, ki s pravnega vidika dokazuje, zakaj moramo nehati častiti pohlepneže in pokvarjence in se vrniti k spoštovanju plemenitosti, vere v poštenost, dobrosrčnost, solidarnost med ljudmi. Vrniti k tovarištvu, ki je bilo nekoč nekaj samoumevnega, a smo ga na hitro izgnali iz zavesti. Zakaj? Ker ni sodilo v kalup pehanja za družbenim in materialnim prestižem.

Mediji, tiskani in elektronski, so se tudi znašli v pasti, saj se pri opravljanju svojega poslanstva soočajo s pritiski kapitala in politike. V njih so zgoščeni vsi antagonizmi sodobnih družb. Mnogi so zdrsnili v tabloidno poročanje o družbenih dogajanjih. In vse bolj se megli razlika med resnico in (ne)namerno neresnico? Pravite, da »kjer je konec resnice, nas čaka tišina«. A tišine nikdar ni.

Gre za večplasten problem. Najprej opozarjam, da smo izgubili mero v jeziku. Postal je pritlehen in bolehen. V predavanju na novinarskih dnevih sem predlagal, naj se novinarski jezik ponovno zbliža z umetniškim. Umetniški jezik namreč ne prekriva človekove nemoči in eksistencialne ranljivosti. Še enkrat se vračam h Camusu, ki je leta 1944 kritični glas intelektualcev - novinarjev označil takole: »S ponavljanjem patriotskih klišejev in fraz iz časov, ko je že beseda domovina ... izzvala razdraženost, prav nič ne pripomoremo k definiciji, ki jo iščemo, ji pa veliko odvzamemo. V novih časih je potrebna vsaj nova uporaba besed, če že ne kar nove besede. Takšne nove besede lahko narekujeta le srce in spoštovanje, kakršno zbuja resnična ljubezen.« Camus je čutil praznino jezika, izlizanega v ponavljanje nekaj fraz. Nič drugega se ne dogaja nam. Govorica bi morala biti nekaj najbolj osebnega, saj nastaja v bližini srca in jo izdihujemo v svet. Govorica bi morala biti globinsko sporazumevanje, saj uravnoveša bitje srca in ritem dihanja z ritmom in dihanjem sveta. Ampak danes je poškodovana »notranjost« naše govorice. V sebi slišimo misli, stavke, povedi, na las podobne reklamnim geslom, demagoškim političnim vzklikom in ideološkim pozivom, za katerimi stojijo najrazličnejše ekonomske, vzgojne ali verske ustanove in sekte. Ustanove in sekte, ki nas skušajo speljati iz bivanjske nevarnosti v plitev privid užitka, obilja in zabave. Upremo se lahko le z govorico srca in spoštljivosti. Pozabili smo poslušati drug drugega in spoštovati drugačna mnenja. Zato je Camus pozival, naj bodo analitični članki res analitični in »naj se lažne ali dvomljive novice ne predstavljajo kot resnične«. Celoto takšnih ravnanj je imenoval kritično novinarstvo. Jasno mu je bilo, da je treba osebna stališča preverjati iz dneva v dan. Tisti, ki delujemo javno, imamo večjo odgovornost. Kar naprej moramo biti na preži, da ne zaidemo v močvirje lažne, vsiljene, klišejske govorice ...

... in se znajdemo v zanki mašinerije, ki nam hoče podtakniti drugačen svet, kot je v resnici?

Zanimivo je, da je podobno odgovornost do jezika s Camusom čutil tudi italijanski pesnik in nobelovec Eugenio Montale, ki je med vojno in po osvoboditvi pisal za Corriere della Sera. Opozarjal je, da je treba vztrajno in brez oddiha preverjati dejstva v mnogogovoru z drugimi intelektualci. Najbolj pa me je fascinirala Hannah Arendt v knjigi »Resnica in laž v politiki«. Na jasen, a zelo osupljiv način je dejala, da resnica nikoli ne more spreminjati sveta. Resnica je za Arendtovo resničnost sama, očividno stanje sveta. Svet spreminja laž. Politična agitacija nas skuša prepričati, da spreminja svet zato, ker le ona ve, kakšen bi svet moral biti. S tem se seveda prikrije ideološka podstat akcije. »Pravi« svet se vedno izteče v enoumju totalitarizma.
Če s stvarnostjo nismo zadovoljni, moramo k njenemu spreminjanju pristopiti previdno, sicer se ujamemo v zanko in kolesje propagande. Oblast nas skuša izrabiti kot orodje lastnih zamisli. Želi si, da bi podlegli njenemu gospostvu, postali njeni uslužbenci in uradniki. Vzeti nam skuša svobodo. Ne smemo se oddaljiti od tega, kar nam velevata srce in zavest. Ne smemo se oddaljiti od spoznanja - Sartrovega spoznanja - da je naša akcija za druge ljudi pogubna, da jim lahko prizadene bolečino.

Mediji bi morali negovati stik človeka z njim samim. So bile polliterarne zvrsti v medijih, ki pa iz njih izginjajo, pravi obrazec za dejansko spoznavanje družbenih situacij?

Na to sem postal pozoren, ko sem se pripravljal na pisanje romana o dogajanju v 20. letih prejšnjega stoletja. Po vire sem se zatekel k časopisom. Tedanji dnevniki in revije so bili sijajni, saj so jih pisali ljudje, ki so svoj poklic čutili kot izbranost. Pretehtali so svoje besede in veliko pozornost namenjali kristaliziranju misli. Čutili so, da mora ostati zapisano tisto, kar je vredno spomina. Danes cenimo le hitrost sporočanja in šokantnost vesti. Če dogodki niso takšni, jih je treba take narediti. Ta pot ni prava. Ob prebiranju starih časopisov iz začetka prejšnjega stoletja sem ugotovil še nekaj: duha časa mi niso približali senzacionalistični veliki naslovi, ampak paraliterarni žanri, kronike, feljtoni, črtice, krokiji. »Izgubljeni čas« so mi približali imenitno skrojeni portreti slehernikov, obrobnih ljudi z ulice. Bili so resnične podobe takratne resničnosti. Žal mi je, da so ti žanri iz novinarstva začeli izginjati. Razveselile so me besede Sonje Merljak, ki se kot strokovnjakinja posveča prav literarnemu novinarstvu, žanrom, ki spajajo literaturo in novinarstvo. Njenim študentom se zdijo te zvrsti pisanja zanimive. Očitno čutijo praznino javne govorice, spoznali so, da je gromoglasno novinarstvo vendarle preveč puhlo, da bi jih zadovoljilo. Meja senzacionalizma je, preprosto, neobčutljivost za senzacije.

Pravite, da naj novinarji bolj prisluhnejo umetniškemu jeziku, ker se prek njega in z njim bolj približamo resnici kot pa zgolj z informativnim poročanjem ...

Govorica literature je govorica nemoči. Tudi junaki romanov, ki hočejo postati močni in oblastni, na koncu propadejo. Literatura kaže ničnost njihove akcije, zablodo herojstva. Zato je v sodobni literaturi toliko negativnih junakov. Ali pa v filmski klasiki, spomniva se Državljana Kana, žrtve lastne utvare. Umetnost je govorica človeške ranljivosti, govorica smrtnosti. Pripoveduje nam zgodbo naše krhkosti, ki se je ne smemo izogniti. Le iz občutja svoje krhkosti se lahko razpremo k drugim, razumemo stisko drugih. Kritični novinar mora biti kritičen tudi v izbiri lastnega jezika. V tem, da ne plane pred ljudi in jih začne kot kakšen igralec prepričevati, kako prav ima. Mogoče bi moral začeti drugače: poglejte, kako sem ubog, poglejte, kaj me je pripeljalo v položaj te ubožnosti in zakaj ste ubožni tudi vi, moji bližnji. Zakaj vsi skupaj živimo sredi ubožnega in obubožanega sveta, čutimo plitvost, pa vendarle ne vemo, kaj nas je zapeljalo vanjo. Nas je nekdo prinesel okrog? Nasedli smo kot kiti s pokvarjenimi geomagnetnimi senzorji, zašli smo v plitvino, pravega orožja zoper primitivnost pa nimamo. Dokler lahko še plavamo, se moramo ustaviti in se zamisliti nad tem, kje smo se znašli. Začeti moramo nov pogovor, ki ga navdihujeta govorici poezije in etike. Obe hkrati. Naj bo takšen pogovor blaga, razrahljana utopija. Naj bo bližje govorici negativnih utopij, ker nas vrača k lastni meri in k samopremisleku.

Verjetno bo sčasoma, ko se bo medijsko področje na medmrežju konsolidiralo, podobna logika veljala tudi tam. Ko bo vse na internetu, bo vprašanje, komu verjeti. Tisti mediji, ki se bodo dokazali kot kredibilni, bodo preživeli. Je mogoče umetniški jezik usposobiti tudi za preboj na spletu? Morda pa dobimo tudi na spletu podobne polumetniške zvrsti? Kakšen odnos imate do medijev na medmrežju?

Gre za nova orodja, podaljške človekove roke in misli. V izhodišču so orodja vedno nevtralna in na voljo kritični vesti posameznika. Tako kot se bom do orodja vedel, takšen bo rezultat. Z računalnikom lahko napišem lepo pesem ali pa ideološki pamflet v rimah in verzih.
Medmrežja so, po mojem mnenju, zahtevna zaradi informacijskega preobilja. Imenujem jih informacijske džungle. Naglica bivanja uravnava kakovost življenja in ne dopušča možnosti, da bi se ustavili, si oddahnili in preverili resničnost trditev. Jih soočili z drugačnimi mnenji. Hitrost postaja uničujoča. Tudi zaradi hitrosti se zavzemam za to, da se novinarski jezik približa umetniški pripovedi in prozi. Umetniški stavek nas upočasni, ritem misli in telesa se uskladita z ritmom povezanih besed. Ko beremo, ne divjamo tako kot ob vsakdanjih opravilih, ne delamo več stvari hkrati. Beremo vrstico za vrstico, odstavek za odstavkom. Čutimo spiralnost časa, lahko se vračamo na že prebrano, na tisto, kar je vredno ponovnega premisleka. Branje vodi v globino. V novo paradigmo. Temu lahko rečemo izgubljena transcendenca, izgubljena presežnost. Zato se mi zdi pomembno, da ne opustimo pisanja v celih stavkih, pisanja spisov ali esejev. V njih materializiramo misel, jo postavimo pred sebe in jo ugledamo z razdalje. Dokler je misel v glavi, je enostavno ne vidimo.

Ker ste bili urednik otroškega in mladinskega programa na RTV, nas seveda zanima, kaj menite, glede na poslanstvo RTV, o njeni nenehni tekmi s komercialnimi postajami.

Največje razočaranje v mojem poklicnem delu je bila tekma s komercialnimi televizijami in radijskimi postajami. Nespametna tekma, že v izhodišču napačna odločitev! Javna RTV bi morala razvijati svoje žanre, ki so bili in bodo drugačni od tistih na komercialnih televizijah in radijskih postajah. Skrbeti bi morala za programe, ki se tičejo kulture in znanja vseh nas, ne pa tekmovati v zabavljaštvu, kjer je bilo vnaprej jasno, da bo poražena. Vedno manj pozornosti in denarja smo namenjali izvirnemu kulturnemu, igranemu in dokumentarnemu programu, mladinskim in otroškim oddajam, slovenski umetniški in znanstveni ustvarjalnosti, izobraževalnim oddajam in tako naprej.

In zakaj je prišlo do tega?

Ker se nismo sposobni dogovoriti o mestu in pomenu javne RTV v naši družbi. Kar je javno, ne sme biti orodje in lastnina nobene politične opcije. Če bi se tega zavedeli, ne bi na začetku vsakega mandata pisali novega zakona o RTV, ukrojenega po merah vladajoče politične opcije. Ljudi bi nehali mučiti z referendumi o RTV. Kako naj javnost odloča o sprejetju medijskega zakona? Kako, če tega noče storiti niti stroka!? Le stroka bi lahko utemeljila in definirala zakon, če bi, seveda, sledila nareku kritične zavesti, srčnosti in poštenja v najbolj klasičnem pomenu besede.
Večkrat sem opozoril na le navidezno demokratiziranje ustanove s (preštevilnim) svetom RTV, ki deluje enako kot v časih samoupravljanja. V takšnem svetu ne pride do besede nobena civilna iniciativa. Predstavniki gasilcev in balinarskih društev v programskem svetu zares ne morejo predstavljati kritične družbene zavesti. Svet RTV bi moral biti združba sedmih do devetih modrih strokovnjakov, ki se ne bi skrivali za javnim interesom. Sestavljali bi ga izbranci, ki so si s svojim delom in vedenjem v družbi pridobili ugled. Izbranci, ki bi za svoja dejanja odgovarjali in bi bili v primeru napak pripravljeni odstopiti.
Le ljudje, ki jim družba zaupa in jih pozna, so lahko zastopniki javnih interesov.

Toda znotraj hiše ni takšne organiziranosti, ki bi zagotavljala optimalno uresničevanje njenega poslanstva ...

Največji problem je v mandatnih funkcijah urednikov, ki so zaradi tega avtomatično poslušni vodstvu. Prisiljeni so delati tako, kot si to zamislijo trenutne politične stranke ali koalicije na oblasti. Dokler uredniki ne bodo imeli drugačnega položaja, dokler bo njihova usoda odvisna od politike, ne pa od tega, kaj snujejo in počnejo, ne bo prišlo do bistvene vsebinske preobrazbe RTV. Uredniki morajo biti neodvisni, ne smejo biti del vodstva RTV. Kdo naj sicer ustvarja javno govorico? Novi zakon tega ne ureja.

Kako ohraniti danes pokončno držo in osebnostno avtonomijo, če pa smo priče stalnim pritiskom bodisi politike bodisi kapitala?

Odgovora ne vem. Ne bi rad poučeval. Na vprašanje si bodo morali odgovoriti mladi. Ni in ne bo jim lahko, ker nasprotnika osebnostne avtonomije ni mogoče natančno definirati. Ne vidimo ga pred seboj, ker je v resnici kibernetični micelij. Kdo v resnici nadzoruje občila? Kdo usmerja politične stranke? Kdo vlaga denar v bazične in aplikativne znanstvene raziskave? Ko sem bil mlad, je bila odločitev enostavnejša. Lahko bi sledil predpisani, zveličavni resnici, ki mi jo je vsiljevala Zveza komunistov, a sem rekel ne in skušal uveljaviti svojo resnico. Žal pa generacija, ki ji pripadam in je na začetku ravnala zelo spontano, ni razmišljala, kaj bo z lastno resnico počela. Ko se je svet idejnih resnic razplastil, se je razcepila na posameznike, ki so začeli unovčevati svojo resnico. Drugi (brez realne moči, čeprav umetniško, znanstveno ali osebno ustvarjalni) so pristali na obrobju skupinske zavesti in se spreminjali v podobe iz sanj.

Rekli ste, da bodo takrat, ko bo dovolj hudo, vajeti vodstva naroda znova prevzeli pesniki. Zdaj so neslišni. So razočarani?

Želel sem le opozoriti, da se občutljivost za umetniško govorico in kritično novinarstvo, ki meji na literaturo, praviloma razmahne samo v kriznih trenutkih, v času družbenozgodovinskih prelomov. Pri smučanju mora biti tekmovalec najbolj zbran takrat, ko zapelje čez prelomnico, ker je usodna še tako drobna napaka. Na prelomnici je vedno sam, na robu praznine in zdrsa. Podobno praznino občutimo v trenutkih družbene krize. Zavemo se, da so bile obljube in načrti privid in ništrc. Takrat se zatečemo k poeziji. Zakaj? Ker je votek spomina, ker lahko zapolni neznosnost praznine. Dokler se vrtimo v udobnem krogu proizvodnje in porabe, poezije ne potrebujemo. Ko pa pride do preloma in ko se nam zamajejo tla pod nogami, postanemo dojemljivi za Orfejev spev. Postanemo občutljivi za poetični dotik vsega, kar nas obdaja, za lepoto sveta in dobroto ljudi. Za vse tisto, kar si delimo. Vsi smo gostje na našem planetu in svetu, zato bi morali biti do njega ljubeznivi. Nekaj takšnega je, po mojem, čutil Nietzsche, ko je spregovoril o prevrednotenju vseh vrednot. Ko padamo v brezno izginotja in izbrisa, lahko uzremo čistino sveta in začnemo iskati besede, ki bi jo spoštljivo imenovale. Kot otroci z jasnimi očmi se čudimo stvarem okoli nas, ker jih vidimo prvič.

Morda izgubljamo samega sebe tudi zato, ker smo ujetniki hitro razvijajoče se znanosti, ki prehiteva sposobnost prilagajanja človeka in družbe?

Znanost je v svojem iskanju resnice povsem nevtralna. Ljudje, ki so izgubili občutek za druge in za krhkost sveta, niso vredni veličastnih znanstvenih spoznanj. Takoj, ko bodo dobili priložnost, jih bodo skušali zlorabiti in se z njimi okoristiti. Albert Camus je takoj po padcu atomske bombe na Hirošimo z gnusom zavrnil časopisne slavospeve in zapisal: »Tehnična civilizacija je pravkar dosegla zadnjo stopnjo divjaštva.« To je glas kritičnega intelektualca, ki ravna po svojem srcu.

Tudi na Slovenskem lahko najdemo takšne osebnosti, angažirane intelektualce, ki so zmeraj kritično opazovali družbeno dogajanje.

Bili so sijajni ljudje. Svet je mnogo siromašnejši brez Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Slavka Gruma, Marjana Rožanca, Rudija Šeliga, Daneta Zajca in še vrste drugih, ki so mislili s srcem in bili do sebe ostri in neprizanesljivi kot nož. Svojih prepričanj niso nikdar zamenjali za udobje.

Slovenska družba ima shizofren odnos do intelektualcev. Z njimi se postavlja ob pomembnih dogodkih, sicer pa jih potiska ob stran.

Da, ampak - kot sva rekla - shizofrenija je dobra, ker razkriva bolno stanje sveta. Ne živimo v zdravem svetu. V razcepu je treba vztrajati. Dokler so intelektualci danes hvaljeni, jutri pa psovani odpadniki, se podoba resničnih družbenih nasprotij še ni skalila. To je pokazal tudi nedavni napad neoliberalnih kolumnistov na umetnike in humanistične intelektualce. Razvila se je zanimiva polemika, ki ni slonela na osebnem obračunavanju. Šlo je za boj vrednot. Naj ostanejo mnenja nedorečena. Najslabše bi bilo, če bi resnico zamotali v klobko laži in bi se v njej zadušila.