Naš človek v Vatikanu

»Imam vtis, kot da neka mora leži na tej lepi deželi,« je konec decembra na predavanju o svojih pogledih na Slovenijo v Kranju dejal kardinal Franc Rode. »Ozračje razpuščenosti, dezorientacija, poplitvenost, vulgarnost, tudi hudobija. Problem je moralno stanje.« Katoliški tednik Družina je poročal, da je Rode v Kranju še pripomnil, da je Gabrova šola pokvarila slovensko mladino in da so slovenski mediji brez pravega okusa, na najnižji stopnji vulgarnosti. »Kot da smo vsi sprti med seboj. Vsak večer v poročilih zveš, da je kdo obtožen. To je stanje splošnega obtoževanja. Skoraj ni človeka, ki mu ne bi česa očitali. Pa zavist in zamerljivost - kot da smo vsi sprti med seboj!« V Kranju je diagnozo slovenske družbe Rode postavljal še kot prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, nekaj dni kasneje, 4. januarja, pa je Benedikt XVI. sprejel njegov odstop in namesto njega na vatikanski ministrski položaj postavil brazilskega nadškofa Joãa Bráza de Avizo.
Rode je bil prefekt sedem let. »Odhajam z bojnega polja v generalštab,« je leta 2004 pogumno dejal ob papeškem pozivu. A sedem let kasneje, na že omenjenem predavanju, so bili spomini na njegovo imenovanje bolj grenki. Poziv pokojnega papeža naj bi ga »v srce zabolel«. »V tistem času si nisem upal sam sprehoditi po Ljubljani, imel sem vtis, da sem zavržen, da sem preklet. In ne vem, če se ne bi kaj zgodilo, če bi šel sam po Ljubljani. Takrat sem doživel Župančičev verz: 'Do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin, kako te ljubim globoko, domovina.' Zaradi globoke ljubezni do škofije, globoke ljubezni do mojih dragih duhovnikov in vernikov mi je bilo težko oditi iz Ljubljane - tudi zato, ker sem dosti pretrpel.«
A v Rimu se Rodetu ni godilo slabo. Dobil je tisto, kar je pogrešal v Ljubljani. Dobil je občutek pomembnosti, slovesnosti, oblačil se je v glamurozna oblačila, povsod so ga sprejeli z najvišjimi častmi, ni prebival več v ljubljanski provinci, pač pa v domnevno kulturnem in intelektualnem središču sveta - na papeškem dvoru. Ko je pred skoraj dvema letoma na praznik sv. Benedikta vodil poseben verski obred v Montpellieru, so ga odeli v rdečo obleko z večmetrsko vlečko, ki sta jo za njim nosila dva ministranta. Ko je kot kardinal obiskal Čile, ga je pričakala množica navdušenih otrok z belo-rumeno opravo, on pa jih je prijazno pozdravljal in se jim nasmihal. Rode je bil v Vatikanu zelo blizu papežu, rimskemu škofu, nasledniku sv. Petra, domnevno največji svetovni moralni avtoriteti.

Trdo jedro

Sedem let njegovega ministrovanja sta zaznamovala dva dogodka. Prva je apostolska vizitacija ženskih redovnic v ZDA. Rode je bil prepričan, da so se redovnice na drugi strani luže odločile za pot, »ki vodi izven cerkve«, torej pot, ki naj bi bila preveč svobodomiselna za tradicionalistično rimsko kurijo. Razlog naj bi bil predvsem velik upad števila redovnic, pojav sekularizma in, to je Rode posebej poudaril, v anglosaškem svetu domnevno preveč razširjen feminizem. Zato je odredil poseben nadzor in ponekod, v nekaterih redovih, ta poteza Vatikana ni bila sprejeta z največjim navdušenjem. Sam proces vizitacije naj bi bil končan še leta 2011.
Sociolog religije dr. Marjan Smrke je nedavno v Mladini o tem Rodetovem nadzoru dejal, da si kardinal tudi v Vatikanu želi prilagoditi svet neživljenjskim načelom. Enako je počel v času, ko je bil ljubljanski nadškof. »To jasno kaže njegova vizitacija ženskih redov v ZDA. Namesto da bi pozdravil njihovo življenjsko rahljanje pravil, jim deli ukore. Pri tem vzbuja burne odzive med katoličani samimi. Očitno konfliktni odnosi s Slovenci niso bili izraz neutemeljenega odpora dela Slovencev do RKC, ampak odziv na njegov iritirajoči program in slog. Ob branju ameriške revije National Catholic Reporter vidimo, da se številni ameriški katoličani ne morejo načuditi temu, da so člani iste cerkve kot Rode. Štejejo ga za predstavnika monarhističnega, tradicionalističnega ali celo protikoncilskega katolištva.«
Ameriški National Catholic Reporter je v teh dneh poročal, da je Rodetov naslednik manj dogmatičen, četudi ne zelo progresiven nadškof. Blizu naj bi mu bila laična gibanja, še posebej italijansko gibanje Focolare, ki se zavzema za ekumenizem, ne samo s katoliki, pač pa tudi s predstavniki drugih ver. Gibanje podpira tudi dialog z ateisti, ki Rodetu niso najbolj ljubi. Novi prefekt je v intervjuju za omenjeni časnik priznal, da ne pozna dobro situacije v ZDA, da pa se, kadarkoli višja instanca poskuša nadzirati tisto pod njo, vedno pojavi vprašanje zaupanja. »Sam želim ustvariti zaupanje, vanj zelo verjamem. Preseči moramo poglede, da drug drugega vidimo kot sovražnika.« Tega zaupanja Rode ni znal ustvariti. Ne takrat, ko je bil ljubljanski nadškof, in ne zdaj, ko je opravljal službo v Vatikanu.
Drugi dogodek Rodetovega pontifikata je povezan s pedofilskimi škandali, konkretneje z redom Kristusovih legionarjev. Njihov ustanovitelj Marcial Maciel Degollado je bil obtožen pedofilije, imel je tudi otroke, njegove seksualne škandale pa je Vatikan uradno obsodil. Rode je pri razkrivanju dvojnega življenja ustanovitelja reda odigral nenavadno vlogo. Bil je namreč prijatelj tega mehiškega duhovnika, ameriški mediji pa so poročali, da so Kristusovi legionarji svoj vpliv v vatikanski kuriji kupovali z darili, ki so jih pošiljali kardinalom, domnevno tudi Francu Rodetu. Ta je sam obiskal red in ga označil za »božje delo«, pa četudi so se takrat že javno pojavljale informacije o skriti naravi ustanovitelja. Za Rodeta je bila ta katoliška skupnost nekaj zelo lepega, prihodnost cerkve. »To so fantje, ki so popolnoma predani, imajo izjemni dinamizem, apostolsko gorečnost, voljo iti v svet in oznanjati Kristusa, širiti božje kraljestvo in ... svet odgovarja,« je dejal leta 2006 za Družino. Rode je bil kasneje član skupine, ki je formalna obsodila ustanovitelja reda, vendar je do tega prišlo šele pet let po njegovi smrti.
Rode je pedofilske škandale večkrat neprepričljivo obsodil. Bolj od njih samih je kritiziral medije, ki o tem poročajo. Po Rodetovem mnenju, tako je dejal aprila za zagrebški Večernji list, je gonja okoli pedofilije v duhovniških vrstah presegla meje dobrega okusa, saj naj bi bila statistično nepomemben pojav. Če bi imel Rode prav, če bi šlo res za statistično zanemarljiv pojav, potem na Irskem, v tej državi, branilki katolištva, posebna vladna preiskava ne bi ugotovila tisoče zlorab otrok v različnih institucijah, v ZDA pa do sedaj ne bi bilo preiskanih več kot 11.000 primerov pedofilije. Avstralski pravnik Geoffrey Robertson, ki je predlagal, da bi papeža zaradi prikrivanja primerov pedofilije obtožili pred mednarodnim sodiščem za človekove pravice, je v svoji knjigi zapisal, da je po nekaterih ocenah z zlorabami otrok v katoliški cerkvi povezanih celo devet odstotkov duhovnikov ...
Seveda je težko trditi, da je papež sprejel Rodetov odstop zaradi njegovega fundamentalizma, Rode mu je namreč v skladu s katoliškim redom po dopolnitvi 75. leta sam ponudil odstop, a kardinalovi dogmatski pogledi na cerkvene zadeve in njegovo zanemarjenje problemov s pedofilijo gotovo niso pripomogli k ugledu cerkve.

V boj za duše

Rode se v Slovenijo še ne vrača. Vsaj še nekaj časa ga ne bo v grad Goričane, kjer naj bi mu zgradili rezidenco. Ostaja še član drugih dikasterijev in nekaterih institucij znotraj Vatikana. »Če Bog da, kot rečemo Slovenci in pri tem pišemo besedo Bog z veliko, ostanem torej v Rimu še pet let,« je Družini povedal pred enim letom.
Sicer pa, kaj pa bi sploh počel tukaj? Bi pisal spomine? Od zadaj, skrito, poveljeval Slovenski škofovski konferenci? Njegovi pogledi na Slovenijo se niso spremenili. Še vedno so takšni, kot so bili v brezjanskih pridigah. Po njegovem mnenju je Slovenija razdeljena, preoblečeni komunisti sovražijo vero in šola vzgaja praznega človeka. Pred pol leta, pri maši za domovino v Vatikanu, je Rode dejal, da je največji izziv Slovenije, kako ohraniti pristno slovensko istovetnost, ki naj bi jo ogrozil komunizem, po novem pa jo najeda še sekularizem. Prosto po Rodetu so glavni problemi Slovenije pomanjkanje vrednot, zavestno in sistematično odrivanje kristjanov in cerkve na rob družbe, antiklerikalizem v sredstvih družbenega obveščanja, šola brez verske vzgoje, laicizem in boljševistična miselnost slovenskega pravosodja.
V že omenjenem decembrskem predavanju v Kranju je Rode znova omenil, da so največji problem Slovenije vzgoja, šola in učitelji. Kaj je narobe s slovensko šolo, vseskozi govorijo tudi drugi predstavniki RKC v Sloveniji. Temeljna napaka naj bi bila v tem, da se na šolah ne poučuje verski predmet, narejen po zamisli največje verske skupnosti. Teolog Ivan Štuhec je pred letom dni na simpoziju o verskem pouku opisal rešitev za slovensko šolo in posledično za vso družbo. »Dosedanja praksa tega predmeta v šolah (torej predmeta verstva in etika op. p.), vedno večje neznanje in nerazgledanost slovenskega mladega rodu na področju duhovnih ved, naraščajoča agresivnost v šolah, negativne posledice permisivne vzgoje v družinah in šoli, množično podleganje mladih alkoholu in mamilom, številni samomori med mladimi, ogroženost učiteljskega poklica, njegova popolna feminizacija so posledice šolske politike.« Rode in Štuhec sta torej prepričana, da pred moralnim in še kakšnim drugim propadom slovensko družbo lahko reši s katoliškim naukom prepojen šolski predmet o verstvih. Zakaj je takšna argumentacija le popreproščena demagogija, se zelo dobro vidi na primeru Irske, kjer je večina šol v lasti katoliške cerkve, pa je država vseeno v globoki moralni, gospodarski, politični in še kakšni drugi krizi.
Tovrstno razmišljanje je sicer glavni problem Štuheca, Rodeta in še kakšnega predstavnika katoliške cerkve. Katoliški nauk, moralne vrednote in vera, ki iz njega izhaja, niso povezani z vsebino in politiko, ki jo vodijo papeška država in njeni predstavniki. Vera ni enaka instituciji, ki si je vzela pravico, da interpretira in širi sporočila evangelija. Rode morda govori o duhovni prenovi in ljubezni do bližnjega, vendar je ostro obravnaval tiste, ki so opustili dogmatsko vzvišenost cerkvenih pravil in se poskušali približati ljudem. Rode pridiga o pravičnosti, milosti in pogumu, ki bi ga moral imeti vsak katolik, vendar presvetli kardinal sam ni imel toliko poguma, da bi jasno obsodil pedofilske škandale, pa četudi sta bila vanje vpletena njemu ljubi katoliški red in njegov ustanovitelj. Rode vseskozi govori o ljubezni do domovine, a sam to domovino vidi kot razcepljeno, moralno zlomljeno, kot deželo, kjer še vedno vladajo komunisti. Če bi imel Rode domovino resnično rad, ji ne bi dajal takšne diagnoze, realnost je vendarle drugačna, kot jo vidi kardinal. Morda pa Rode v svojem opisu Slovenije bolj preganja strahove v svoji glavi kot pa tiste, ki skačejo po zemlji.
»Človek, ki pri 20 letih ni malo levo usmerjen, ni mlad. Človek, ki je pri 50 letih levo usmerjen, ni inteligenten. No, jaz upam, da sem bil mlad in da sem danes inteligenten,«, se je Rode pošalil septembra v pogovoru za tretji program Radia Slovenije. Kdo ve, če ima prav. Ko je bil mlad, je govoril, da je bila nekoč slovenska cerkev preveč bogata in da jo je uboštvo popeljalo bližje k evangeliju, kristjani pa naj bi bili proletarci socializma. Danes, ko je star, pa govori o tem, da je slovenski narod razdeljen in da človeški rod brez prave vere drsi v neizbežni prepad. V neizbežni propad drsi verska institucija, ki na vodilne položaje postavlja ljudi, ki živijo odmaknjeni od vernikov, od sveta, ki ga interpretirajo, in od nauka, ki ga širijo.
Dolga je Rodetova vlečka.