Zelena priložnost

Ko se je konec leta 2007 začelo nakazovati, da svetovno gospodarstvo drsi v prepad, ko je bila nevarnost podnebnih sprememb že trdno zasidrana v glavah in ko smo že več let ali celo desetletij poslušali opozorila o skorajšnjem pomanjkanju nafte, so posamezni ekonomisti in okoljevarstveniki po svetu že kovali strategijo, ki bi nam omogočala hkratni spopad z vsemi tremi grozečimi težavami. Vse pogostejša so bila opozorila, da nas čaka gospodarska depresija, podobna tisti v ZDA na začetku 30. let prejšnjega stoletja, zato se je bilo logično spomniti, kako so jo Američani takrat premagali. Tedanji predsednik Franklin Roosevelt je gospodarstvo po nasvetu znamenitega ekonomista Johna Maynarda Key-nesa vnovič zagnal z »new dealom«, torej bi tokrat potrebovali »zeleni new deal«. Roosevelt je v sklopu svojega programa državnih naložb med drugim dal zgraditi skoraj milijon kilometrov cest, 120 tisoč mostov in 40 tisoč šol, danes pa je treba nadomestiti čim več »umazanih« virov energije, na novo zasnovati elektroenergetska omrežja, poskrbeti za energetsko učinkovitost na vseh ravneh družbe in zagotoviti možnosti trajnostnega transporta.
Prvi so zamisli prelili na papir v Veliki Britaniji. Skupina vplivnih okoljevarstvenikov in ekonomistov je pripravila dokument A Green New Deal, v katerem je združila vse naštete prednostne naloge in začela pritiskati na vlado, naj se loti uresničevanja. Ni trajalo dolgo, da so to opazili na mednarodni ravni. Zamisel je posvojil Okoljski program Združenih narodov (Unep) in jo poimenoval Globalni zeleni new deal. Ta je temeljil predvsem na ukrepanju skupine 20 najbogatejših in najhitreje rastočih držav G20, ki ustvarijo 90 odstotkov svetovnega BDP in tri četrtine svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Te države bi morale po priporočilu Unepa za zelene projekte med ukrepi za oživitev gospodarstva nameniti odstotek svojega BDP. Načelno so bili vsi za, dejansko pa so priporočila upoštevali le redki. Pravzaprav samo tri od 20 držav - Kitajska, Južna Koreja in Avstralija. Pri tem izstopata predvsem prvi dve, saj sta za zelene projekte namenili kar 3 odstotke BDP. Kitajska več kot 200 milijard, Južna Koreja več kot 35 milijard dolarjev. Kitajska je leta 2009 že prevzela vodilno vlogo pri proizvodnji tehnologije za izkoriščanje obnovljivih virov energije.
Zgodba, ki govori o zeleni ekonomiji, je sicer po besedah ekonomista dr. Bogomirja Kovača razmeroma stara, saj se je v nekaterih evropskih državah pojavila že konec 80. let prejšnjega stoletja. »Temeljni cilj vseh teh politik je, da skušamo z okoljskimi politikami spodbujati prestrukturiranje proizvodnje energije - najprej zaradi pomanjkanja fosilnih goriv, v zadnjem času pa vse bolj zaradi podnebnih sprememb - in energetsko prestrukturiranje gospodarstva, hkrati pa začeti kaznovati onesnaževalce, po tako imenovanem načelu ''onesnaževalec plača'', nosilec načela pa naj bi bili zeleni davki.« Podnebne spremembe so vsekakor ključni dejavnik novega pospeška zelene politike. Kot pravi Kovač, so »na svoja pleča prevzele vse tisto, za kar so si številni prizadevali že prej. In ker je to globalni problem, se je bilo toliko laže pogovarjati globalno.« A če je gospodarska kriza priložnost, je hkrati tudi breme, ki je razmišljanje o trajnostni politiki večinoma potisnilo v drugi plan. »Trenutno ni tako velik problem odnos družbe do narave, kot je odnos družbe do same sebe,« pravi Kovač. Kljub temu vidi priložnost za nekakšen mini slovenski zeleni new deal. Ker pa je prepričan, da so alternativni viri energije, ki so na voljo, bolj usmeritev v prestrukturiranje kot pa resna alternativa sedanjim fosilnim energentom, je po njegovem glavna usmeritev, za katero bi se morali odločiti, optimizacija porabe energije. »Vsi projekti, ki bi šli v smer energetske učinkovitosti, so dobrodošli. Teh projektov pa je lahko zelo veliko. Od industrije do vsakdanje rabe je mogoče postoriti marsikaj. A na tem področju kake zelo sistematične akcije ne izvaja nobena evropska država.« Slovenija ima za kaj takega velike možnosti, saj je majhna, »obvladljiva« država. Po njegovem bi morali za tak program nameniti približno pol milijarde evrov na leto, recimo za obdobje desetih let, pri čemer ima v mislih javna, zasebna in evropska sredstva skupaj. »Projekt energetske obnove ima dva učinka. Predvsem deluje newdealovsko, spodbudi visoke multiplikativne učinke, saj spodbudi industrijo, zlasti srednje velika in mala podjetja. V tehnološkem smislu je lahko zelo zahteven, na primer ko gre za krmiljenje sistemov v stavbah in proizvodnji. Po mojem je to projekt, ki bi ga morali vsekakor izpeljati, s krizo ali brez nje.« Pomembno pa je, da je tak program neodvisen od vsakokratne vlade in da so sredstva dejansko zagotovljena za vsaj deset let, saj lahko le tako zagotovimo, da se bo trg odzval. Kot pravi Kovač, »v negotovem svetu je treba postaviti neke gotove stvari«.
Zamisel o »zelenem zagonu« gospodarstva tudi v Sloveniji ni nova in jo predvsem nevladne organizacije zagovarjajo že nekaj let. Prva jih je v Planu B za Slovenijo leta 2007 zapisala nevladna organizacija Umanotera, a je manjkal konkretnejši predlog izvedbe, poleg tega je bil dokument zasnovan kot odgovor na resolucijo takratne Janševe vlade o nacionalnih razvojnih programih, ne pa kot odgovor na gospodarsko krizo. Zaradi pritiska nevladnih organizacij je tudi v koalicijskem sporazumu zdaj vladajoče koalicije precej omenjanja prehoda v nizkoogljično družbo. Najnazorneje je načelno usmeritev sedanje vlade v zeleni new deal na predlanski proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti nakazal premier Borut Pahor: »Celotno razvojno strategijo moramo preslikati z zeleno tehnologijo. Okoljski element trajnostnega razvoja postaja vse pomembnejši, tudi za samo strukturo konkurenčnosti nacionalnih ekonomij. Gre za vprašanje, ali bomo na lokomotivi razvoja zelenih tehnologij ali pa nas bo v zadnjem vagonu premetavalo zaradi odvisnosti od starih tehnologij in visokih stroškov onesnaževanja okolja. Če nam danes ne bo uspelo vložiti enega evra v napredno zeleno tehnologijo, bomo čez deset let plačali dva, ker bomo delali s staro. Prvo ni lahko, vendar je drugo skoraj pogubno. Danes imamo glede tega še vedno škarje in platno v svojih rokah in kljub majhni zamudi je še vedno čas za velikopotezne odločitve.« Leto zatem se prav veliko ni premaknilo.

Varčevalni ukrepi

O tem, da so naložbe v energetsko prenovo stavb stroškovno najučinkovitejši način zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov zaradi manjše porabe energije, je bilo napisanih že nešteto člankov, študij in elaboratov. Vemo, da naložbe v energetsko učinkovitost ustvarijo tri- do štirikrat več zaposlitev kot naložbe v oskrbo z energijo. Vemo, da zmanjšujejo energetsko odvisnost, ta pa se v Sloveniji vsako leto povečuje. Vemo, da bi naložbe spodbudile rast predvsem malih in srednje velikih podjetij, ki so ob vse večjih težavah, s katerimi se spoprijema dobršen del velike slovenske industrije, največje upanje za okrevanje gospodarstva. Vemo, da je, ko gre za energetsko učinkovitost, v daleč najslabšem stanju javni sektor, saj na leto za energijo porabi približno 150 milijonov evrov, varčnost pa tako rekoč nikogar ne skrbi, ker račun tako ali tako poravna »nekdo drug«.
Zaradi vsega naštetega je toliko bolj čudno, kako malo se še vedno dogaja na tem področju. Država je leta 2008 sprejela akcijski načrt učinkovite rabe energije, v katerem si je do leta 2016 za cilj zastavila zmanjšanje končne porabe energije za 9 odstotkov glede na predvideno porabo ob odsotnosti kakršnihkoli ukrepov. A izpolnjevanje zapisanih zavez že vse od sprejetja načrta močno šepa. Za leto 2008 je akcijski načrt predvideval, da bo za energetsko prenovo stavb namenjenih 28 milijonov evrov državnega in evropskega denarja. Porabljenih je bilo le nekaj več kot 10 milijonov. Nič bolje ni bilo lani, saj je bilo od predvidenih skoraj 40 milijonov porabljenih le približno 16 milijonov evrov, od tega le 3 milijoni sredstev iz evropskih skladov, čeprav jih je bilo na voljo kar 20 milijonov evrov.
Pospešitev izvajanja energetske sanacije javnih zgradb je država navedla kot enega izmed ukrepov drugega paketa protikriznih ukrepov, pa je trajalo vse leto, da je bil objavljen prvi večji razpis, za bolnišnice. Mednje naj bi v prihodnjih letih razdelili skoraj 53 milijonov evrov. Podobni, že napovedani razpisi za prenovo domov za ostarele in srednjih šol še kar čakajo na objavo. In to zaradi banalnih razlogov, kakršen je potreba po sklenitvi sporazumov med ministrstvi o prenosu nalog in sredstev. Pa je na primer za vsaj 20 srednjih šol, ki bi na leto skupaj lahko prihranile milijon evrov, vsa potrebna dokumentacija že pripravljena.
Pozitivnih učinkov izboljševanja energetske učinkovitosti je veliko, eden pa si zasluži posebno obravnavo - zmanjševanje energetske revščine. To je izraz, s katerim se v Sloveniji do zdaj nismo pretirano ukvarjali, čeprav smo med državami, v katerih je ta težava precej očitna. Energetska revščina pomeni, da ima gospodinjstvo težave z zagotavljanjem oziroma ni zmožno zagotoviti primerno toplega stanovanja po primerni ceni. Mojca Vendramin, zaposlena v Službi vlade za podnebne spremembe, je za Urad za makroekonomske analize in razvoj nedavno izdelala študijo o energetski revščini v Sloveniji. Podatki so zgovorni. Najmanj premožnih 10 odstotkov gospodinjstev za stroške energije v stanovanju porabi skoraj petino razpoložljivih sredstev. In ker cene energentov zadnja leta naraščajo hitreje od plač, se ta revščina iz leta v leto samo še povečuje. Že tako je cena zemeljskega plina in kurilnega olja glede na kupno moč prebivalstva med najvišjimi v EU, že tako Slovenci nadpovprečno velik delež dohodka namenjamo za energijo v stanovanjih, dodatno višanje okoljskih dajatev za energente in pričakovana nadaljnja dražitev energije nasploh pa bi bila lahko za najrevnejši del prebivalstva katastrofalna. Dodatno težavo slovenske energetske slike ponazarja podatek, da kar 30 odstotkov prebivalcev Slovenije živi v stanovanjih z vlažnimi stenami, puščajočo streho ali trhlimi okenskimi okvirji. Po podatkih iz držav EU je ta delež večji samo v Bolgariji in na Madžarskem.
Izboljševanje energetske učinkovitosti z izolacijo fasad, zamenjavo oken itd. bi torej lahko veliko ljudem precej olajšalo prebijanje iz meseca v mesec. Vendraminova opozarja, da povprečno slovensko gospodinjstvo zaradi neučinkovite rabe energije na leto »skozi okno« vrže približno 400 evrov. Težava je seveda v tem, da tisti z najnižjimi dohodki nikakor nimajo sredstev, potrebnih za naložbo v energetsko prenovo stavbe. Tu nastopi Eko sklad, ki je letos začel ponujati 100-odstotno subvencijo za socialno šibka gospodinjstva v večstanovanjskih stavbah, s čimer je odpravljena pomembna ovira pri dogovarjanju stanovalcev o skupni investiciji. A to možnost so do zdaj izkoristila le štiri gospodinjstva, prav tako pa Vendraminova poudarja, da bo treba v prihodnje glede na precej žgoč problem energetske revščine povečati nabor ukrepov in obseg spodbud.

Zelena energetika

Fotovoltaika (proizvodnja in montaža sončnih celic) je ena najhitreje rastočih gospodarskih panog v svetu. V Nemčiji je v tej dejavnosti že danes zaposlenih približno 130 tisoč ljudi, do leta 2020 naj bi bila v proizvodnji, projektiranju in montaži sončnih elektrarn v EU zaposlena že 2 milijona ljudi. Tudi v Sloveniji je v panogi opaziti občutno rast, lani kar 400-odstotno. Po projekciji Združenja slovenske fotovoltaične industrije naj bi bilo ob koncu leta 2009 v panogi zaposlenih 1200 ljudi, ustvarila pa naj bi 240 milijonov evrov čistih prihodkov. Že čez dve leti naj bi se obe številki več kot podvojili, do leta 2017 pa naj bi bilo v panogi zaposlenih že skoraj 9 tisoč ljudi, ustvarila pa naj bi skoraj 2 milijardi evrov prihodkov. Zasluge za ta zagon ima predvsem zelo spodbudno naravnana podporna shema za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov energije, ki je bila lani prenovljena, pri čemer pa ne smemo zanemariti izjemnega poslovnega uspeha preboldskega podjetja Bisol, ki se pospešeno širi na tuje trge.
A ima ta zgodba tudi temnejšo plat. Vse več je opozoril, da z radodarnim financiranjem gradnje sončnih elektrarn in drugih naprav, ki izkoriščajo obnovljive vire, z redkimi izjemami financiramo predvsem industrijo v tujini, saj večinoma ves material in končne izdelke uvažamo, v Sloveniji poteka samo končno sestavljanje z nizko dodano vrednostjo. Na to je oktobra opozarjal tudi premier Pahor. Podatki, na katere se je skliceval, pa so taki: leta 2009 je bilo v obnovljive vire energije vloženih 38 milijonov evrov, od tega le za 2,8 milijona evrov domače proizvodnje.
Da je to težava, se strinja tudi Franko Nemac iz zasebne Agencije za prestrukturiranje energetike, eden največjih zagovornikov obnovljivih virov energije pri nas. »Če razmere v zvezi s sončnimi elektrarnami ostanejo takšne, kot so zdaj, potem je najbolje, da obratovalne podpore zanje odpravimo.« A hkrati opozarja, da obstaja tudi drug, pozitivnejši način spoprijemanja s težavo. »V Sloveniji bi morali postaviti zmogljivosti za proizvodnjo sončnih celic. Če je bil Bisol sposoben postaviti proizvodnjo modulov, ne vidim nobene resne ovire, razen neznanja in pomanjkanja zanimanja, da HSE ali Gen energija ne postavita tovarne sončnih celic. Tako nam teh celic ne bi bilo treba kupovati v tujini, celo izvažali bi jih lahko.«
Kar zadeva druge obnovljive vire energije, lahko iz zgodbe o uspehu v Sloveniji omenimo še podjetje Keter Organica, ki se ukvarja s postavitvijo bioplinarn in se prav tako pospešeno širi na tuje trge. To pa je tudi vse. Čeprav je zaradi zagotovljene odkupne cene električne energije iz sončnih elektrarn donosnost tega obnovljivega vira energije najmanjša od vseh, je takšnih investicij največ.
Minilo je še eno leto, ne da bi v Sloveniji postavili eno samo vetrno elektrarno, za kar ima »zasluge« predvsem ministrstvo za okolje, ki je z nepotrebnimi birokratskimi zapleti pregnalo izvajalce del, čeprav so ti že začeli postavljati vetrno elektrarno na Griškem polju pri Senožečah. »Tako, kot je država podelila koncesijo za hidroelektrarne na spodnji Savi, bi morala identificirati primerne lokacije za postavitev vetrnih elektrarn in oddati koncesijo za gradnjo najboljšemu ponudniku,« rešitev vidi Nemac. A po načrtih ne teče niti gradnja hidroelektrarn na spodnji Savi, saj zamuja gradnja akumulacijskega bazena HE Krško. Posavski politiki krivijo okoljsko ministrstvo, je pa stvar nekoliko bolj zapletena, ker bi bilo treba sredstva za gradnjo zagotoviti iz vodnega sklada, ta pa je namenjen predvsem gradnji protipoplavne, ne pa energetske infrastrukture, na kar je letos opozorilo tudi Računsko sodišče. Zatišje prav tako vlada pri gradnji malih hidroelektrarn, saj po Nemčevih besedah ministrstvo zelo nerado podeljuje dovoljenja zanje.
Posebna zgodba, če govorimo o obnovljivih virih, je les. Slovenija je druga najbolj gozdnata država v EU in ima na tem področju strateško prednost, a jo strahotno slabo izkorišča. Letni posek lesa je zadnja leta manjši od 50 odstotkov letnega prirasta (nacionalni gozdni program iz leta 2007 predvideva 75-odstotni posek), delež lesne industrije v BDP (zdaj 2,4 odstotka) pa se iz leta v leto zmanjšuje. Lesnopredelovalnih podjetij je vse manj, najpomembnejši lesni izvozni artikel Slovenije je neobdelana hlodovina. Poleg tega les vse prepogosto vidimo zgolj kot obnovljiv vir energije, namesto da bi v energetske namene porabili le ostanke iz proizvodnje lesenih izdelkov in lesne odpadke. V Službi vlade za podnebne spremembe so nedavno pripravili program trajnostnega razvoja vrednostne verige lesa, katerega namen je do leta 2050 zagotoviti posek celotnega letnega prirasta, hkrati pa na novo zagnati lesnopredelovalno industrijo in ji zagotoviti visoko dodano vrednost.

Nadgradnja distribucije

Ker uvajanje večje količine obnovljivih virov energije, kot sta sončna in vetrna, v elektroenergetsko omrežje pomeni precej slabšo stabilnost oskrbe z električno energijo, bodo na tem področju potrebne dodatne velike naložbe. Razvoj tako imenovanega pametnega omrežja naj bi obojim, dobaviteljem in porabnikom energije, omogočal veliko natančnejše spremljanje trenutne porabe in zato hitrejše odzivanje na morebitne spremembe. Pri porabniku gre za to, da se bolje zaveda »potratnosti« svojih električnih naprav, saj ga pametni števec na to neprestano opominja, to pa po vseh do zdaj opravljenih pilotnih raziskavah vodi v zmanjšanje porabe elektrike, podobno kot kazalnik porabe goriva v avtomobilu po navadi spodbuja k varčnejši vožnji. Hkrati lahko distributer prek pametnega števca veliko bolje nadzoruje porabo, s tem pa tudi bolje prilagaja količino elektrike v omrežju, s čimer zagotavlja večjo stabilnost sistema. A to je le prvi korak. O pravem pametnem omrežju naj bi govorili šele, ko bodo vse naše električne naprave prek brezžične povezave povezane z internetom, kar bi nam omogočalo upravljanje na daljavo, tudi distributerju električne energije. Če se recimo sredi vročega avgustovskega popoldneva poraba energije zaradi množične uporabe klimatskih naprav zelo poveča, se lahko zgodi, da mora distributer dodatno elektriko kupovati na tujih trgih ali pa zagnati rezervne proizvodne zmogljivosti v svojem sistemu. Oboje je precej drago. Pametno omrežje bi mu omogočalo, da na primer v času največje porabe vsem porabnikom za deset minut neopazno izklopi gospodinjske hladilnike, s čimer bi se potreba po energiji in s tem dokupovanju drage elektrike bistveno zmanjšala. A za kaj takega bo treba popolnoma spremeniti filozofijo delovanja sistema in ga na novo zasnovati, za to pa bodo potrebni precejšnji denarni vložki. »Cena celotnega distribucijskega omrežja v Sloveniji naj bi znašala precej več kot 10 milijard evrov. Če ga bo treba zamenjati le nekaj odstotkov, se stroški lahko hitro dvignejo na več milijard,« opozarja dr. Rafael Mihalič, predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani. Kot ključne ovire za razvoj pametnih omrežij navaja nesposobnost odločevalcev, odsotnost podpore politike in nemotiviranost za spremembe. »Poskušajte na distribucijski ravni spremeniti nekaj, kar že ''50 let dobro dela''. Obilo veselja in sreče pri tem,« je ciničen. Prav tako opozarja, da razvoj pametnih omrežij še ni končan in standardi še niso določeni, »odločitev za smer, ki se kasneje izkaže za slepo ulico, pa je lahko zelo draga«.
Kljub temu se pri pametnih omrežjih stvari v Sloveniji le premikajo. Sistemski operater distribucijskega omrežja (SODO) mora še letos pripraviti nacionalni program za pametna omrežja. Elektro Slovenije (ELES), ki je sistemski operater prenosnega omrežja, se poigrava z zamislijo o izrabi tehnologije pametnih omrežij za že omenjeno izravnavo razlik med načrtovanim in dejanskim odvzemom elektrike iz prenosnega omrežja. Če bodo raziskave pokazale tehnično in ekonomsko upravičenost naložbe, se bodo letos lotili kakšnega pilotnega projekta. V Elektru Ljubljana pa so nekaj manjših pilotnih projektov že izpeljali. Na območju Žirov so na primer pri končnih odjemalcih elektrike namestili nekaj več kot 6 tisoč pametnih števcev, ki uporabnikom z dostopom do spleta omogočajo neprestano spremljanje porabe na 15 minut natančno. Po namestitvi števcev so ugotovili zmanjšanje porabe elektrike za približno 5 odstotkov, vendar si ne upajo trditi, da je to zgolj posledica zamenjave števcev, saj bi lahko na porabo vplivala tudi gospodarska kriza in nakup varčnejših gospodinjskih aparatov ter varčnih sijalk.
Hkrati z večjim nadzorom nad porabo bodo morala »resnično« pametna omrežja omogočiti shranjevanje energije pri uporabnikih. Ko se bo razmahnila uporaba električnih avtomobilov, bo veliko ljudi razpolagalo s precejšnjo baterijsko kapaciteto. Distributer se bo lahko glede na količino elektrike v sistemu odločil, ali bo avtomobilske baterije izkoristil za hranjenje energije, torej za polnjenje električnih avtomobilov, če bo energije preveč, če je bo primanjkovalo, pa si jo bo iz istih baterij lahko spet »sposodil«. Prav shranjevanje električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, ki se ne ozirajo na dejansko porabo, je eden največjih izzivov. Zadostno količino električnih avtomobilov za kaj takega pa je vsaj še kakih 20 do 30 let iluzorno pričakovati. Ena od ponujenih možnosti je shranjevanje energije v obliki vodika, a je tudi ta zamisel pri nas za zdaj na ravni načrtovanja pilotnih projektov. Najobetavnejša je zato na kratki rok gradnja črpalnih hidroelektrarn; te so za zdaj edini stroškovno učinkovit način shranjevanja energije. Črpalna hidroelektrarna v času majhne porabe in poceni elektrike porablja energijo za črpanje vode v rezervoar na hribu, v času velike porabe in s tem drage elektrike pa to vodo spusti po hribu v turbine in tako proizvaja elektriko. Prvo tako napravo, za zdaj edino v Sloveniji, so predlani odprli v Soški dolini, v bližini Kanala. ČHE Avče vodo črpa v rezervoar s prostornino 2,2 milijona kubičnih metrov nekaj sto metrov više na Kanalskem vrhu, nato pa jo, ko je treba, spušča v turbine v dolini po 700-metrski dovodni cevi. V načrtu je še ena črpalna elektrarna, ČHE Kozjak v bližini Maribora, vendar se krajevna civilna iniciativa gradnji upira zaradi po njenem neprimerne trase načrtovanega daljnovoda, ki bi elektrarno povezal z omrežjem. Prav umeščanje daljnovodov v prostor je v Sloveniji ena največjih ovir za razvoj in posodobitev elektroenergetskega omrežja, saj je to, kot pravi Mihalič, »zaradi zahtev ekologov, ''ekologov'', naravnost pošastne zbirokratiziranosti postopkov in okoljske birokracije, ki si jemlje malodane božje pravice pri odločanju o ustreznosti objektov glede na okoljske zahteve, ter njene pregovorne neučinkovitosti, začenši z ministrstvom za okolje in prostor, v Sloveniji že sedaj misija nemogoče«. Prav zaradi težav z umeščanjem novega daljnovoda mimo Renč na Goriškem je delovanje ČHE Avče še danes, sistemsko gledano, precej neučinkovito.

Zeleni davki

Hkrati z zamenjavo fosilnih goriv in učinkovitejšo rabo energije je za prehod v nizkoogljično družbo treba prilagoditi tudi davčno zakonodajo v smislu tako imenovane zelene davčne reforme, katere temeljna zamisel je povečevanje obdavčevanja negativnih pojavov v družbi, kot je onesnaževanje, in razbremenitev davkov na področjih, ki veljajo za vrednoto, kot je na primer delo. »Z zelenimi davki je torej mogoče doseči prestrukturiranje davčnih obremenitev in hkrati spodbuditi prestrukturiranje gospodarstva in njegov trajnostni razvoj,« poudarja dr. Sašo Kešeljević z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Sliši se lepo, a nižanje kakršnhikoli davkov je v Sloveniji, kot opozarja tudi Kešeljević, za zdaj zaradi nujnega krpanja proračunske luknje bolj pobožna želja. Tako je na krajši rok veliko verjetneje, da se bomo morali sprijazniti z zvišanjem okoljskih dajatev na energijo, druge davčne obveznosti pa bodo ostale nespremenjene. Novo zvišanje ekoloških prispevkov za energente je za letos že napovedano, nižanje kakršnihkoli davkov ni predvideno.
Prvi resen korak na poti k zeleni davčni reformi smo sicer v Sloveniji naredili že leta 1997, ko smo uvedli takso za onesnaževanje s CO2. »Toda prave zelene davčne reforme nismo nikoli posebej razvijali in še manj povezovali s širšim konceptom zelene proračunske reforme,« meni Kešeljević. Slovenija je po deležu davčnih prilivov iz okoljskih dajatev v vrhu med državami EU. Težava pa je v (ne)namenski porabi teh sredstev. Res se na primer z dodatkom za učinkovito rabo energije, ki je bil uveden z novim energetskim zakonom in ki ga plačujemo vsi končni porabniki električne energije, napaja Eko sklad, ki razdeljuje nepovratna sredstva za vlaganje v energetsko učinkovitost, a teh sredstev - letos na primer približno 19 milijonov evrov - je veliko premalo za resen zagon prestrukturiranja gospodarstva. »To, kar danes počne Eko sklad, je preprosto igra v peskovniku. To je zato, da to imamo. Ne pa zato, da bi zadeve počeli zelo resno,« meni dr. Bogomir Kovač.
Se pa državi v prihodnje obetajo veliko večji prihodki iz naslova izpustov CO2, ki jih bo nujno treba porabiti tam, kjer bodo imeli največ pozitivnih učinkov. Najprej naj bi vlada aprila letos uvedla davek na CO2 pri prodaji naftnih derivatov. To naj sicer ne bi povzročilo dviga cene bencina, saj naj bi se ustrezno znižale trošarine, kljub temu pa bo to nov vir, ki bi ga bilo smiselno porabiti namensko. Še večji prihodki se državi obetajo po letu 2012, ko se bo začelo novo trgovalno obdobje v evropski shemi trgovanja z izpusti toplogrednih plinov. Od leta 2013 naprave v energetiki ne bodo več dobivale brezplačnih emisijskih kuponov, temveč bodo morale prav vse pravice do izpustov kupiti na dražbah. Del kuponov bo morala dokupiti tudi industrija, ki je vključena v trgovalno shemo. Prihodki z dražb kuponov se bodo stekali v proračune držav članic.
Do leta 2020 naj bi po sedanjih projekcijah država iz naslova vseh »davkov« na CO2 lahko računala na letne prihodke v višini vsaj 200 milijonov evrov. Do leta 2040 bi si po najkonservativnejšem scenariju iz tega naslova lahko zagotovila 600 milijonov, po »najhujšem« pa celo več kot 2 milijardi evrov. Kot dodaten vir javnofinančnih prihodkov se pri tem ponuja davek na jedrsko energijo. »Proizvodna cena jedrske energije je fiksna. Če bodo cene CO2 rasle, bo rasla tudi tržna cena elektrike, jedrske elektrarne pa bodo zaradi tega žele ekstradobičke,« pojasnjuje direktor Službe vlade za podnebne spremembe Jernej Stritih. Del teh ekstradobičkov bi z davkom lahko prelili v državni proračun, pri čemer govorimo o zneskih do 180 milijonov evrov na leto leta 2030. »Več ko bo tega denarja, več bomo lahko namenili za znižanje obremenitve dela,« poudarja Stritih. Temu naj bi bil namenjen največji delež zbranih sredstev, v poštev pa naj bi prišli tudi naložbe v energetsko učinkovitost in nizkoogljične tehnologije, vlaganja v raziskave in razvoj ter ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam. Ker so zeleni davki večinoma regresivni in najbolj poslabšajo predvsem položaj tistih z najnižjimi dohodki, je del sredstev od zelenih davkov nujno usmeriti v programe socialne pomoči.

Nova dokumentacija

Slovenijo v bližnji prihodnosti čaka sprejetje dveh ključnih dokumentov, ki bosta definirala našo podnebno-energetsko prihodnost za prihodnjih nekaj desetletij. Prvi je nacionalni energetski program, katerega prednostna področja bodo prav učinkovita raba energije, obnovljivi viri in pametna omrežja. Drugi je že omenjeni zakon o podnebnih spremembah, ki naj bi poskrbel za zakonski okvir dolgoročnih načrtov za prehod v nizkoogljično družbo, katerega ključno določilo je zaveza o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov za 80 odstotkov oziroma na manj kot 2 toni CO2 na prebivalca do leta 2050. Prvi osnutek zakona je bil objavljen junija lani, nedavno pa so v Službi vlade za podnebne spremembe pripravili drugo, nekoliko spremenjeno, na prvi pogled omiljeno, po mnenju pripravljavcev pa predvsem poenostavljeno različico.
Zakon je po prvotnem predlogu predvideval tudi uvedbo nekakšne nacionalne sheme trgovanja z izpusti, in sicer za tiste subjekte, ki niso vključeni v evropsko shemo trgovanja. Država naj bi jim določila ogljični proračun, torej letno količino dovoljenih izpustov, od njihove uspešnosti pri zmanjševanju izpustov pa bi bilo odvisno, ali bi morali za izpolnitev obveznosti na koncu leta pravice do izpustov dokupiti ali pa bi jih, zaradi preseganja zastavljenih ciljev, lahko celo prodali. Te določbe so iz novega osnutka zakona zaradi številnih kritik odstranili, tako da naj bi bili ogljični proračuni določeni le za posamezna ministrstva, ta pa bodo morala nato s svojimi ukrepi, politikami in predpisi poskrbeti za zmanjševanje izpustov v panogah, za katere so pristojna.
V Gospodarski zbornici Slovenije so do zakona izjemno kritični, saj se gospodarstvo boji novih zavez in obremenitev. Po njihovem področje, ki ga zakon ureja, obravnava že več zakonov, strategij in okoljskih programov, katerih uresničevanje pa je v praksi šibko, zato dvomijo, da je nov zakon o podnebnih spremembah sploh potreben. »Poudarjamo, da je v veljavi okoli 500 okoljskih predpisov, ki jih mora gospodarstvo obvladovati. Slovenska zakonodaja je nemalokrat zahtevnejša kot v drugih državah članicah. Mnogi predpisi med seboj niso usklajeni, to pa gospodarstvu povzroča velike težave in stroške. Gospodarstvo je z izvajanjem tako številnih veljavnih zavez preobremenjeno, zato dodatnih zavez in obremenitev ne prenese več.« Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da bo industrija zakon o podnebnih spremembah sprejela z odprtimi rokami, je med pomisleki vendarle nekaj tehtnih. Vsi okoljski strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da je slovenska okoljska zakonodaja dobra, da pa močno šepa izvajanje. Operativnih programov, akcijskih načrtov in strategij je že zdaj malo morje, pa se vsi izvajajo precej polovičarsko. Prav tako zakon ne vsebuje nikakršnih kazenskih določb za kršitve sprejetih zavez o zmanjševanju izpustov. Jernej Stritih se brani, da je zakon naravnan predvsem dolgoročno. Pripomogel bo sicer tudi k uresničevanju ciljev zmanjševanja izpustov do leta 2020, najpomembnejši pa je za kasnejše obdobje, za katerega cilji do zdaj niso bili podrobneje določeni. »Ko se bodo načrtovali naslednji ''Šoštanji'', ne bodo mogli spregledati dolgoročnejših podnebnih ciljev. Sedanji načrti, na katerih temelji investicija v TEŠ 6, predvidevajo, da se po letu 2020 podnebni cilji ne bodo več zaostrovali in da bo cena emisijskih kuponov ostala na razmeroma nizki ravni.« Pa je že danes precej jasno, da so ta pričakovanja zgrešena. Kot pravi Stritih, uvajanje trdih zakonskih norm čez noč, v času krize in v trenutnem političnem ozračju, ni realno. »Tudi ni družbenega konsenza, na katerem bi to lahko utemeljili.«

Promet

Zagotavljanje trajnostne prometne infrastrukture je v Sloveniji eden najzahtevnejših projektov. Za avtoceste smo poskrbeli, prinesle pa so nam predvsem čezmerno povečanje izpustov toplogrednih plinov iz prometa. Železnice so bile do zdaj zanemarjane. Za gradnjo avtocest je bil v proračunu vedno zagotovljen poseben vir sredstev, za železnice ta ni bil določen. Posledica tega je, da je bil nacionalni avtocestni program izpolnjen tako rekoč v celoti, železniški pa le približno tretjinsko. Lani se je to vendarle spremenilo, saj na novo sprejeti zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v javno železniško infrastrukturo do leta 2023 določa, da se sredstva, zbrana z davkom na uporabo vozil v cestnem prometu, namensko uporabijo za gradnjo železniške infrastrukture. Samo za prihodnja tri leta je v ta namen skupaj z evropskimi sredstvi predvidena več kot milijarda evrov, že letos pa je bilo za železnice prvič namenjenega več denarja kot za gradnjo avtocest.
Hkrati je treba poskrbeti za trajnostnejši cestni transport. EU naj bi v kratkem sprejela direktivo, ki bo državam članicam omogočala, da v cestnine za tovornjake poleg cene obrabe infrastrukture vključijo še ceno onesnaževanja zraka in obremenjevanja okolja s hrupom. Tudi iz tega naslova zbrana sredstva naj bi po predvidevanjih namenili za posodabljanje železnic.
V medresorskem usklajevanju je prav zdaj sveženj ukrepov za spodbujanje uporabe električnih vozil, ki naj bi vključeval tudi državne subvencije za nakup. Velika odgovornost pri transportu je na ramenih občin, predvsem mestnih, saj si bodo morale prizadevati za vzpostavitev učinkovitejšega javnega prometa in spodbujanje prebivalcev k čim manj pogosti uporabi osebnega avtomobila.
Ker je promet med najdražjimi in najspornejšimi dejavnostmi, če govorimo o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, bodo učinki ukrepov na tem področju verjetno najdlje najmanj vidni, hkrati pa bo zanje najhitreje potrebnega največ denarja. So pa ključni, če se sploh želimo pogovarjati o »zeleni« prihodnosti.

Sredstva, ne cilj

Izraz »zeleni new deal« je po mnenju dr. Saša Kešeljevića nekoliko sporen, saj naj bi v resnici šlo za celovit način lotevanja različnih vprašanj, s katerim bi morali poseči na vse ravni svojega delovanja in bivanja. Na ravni gospodinjstev gre za vprašanje vzorcev vedenja, na ravni podjetij za vprašanja tehnološke posodobitve in večjo energetsko učinkovitost, na ravni države pa za financiranje velikih infrastrukturnih projektov in ustrezne javnofinančne reforme. Dejansko pa »praviloma prevladujejo posamezni in sistemsko nepovezani ukrepi«, kot opaža Kešeljević.
Kljub vsemu se Slovenija počasi vendarle premika v zeleno smer, kakor ji navsezadnje nalaga tudi EU in kakor jo spodbuja OECD, hkrati pa je več kot očitno, da se to zaradi zbirokratiziranosti postopkov in reševanja javnih financ dogaja počasneje, kot bi si želeli. Dr. Bogomir Kovač pri tem opozarja na pomembnost zavedanja, da je ekologija sredstvo, ne pa cilj. »V težave zaidemo, ko se nam ekološka vprašanja nenadoma zazdijo nekaj, kar je treba reševati ciljno. V svojem načinu življenja moramo preprosto sprejeti drugačne premise, ki so v bistvu zeleno usmerjene. Zeleno je sredstvo za dosego nekega cilja. Doseči moramo blaginjo, pravičnejšo porazdelitev bogastva, sestavni del tega pa je tudi, da bomo imeli do sebe in do narave povsem drugačen odnos. Drugače najbrž naša civilizacija tudi ne bo preživela.«