Tanja Fajon: "Zmeraj se najdejo teme, ob katerih se lahko poenotimo, čeprav delujemo v različnih političnih skupinah"

Tanja Fajon, dolgoletna novinarka, zdaj pa poslanka (SD) v evropskem parlamentu, je pripomogla k odpravi vizumov za državljane držav zahodnega Balkana. Zavoljo njene vztrajnosti, pa tudi poglobljenega poznavanja tematike na tem območju, so leta 2009 Srbija, Makedonija, Črna gora in ob izteku lanskega leta še Albanija in Bosna in Hercegovina vstopile v t. i. beli schengen. S Tanjo Fajon smo se pogovarjali o evropski perspektivi zahodnega Balkana, migracijah in priseljevanju v Evropsko unijo, o njenem pogledu na prihodnost unije in drugih temah, povezanih s poslansko funkcijo.

V Tirani so po vas poimenovali kavarno, v Sarajevu pa vam je ameriška univerza podelila častni doktorat. Te časti ste deležni zato, ker ste kot poročevalka evropskega parlamenta za vizumsko liberalizacijo prispevali k odpravi vizumov za državljane obeh držav, ki lahko zdaj, pod določenimi pogoji, svobodneje potujejo v države Evropske unije. Kakšna je bila pravzaprav vaša vloga v tem procesu?

Poročevalec za neki dosje v evropskem parlamentu usmerja razpravo, oblikuje predloge, jih zagovarja, se pogaja in od njega je v veliki meri odvisno, kako hitro bo poročilo sprejeto in kako prepričljiva bo tudi njegova podpora. Kot poslanka iz Slovenije v pristojnem odboru za državljanske svoboščine, notranje zadeve in pravosodje sem dobila mandat poročevalke o pripravi poročila o pripravljenosti teh držav za odpravo vizumov pri vstopanju njihovih državljanov v Evropsko unijo. S pomočjo poročevalk v senci, ki so bile same ženske in iz različnih političnih skupin v parlamentu, smo najprej dobili podporo poslancev za odpravo vizumov za državljane Srbije, Makedonije in Črne gore. Nato pa še za BiH in Albanijo. To delo je zahtevalo mnogo pogajanj med poslanskimi skupinami, saj mnogi poslanci niso podrobneje seznanjeni z dejanskimi razmerami na Balkanu in odločitve pogosto sprejemajo s predsodki. To velja tudi za odpravo vizumov.

Pomisleki o tem, ali so te države zrele, da se odpravijo vizumi za njihove državljane, ki bi radi na območje Evropske unije, so bili torej precejšnji?

Ko je lani evropska komisija prišla na dan s predlogom za odpravo vizumov, jih je bilo manj in postopki so stekli hitreje. Kar precej težav pa smo imeli z največjo politično skupino v evropskem parlamentu, Evropsko ljudsko stranko, saj je bilo tudi kar nekaj konservativnih vlad zadržanih do odprave vizumov. Še posebej za BiH in Albanijo. Tej zadržanosti je botroval tudi val azilantov, ki so prihajali v države Evropske unije iz Srbije, Makedonije in Črne gore, saj so si očitno ljudje zelo preprosto razlagali pravico za potovanje brez vizuma in so številni hoteli kar ostati v Evropi. Zato smo morali v državah jugozahodnega Balkana zahtevati dosledno izpolnjevanje zavez in ukrepov, ki so omogočili potovanje njihovih državljanov brez vizumov. BiH in Albanija pa sta si pred ukinitvijo vizumov še dodatno prizadevali obveščati ljudi o tem, kakšne so prednosti in katere omejitve veljajo, če se odločijo za potovanje v katero izmed držav Evropske unije.

Ampak strahovi, da se bo povečalo število t. i. lažnih azilantov iz teh držav, niso bili namišljeni.

Ne, vendar je šlo za prehodno obdobje. V začetku lanskega leta smo bili priče organiziranim mrežam, predvsem iz Srbije in Makedonije, ki so prodajale ljudem enosmerne karte v države EU ter jim obljubljale dobre možnosti za zaposlitev in celo nekaj denarja. Ker iz tega ni bilo nič, so si poskušali ljudje pridobiti politični azil v kateri izmed držav EU, vendar so se morali vrniti domov. Takšen val »azilantov« se je pojavil nato še po lanskih poletnih počitnicah, zatem pa so se razmere umirile. Še zmeraj pa so zahteve za azil iz teh držav, čeprav so denimo v Belgiji našteli nekega dne dvesto prosilcev za azil iz držav jugozahodnega Balkana, zanemarljive v primerjavi s prosilci, ki prihajajo od drugod.

V tistem delu Evrope je za zdaj le Kosovo nekakšna »črna luknja«.

Kosovo ni še niti na začetku procesa za odpravo vizumov, saj so šele pred kratkim dobili lastno policijo, niso pripravljeni na izdajanje biometričnih potnih listov in še kar precej pogojev morajo izpolniti, da bi lahko odpravili vizume tudi za državljane te države. Večkrat sem bila tam in se pogovarjala s kosovskimi ministri o tem, saj menim, da ta »črna luknja« ne sme biti dolgo na zemljevidu Balkana. Sedanje stanje ni dobro, kajti zdaj bo vse več ljudi s Kosova hotelo pridobiti albanski potni list, nekateri tudi srbskega, kar pelje ne le v nezakonito pridobivanje dokumentov, ampak tudi v nezakonito odseljevanje. Toda odprava vizumov za Kosovo zahteva vsaj dve do tri leta priprav.

Hkrati, ko je Evropska unija odpravila vizum za ti dve državi, je tudi sklenila, da jih lahko ponovno uvede. Za koga naj bi to veljalo?

To je nov mehanizem, ki ga je evropska komisija uvedla ob odpravi vizumov za BiH in Albanijo. Če bi namreč prišlo do večjih zlorab belega schengna in če bi se katera izmed članic Evropske unije znašla v kritični situaciji zaradi navala azilantov iz ene ali več držav na njeno območje, bi lahko ponovno uveljavili vizume za te države.

Za mlade zunaj EU je potovanje v Evropo brez vizuma sicer pomembno, vendar jih bolj zanima vstop njihovih držav v Evropsko unijo, kar bi jih morda razbremenilo strahov preteklosti.

S poslanskim kolegom Zoranom Thalerjem sva pred kratkim povabila v Portorož na »mini vrh Balkana« mlade, obetavne politike, ki so že aktivni v svojih državah. Govorili smo o prihodnosti življenja na Balkanu brez bremen preteklosti. Ideja je bila precej ambiciozna. Ko pa smo zadnji dan posveta naredili nekakšno simulacijo razprave o razmerah na Balkanu in njegovi prihodnosti, smo videli, da so tudi med mladimi še globoko zakoreninjeni spori iz preteklosti in minilo bo še precej časa, da bodo lahko razmišljali o zdravem sobivanju držav in narodov v tem delu Evrope. So pa vsi proevropsko usmerjeni, kar ni zanemarljivo.

Evropski politiki, večina njih, sicer optimistično govori, da je mesto držav iz jugovzhodne Evrope v Evropski uniji. Si EU širitev lahko privošči?

Res je širitev na Bolgarijo in Romunijo prinesla precej težav v EU, saj za vstop v unijo, zlasti zaradi razvejane korupcije in organiziranega kriminala, nista bili dovolj pripravljeni. Tudi zato se zdaj zahteva od članic doslednejše izpolnjevanje pogojev in standardov za vstop. Morda je res čutiti nekakšno širitveno utrujenost, čeprav se temu izrazu najraje izogibam, vendar bosta Hrvaška in za njo Islandija zagotovo postali članici. K integraciji je treba spodbujati tudi druge države jugozahodne Evrope, kajti če izgubijo evropsko perspektivo, se lahko v prihodnje na tem območju soočimo z velikimi krizami. Če mi kdo pripoveduje, da je cena za vstop teh držav v EU visoka, mu namreč zmorem zelo argumentirano odgovoriti, da je njihova izključenost iz EU lahko še mnogo dražja za Evropo.

Tako kot na vprašanje širitve so tudi pogledi na krizo, s katero so sooča Evropa, različni. Po čem se sedanja politična levica razlikuje od konservativcev v evropskem parlamentu?

Socialna pravičnost je tisto, za kar si socialnodemokratske oziroma socialistične stranke prizadevajo po vsej Evropi. Enake možnosti za vse, mlade in stare, ne glede na spol, versko pripadnost, raso, enake priložnosti za zaposlitve, spodbujanje izobraževanja. Svet se spreminja, to prinaša negotovost, strah. Ljudje iščejo enostavne odgovore na kompleksna vprašanja. Najti moramo nov model sobivanja. Vsi morajo imeti dostojne razmere za življenje, mladim mora biti zagotovljena pot do izobrazbe in dela, starejšim pa varno življenje.

Ker v parlamentarni skupini Evropskih socialistov (PES) predsedujete odboru za migracije in integracije, nas zanima, katero pot bi morale ubrati evropske države, da bi priseljenci postali integrirani del družb, v katerih živijo?

Na ravni Evropske unije nimamo enotne politike glede migracij. Seveda se je treba upreti nezakonitemu priseljevanju in tudi nadzorovati zakonito priseljevanje. Bistveno pa je, da priseljencev ne zapiramo v gete, ampak jim moramo zagotavljati enake možnosti za delo, izobraževanje in bivanje. Pomembno je, da se naučijo jezika okolja, saj bodo le tako sposobni v njem delovati. V EU je tudi kar nekaj instrumentov za pomoč ljudem, ki so ostali brez dela ali pa so jih prizadele naravne nesreče. Pomembna so sredstva kohezivnih skladov, ki imajo poleg razvojne tudi pomembno socialno prvino. V zdajšnji razpravi o novi finančni perspektivi se nekatere, predvsem bogatejše članice zavzemajo za krčenje teh sredstev. Narobe, saj bi to udarilo manj razvite članice in še poglobilo razvojne razlike v EU. Pa tudi pospešilo nenadzorovane migracijske tokove. V teh razpravah se sicer kaže vsa pestrost evropske gospodarske, socialne in kulturne raznolikosti, vendar smo doslej v okviru Evropske unije zmeraj našli ustrezno, čeravno ne vedno za vse zadovoljujočo rešitev, ki je prispevala k večji integraciji.

V teh razpravah se kot poslanka evropskega parlamenta, ki jo je izvolilo slovensko volilno telo, soočate z dvojno naravo mandata. Čigave interese zastopate?

Morda ni najbolj primerno, kar bom povedala, vendar na vsako odločitev gledam najprej skozi interes Slovenije in šele nato skozi interes politične skupine, ki ji pripadam v parlamentu. S takšnim ravnanjem ne tvegam nelojalnosti do politične skupine, saj zmeraj izhajam iz interesa ljudi doma. Z njimi sem v stiku prek različnih oblik delovanja, ki mi ga omogoča poslanska funkcija, in še zlasti skozi razvejano mrežo civilnodružbenih pobud.

To sprašujem zato, ker smo v zadnjem času lahko prebirali in slišali kar precej kritik na račun EU, predvsem pa njene zunanje službe, ker ni uvrstila slovenskih kandidatov na veleposlaniška mesta v nekaterih državah Balkana.

Slovenija je pokazala pretirano razočaranje, ker ni dobila v prvem krogu pričakovanih veleposlaniških mest v evropski diplomaciji. Sama sodim, da ni potrebe po dramatiziranju, saj imamo lahko svoje predstavnike na drugih ravneh evropske zunanje službe, ki so vsebinsko pomembnejše kot samo veleposlaniško mesto. In smo jih tudi dobili. V Sloveniji bi morali več razmišljati o tem, kako integrirati čim več naših sposobnih v vse institucije Evropske unije, pa ne le v tiste službe, ki so v javnosti najbolj prepoznavne, ampak v sistem sam. Po drugi strani pa ne znamo, ali pa nočemo, doma izkoristiti znanja in izkušenj, ki so si jih pridobili ljudje v evropskih ustanovah. Opažam, da prihaja tu in tam do nepotrebnih konfliktov med ljudmi, zaposlenimi v Bruslju in v Ljubljani, ki pa niso pogojeni z zdravo tekmovalnostjo, ampak nevoščljivostjo.

Je EU potemtakem naddržavna ali pogodbena zveza držav? Zdi se namreč, da je unija na razpotju.

Lahko se zgodi marsikaj, vendar zagotovo ne njen razpad. Pa vendarle bo morala ostati pogodbena zveza članic, z enakimi pravicami in koristmi za vse članice. Zdaj, v krizi, se je spet pokazala dominantna vloga Nemčije in Francije v EU, kar se je dogajalo že v preteklosti. Nisem prepričana, da je to vedno pravi odgovor za rešitve. In ko govorimo o še večji integraciji EU, si tega ne predstavljam tako, da bi članice izgubljale svojo identiteto in možnost prostovoljnega odločanja o svoji usodi. Same se odločajo o vstopu v schengensko območje, v evroobmočje in v prihodnje se lahko tudi zgodi, da bo val interesnih povezav med nekaterimi članicami, vendar bo v globalnem smislu EU ostala takšna, kot je. To omogoča tudi njeno nadaljnjo širitev.

Verjetno se strinjate, da obstaja v Evropski uniji demokratični primanjkljaj, se pravi neskladje med delovanjem njenih institucij in nadzorom javnosti nad njimi. Kako je videti ta problem z novinarske in zdaj s poslanske pozicije?

Vseskozi obstaja ta problem in povzroča nezaupanje med ljudmi do evropskih institucij, ki so za njih predaleč. Z nekakšnim nezaupanjem gledajo na vse, kar prihaja iz Bruslja tudi zato, ker politiki na nacionalni politični sceni pogosto okrivijo za svoje težave institucije Evropske unije. Povrh tega pa je komuniciranje Bruslja z javnostjo preveč zapleteno, direktive birokratske in včasih tudi nerazumne. Ljudem ne znamo na preprost način razložiti, kakšen je njihov pomen. To je treba spremeniti in čim bolj neposredno in enostavno povedati ljudem, zakaj so odločitve Bruslja potrebne in dobre. Le tako se bo krepilo zaupanje do evropskih institucij. To velja še posebej v času krize, negotovosti in strahu med ljudmi v Evropi pred tem, kako bodo živeli, kaj jim bo prinesel jutri.

Nacionalne javnosti pravzaprav dobivajo o delovanju evropskih institucij le »prečiščene« informacije, iz zakulisja o sprejemanju odločitev pa bore malo.

Tu leti kritika na medije. Kot bivša novinarka se strinjam, da mediji, v zadnjem času tudi v Sloveniji, kar precej prispevajo k negativni podobi EU med ljudmi. Sama kot poslanka pogosto naletim na ovire pri poročanju javnosti o kakšni stvari. Največkrat mediji niso zainteresirani za to, kar počnemo evropski poslanci. Se pa hitro razpišejo denimo o plačah. Kar zmrazi me, ko me kdo cinično vpraša, kaj pa sploh počnete v Bruslju. Potem pa, čeprav je za Slovenijo pomembno, navadno »nima časa« za moje delo v parlamentu, kjer se ob tem, kar sem že povedala, ukvarjam tudi s človekovimi pravicami, zaščito zasebnosti, ko gre za vprašanje interneta, s prometom in mediji. Kako prebiti to nezainteresiranost medijev za delo v institucijah EU in pogledati na slovenske razmere s širšega, vsaj evropskega, vidika, se mi zdi zelo pomembno vprašanje, če se nočemo ograditi v svoj vrtiček. Treba je pogledati čez plot države.

Pogosto lahko v strokovni literaturi o kritikah poročanja iz Bruslja preberemo, da se tam novinarji navadijo na udobno življenje. Vsak dan se odpravijo na »rendez-vous de midi«, se pravi na tiskovno konferenco v parlament in v druge organe EU, poberejo gradivo in ga povzamejo za domače medije.

V Bruslju ni lagodnega življenja za novinarje. So izjemno zaposleni. Tudi tiste, ki pridejo tja malce manj ambiciozni, poplava informacij potegne v vrtinec. Tudi na konkurenco med novinarskimi hišami ne smete pozabiti. Ob opoldanskem middayu novinarje zasipajo z informacijami od jutra do večera in ni zmeraj lahko med njimi izločiti tisto, ki je zanimiva in potrebna za tvojo domačo javnost. Skrbi pa me, ker kar nekaj uredništev zaradi finančne krize zapira svoje pisarne v Bruslju. Zato je v zadnjem letu za tretjino manj akreditiranih novinarjev v Bruslju. Takšno ravnanje zbuja skrb, saj bo nastal še večji razkorak med EU in nacionalnimi javnostmi, to pa tudi ne prispeva k zmanjšanju demokratičnega primanjkljaja.

Smo v Sloveniji dovolj kakovostno informirani o dogajanju v Bruslju?

Bojim se, da ne. Vem pa, da so možnosti za pridobitev informacij v Bruslju izjemne in od zainteresiranosti domačih medijev in njihovih urednikov je odvisno, kako bodo te možnosti izkoristili. Decembra smo v evropskem parlamentu odprli posebno avdio-vizualno stran, ki omogoča televizijam in radiem brezplačno presneti v računalnik vse, kar se dogaja v parlamentu. Pri tem sem pomagala. Organizirali smo srečanje z uredniki vseh evropskih televizij, da bi izboljšali medsebojno komunikacijo. Sama se trudim po najboljših močeh seznanjati medije o tem, kar počnem kot poslanka. Pred kratkim smo v pogovoru z novinarji ugotovili, da sporočil za javnost nihče ne bere. Tako so mi rekli. Bi torej morala namesto tega napisati zgodbo? To pa ni več moja dolžnost in odgovornost.

So pa za pisanje zgodb nekateri hoteli zaposliti kar novinarje v evropski administraciji.

O tem so razpravljali v Komisiji EU v povezavi z delovanjem Europe by Satellite. Sama temu zelo nasprotujem, kajti delovanje vseh institucij EU mora biti na očeh kritične novinarske javnosti in plačani novinarji v EU bi naredili medvedjo uslugo naši verodostojnosti. Premalo so izkoriščene tudi možnosti, ki jih ponuja internet, ta v prihodnje zagotovo postaja pomembno sredstvo za zmanjšanje demokratičnega primanjkljaja v EU in za participacijo javnosti v odločanju. Znotraj parlamenta je vrsta različnih neformalnih skupin, ki se povezujejo s predstavniki različnih organizacij civilne družbe, kar omogoča parlamentu, da se vse bolj odpira navzven in deluje demokratično transparentno.

V tem kontekstu je zanimivo vprašanje, kako sodelujete, če sploh, med seboj slovenski poslanci, ki pripadate različnim političnim blokom. Vlada tudi med vami takšna neznosnost razhajanj kot na slovenski politični sceni?

Seveda nismo vsi enakega mnenja ob mnogih stvareh. Normalno. Se pa zmeraj najdejo teme, ob katerih se lahko poenotimo, čeprav delujemo v različnih političnih skupinah. Še zdaleč pa med nami ni tako hudih razhajanj, kot jih vidimo na slovenski politični sceni, kajti tudi možnosti za konflikte je, ker se ukvarjamo z evropskimi temami, manj. Ne srečujemo se ravno pogosto. Vsak izmed nas je član dveh odborov. Moški del ekipe je ves v zunanjepolitičnem odboru in težko govorim o odnosih med njimi. Sama v odborih, kjer sem, praktično nimam veliko stikov s svojo kolegico in kolegi iz Slovenije.