Trajnostni zastoj

Okoljska politika v Sloveniji še vedno životari

Roko Žarnić je neprepoznaven, nekarizmatičen in neizkušen politik. Njegova februarska predstavitev v državnem zboru je bila prav tragikomična. Članom odbora za okolje, ki so mu sicer ob koncu namenili aplavz in hvalili njegov nastop, je med drugim povedal, da v Sloveniji, kar zadeva obnovljive vire energije, razen mogoče geotermije, ne vidi kaj veliko priložnosti, omenil je, da bi morda morali na ministrstvu odpreti knjigo pritožb za državljane, in navrgel zamisel, da bi za pobiranje odpadkov skušali angažirati Rome, »saj so tradicionalno oni tudi bili dostikrat zbiralci«, s čimer bi rešili »ne samo problem bakra, ampak lahko tudi plastike«. Ker so bile prav »kante za smeti« razlog za odstop njegovega predhodnika, je pač moral ponuditi kakšno inovativno rešitev za ravnanje z odpadki, a glede na to, da se je premier Pahor zaklinjal, da želi po Erjavcu na položaju okoljskega ministra videti strokovnjaka, so bile take besede šokantne. Mimogrede, ravnanje z odpadki je bilo ob menjavi na vrhu ministrstva v začetku leta prvovrstna tema, oktobrsko opozorilo direktorja agencije za okolje Silva Žlebirja, da zaradi neskladja med razmerami na številnih odlagališčih in zakonskimi zahtevami lahko kmalu doživimo Neapelj, pa se - po stari navadi - spet tako rekoč ni slišalo. In da ne bo pomote, ministrstvo za okolje še do danes ni ustrezno izpeljalo popravljalnih ukrepov, ki mu jih je naročilo računsko sodišče in ki so bili razlog za pozive k zamenjavi Karla Erjavca. Nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi čez kako leto spet doživeli podobno zgodbo.
Kot opaža predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, bistvenega premika v delu ministrstva, ki bi kazal novo vnemo, ni bilo, to pa daje slutiti, da ni vse v ministrovih rokah. Težko bi rekli, da minister Žarnić dela slabo. Za tako sodbo imamo pač premalo podatkov v njegovem delu. Če že nastopa v javnosti, navadno bere podatke, ki so mu jih na mizo dostavili drugi. Svoje mnenje pove bolj redko. »Kolikokrat smo v razpravi o TEŠ 6 sploh slišali stališča ali intervencije okoljskega ministra?« z enim vprašanjem odgovori na vse to filozof dr. Luka Omladič.
Ministrstvo za okolje je, žal, že pod zadnjimi tremi ministri žrtev političnega kupčkanja, zaradi katerega okoljski resor pripade stranki z najmanj vpliva, potem ko se druge zagrebejo za »pomembnejše« resorje. O razmerah nepoučeni ministri v novo službo, čeprav z dobrimi nameni, pridejo zbegani in se hitro prepustijo ustaljenemu ritmu. Morda najboljši kazalec tega je Žarnićevo začetno suvereno napovedovanje uvedbe odkupne takse za plastenke, ki je nato hitro utonila v pozabo.
Izvirni greh Roka Žarnića torej sploh ni njegov, temveč koalicijski. Koalicija je tista, ki je okoljsko ministrstvo porinila v roke Desusu, čeprav ta stranka v svojem programu okolja skorajda ni omenjala in je morala novega kandidata za okoljskega ministra, ki bi z doktorskim nazivom dajal vsaj vtis strokovnega poznavanja področja, iskati s povečevalnim steklom. In koalicija je bila za ohranitev stabilnosti pripravljena podpreti skoraj kateregakoli kandidata, ki bi ga Erjavec izbral za svojega naslednika. Pahor je verjetno po letošnjih poplavah, ob katerih smo se spet zavedeli neučinkovitosti ministrstva, Žarnića obdržal le zato, ker ni hotel odpreti nove fronte. Še vedno ni pozabljena niti Pahorjeva ugotovitev, da je ministrstvo za okolje postalo cokla za delo drugih ministrstev.
Ministrstvo pa se še kar ubada z vedno istimi težavami. Vrtički so zaprti, komunikacija prek ograj slaba. Kadrovska podhranjenost je kronična in med drugim povzroča, da mora varuh človekovih pravic javno opozoriti, da z ministrstva vztrajno ne odgovarjajo na njegove poizvedbe. Hkrati se vse več pristojnosti, ključnih za gradnjo do okolja prijaznejše družbe, seli iz hiše. Primat sta prevzeli vladni službi za podnebne spremembe in za razvoj in evropske zadeve. Če si spet sposodimo Omladičevo ugotovitev, je »okoljska politika v Sloveniji omejena na bolj ali manj uspešno inšpekcijsko službo«. Temeljni nadzor je seveda potreben, a položaj, v katerem mora ministrstvo za gospodarstvo strešne sončne elektrarne z uredbo reševati pred okoljskimi inšpektorji, ki se kar nenadoma odločijo, da bi morali investitorji pred gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, je smešna. Že nekaj časa se v »zelenih« krogih pojavlja zamisel, da bi moral okoljski minister dobiti pravico veta na vse vladne odločitve. Ta trenutek se zdi to kot slaba šala.
Iztekajoče se leto je imelo z vidika okolja tudi pozitivne prebliske, a gredo večinoma na račun civilne družbe. Akcija Očistimo Slovenijo je mobilizirala več sto tisoč ljudi, da so vsaj en dan v letu pospravljali smeti, namesto da bi jih ustvarjali. Dokler se ni v razpravo o gradnji TEŠ 6 vključila civilna pobuda, vsebinske razprave o investiciji skoraj ni bilo. Po dolgem času, če ne sploh prvič, so ljudje pred vlado množično protestirali zaradi okoljske problematike. Zasavci sicer še zdaleč niso pomirjeni, bodo pa imeli zaradi dvomesečne ustavitve proizvodnje v Lafarge Cementu (zaradi zadostnih zalog) vsaj mirne praznike.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči