Zoran Janković

Mož s sijočimi modrimi očmi pomembno vpliva na življenje prestolnice in nekaj sto tisoč ljudi. Po seriji bledih županov je štrleča osebnost. Enoznačne sodbe o njem ni mogoče dati. Je premožen, če ne bogat človek, ki ima na skrbi blaginjo množice nepremožnih ljudi. To je kočljivo opravilo. Neuničljiv optimizem je morda njegova najznačilnejša poteza - yes, we can. Ljudstvo ga ima raje kot mediji in velika nacionalna politika, zlasti opozicijska. Toda zelo mešane občutke goji do njega tudi levica, ki jo župan sicer občasno demonstrativno podpre.

Raje v srajci

Če suknjič ni nujen, ga rad sleče. Govori hitro, požira besede, gleda sogovornika v oči, se rad smeji, pripoveduje anekdote. Ob vsej prostodušnosti je zelo nadzorovan. Jezik je preprost, brez besednih figur, govori brez običajnega političnega motoviljenja, siplje podatke in je ponosen na svoje poznavanje podrobnosti. Vse je začinjeno z nekaj populizma in nekaj samopromocije; kdor opravlja javno službo, vedno služi tudi samemu sebi.
Izžareva, kot rečeno, neomajen optimizem. V tem ni iz slovenskega vica. Zna navdušiti ljudi. Prostodušno: »Ja, sem karizmatičen.« Janković svoje vloge ne igra, kot jo na primer Pahor, in v njej vidno uživa.
Uživa tudi v svoji priljubljenosti, prepričan je o privrženosti svojih moštev in nanjo ponosen. Rad ponavlja, kako so ga slavili in objokovali ob njegovem neprostovoljnem odhodu iz Mercatorja. »Celo sveče so prižigali, in to ne samo zaposleni, ampak tudi kupci.« Prepričan je, da je podobno spremenil stanje duha na magistratu.
Iz njega šviga po Ljubljani (ne samo po Stari, poudarja) in si jo ogleduje z nekam lastniškim zadovoljstvom. Mesto ima nedvomno rad, ne gre mu samo za ohranjanje mandata. »Če bi me volilo manj kot 63 odstotkov, kot je bil rezultat na prejšnjih volitvah, bi imel to za osebni poraz; zelo bi razmislil, kaj bi storil.«
Velja za učinkovitega človeka z velikimi zalogami energije. Ni teoretik ali vizionar, daleč od tega; razmišlja zelo konkretno in pragmatično, po točkah in projektih. Način vodenja je avtoritativen, to izvira iz njegove poslovne preteklosti in značaja, zdaj pa sloni na premoči in pokorščini njegove liste v mestnem svetu in dejstvu, da je politično sam svoj gospod.
Ob nemajhnem odobravanju javnosti deluje kot tank. Zadnjo besedo o vseh velikih mestnih zadevah zadrži zase. »Seveda, če bi bil jaz proti Mesarskemu mostu, ga ne bi bilo.« Priljubljenosti mu to ne zmanjšuje. Sodobna politika je personalizirana, ljudje pa jo čedalje bolj presojajo po učinkovitosti; zaželeno je oboje, toda če politik že ni pošten, naj bo vsaj učinkovit.
Janković spada v rod novodobnih županov z menedžersko miselnostjo. Župani takega kova so običajno blizu neoliberalnemu razmišljanju in lahko pripadajo levici ali desnici.
Zagovorniki takega tipa upravljanja trdijo, da mest samo s klasičnimi javnimi financami ni več mogoče vzdrževati in razvijati. Vendar je važno, kdo ima pri javno-zasebnem partnerstvu glavno besedo. Janković trdi, da jo ima on in da pri tem pazi na splošni interes. Gotovo ni slepo orodje kapitala, vendar je vsaj deloma del tistega razmišljanja in pogona, ki vlada v svetu kapitala in poslov. V tem svetu javni interes ni na prvem mestu.
Pregovorno pohlepni menedžer Janković ni (bil). Njegov model za menedžerski prevzem Mercatorja (po eno četrtinko menedžerjem, dobaviteljem, državi in tujemu vlagatelju) je bil zanesljivo boljši od Bavčarjevega in Šrotovega. »Če bi se uveljavil moj model, ne bi bilo tajkunov in propadanja velikih podjetij, kriza ne bi bila tako ostra.« Zaradi izgona iz Mercatorja je očitno še zmeraj malo jezen (»V Mercatorjevo poslovno stavbo od takrat še nisem vstopil, toda o podjetju ne rečem slabe besede.«), čeprav se je s tem začel njegov politični vzpon. »Iz upravnega odbora menedžerskega združenja sem izstopil, ker se ni sposoben distancirati od svojih problematičnih članov. Predlagal sem, da Turnšku vzamejo naslov menedžerja leta. To sem predlagal tudi za Kosmino, ki je Istrabenz naredil in ga uničil.«

“To so zidovi za ljudi”

Tisti, ki ga sodijo strogo, pravijo, da si je pri razvoju mesta izbral v bistvu lažjo pot. Vsi projekti, ki se jih je lotil, so bolj ali manj koristni, vendar so se velikih mestnih problemov - zraka, prometa, stanovanj - komajda dotaknili. Namesto tega je, pravijo kritiki, predvsem gradil (Janković: »Očitajo nam zidove. Pa saj so za ljudi!«). Mesto potratno ravna z dragocenim prostorom, kritizira arhitekt Grega Košak, urbanistični politiki daje pečat divji kapitalizem. Naslednji pogost očitek: mesto se je, v splošni evforiji predkriznega časa in zaradi ambicioznih načrtov, pod Jankovićem preveč zadolžilo in ima zdaj resne težave z investicijami. Janković kategorično: »Smo še precej pod mejo zakonsko dovoljene zadolženosti. Mestni prihodki (dobrih 300 milijonov evrov) so solidni in zanesljivi.« Kdo ima prav, se bo pokazalo.
Tako ali drugače, v oči sili paradoks: Če bi se Janković bolj kot mestni estetiki (lepšanju Stare Ljubljane) in zabavi (Stožice) posvetil infrastrukturi, bi za Ljubljano napravil več, njegove možnosti za ponovno izvolitev pa bi bile manjše. Kajti temeljite izboljšave mestnega zraka, prometa itd. so početje za več mandatov. In ljudstvo hoče tudi iger.
Župana kot senca spremljajo sumničenja o dvomljivih mestnih poslih. V njihovo utemeljenost se ne moremo spuščati, dokazano pa ni bilo nič. Sumi so gotovo tudi posledica političnega rovarjenja in zastrupljene klime v državi.
Kritike, obtožbe in sumničenja gor ali dol, mestno ljudstvo župana očitno ceni. Ljubljano je spravil iz mrtvila, ji zbudil nekaj optimizma, nekaj skupinskega duha, nekaj ponosa na lepše mesto, nekaj več občutka za skupno identiteto. Več denarja in zagona dobiva tudi urbana civilna družba. Na svetovni lestvici, ki meri kakovost življenja v mestih, je Ljubljana na visokem 77. mestu. Janković: »Prebili se bomo med prvih deset. Še zdaj mi je žal, da nisem napovedal, da bomo prvi.«
Zlasti v časih krize lahko tudi simbolne spremembe pomenijo veliko. Res je tudi, da izdatki za lepšanje mesta vračajo denar v obliki večjih turističnih jat. Hkrati se prestolnica še naprej razvija hitreje kot »ostanek« Slovenije. Doživela ni nobenega velikega stečaja (prvi utegne biti SCT, kar bi bilo zelo slabo, pravi župan), nadaljuje se priseljevanje možganov, socialnih težav je manj kot drugod ... To seveda ni samo zasluga župana - mesto z veliko koncentracijo politične moči, denarja, kulture, vsakovrstnih priložnosti ... deluje kot magnet samo od sebe. Vendar je del zaslug tudi njegov. Pred njim je prestolnica dolgo dremala.
V prvem mandatu je bil Janković izvoljen kot menedžerski guru in poosebljenje nasprotovanja Janševi vladavini. Na volitvah za drugi mandat je na državni ravni že vladala levica, a kontrast je ostal - Ljubljančanom se očitno zdi, da ostaja prestolnica v nemirni, živčni Sloveniji relativno trdna, mirna točka, ki ji vlada roka, ki ve, kaj hoče. (To sicer velja tudi za številna druga mesta. Kako lahko potem celota - država - pogosto deluje kot nepregledna norišnica, je svojevrstna uganka.)

Janković premier?

Je naš junak z županovanjem v prestolnici že dosegel vrh svoje kariere? Hkrati s pogrezanjem levice in Pahorja na anketnih lestvicah se čedalje pogosteje zastavlja vprašanje, ali lahko postane premier ali voditelj nove stranke na državni ravni. Sam se o tem noče izreči. »Ne, samo butec bi v tem trenutku odgovarjal na to vprašanje.« Toda če se mu bo za tak vzpon ponudila resna priložnost, jo bo pograbil - ambiciozen je.
Čas in razmere delajo zanj. Nezaupanje v oblast in celotno politiko narašča, ljudstvo si želi varnosti, predvidljivosti, okrevanja, močne voditeljske osebnosti. Janković s svojo menedžersko in župansko preteklostjo je dovolj »strokoven« in voditeljski, hkrati pa dovolj populističen. Vezan ni na nobeno stranko. Že zdaj je na pol izdelana voditeljska figura tudi na nacionalni ravni.
Toda preboj bi bil težaven. Zametek lastne stranke že ima, na državni ravni pa bi se z njo težko prebil na sam vrh - Ljubljana, ta slovenski mini wasserkopf, je velika, a še ni Slovenija. Če bo levica še naprej tonila tako strmo, pa ni izključeno, da bi ga namesto Pahorja izbrali za premiera ali vodjo kake stranke. Glasov bi utegnil dobiti veliko. Nad levico razočarani volivci bi ga volili že zato, ker je v nekaterih pogledih levičar, nihajoči in nekateri desni volivci zato, ker velja za učinkovitega.
Premierstvo mu je v marsičem pisano na kožo. Je dober operativec in organizator, zna si ustvariti avtoriteto, postavljati prioritete, tudi iz Pahorjevih napak bi se lahko kaj naučil. Toda mnoge stvari bi ga ovirale. Tu je kriza, kot premier ne bi imel niti približno tako prostih rok kot župan, premierstvo je neprimerno bolj kompleksno kot županovanje.
Pred nami je protislovna osebnost. Janković se zdi ljudski človek, ki spodbuja liberalno urbano ozračje, hkrati pa županuje s čvrsto roko. Povzdiguje partizanstvo, nasprotuje ksenofobiji, hkrati pa je prototip menedžerskega, s kapitalom povezanega župana. V njem se svojevrstno prepletajo tudi nekatere posamične odlike Janše in Pahorja.
Za ljudstvo postaja ne glede na težko določljiv profil odločilna njegova drugačna drža: neuničljivi optimizem in vtis prodornosti, vtis, da gre za buldožer, ki kaj sicer pomendra, a kup peska vendarle rine naprej.
Skratka, Janković se zdi material za voditelja v kriznih časih, tudi če se ni mogoče znebiti občutka, da bi bil prav zaradi svojih mozaičnih lastnosti obet in tveganje hkrati. Toda kdo je iz enega kosa? Načelno zavrniti ga ne gre - to bi pomenilo sprijaznjenje s sedanjim šibkim vodenjem in negibnostjo politične scene, hkrati pa zoženje politične ponudbe na Pahorja ali Janšo. To je slaba izbira, ki najverjetneje že vnaprej določa tudi izid volitev. Išče se tretji človek.
Ta tretji človek je lahko seveda tudi kdo drug, ne samo Janković. Več ko bi bilo resnih kandidatov, večja bi bila možnost izbire. Toda res obetavnega tretjega človeka za zdaj ni videti, vsaj v vrstah politike ne.

p.s. Vprašam, ali je dal župansko pisarno po svoji vselitvi preurediti. »Ne,« reče Zoran Janković, »uredil sem si jo sam, v celoti.« Kako? »Uredilo jo je moje takratno podjetje. Pred petnajstimi leti. Če bi tako dolgo čakal na premiersko pisarno, bi bil prestar.«
Prestar – to ni čisto jankovičevska izjava. Vendar se zraven smehlja. Pred tem je na vprašanje, ali se mu staranje kaj pozna pri delu, spustil prezirljiv phhh.