Elite, beda naroda in frustracije

Garaža na Oražnovi je povedala več o Sloveniji, kot si Slovenija upa priznati

Šokantna smrt zdravnika, ki so ga ubili njegovi lastni psi, je bila slovenski javnosti več tednov ventil za sproščanje frustracij. Glas ljudstva je po spletnih forumih moraliziral, obsojal in se zgražal nad vulgarnostjo, pri tem pa spregledal okostnjake v svoji omari. Zahteval je podrobnosti vseh obscenosti in morbidnosti, da bi tako laže fantaziral o dogajanju v zloglasni garaži. Mediji so mu pri tem z veseljem ustregli. Zgodbo so molzli do onemoglosti. Afera s psi je zasenčila vse preostale, celo tajkune in prašičjo gripo. Na trenutke se je zdelo, da je Baričevič tisti, ki je koga umoril, ne pa ta, ki je tragično umrl. Kdor tej gonji ni podlegel in si je drznil izreči svoje mnenje, je bil nemudoma označen za naslednjega kandidata, ki ga je treba brez milosti vreči psom med zobe, kajti v tej pravičniški družbi pač ni prostora za izprijence, njihove kolaborante in advokate. Pieteta do umrlega je umrla v tisti garaži. »Strast, s katero razgaljamo človeka, s katero njegovo truplo dajemo na ogled in s katero mu jemljemo dostojanstvo še po smrti, zame ni manj sporna od tega, kar očitamo pokojniku,« je v Mladini zapisal dr. Dragan Petrovec.
Baričevič ni bil angel, a tudi ne pošast. Bil je samo človek, z vsemi slabostmi, pomanjkljivostmi in posebnostmi. Ko so njegovi psi brutalno napadli Stanislava Megliča, bi lahko ravnal drugače. Lahko bi ga obiskal v bolnišnici, se mu osebno opravičil ali mu vsaj ponudil spodobno odškodnino. Drugače bi lahko ravnal tudi, ko je šlo za to, ali naj mu pse po napadu na Megliča vrnejo ali jih usmrtijo. Toda ne gre pozabiti, da je za vpletanje v uradne postopke plačal najvišjo možno ceno. Svoj odnos do psov, kakršenkoli je ta že bil, je poplačal v celoti. Ob posthumni ovadbi za mučenje živali bi se zato kvečjemu naslajala senzacij željna javnost.
Afera je dosegla vrhunec, ko se je tragedija posameznika spremenila v prostaški obračun z vsemi, ki so bili s tem primerom kakorkoli povezani. Glas ljudstva je v tisto garažo projiciral notranjo ministrico Katarino Kresal, njene sorodnike, vplivne znance in njenega partnerja, odvetnika Mira Senico. Voajerska nacija si je v živo predstavljala, kako ti pokvarjenci z umetnimi penisi nategujejo drug drugega in pse. Na veliko razočaranje množice je afera vseh afer odnesla le kmetijskega ministra Milana Pogačnika, pa še ta je odstopil sam, ne da bi pri tem priznal krivdo za domnevno pristransko vodenje postopkov za vrnitev psov. Sumničavost javnosti se ni polegla kljub temu, da policija ni vložila nikakršne ovadbe in da se tudi nikoli ni izvedelo, ali so bili psi res zlorabljeni. Nasprotno. Mnogi so prepričani, da so se dokazi načrtno prikrili ali uničili, da bi se tako zaščitila elita izprijenih vplivnežev, ki so Baričeviču omogočili obdržati nevarne pse. Opozicijska SDS je vsesplošno histerijo še podžigala, ko je na svoji spletni strani objavila hvalospev trem psom »herojem«, ki da so se »uprli izrojenim elitam« in nam s svojim žrtvovanjem »razkrili mrežo spletk in prevar, s katerimi ozka elita v šahu drži našo družbo in našo usodo«.
Afera je morda res razkrila, da v Sloveniji obstaja elita vplivnežev, ki si pravno državo razlagajo po svoje. Morda je res razkrila, da lahko bogati ljudje s spretnimi odvetniki in vplivnimi prijatelji dosežejo veliko več kot navadni državljani. A to smo že vedeli. Vendar je dogajanje okoli Baričevičeve smrti hkrati razkrilo vso bedo naroda, ki lastne frustracije z užitkom sprošča na tragediji. Celo »resni mediji« so objavljali vse podrobnosti iz patološkega poročila, malo manj pa je bilo premislekov o ukrepih, ki bi sistemsko preprečevali zlorabe moči in vpliva.
Tako je recimo absurdno, da mora državni pravobranilec za primere, ko želi zavarovati javni interes, pridobiti dovoljenje ministrstva, proti kateremu naj bi ukrepal. V interesu javnosti bi gotovo bilo, da bi se pristojnosti državnega pravobranilca spremenile tako, da bi lahko zavaroval javni interes, ne da bi moral pri tem pridobiti dovoljenje tistega ministra, proti kateremu naj bi ukrepal. Pomenljivo je, da državno pravobranilstvo vse do leta 2007 takšnega posebnega pooblastila vlade za varstvo javnega interesa ni potrebovalo. Zakon je spremenila Janševa vlada z utemeljitvijo, da lahko le demokratično izvoljeni organi določajo, kaj je javni interes.
Ko je Janez Janša govoril o zarotniški mreži vplivnežev, ki želi privatizirati pravno državo, njegova SDS pa je skupaj s SLS vložila interpelacijo proti ministru Pogačniku, se je svet zdel črno-bel. Toda natančnejši vpogled je razkril, da sta v to umazano zgodbo vpleteni tudi SLS in SDS. Proces proti bulmastifom se je namreč začel pod ministrovanjem Iztoka Jarca. Jarc je bil tisti minister, ki je prvi povsem odkrito poskušal vplivati na stroko. In da ne bo pomote: Jarc je bil za ministra v Janševi vladi imenovan na predlog SDS.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči