6. 1. 2011 | Mladina 1
Zelena priložnost
Kaj potrebujemo za želeni prehod v zeleno ekonomijo in kako daleč so naše želje od realnosti?
© Damjan Ilić
Ko se je konec leta 2007 začelo nakazovati, da svetovno gospodarstvo drsi v prepad, ko je bila nevarnost podnebnih sprememb že trdno zasidrana v glavah in ko smo že več let ali celo desetletij poslušali opozorila o skorajšnjem pomanjkanju nafte, so posamezni ekonomisti in okoljevarstveniki po svetu že kovali strategijo, ki bi nam omogočala hkratni spopad z vsemi tremi grozečimi težavami. Vse pogostejša so bila opozorila, da nas čaka gospodarska depresija, podobna tisti v ZDA na začetku 30. let prejšnjega stoletja, zato se je bilo logično spomniti, kako so jo Američani takrat premagali. Tedanji predsednik Franklin Roosevelt je gospodarstvo po nasvetu znamenitega ekonomista Johna Maynarda Key-nesa vnovič zagnal z »new dealom«, torej bi tokrat potrebovali »zeleni new deal«. Roosevelt je v sklopu svojega programa državnih naložb med drugim dal zgraditi skoraj milijon kilometrov cest, 120 tisoč mostov in 40 tisoč šol, danes pa je treba nadomestiti čim več »umazanih« virov energije, na novo zasnovati elektroenergetska omrežja, poskrbeti za energetsko učinkovitost na vseh ravneh družbe in zagotoviti možnosti trajnostnega transporta.
Prvi so zamisli prelili na papir v Veliki Britaniji. Skupina vplivnih okoljevarstvenikov in ekonomistov je pripravila dokument A Green New Deal, v katerem je združila vse naštete prednostne naloge in začela pritiskati na vlado, naj se loti uresničevanja. Ni trajalo dolgo, da so to opazili na mednarodni ravni. Zamisel je posvojil Okoljski program Združenih narodov (Unep) in jo poimenoval Globalni zeleni new deal. Ta je temeljil predvsem na ukrepanju skupine 20 najbogatejših in najhitreje rastočih držav G20, ki ustvarijo 90 odstotkov svetovnega BDP in tri četrtine svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Te države bi morale po priporočilu Unepa za zelene projekte med ukrepi za oživitev gospodarstva nameniti odstotek svojega BDP. Načelno so bili vsi za, dejansko pa so priporočila upoštevali le redki. Pravzaprav samo tri od 20 držav - Kitajska, Južna Koreja in Avstralija. Pri tem izstopata predvsem prvi dve, saj sta za zelene projekte namenili kar 3 odstotke BDP. Kitajska več kot 200 milijard, Južna Koreja več kot 35 milijard dolarjev. Kitajska je leta 2009 že prevzela vodilno vlogo pri proizvodnji tehnologije za izkoriščanje obnovljivih virov energije.
Zgodba, ki govori o zeleni ekonomiji, je sicer po besedah ekonomista dr. Bogomirja Kovača razmeroma stara, saj se je v nekaterih evropskih državah pojavila že konec 80. let prejšnjega stoletja. »Temeljni cilj vseh teh politik je, da skušamo z okoljskimi politikami spodbujati prestrukturiranje proizvodnje energije - najprej zaradi pomanjkanja fosilnih goriv, v zadnjem času pa vse bolj zaradi podnebnih sprememb - in energetsko prestrukturiranje gospodarstva, hkrati pa začeti kaznovati onesnaževalce, po tako imenovanem načelu ''onesnaževalec plača'', nosilec načela pa naj bi bili zeleni davki.« Podnebne spremembe so vsekakor ključni dejavnik novega pospeška zelene politike. Kot pravi Kovač, so »na svoja pleča prevzele vse tisto, za kar so si številni prizadevali že prej. In ker je to globalni problem, se je bilo toliko laže pogovarjati globalno.« A če je gospodarska kriza priložnost, je hkrati tudi breme, ki je razmišljanje o trajnostni politiki večinoma potisnilo v drugi plan. »Trenutno ni tako velik problem odnos družbe do narave, kot je odnos družbe do same sebe,« pravi Kovač. Kljub temu vidi priložnost za nekakšen mini slovenski zeleni new deal. Ker pa je prepričan, da so alternativni viri energije, ki so na voljo, bolj usmeritev v prestrukturiranje kot pa resna alternativa sedanjim fosilnim energentom, je po njegovem glavna usmeritev, za katero bi se morali odločiti, optimizacija porabe energije. »Vsi projekti, ki bi šli v smer energetske učinkovitosti, so dobrodošli. Teh projektov pa je lahko zelo veliko. Od industrije do vsakdanje rabe je mogoče postoriti marsikaj. A na tem področju kake zelo sistematične akcije ne izvaja nobena evropska država.« Slovenija ima za kaj takega velike možnosti, saj je majhna, »obvladljiva« država. Po njegovem bi morali za tak program nameniti približno pol milijarde evrov na leto, recimo za obdobje desetih let, pri čemer ima v mislih javna, zasebna in evropska sredstva skupaj. »Projekt energetske obnove ima dva učinka. Predvsem deluje newdealovsko, spodbudi visoke multiplikativne učinke, saj spodbudi industrijo, zlasti srednje velika in mala podjetja. V tehnološkem smislu je lahko zelo zahteven, na primer ko gre za krmiljenje sistemov v stavbah in proizvodnji. Po mojem je to projekt, ki bi ga morali vsekakor izpeljati, s krizo ali brez nje.« Pomembno pa je, da je tak program neodvisen od vsakokratne vlade in da so sredstva dejansko zagotovljena za vsaj deset let, saj lahko le tako zagotovimo, da se bo trg odzval. Kot pravi Kovač, »v negotovem svetu je treba postaviti neke gotove stvari«.
Zamisel o »zelenem zagonu« gospodarstva tudi v Sloveniji ni nova in jo predvsem nevladne organizacije zagovarjajo že nekaj let. Prva jih je v Planu B za Slovenijo leta 2007 zapisala nevladna organizacija Umanotera, a je manjkal konkretnejši predlog izvedbe, poleg tega je bil dokument zasnovan kot odgovor na resolucijo takratne Janševe vlade o nacionalnih razvojnih programih, ne pa kot odgovor na gospodarsko krizo. Zaradi pritiska nevladnih organizacij je tudi v koalicijskem sporazumu zdaj vladajoče koalicije precej omenjanja prehoda v nizkoogljično družbo. Najnazorneje je načelno usmeritev sedanje vlade v zeleni new deal na predlanski proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti nakazal premier Borut Pahor: »Celotno razvojno strategijo moramo preslikati z zeleno tehnologijo. Okoljski element trajnostnega razvoja postaja vse pomembnejši, tudi za samo strukturo konkurenčnosti nacionalnih ekonomij. Gre za vprašanje, ali bomo na lokomotivi razvoja zelenih tehnologij ali pa nas bo v zadnjem vagonu premetavalo zaradi odvisnosti od starih tehnologij in visokih stroškov onesnaževanja okolja. Če nam danes ne bo uspelo vložiti enega evra v napredno zeleno tehnologijo, bomo čez deset let plačali dva, ker bomo delali s staro. Prvo ni lahko, vendar je drugo skoraj pogubno. Danes imamo glede tega še vedno škarje in platno v svojih rokah in kljub majhni zamudi je še vedno čas za velikopotezne odločitve.« Leto zatem se prav veliko ni premaknilo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.