2. 12. 2010 | Mladina 48 | Politika
Hic Rhodus, hic salta!
Zanikati povezanost ekonomske in socialne politike ali voditi socialno politiko izolirano od preostalih lahko vodi samo v nerazrešljive konflikte in zablode, ki najbolj škodijo socialni politiki sami
Dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve, profesor za kadrovsko in socialno področje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
© Borut Krajnc
Veseli me polemični zapis dr. Dragoša, ki je sicer ubral precej ostre tone, in prav tako zapis mag. Zidarjeve. Zahvaljujem se tudi Mladini, ki tako omogoča javno razpravo o pomembnih družbenih vprašanjih. Nobene zadrege ne čutim ob teh zapisih, saj je moja želja in tudi želja ministrstva, da delujemo čim bolj strokovno in odprto pred javnostjo. Pri tem je jasno, da bodo razlike znotraj strok in med njimi ostale, tako kot tudi razlike znotraj politike in v njenem odnosu do stroke.
Najprej o dozdevnem podrejanju socialne politike ekonomski. To razmerje ni in ne more biti izključujoče se, niti ne razmerje prevlade ene nad drugo. Gre za medsebojno prepletenost, pri čemer mora vsaj politika, če že ne stroka, iskati med njima ustrezno ravnotežje. Še več, z vidika politike gre za celosten splet, kjer je treba upoštevati tudi kulturne, vedenjske in druge razsežnosti. Zanikati povezanost ekonomske in socialne politike ali voditi socialno politiko izolirano od ostalih lahko vodi samo v nerazrešljive konflikte in zablode, ki najbolj škodijo socialni politiki sami. Kakor se je treba posvečati posameznikom, ki zaidejo v socialne težave, tako je treba delovati na sistemski ravni, da bi odpravili razloge teh težav. Če kdo misli, da na primer pomoč podjetjem z intervencijskimi ukrepi za ohranitev delovnih mest in zaposlenosti ali z ukrepi za spodbujanje tehnološke prenove nima nič opraviti s socialo, potem njegove misli ne sežejo daleč. Če si kdo predstavlja, da je ob dani storilnosti mogoče socialno državo krepiti z večjo obremenitvijo gospodarstva, ki večino ustvarjenega blaga in storitev izvozi na globalni trg, potem živi v iluzijah. In zagotovo bi največji kritiki sanacije bank že isti dan, ko jim te ne bi mogle izplačati njihovih vlog, gromko obtožili državo, da ni opravila svoje vloge.
Razumljiv je gnev nad neodgovornim ravnanjem upravljavcev gospodarskega sistema, ki so povzročili globalno krizo ter nad divjo privatizacijo in tajkunstvom, ki so jo pri nas še zaostrili. To bi lahko ponazorili s kuhanjem mlečne kaše. Vsi so se čudili, kako se lonec čudežno polni in so že pripravljali dodatne posode za obilno večerjo. Nekateri so jo celo nekaj ujeli, ko se je začelo mleko razlivati čez rob. Na koncu je večina ostala pri skoraj prazni posodi, ko je balon smetane počil, in še kar je ostalo, je bilo prismojeno. Tako jim ostane slaba večerja, dokler ne zaslužijo za novo. Vprašanje je, ali je kuhar vedel, kaj se bo zgodilo. Če je vedel in je zato nekaj sestavin že prej skril zase, jih mora vrniti. Bati pa se je, da ni vedel in tako ga lahko kvečjemu naženejo. Skratka, po krizi nam ostane sodno preganjanje goljufivih in nesposobnih kuharjev, zmanjšanje pričakovanj, ki so jih ustvarili smetanast balon, odrekanje in trdo delo. Le malo je realne vrednosti, ki bi jo lahko povrnili, večina je bila navidezna in je izpuhtela kot mlečna para.
Sedaj pa k podatkom. Dr. Dragoš pravi, da absolutne številke ne držijo in da je treba gledati trende, in to z mednarodno primerjavo. Prav. Vendar bi se spodobilo, če že polemizira s sedanjo vlado, da te trende potegne v leti 2009 in 2010, ne pa da jih konča v letu 2008! Če že navaja deleže BDP-ja za socialo, zakaj ni navedel tudi podatkov, kot so: da je stopnja tveganja revščine v Sloveniji iz leta 2008 v leto 2009 padla z 12,3 % na 11,3 % in da je tretja najnižja v EU; da se je prav tako znižala stopnja materialne prikrajšanosti prebivalstva, kjer je Slovenija v sredini držav EU; da je Slovenija po stopnji anketne brezposelnosti med četrtino držav EU, kjer je ta stopnja najnižja; da je bilo absolutno število brezposelnih vse od osamosvojitve in do leta 2003 nad 100.000 in celo čez 130.000 ter da ga sedaj kljub globoki krizi zadržujemo na 100.000; da je stopnja brezposelnosti mladih peta najnižja v EU itd. Ali to niso obče sprejeti in uradni kazalniki v Evropi?
Glede trenda padanja deleža BDP-ja za socialo se dr. Dragoš prav tako ustavi pri letu 2008. Podatki pa kažejo, da so se pri padcu BDP-ja za okroglo 8 % v letu 2009 in pri rahli pričakovani rasti v letu 2010 ta sredstva povečala za politiko zaposlovanja za 72,2 % oziroma 136 %, za otroške dodatke za 8,5 % oziroma 35,2 %, za socialne pomoči za 32 % oziroma za 35,2 %, za štipendije za 2,1 % oziroma 23,6 % itd. Vsak lahko sam oceni, ali se pri tem delež za socialo v BDP-ju povečuje ali ne. Pri tem je dokaj normalno, da se ta delež v času gospodarske rasti zmanjšuje in v času upada povečuje. V času rasti so potrebe po socialni zaščiti manjše in dobro je ustvariti rezervo za slabše čase, v času krize pa so potrebe večje. Žal v Sloveniji rezerve niso bile ustvarjene, zato se povečevanje izdatkov za socialne programe povečuje tudi na račun javnega dolga, ki ga bo treba prej ali slej vrniti. Kako draga je država, ni mogoče ocenjevati le po njenih skupnih izdatkih glede na delež BDP-ja. Primerjave na primer kažejo, da je delež zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji na ravni povprečja EU in delež za plače javnih uslužbencev nad tem povprečjem, pri čemer je BDP še vedno pod povprečjem. Pri tem je treba izpostaviti, da sta edini področji, kjer bistveno zaostajamo, zdravstvo in sociala.
Zgodba o minimalni plači se ni začela s sindikalnimi protesti, temveč z odločitvijo te vlade, da jo bo uskladila z življenjskimi stroški, za kar smo v začetku leta 2009 naročili ustrezne izračune. Tako se je minimalna plača povečala za 24 %, z novo socialno zakonodajo pa se bo denarna socialna pomoč povečala za 26 %. Nekaj temeljnih izhodišč pri tem je:
1. da mora minimalna plača pokrivati vse nujne življenjske stroške odrasle delovno aktivne osebe, pri čemer nismo upoštevali na primer izdatkov za alkohol in tobak;
2. da mora denarna socialna pomoč pokrivati nujne kratkoročne življenjske stroške prejemnikov, pri čemer se upoštevajo tudi drugi viri za življenje, ki jih imajo sami ali člani njihovih gospodinjstev;
3. da so življenjski stroški oseb, ki živijo same in so delovno aktivne, večji kot življenjski stroški v skupnem gospodinjstvu in pri neaktivnih osebah;
4. da je treba tudi denarno nagraditi osebe, ki si prizadevajo za izhod iz položaja prejemnikov denarne socialne pomoči, itd.
Ločujemo med kratkotrajno pomočjo delovno sposobnim prebivalcem, ki jih je treba spodbujati k lastni pridobitni dejavnosti tako denarno kot s svetovanjem, in dolgotrajno pomočjo osebam, ki so nezmožne za delo. Prav tako ločujemo med pomočjo, namenjeno reševanju iz najrazličnejših socialnih stisk, in razvojno pomočjo, na primer otrokom in družinam. Zato minimalna plača in denarne socialne pomoči z vsemi dodatki niso edini prejemek, ki je namenjen ekonomsko najšibkejšim skupinam prebivalstva. Tako na primer družina brez lastnega dohodka z dvema odraslima osebama in dvema otrokoma dobi danes nekaj nad 900 EUR mesečno, enaka družina z eno minimalno plačo in nadomestilom za brezposelnost pa nekaj nad 1400 EUR. Zato na ministrstvo pogosto dobivamo vprašanja, ali se pri nas še splača delati.
O pogojevanju denarne socialne pomoči z obremenitvijo lastnine prejemnika je vse povedalo že ustavno sodišče. Prejemniku pomoči država ne bo odvzela njegovega premoženja in prav tako ne dedičem, če so sami v položaju upravičencev. Država je upravičena do dediščine, ker so prek nje socialno pomoč zapustniku nudili drugi državljani, ki bodo morda tako pomoč potrebovali tudi sami, in ne dediči, če take pomoči ne potrebujejo, saj so skrb za zapustnika prenesli na državo.
Na vprašanja o univerzalnem temeljnem dohodku, postavljena v prejšnjem prispevku, žal avtorja, na katera se sklicuje dr. Dragoš, ne odgovarjata. Sicer bo o tem najbrž še tekla razprava.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.