Digitalna nesmrtnost

Kaj če bi o vsakem dogodku, ki smo mu bili kdaj priča, o vsaki knjigi ali članku, ki smo jih kdaj prebrali, o vsakem filmu, oddaji ali reklami, ki smo jih kdaj videli, o vsakem našem pogovoru, o vsakem dokumentu, ki smo ga kdaj napisali, in o vsaki spremembi v delovanju našega telesa obstajala digitalno shranjena informacija? Kaj če nobene informacije, ki smo ji bili v svojem življenju izpostavljeni, ne bi bilo treba zavreči, torej če bi imeli na voljo e-različico svojega življenja, ki bi jo lahko po želji pregledovali, analizirali in delili z drugimi? Morda se zdi to večini nepredstavljivo, a peščica navdušencev se s to idejo že nekaj časa resno poigrava. In v nekaj letih naj bi ta »nora« ideja postala resničnost.
Razvoj računalništva sledi znamenitemu Moorovemu zakonu iz leta 1965, po katerem se zmogljivost procesorjev približno vsaki dve leti podvoji. Pravzaprav temu zakonu vsaj približno natančno sledijo tudi številni drugi tehnološki parametri, od števila slikovnih točk - resolucije, video- in fotozapisov pa do zmogljivosti računalniškega spomina. In prav računalniški spomin je v tej zgodbi ključen. Leta 1970 je bil računalniški trdi disk z zmogljivostjo 20 megabajtov velik kot pralni stroj, stal pa je več deset tisoč dolarjev. Danes žepni disk s 50.000-krat večjo zmogljivostjo - enega terabajta - stane dvestokrat manj, okoli sto evrov. Že danes je mogoče na razmeroma poceni računalniških diskih shraniti toliko glasbe, kot je v celotnem življenju ne bi mogli preposlušati. V nekaj letih bo mogoče za nekaj sto evrov ali celo manj v žepu nositi vso glasbo, ki je bila kdaj posneta. Še nekaj let zatem se bodo glasbi lahko pridružili vsi filmi in TV-oddaje. Vstopali naj bi v dobo »neskončnega« spomina. Nikoli več se nam ne bo treba odločati, katero informacijo shraniti, kateri pa se odreči. Posneli in shranili bomo lahko vse.
Človeški spomin je nepopoln. Zapomnimo si le delček informacij, ki smo jim vsak dan izpostavljeni, prav tako pa sčasoma ti delčki postajajo vse teže prepoznavni. Pozabljamo imena ljudi, ki so se nam predstavili, pozabljamo na pomembne opravke, ki smo si jih naložili, pozabljamo, kje smo pustili ključe ... Že danes so v digitalni obliki shranjene informacije o našem življenju, ki si jih sami ne bi mogli zapomniti. Spletni brskalniki shranjujejo informacije o vseh internetnih straneh, ki jih obiskujemo. Zmogljivost nabiralnikov spletne pošte je tolikšna, da nam ni treba več brisati prejetih in poslanih sporočil. Dodajmo kamero, ki snema vse, kar vidimo, snemalnik, ki shrani vse, kar izgovorimo in slišimo, GPS-napravo, ki stalno spremlja naše gibanje, in različne biosenzorje, ki nenehno spremljajo stanje našega organizma (srčni utrip, telesno temperaturo ...), to združimo v eno preprosto napravo in postanemo sam svoj Veliki brat. Primaknimo še napredni sistem upravljanja z vsemi podatki ter možnost hitrega, smiselnega in enostavnega brskanja po njih in dobimo popoln dnevnik svojega življenja. Shranjevanje vseh informacij o življenju posameznika - angleški izraz za to je »lifelogging« - je revija New Scientist nedavno uvrstila med 50 idej, ki bodo za vedno spremenile znanost. Možnosti za uporabo tehnologije so izjemne.
Lahko pomaga pri najbolj banalnih stvareh, kot je iskanje izgubljenih ključev, do najbolj prefinjenih, kot je izboljšanje upravljanja naših življenj na podlagi analize zbranih podatkov. Zdravnikom bi bili vedno na voljo popolni podatki o stanju našega organizma. Pričam zločinov ne bi bilo več treba hoditi na sodišče. Preprosto bi samo pokazale svoj digitalni zapis dogodka. Vse informacije o dogodkih v našem življenju bi bile objektivne, ne pa izkrivljene zaradi subjektivnega dojemanja. Če podatke anonimiziramo, dobimo neprecenljivo zbirko informacij o življenju ljudi, ob kateri bi se znanstvenikom (in tržnikom) cedile sline. In ne nazadnje, s tem ima vsak od nas možnost za svojo malo nesmrtnost.

Praktiki

Shranjevanje skorajda vseh informacij o našem življenju je že danes mogoče, a bi pomenilo izjemen napor, tako rekoč celodnevno zaposlitev, »lifelogging« pa bi moral biti avtomatski, brez dodatnega truda kogarkoli. Vse informacije bi morali zajemati samodejno in jih kvečjemu vsak večer prenesti v računalnik, če se ne bi to avtomatsko izvedlo prek brezžične povezave. Zaradi obilice dela, ki ga danes s seboj prinaša lifelogging, je uporaba v praksi omejena na peščico raziskovalcev, ki se pri upravljanju pridobljenih podatkov zanašajo na pomoč asistentov, za financiranje njihove »avanture« pa na svoje organizacije. Steve Mann z univerze v Torontu že dalj časa eksperimentira z naglavnimi kamerami in različnimi senzorji, s čimer si je prislužil medijski naziv prvega kiborga, verjetno najbolj znani raziskovalec na področju lifelogginga pa je Gordon Bell, zaposlen v podjetju Microsoft Research. Bell si od leta 1998 v okviru raziskovalnega projekta MyLifeBits prizadeva shraniti čim več informacij o svojem življenju. Ne shranjuje vsega ves čas, temveč v obdobjih po nekaj let eksperimentira z različnimi vidiki lifelogginga. Nikoli ni ustvarjal kontinuiranega video- in avdiozapisa svojega življenja, je pa shranjeval vse dokumente, s katerimi je imel kdaj opraviti, snemal vse telefonske pogovore, naprava, pritrjena na roko, je spremljala vse njegove biometrične podatke, okoli vratu je nosil za spremembe svetlobe in temperature občutljivo kamero, ki je ob vsakem »dogodku« avtomatsko posnela sliko. Ta naprava, imenovana SenseCam, je danes v prosti prodaji, oglašujejo pa jo kot pripomoček za ljudi z Alzheimerjevo boleznijo ali drugimi motnjami spomina. Ko jo zvečer priključimo na računalnik, lahko ob projekciji slik v nekaj minutah podoživimo pretekli dan.
Bell je lani skupaj s sodelavcem Jimom Gemmellom, ki prav tako preizkuša različne vidike shranjevanja informacij, izdal knjigo z naslovom Popoln spomin (angl. Total Recall), v kateri napoveduje skorajšnjo e-spominsko revolucijo, v kateri se bo izogibanje lifeloggingu zdelo približno tako, kot današnje izogibanje uporabi elektronske pošte in mobilnih telefonov. Po njegovem prepričanju se bo to zgodilo do konca desetletja, ko bodo tri ključne tehnologije - sposobnost zajemanja, sposobnost shranjevanja in sposobnost enostavnega semantičnega iskanja po velikih bazah podatkov - dokončno dozorele.

Kritiki

Lifelogging ni brez kritikov, tudi če zanemarimo kočljivo vprašanje varovanja zasebnosti, ki se mu bomo posvetili nekoliko kasneje. Najbolj preprosta kritika, ki se verjetno poraja vsakemu od nas, je, ali ni pravzaprav dobro pozabiti določenih stvari. Kot pravi Gordon Bell, mu to vprašanje redno zastavljajo na njegovih predavanjih po svetu. »Vsak ima možnost, da preprosto ne pregleduje shranjenih stvari, ki jih ne želi. Menim pa, da ni smiselno česarkoli brisati,« je povedal za Mladino. Nekoliko bolj poglobljeno kritiko sta letos spisala raziskovalca iz Microsofta in IBM-a, Abigail Sellen in Steve Whittaker. Po njunem mnenju se večina raziskovalcev na področju lifelogginga preveč ukvarja s tehničnimi izzivi tehnologije, manj pa z njenimi dejanskimi vsakdanjimi koristmi. Navajata raziskave, v katerih so se digitalni arhivi, celo taki, v katere zavestno shranimo stvari, ki jih želimo, izkazali za ne preveč uporab(lja)ne. Ljudje z obsežnimi arhivi digitalnih fotografij si večine skoraj nikoli ne ogledajo. Večji del naših trdih diskov je podoben prašnemu predalu na podstrešju. Prepričana sta, da nekritično shranjevanje vsega ni smiselno, saj bi po nepotrebnem obremenjevalo sistem. Tehnologijo bi morali tako po njunem mnenju aplicirati predvsem na področja, na katerih je naš biološki spomin šibek. »Digitalne zbirke podatkov lahko delujejo kot sprožilec biološkega spomina, niso pa spomin same po sebi.« Interpretacija dogodka je še vedno prepuščena lastniku spomina. Zato se je po mnenju Sellenove in Whittakerja smiselno osredotočiti na shranjevanje čim bolj učinkovitih opomnikov namesto shranjevanja vsega. Tudi zato, ker človeški spomin po navadi največ težav povzroča takrat, ko se je treba spomniti, kaj nameravamo narediti, ne pa, kaj smo že naredili. Četudi bi nam iskanje po e-spominu vzelo le nekaj sekund več kot brskanje po lastnih možganih, bi se, sodeč po raziskavah, večina ljudi še vedno zadovoljila s hitrejšim in preprostejšim iskanjem na račun morebitne večje natančnosti. Skratka, naš e-spomin bi moral izboljšati funkcije našega biološkega spomina, ne pa ga nadomestiti.
Računalniški strokovnjak Gorazd Božič, vodja Slovenskega centra za posredovanje pri omrežnih incidentih (SI-CERT), opozarja na še eno težavo - zahtevnost obdelovanja zbranih podatkov. »Več ko imamo zbranih podatkov, več časa porabimo za njihovo obdelavo. Če želimo obdelavo narediti učinkovitejšo, potem potrebujemo nove metode in algoritme za obdelave.« Samo beleženje bo po njegovem mnenju morda do konca desetletja res dovolj poceni za lifelogging, vprašanje pa je, ali bomo iz vsega zbranega res imeli kakšno korist.
»Poleg tega naš ''life'' ni samo avdio-vizualni posnetek. Brez dodanih čustev in občutij bo dnevnik pust in nezanimiv. Beleženje tega pa je verjetno še na zelo primitivni ravni.«

Zasebniki

Ideja o popolnem digitalnem zapisu našega življenja je verjetno za večino precej strašljiva. Kaj če bi nekdo nepooblaščeno dostopal do vseh podatkov o našem življenju? Že zloraba osebnih podatkov, kot sta domači naslov in telefonska številka, je lahko izjemno neprijetna, kaj šele zloraba naših celotnih življenj. Ob široki uporabi tehnologije nenehnega zbiranja slikovnega gradiva se bomo lahko znašli v digitalnih arhivih kateregakoli človeka, ki ga bomo srečali na ulici, zdaj pa se že ob misli, da bo Googlov SteetView fotografiral zunanjost naših domovanj, počutimo neprijetno. Trenutne zakonske norme so, ko gre za snemanje video- in avdiozapisov, precej restriktivne. Podjetja, ki uporabljajo nadzorne kamere, morajo na vidnem mestu obesiti opozorila, da je objekt pod videonadzorom. Telefonskega pogovora ni dovoljeno snemati brez vnaprejšnjega opozorila. Svet lifelogginga, v katerem tako rekoč vsak snema vsakega, se zdi nepredstavljiv. Raziskovalci se s temi vprašanji neradi ukvarjajo in regulacijo tehnologije prepuščajo drugim. »Pri varovanju zasebnosti gre za zakonske standarde, ne pa vprašanje tehnologije. Za to bodo morale poskrbeti in o tem odločiti vlade posameznih držav,« pravi Gordon Bell. Tak odnos se zdi Božiču zatiskanje oči in izogibanje reševanju »težavnih« vidikov.
Za mnenje, ali je koncept lifelogginga izvedljiv, če naj ohranimo pravico do zasebnosti, smo povprašali Urad informacijskega pooblaščenca. Namestniku pooblaščenke Andreju Tomšiču se to zdi izjemno problematično, saj bi v zdajšnjih pravnih okvirih marsikatero dejanje, ki bi ga lahko uvrstili v lifelogging, pomenilo kršenje ustavno in zakonsko varovanih človekovih pravic. »Eden temeljev varovanja zasebnosti je ravno pravica do pozabe, kar je v izhodišču v diametralnem nasprotju s ciljem lifelogginga. Osebnih podatkov naj ne bi hranili dlje, kot je to potrebno za dosego zakonitih in legitimnih ciljev, in nespoštovanje tega temeljnega načela ponuja plodna tla za zlorabe.« Na zasebnost moramo po njegovih besedah gledati kot na svobodo, na posege v zasebnost pa kot na posege v svobodo - svobodo, da se odločamo, kaj o sebi, kdaj in s kom bomo to delili. Kot opozarja, smo to pravico v informacijski družbi že tako precej izgubili. »Dvomim, da bi lifelogging lahko kdaj pravno dopustno zaživel v opisanem obsegu oziroma - zaživel bo lahko samo v povsem drugačni družbi, kjer bi se temeljne človekove pravice spustile na neke zelo nizke ravni.«