Konec Evrope?

Projekt združene Evrope se je ob koncu prvega desetletja tega stoletja in po šestih desetletjih udejanjanja znašel v težavah. Gospodarska kriza v svetu in Evropi je dodobra načela njegovo gospodarsko, predvsem pa monetarno zgradbo ter razkrila ranljivost temeljev, na katerih stoji Evropska unija. Predvsem pa tistega njenega dela, ki uporablja evro za skupno valuto v poslovanju. Herman Van Rompuy, predsednik Sveta Evropske unije, je v času najintenzivnejšega iskanja rešitev za preprečitev zloma evra opozoril, da je evroobmočje tik pred razpadom, to pa bi lahko uničilo tudi Evropsko unijo. »Doživljamo preživetveno krizo. Moramo sodelovati, da bi rešili evroobmočje; če nam ne bo uspelo, ne bo preživela niti Evropska unija,« je Van Rompuy zaskrbljeno pozival evropske voditelje, ki so predolgo iskali rešitve iz krize, najprej predvsem za svoje države in šele nato za celotno evroobmočje. Tako kot vseskozi doslej so skupne rešitve oblikovali korak za korakom, sprejeli pa so jih, ko je finančna kriza v posameznih državah grozila, da bo evro sesula v prah in pepel. Več kot sto milijard evrov posojil za preprečitev gospodarskega zloma Grčije, ker so njeni oblastniki v preteklosti omogočili brezglavo zadolževanje države, pa ni bila altruistična pomoč Grkom, ampak predvsem reševanje evropskih in ameriških bank, ki so brez omejitev Grčiji posojale denar, da bi navkljub velikemu tveganju dobro zaslužile. Davek takšne politike bodo prihodnja leta plačevali predvsem Grki, pa tudi drugi davkoplačevalci z evroobmočja, če grško gospodarsko in finančno zdravljenje ne uspe. Krizo na Irskem so države evroobmočja dočakale že bolje pripravljene, saj jim je uspelo oblikovati mehanizem za pomoč prezadolženim državam v višini 750 milijard evrov. Z njim posamezne članice evroobmočja v skladu s svojo finančno in gospodarsko močjo zagotavljajo poroštvo ranjenim članicam za zdravljenje in ohranjajo evro kot skupno valuto. Bistveno vlogo v teh procesih ima Nemčija, gospodarsko najmočnejša članica Evropske unije. Če bi evru obrnila hrbet, bi končal na smetišču zgodovine kot utopičen evropski projekt, ki ni bil sposoben obtesati egoističnih interesov držav članic. In potem? Odgovorila je nemška kanclerka Angela Merkel: »Če propade evro, propade Evropa.« Dejansko bi se začel uresničevati črni scenarij, saj bi se Evropska unija začela sesedati kot hišica iz kart.

Evropa ni nevarna

Evropa se zdi ta trenutek zelo krhka. Kriza je razprla razpoke v projektu združene Evrope in spodjeda mit o njeni nesmrtnosti. Toda, mar se ni še pred dvema desetletjema zdela združena Evropa le večna utopija? Se ji zdaj, ko se je vendarle postavila na noge, lahko zgodi, da postane le zemljepisni pojem z žalostno usodo, ki so jo predvideli že antični Grki? Po Herodotu se je bog Zevs nesmrtno zaljubil v Evropo, hčerko feničanskega kralja, a je njegova draga morala po poti smrtnosti. Žalosten je poimenoval po njej celino: »Zdaj si nesmrtna, Evropa, saj bo celina, ki je sprejela tvoje telo, odslej nosila za vekomaj tvoje ime.«
Evropa se je z Evropsko unijo odmaknila od »nevarne« celine, kjer so bile spočete velike svetovne vojne minulih sto let, ter postala zanimiv družbeni fenomen. Zunanji videz pogosto kaže, da je Evropska unija le združba finančnih in ekonomskih povezav držav članic in njihovih političnih in gospodarskih elit. Krhka, sebična in zgolj pragmatična, ki ji manjka notranje človeške in demokratične vitalnosti. Evroskeptiki gledajo nanjo, predvsem pa na bruseljsko administracijo, kot na pošast, ki krni nacionalno samostojnost in državno suverenost. Koraka nazaj, v razdrobljeno in sprto Evropo, pa se bojijo. Zato so, tako kot privrženci projekta evropskega združevanja, začudeno ostrmeli nad Van Rompuyevimi besedami o koncu Evrope. Sicer pa je povsem upravičeno vprašanje, ali ima Evropska unija smisel, če je le združba finančnih in političnih elit, ki so se v preteklosti, navkljub socialno-tržni gospodarski in družbeni paradigmi, v večjem delu Evrope prepustile tokovom neoliberalizma. Zdajšnja kriza je razgalila pogubnost tega razvojnega toka in opozorila na nujnost snovanja evropske prihodnosti na njenih izvirnih temeljih, če hočemo, da Evropa ne bo le splet finančnih, gospodarskih in političnih elit. Brez podrobnejše analize sedanje podobe Evrope lahko ugotovimo, da bi bila brez Evropske unije evro-azijska podcelina množica samostojnih držav, ki bi se zapirale v svoje meje, svoja gospodarstva bi protekcionistično zaklenile in po najbolj črnih scenarijih bi se med seboj tu in tam tudi spopadle. Znane zgodbe iz zgodovine!
Evropska unija pa je dolga desetletja po 2. svetovni vojni nastajala prav zato, da bi se takšni scenariji preprečili. Tako imenovani »očetje Evrope« so bili pragmatični idealisti. Verjeli so, da lahko gospodarsko povezana Evropa zagotovi mir na stari celini, in se nadejali, da bo gospodarsko sodelovanje na evropskih tleh spodbudilo tudi politične povezave. O tem je Winston Churchill leta 1942, na vrhuncu vojne vihre, pisal britanskemu ministru Anthonyju Ednu: »Prepričan sem, da bo evropska družina v prihodnosti po vsej verjetnosti enotna, z minimalnimi notranjimi mejami in brez omejitev pri prestopanju teh mej za vsakogar. Upam, da bom še priča nastanku evropskega gospodarstva kot celote.«
Preroške besede medvojnega britanskega premiera se udejanjajo. V Evropi vlada mir. Orožje že dolgo molči. Mir pa je vrednota, ki jo je težko občutiti, če nisi doživel vojne. Pa vendarle je globoko zasidran v zavesti Evropejcev, kajti po merjenju evrobarometrov je za veliko večino še vedno najpomembnejša vrednota. Morda le intuitivno čutijo, da jim ga zagotavlja tudi povezava v Evropsko unijo, in ji zato marsikdaj in marsikaj spregledajo. S tega vidika lahko vse druge politike, ki jih je izoblikovala Evropska unija, od prvih skupnosti jekla in premoga do maastrichtske pogodbe in zdaj veljavne, a z veliko težavo sprejete lizbonske pogodbe, vidimo le kot dodano vrednost projekta združevanja s temeljnim namenom zagotavljanja miru.

Pogodbena skupnost

Evropska unija se je razvijala po inerciji, pogosto tako, da je delala dva koraka naprej in enega nazaj, v desetletjih preskušanja moči med nastajajočo transnacionalno tvorbo in državami članicami. Rojevala je tako rekoč samo sebe. Proces še teče in pogosto ob vzpostavitvi nečesa novega v Evropski uniji smer razvoja ni jasna. To se je pokazalo pri oblikovanju evropske zunanje službe, ki je ta mesec začela institucionalno delovati. Pravzaprav nihče, niti Catherine Ashton, ki službo vodi, ne ve natančno, v katero smer se bo ta razvijala, to pa vznemirja politike. Očitno tudi slovenske, saj je zunanji minister Samuel Žbogar pred dnevi dejal, da ima v razpravah o prihodnosti evropske zunanje politike »pogosto občutek, da nekaj manjka«. Zavzel se je za oblikovanje celostne strategije zunanje politike Evropske unije, pri tem pa mora sodelovati tudi civilna družba. Tako kot nekateri drugi, tudi Žbogar meni, da bi morali v Evropski uniji za zunanjo službo izdelati »priročnik o tem, kaj želi doseči, kaj želi predstavljati in kako najbolje uporabiti razpoložljiva orodja«.
Sistem odločanja in delovanja v Evropski uniji temelji na pogodbenih odnosih med njenimi članicami, zato bruseljska administracija nima dolgoročnih načrtov. Resnici na ljubo jih tudi ne more imeti, saj so se pristojnosti Evropske unije in njenih organov do sedaj vedno določale s pogajanji na različnih ravneh, dobivali so vedno nove pristojnosti na gospodarskem, finančnem, socialnem, okoljevarstvenem področju. Pomembno težo pa imajo tiste evropske institucije, ki so namenjene varovanju človekovih pravic, saj so zelo pomemben korektiv pri dejanskem udejanjanju človekovih pravic v posameznih članicah in širše. Pristojnosti skupnih institucij v Evropski uniji so se potemtakem korak za korakom povečevale na vseh področjih človekovega ustvarjanja in delovanja, pristojnosti držav članic pa so se realno zmanjševale. Tako danes v osemdesetih odstotkih krojijo prihodnost Evropejcev odločitve, sprejete v Evropski uniji, kjer so končno več pozornosti namenili tudi oblikovanju socialne politike na evropski ravni, ki je bila doslej v domeni le držav članic.
Kaj danes pomeni pojem združena Evropa, je težko pojasniti. Bolje se je vprašati, kakšni so pravzaprav učinki evropske integracije. Kako jo doživlja povprečen Evropejec? Sicer pa je združeno Evropo mogoče občutiti na nogometnih tekmah Lige prvakov in v medmrežju. Občutijo jo študenti v okviru študentskih izmenjav, delavci, ki se lahko zaposlijo praviloma v vseh državah EU, vsi pa jo občutimo tudi v kopici direktiv, ki uravnavajo naše vsakdanje življenje. Za veliko ljudi - ne samo za tiste iz vzhodnih držav, ki so pred vstopom nekritično poveličevali Evropsko unijo - je še vedno imperativ prvobitne pravičnosti. In navkljub plejadi različnih osebnostnih preferenc glede Evrope ali brezbrižnosti do nje, vsak Evropejec, če obišče drugo celino, na različne načine potrjuje tisto evropsko v sebi. Najbolj pa vedo to, kaj je Evropa, če uporabimo to sopomenko za Evropsko unijo, ljudje iz tistih evropskih držav, ki so zunaj nje. Teofil Pančič, znani srbski pisatelj in publicist, je v pogovoru za RTV dejal, da Slovenci na obisku v Srbiji bentijo nad Evropsko unijo. Zato jim je predlagal, naj z njim zamenjajo potni list za srbskega, če jim Evropa že ni všeč. Ni bilo takšnega junaka.

EU kot Jugoslavija

Za Evropejce je mir - pax europeana ga ironično imenujejo politologi na oni strani Atlantika -, odprava notranjih meja, denar, ki ga je mogoče uporabljati povsod po Evropi, odprava carin, možnost prepeljati redko blago iz Londona v Ljubljano brez dodatnih dajatev že nekaj samoumevnega. Res je, kot pravi dr. Jože Mencinger, da se tudi Evropska unija, kar zadeva razvitost, spoprijema s podobnimi težavami kot nekdanja Jugoslavija. Razlika je le v tem, da je menda Slovenija, po sodbi nekaterih mož, celo v slabšem položaju, kot je bila v Jugoslaviji, saj smo bili prej »prvi kmet na vasi, zdaj pa ne zelo pomemben meščan v neki drugi skupnosti. V ekonomskem pomenu nismo več država, smo samo še regija. Država ima navadno svoj denar, svoje davke, svoj gospodarski sistem in ima neke meje. Nič od tega nimamo več in smo postali regija znotraj EU, ki ima bistveno manj besede, kot smo je imeli, ko smo bili republika znotraj Jugoslavije. Ne govorim, da je to slabo ali da ni slabo, objektivno moramo priznati, da so razmere takšne,« pravi Mencinger. Z vstopom desetih novih članic leta 2004 in tri leta kasneje še Bolgarije in Romunije Evropski uniji res nenehno grozi zdrs v Evropo dveh hitrosti ali - kot pravijo po novem - države evroobmočja in druge, toda v primerjavi z Jugoslavijo vendarle obstaja pomembna razlika, ki daje slutiti, da se Evropa ne bo sesula kot hišica iz kart. V primerjavi z Jugoslavijo, ki jo je združevala, dokler jo je pač lahko, ideologija bratstva in enotnosti, Evropsko unijo združujejo gospodarski, socialni in politični interesi. Zaradi teh in drugih interesov je še vedno skupaj, zaradi skupnih interesov se loteva urejanja odnosov s t. i. državami v sosedstvu, kamor sodita vzhodna Evropa in Sredozemlje, da bi se z razvojnimi politikami ubranila pred prebežniki iz Afrike in od drugod. Zaradi svojih interesov dejavno sodeluje pri evropeizaciji Balkana, da bi pogasila ta iz zgodovine znani sod smodnika.
Evropska unija na prvi pogled nima svoje ideologije. Zamisli o evropski identiteti so sicer klavrno propadle, zamenjala pa jih je politika »združenih v raznolikosti«. Pravzaprav voditelji v Evropski uniji niso naklonjeni razpravam o ideoloških temah, ki so lahko kaj hitro razlog za vročo kri. Ko je bila leta 2004 razprava o krščanskih koreninah Evrope na vrhuncu, je liberalni Evropi uspelo preprečiti določbo v preambuli evropske ustave o »krščanskih koreninah Evrope«. Najbolj katoliške evropske države, Poljska, Italija, Španija, Irska in seveda Vatikan, so umaknile svoje predloge. Tedaj je dr. Slavoj Žižek v prispevku za New York Times zapisal, da je »moderna Evropa edinstvena zato, ker je prva in edina civilizacija, kjer je ateizem povsem legitimna izbira, ne pa ovira do kateregakoli javnega položaja«. In dodal, »da se je za ateizem vredno boriti, ne nazadnje zato, ker ustvarja varno okolje za verujoče«. Tudi za sedanje evropske muslimane in Turke. Žižkova teza je pomembna še zato, ker je v tistem času kardinal Joseph Ratzinger, danes papež, v intervjuju za pariški Figaro menil, da Turčija ne sodi v Evropo, kajti v očeh RKC je »Evropa kulturna in ne geografska enota. V tem smislu je Turčija v zgodovini vedno predstavljala drugo celino. Zato mislim, da bi bilo enotenje obeh celin napaka«. Turčiji je svetoval, »naj se poskuša uskladiti s kulturno celino bližnjih arabskih držav«.
Turčija seveda (še) ne spada v Evropo. Vendar ne zato, ker bi bila muslimanska, ampak zato, ker še ne izpolnjuje pogojev, ki jih Evropska unija postavlja za članstvo. Še zlasti pri spoštovanju človekovih pravic in pravic nacionalnih manjšin. Brez ustrezne ureditve pravic kurdske manjšine, opravičila Armencem za genocid med 1. svetovno vojno in opustitve surovega ravnanja z zaporniki danes zanjo prav gotovo ni prostora v Evropski uniji. Na ravni uveljavljanja človekovih pravic in demokratičnih svoboščin je bila Evropska unija zgled za svet. V sodelovanju z Združenimi narodi ji je uspelo izkoreniniti smrtne kazni na Cipru, Poljskem, v Albaniji, Ukrajini, Azerbajdžanu in Turkmenistanu in celo v Turčiji in Rusiji. Tudi med svojimi članicami je znala ostro nastopiti, če se je na političnem prizorišču pojavila ksenofobija. Leta 2000 je trdo prijela Avstrijo, ker so ksenofobni svobodnjaki Jörga Haiderja vstopili v koalicijsko vlado. Štirinajst članic je »zamrznilo« diplomatske odnose z Avstrijo. Deset let kasneje so se podobne politične skupine, kot so avstrijski svobodnjaki, prebile v parlamente Danske, Nizozemske, Švedske, v Italiji in Franciji pa vsemu svetu na očeh preganjajo »neavtohtone Rome«. Kot da bi kje in kdaj v novejši zgodovini bili avtohtoni.
V delovanju institucij Evropske unije je marsikaj narobe, zaradi demokratičnega deficita in pomanjkanja vpliva civilne družbe na njeno delovanje je nujen vnovičen premislek o njeni nadaljnji razvojni poti. Poti nazaj, v razdrobljeno Evropo, pravzaprav ni. Razpad Evropske unije bi bil za celino in svet preveliko tveganje. Bil bi civilizacijski poraz idej o možnosti sobivanja različnih evropskih narodov in držav v »skupnem domu«. Tudi materialni stroški za države članice bi bili ob razpadu ogromni. Evropska unija je za svoje državljane vendarle upanje za drugačno prihodnost celine, ki bo živela brez nacionalističnih razprtij, kakršne so krojile tisočletja evropske zgodovine. Hkrati pa so njeni državljani lahko kritični do angažmaja evropskih institucij pri obvladovanju krize in tudi znamenj parlamentaristične dekadence, ki smo ji priča v državah članicah in na evropski ravni. Če zahtevajo spremembe, pa si večinsko ne prizadevajo za manj Evrope, kvečjemu za več Evrope. Tudi po poti dograjevanja pogodbenih razmerij med članicami in uveljavljanja prvin neposredne demokracije v skupnem evropskem prostoru. Navsezadnje si je danes težko predstavljati Evropejca, ki bi se z veseljem odpovedal skupni valuti, življenju brez meja, svoboščinam, nad katerimi bedi tudi Evropska unija, če jih zanemarijo v posamezni državi članici, in trajnemu miru.