13. 1. 2011 | Mladina 2
Pogled iz grmovja
Poročilo iz Džube. O tem, zakaj vojne ta teden ne bo. In o tem, zakaj vojna med Sudanom in Južnim Sudanom lahko izbruhne.
Gneča pred vstopom na volišče
© Erik Valenčič
Čakalnice na letališčih so praviloma polne ljudi, ki imajo vsak svojo zgodbo in namen potovati kamorkoli že, vendar sta tokrat v Kairu na vkrcanje v letalo za Sudan čakali le dve vrsti potnikov. Eni so bili temnopolti prebivalci Južnega Sudana, ki so leteli domov, da bi bili tam navzoči v zgodovinskem trenutku, to je na referendumu o neodvisnosti, drugi pa smo bili »bledoliki« novinarji, ki smo jim sledili v Džubo, bodočo prestolnico najnovejše države na svetu. Skupini se nista mešali med seboj. Novinarji smo bili natlačeni v svojem kotu. Starejši kolegi so pomembno kimali drug drugemu in se predstavljali samo z imenom in medijsko hišo, za katero delajo. »Carlos, El Pais,« je rekel Španec. »Cristoph, Le Monde,« je odgovoril Francoz. Takoj so prešli k bistvu. »Torej vojna bo ali ne bo?« so se zbadali in od sebe dajali le toliko informacij, da dejansko niso pomagali drug drugemu, ampak so zgolj vzdrževali neko raven cehovske solidarnosti.
Veliko se govori o vojni v Južnem Sudanu in po vsej verjetnosti bo res izbruhnila. Referendum je predvsem simboličen, izid je jasen že vnaprej in sam po sebi ne bo vodil v nasilje. To bo prišlo kasneje, v prihodnjih mesecih, ko bo treba določiti mejo s Sudanom, pri čemer je najspornejša z nafto bogata pokrajina Abjej. Treba bo tudi sprejeti nove sporazume o delitvi oziroma prodaji nafte. Tri četrtine zalog tega bogastva, ki ga ima zdaj na razpolago celoten Sudan, bodo po novem ostale v Južnem Sudanu. Napetosti glede tega že naraščajo, saj si po sedanjem dogovoru Kartum in Džuba delita nafto, torej dobiček od nje, toda Džuba že nekaj mesecev glasno obtožuje osrednjo oblast, da jemlje več tekočega zlata, kot ji ga pripada.
A velika je tudi verjetnost izbruha državljanske vojne. Čeprav Južnemu Sudanu dejansko vlada le ena politična struja SPLM (Osvobodilno gibanje sudanskih ljudi), znotraj nje poteka boj za prevlado in nekateri veljaki in gospodarji vojne že nekaj časa ustanavljajo svoje paramilice, ki delujejo pod krinko redne vojske SPLA (Osvobodilna vojska sudanskih ljudi). Toda ta utegne hitro razpasti, če bo državo zajela zmeda.
To so okvirni scenariji, ki sem jih premleval s Siegfriedom, Dominikom, Petrom in Timom. Vsi so svobodni novinarji, fotoreporterji, lovci na zgodbe in brezmejni avanturisti, pritepeni v Afriko iz ZDA in Evrope. Siegfried, denimo, s katerim taborim v enem od kampov, je pred leti pustil službo urednika fotografije pri agenciji Agence France-Presse in se preselil v Kenijo, od tam pa potuje po širši regiji srednje Afrike. S svojim delom zasluži dovolj za bivanje v sicer dokaj dragem Nairobiju. Tim, ki je najstarejši med nami, je sicer osebni fotograf hollywoodskega igralca Georgea Clooneyja, ki ameriško javnost opozarja na težave v Sudanu in je sedaj tudi v Džubi. Kar se tiče mojih novih prijateljev, imajo vsi enak način življenja. Živijo v grmovju. »We are living in the bush,« kot pravijo temu. Grmovje je prispodoba za divjino, pragozd in savano.
»V bistvu vojna lahko izbruhne kjerkoli,« sta razlagala Peter in Siegfried. »Ljudje mislijo, da gre le za nafto, toda to ni vsa resnica. Voda je tudi zelo pomemben dejavnik. Vsako leto v tem času arabski nomadi s severa prečkajo Abjej na poti v Južni Sudan skupaj s svojo živino. Tu bo po novem meja in Južni Sudanci jim že sedaj ne dovolijo vstopa, zato taborijo severno od mesta Abjej, vsi besni in oboroženi. V mestu ne boš videl niti ene puške, ampak ko greš v grmovje nekaj kilometrov stran, vidiš skrite ljudi z ogromno orožja, nomade in južno od njih vojake SPLA. Za zdaj vsi v glavnem čakajo, čeprav manjši spopadi že potekajo.«
Prav v soboto je izbruhnil eden od takšnih spopadov; ubiti so bili štirje, zajetih pa 40 »upornikov«, je poročal južnosudanski časopis The Citizen. »SPLA jih je hotela razkazati ljudem na ulični paradi po Džubi, vendar so se častniki premislili, ker je tu preveč tujih novinarjev, zato so jih z letališča takoj prepeljali v zapor,« je pojasnil Siegfried. »Ne pozabi na plemensko politiko v Abjeju,« je dodal Tim. »To bo zapletlo pogajanja o tem, komu pripada pokrajina. Južni Sudan trdi, da njemu, ker so tam južnosudanska plemena, in Kartum govori tako rekoč isto. Možni so medplemenski spopadi. Ti so v preteklosti že potekali, vendar bo zdaj drugače, zdaj bo tu meja in ti incidenti bodo lahko obravnavani kot čezmejni napadi. To je lahko povod za odkrito vojno med državama.«
Dominik je pred mesecem obiskal severovzhod Južnega Sudana, kjer kitajska podjetja v okolici mesta Rank črpajo nafto. »Mislim, da Južni Sudanci računajo na napad na to območje,« je razlagal. »Tam imajo tankovsko brigado, 99 novih tankov. Lani so somalski pirati zajeli ukrajinsko ladjo s tanki in čez čas je prišlo na dan, da so bili ti namenjeni v Kenijo in da jih kenijska vlada kupuje kot posrednik za SPLA,« je pojasnjeval. »Razmere tukaj so kot sod smodnika in res bom presenečen, če v enem letu ne bo eksplodiralo,« je pripomnil Tim. »V Južnem Sudanu imaš toliko notranjih in zunanjih dejavnikov, da se bo nekaj zgodilo. Vsak bo hotel imeti svoj kos, nafto, vodo, rudna bogastva, zaradi tega bodo nastale težave. Če bo razpadel še SPLM, bo tu morija.«
Tudi The Citizen se je v članku Ali bo neodvisni Južni Sudan kot Somalija? posvetil temu vprašanju: »To se bo zgodilo, če se bomo v Sudanu zatekli k staremu načinu reševanja stvari, torej k vojaškim udarom. Ko voditelji tako prevzamejo oblast, zanemarijo želje državljanov, ker ti nimajo več nobene besede. Demokracija mora biti edini način menjave oblasti, če naj se izognemo somalizaciji naše nastajajoče države.« Gre za javno opozorilo sedanjim voditeljem. V nekem drugem članku o pomenu dobrega vladanja je The Citizen celo predlagal, naj bi vlada po razglasitvi neodvisnosti takoj razpisala splošne volitve, vendar so to bržkone le naivne želje.
Ta država ni pripravljena na vodenje same sebe. Birokracija je obupna celo po merilih najbolj nerazvitih držav. Novinarji smo morali pridobiti tri različna dovoljenja na treh različnih uradih na treh različnih lokacijah v Džubi. Povsod je vladala popolna zmeda. »Pridite jutri ob osmih zjutraj,« so nam rekli na enem od uradov. Prišli smo in čakali do treh popoldan, ko so se le prikazali pristojni uradniki. »Oprostite, ampak bili smo na kosilu,« je dejal njihov šef. »Bodite potrpežljivi, skušamo se organizirati!« Potem je prišel ven z enim obrazcem in nagovoril 50 novinarjev: »Imamo samo ta obrazec, zato ga morate vzeti in ga fotokopirati vsak zase. Ne najdemo ključa sobe s fotokopirnim strojem.« In smo šli in se vrnili, a zaman. »Uradnika, ki mora podpisati vaše kartice, zdaj ni tukaj. Pridite jutri ob osmih zjutraj.« Na drugem uradu je človek, ki bi moral podpisati neke papirje za nas, takisto zamujal, ko pa je prišel, ni imel ključa svoje pisarne, vendar ni hotel podpisati, kar bi moral, v sosednji, začuda odprti pisarni. »Podpisujem samo v svoji,« je skomigal z rameni. Eden od novinarjev mi je razlagal, da mu neki uradnik ni hotel pritisniti žiga na akreditacijski list, ker ni bilo elektrike. »Oprostite, ampak kakšno zvezo ima elektrika s tem žigom, ki ga držite v roki?« je protestiral novinar. »Ko ni elektrike, ne delamo.«
Ko nam je po štirih dnevih izgubljanja živcev, denarja in časa uspelo pridobiti vse potrebno, smo lahko spet le čakali. Večina vladnih ljudi, pristojnih za referendum, ki bo trajal ves teden do nedelje, se je odpravila v svoje domače kraje. Tam naj bi vladni uradniki oddali glasove in še dodatno pozivali ljudi k udeležbi na glasovanju. Čakali smo v kampu Afax, v katerem v glavnem živijo ameriški novinarji in predstavniki nevladnih organizacij. Američani, kamorkoli pridejo, postavijo svojo »zeleno cono« in tudi v Južnem Sudanu njihov kamp spominja na dobro varovano utrdbo. Da sploh prideš noter, moraš pri policistih pri vhodu pustiti svoj dokument. A bar je imeniten, okrogel šank je pod veliko slamnato streho in manjše mize so urejeno razporejene okoli njega. Za eno od njih smo žulili pivo Siegfried, Tim, Dominik, jaz in pa Margarita, bolgarska antropologinja in popotnica. Veliko piva.
Zjutraj je v našem šotoru začel zvoniti telefon. Zvonil je znova in znova. Čez čas je v šotor pomolil glavo neki Robert in kričal na Tima: »Jezus, Tim! Čakamo te že eno uro! Referendum se je že začel, moramo na volišča!« Za nami je bila naporna noč in Tim je prespal uro, ko bi se moral sestati s Clooneyjem. Nemudoma je odhitel. Čez nekaj minut se je mimo zapeljal džip s Clooneyjem, Tim je sedel za voznikom. Clooney res ni bil videti zadovoljen. S Siegfriedom naju je ošinil s pogledom, videl, da sva v podobnem stanju kot njegov fotograf, in najbrž seštel ena plus ena, a se je le pripravil do tega, da nama je bežno pomahal, potem pa so vsi skupaj izginili v oblaku prahu.
Začel se je referendum in odšli smo na bližnje volišče. Razpoloženje je bilo čudovito. Bil je skorajda karneval, ljudje so plesali, odeti v pisana oblačila, in nosili zastave Južnega Sudana. Na stotine jih je čakalo v vrstah pred vsakim voliščem. Edini ljudje, ki jih nisem videl glasovati, so bili uniformirani častniki. Tam so stali in skozi sončna očala hladno skenirali dogajanje okrog sebe. Čez čas sem se zapletel v pogovor s profesorjem angleščine Danijelom Mudijem, najstarejšim akademikom na Univerzi v Džubi, kot se je pohvalil. »Ne vemo, kaj se bo zgodilo po referendumu,« je dejal. »Bojimo se novega nasilja. Petnajst let sem bil begunec v Kartumu, do konca državljanske vojne leta 2005. Ogromno naših ljudi je umrlo, več kot 2 milijona. Veliko smo trpeli, da smo prišli do tega, kar se dogaja danes, in sedaj bomo poskušali zgraditi svojo državo, zato smo tudi veseli, čeprav nas je nekoliko strah.« Zaželel sem srečo njegovi državi, a sem se hkrati obregnil ob njeno birokracijo. »Da, to je velik problem,« se je strinjal, »tudi korupcija je velik problem, toda moraš vedeti, da smo bili tu ves čas zatirani, imamo zelo malo izobraženih ljudi in vsi se bomo morali učiti na napakah. Zato nujno potrebujemo pomoč mednarodne skupnosti.«
»Kar se tiče mednarodne pomoči, je ta precej jalova,« mi je zvečer v Afaxu pojasnjeval še en svobodni novinar in antropolog Joshua, ki že dve leti živi v Abjeju. »V tem kampu imaš okrog 400 do 500 Američanov in veliko jih dela za nevladne organizacije. Dejansko so zaprti v Afaxu in se ne morejo prosto gibati po Džubi ali Južnem Sudanu, za vsak najmanjši izhod potrebujejo posebno dovoljenje. Edini Južni Sudanci, ki jih vidijo, so natakarice v tem baru in kakšni ministri. Dejansko bi to delo lahko opravljali v svojih pisarnah v ZDA. In če ne poznajo in ne vidijo razmer na terenu, kako bodo potem pomagali? Teh primerov je ogromno. V Darfurju sem srečal človeka, ki mu Združeni narodi plačujejo ogromno denarja za kulturno izobraževanje v Sudanu, pa tip sploh ne govori ne arabščine ne drugih lokalnih jezikov. Kaj za vraga potem dela? In imaš še ta primer: Združeni narodi so si postavili za cilj, da bodo demobilizirali 90.000 vojakov v Južnem Sudanu. Trdijo, da so jih demobilizirali 451. A v resnici so jih še manj: dvanajst. Le dvanajst. To je največja polomija Združenih narodov. In zakaj je tako? Ker ta načrt sploh ne upošteva dejanskih razmer. Zakaj bi se Južni Sudanci razoroževali, če nad njimi visi grožnja vojne?«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.