Edo Mihevc, arhitekt
Bil je zvest Plečnikovemu odnosu do detajlov, a se mu je uspelo odlepiti od starega mojstra in zadihati zrak sodobnosti. S kisikom modernizma in z železom funkcionalizma mu je uspelo vzpostaviti hemoglobin svoje arhitekture, torej svoj formalni jezik in uspešne praktične rešitve, ki so ga uvrstile med arhitekturne velikane 20. stoletja.
Metalka, 1962/72, Ljubljana
© Miran Kambič
V zraku je vseh petdeset let viselo vprašanje, ali je bil Edo Mihevc politično protežiran arhitekt in ali je bila njegova arhitektura le učinek delovanja družbenopolitičnih sil. Danes, s časovne razdalje, se je ideološka koprena predsodkov razblinila in jasen pogled na Mihevčev velikanski arhitekturni opus kaže, da je bil eden najboljših slovenskih modernistov (stavbe v Trstu in Ljubljani), pragmatični funkcionalist (delavska naselja) in graditelj slovenske regionalistične arhitekture (Lucija, Ankaran) ter urbanistični strateg Slovenskega primorja.
Mihevc je takoj po vojni dobil pomembna naročila: že v letih 1947-1950 projektiranje stanovanjskih blokov oziroma Litostrojevega delavskega naselja, kasneje še industrijske šole in dijaškega doma na Litostrojski cesti v Ljubljani ter izdelavo splošnega urbanističnega načrta za Obalo. Povojna mrzlična obnova države in njenih virov ter industrializacija sta ponujali idealno priložnost, pa tudi alibi za uvajanje novosti in za udejanjanje modernih zamisli. »Mihevc je na začetku in v drugi polovici štiridesetih let 20. stoletja veljal za najmodernejšega arhitekta. Tisti, ki je želel študirati arhitekturo v modernem smislu, je šel k Mihevcu,« je na znanstvenem simpoziju o Edu Mihevcu, ki je na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem potekal v organizaciji iniciativnega odbora Mihevc 100, povedal dr. Peter Krečič. Lanski simpozij je napovedal monografijo in pregledno razstavo za letošnji julij ob stoletnici Mihevčevega rojstva. Sporočilo tega simpozija je bilo tudi, da je o Mihevcu do sedaj opravljenih zelo malo raziskav in spisanih malo študij in da vse kaže, da je njegova dediščina nerazumljena. Poleg tega so za vedno izginili nekateri njegovi projekti, na primer Osnovna šola Pinka Tomažiča v Kopru, ki je veljala za eno najkakovostnejših šol. Bila je zasnovana kot paviljon sredi parka s tremi ozelenjenimi atriji, pritličje pa je bilo prosto, »dematerializirano« z lahkotnim prvim nadstropjem, lebdečim na pilotih. Ta šola je veljala za eno doslednejših modernističnih arhitekturnih zasnov po 2. svetovni vojni. Podrli so jo brez pravega premisleka. Koprska Žusterna in s Prešernovo nagrado nagrajeno naselje v Luciji (1969), bar hotela Slon in notranjost Figovca v Ljubljani so izginili ali pa so spremenjeni do neprepoznavnosti. Tudi del arhiva na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo se je po pričanju raziskovalk od leta 1999 do leta 2006 zmanjšal za kar nekaj deset enot. Tako je Pokrajinski arhiv Koper edini, ki skrbi za Mihevčevo dediščino in je dodatno pridobil del njegove dokumentacije.
Edo Mihevc se je rodil 8. julija 1911 v Trstu kot Eduardo Adolfo Corradini materi Mariji Terezi Corradini in očetu Ignaciju Mihevcu. Leta 1927, ko so se njegovi straši poročili, je prevzel ime Edo Mihevc, z družino se je preselil iz Trsta na Dunaj in z Dunaja v Ljubljano, tu pa je obiskoval gimnazijo in maturiral leta 1931. Diplomiral je leta 1936 iz arhitekture pri Jožetu Plečniku. Že leta 1932 je postal član Komunistične partije Slovenije, bil je nosilec partizanske spomenice 1941, komandant Gubčeve brigade, komandant višje oficirske šole za obveščevalce, načelnik glavnega štaba operacijskih oddelkov in član vrhovnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije. Po osvoboditvi je bil pooblaščenec FLRJ v Trstu za Julijsko krajino in Trst, kasneje šef kabineta ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS. Leta 1946 je bil imenovan za izrednega profesorja, predaval je predmet stanovanjske in industrijske zgradbe na Oddelku za arhitekturo, takrat še znotraj Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Hkrati s profesuro je vodil svoj koprski arhitekturni biro, gradil in urbanistično uredil slovensko obalo in ob tem izpeljal še približno 160 arhitekturnih projektov po Sloveniji in v Trstu. Njegovo delovno področje je bilo obsežno: urbanizem, industrijske zgradbe, turistični kompleksi, javne in stanovanjske stavbe, notranja arhitektura (interjerji), industrijsko oblikovanje, arhitekturni elementi in javni spomeniki - na primer Grobnica narodnih herojev v Ljubljani ob poslopju skupščine in spomenik padlim partizanom na Črnem Kalu. Postavlja se vprašanje, kako mu je uspelo sprojektirati in tudi nadzorovati gradnjo celotne Obale in ključnih modernističnih stavb v Ljubljani, vse skupaj v kratkem obdobju tridesetih let. Verjetno tudi ob pomoči odličnih asistentov, a njegov opus je zares ogromen. Upokojil se je pri sedemdesetih letih, se preselil v Portorož, a že štiri leta po upokojitvi umrl (1985). Po rodu Tržačan, po
izobrazbi Ljubljančan in do konca razpet med tema dvema mestoma in Slovenskim primorjem.
Mihevc ni veliko pisal, svojih arhitekturnih rešitev ni podkrepil s teoretskimi besedili - edino daljše delo o urbanizmu na Obali je objavil leta 1963 v ugledni italijanski arhitekturni reviji Casabella. Kot da so bile njegov edini pravi rokopis risbe.
Izogibal se je tudi medijem, morda zato, ker bi se lahko vsak njegov javni nastop razumel kot izjavljanje s pozicije moči (politične). Mladi raziskovalec, arhitekt Tomaž Budkovič, ki je letos junija diplomiral z nalogo Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca, pravi, da v njemu dostopnih arhivih ni našel dokazov o Mihevčevi politični protežiranosti. Morda pa jih niti ni iskal, saj mlade generacije ne zanimajo politične razprtije, ampak kakovost opusa. Mihevc je bil predober arhitekt, da bi ga lahko degradirali na raven političnega protežiranca. Budkovič razlaga: »Ker je bila slovenska obala pred drugo svetovno vojno obrobna pokrajina, je bilo gradbeništvo tam slabo razvito in raven obrtnega znanja nizka. Tako je bilo treba, po priključitvi cone B k Jugoslaviji, gradbeno industrijo na novo razviti. Po vojni pa je primanjkovalo tudi strokovnega kadra (arhitektov, gradbenikov). Zaradi tega se je zgodilo, da so posamezni projektanti urejali velika območja. Denimo Stanko Rohrman je urejal Jesenice, Danilo Fürst Bled itn. Mihevčeva vseprisotnost na Obali tako verjetno ni zgolj posledica velike politične podpore, pač pa tega, da je bilo takrat na tem območju malo projektantov, ki bi bili sposobni izpeljati tako zahtevno nalogo. Urejanje Primorja je bilo spričo njegove travmatične preteklosti odgovorna in ugledna naloga, s katero so se mnogi arhitekti ukvarjali, še preden je leta 1959 Mihevc izdelal osnutek regionalnega načrta za slovensko obalo.«
Dr. Peter Krečič se je v svojem predavanju - Stvaritev mediteranske matrice - vprašal: »Kdaj se je začelo Mihevčevo prilagajanje primorskemu značaju? Po politični odločitvi, da cona B pripade Jugoslaviji, je najprej dobil nalogo za izdelavo regionalnega načrta za Primorsko Edvard Ravnikar (1948/49). Vendar se je kmalu zameril oblasti, na hitro so ga umaknili iz projekta, tudi z mesta glavnega načrtovalca in graditelja Nove Gorice, pa tudi iz projektov, povezanih s slovensko obalo. Oblast je nastavila Mihevca, od Ravnikarja pa zahtevala, da celotno dokumentacijo tega območja izroči Mihevcu in njegovim sodelavcem. Glede na opisane okoliščine se postavlja vprašanje, na podlagi katerih in čigavih idej je nastal generalni urbanistični načrt Obale. Na to bodo morale odgovoriti nadaljnje raziskave.«
Dr. Jasna Kralj Pavlovec, ki že več kot deset let proučuje Mihevčev urbanizem, ne dvomi o avtorstvu. Zanimalo jo je, kako na podlagi Mihevčevega urbanističnega načrta odgovoriti na vprašanje: »Ali lahko prostorsko oblikovanje slovenske obale obravnavamo z vidika kritičnega regionalizma ali naj zamisel, oblikovanje in načrtovanje prostorskih rešitev opredelimo kot utopijo? Mihevčevi urbanistični načrti - od regionalnih do mikrourbanističnih - izhajajo iz detajlne in sistematično opravljene morfološke analize naravnih danosti obravnavanega prostora, temeljitega poznavanja prostorskih značilnosti in bivalne kulture istrskega človeka.« Pavlovčeva je prepričana, da je Mihevc natančno načrtoval vse posege v prostor, od krajine do mest, vse izpeljal iz predhodnih analiz in takratnega znanja o identiteti prostora. Našel je rešitev med dvema teoretskima vzporednicama - urbanističnim funkcionalizmom in tradicionalizmom, regionalno značilnost je sprejel, jo po svoje interpretiral in razvil strategijo za ustvarjanje nove tipologije obalnega prostora. Skratka, potreben je bil enoten regionalni načrt za celotno Obalo. Do leta 1958 je bilo narejenih nekaj sekvenčnih rešitev: ureditveni načrt za ankaransko obalo, regionalna zasnova piranskega polotoka (Ravnikar in Sever). A leta 1959 je Mihevc dobil ponudbo za izdelavo načrta slovenske obale - vse od Debelega rtiča do Sečovelj. Nagel razvoj gospodarstva in turizma je narekoval, da je regionalni načrt postal zazidalni načrt. Ta je obravnaval Obalo kot celoto s prometno navezavo na notranjost Istre. V letih 1963-1965 sta nastala dva načrta, ki sta opredeljevala obalno cesto in panoramsko magistralno cesto ter vzporedno z njo začrtano avtocesto do Dragonje in navezavo na istrsko cestno omrežje. Menili so, da bo prometnica med Izolo, Koprom, Piranom in Portorožem preobremenjena, zato sta bili načrtovani rekonstrukcija in posodobitev ceste od Črnega Kala, Kopra, Pirana do mostu na Dragonji ter drugega kraka - od Škofij, Ankarana, Lazareta do Portoroža, Pirana. Obalna cesta je bila predvidena kot štiripasovnica in naj bi potekala po tedanji trasi, predvideni so bili križišča, deteljice in povezave z mestnimi vpadnicami. Poleg urbanistične ureditve je bila Mihevčeva naloga tudi gradnja in urbanizacija Obale. Obalna mesta so dobila svojo funkcijo: Koper pristaniško mesto z razvijajočo se industrijo, Ankaran letovišče, Izola ribiško mesto s pripadajočo industrijo, Piran srednjeveški turistični biser, Portorož mondeno turistično središče z okolico in v njej načrtovanimi turističnimi naselji, Ankaranom, Fieso, Strunjanom, Simonovim zalivom, Lucijo.
Budkovič analizira Mihevčev tako imenovani primorski slog: »Prvi njegov navdih je bilo načelo vrtnega mesta. Vse zazidave - bodisi blokovske ali turistična naselja - so grajene tako, da so prilagojene okolju in drobnemu stavbnemu fondu, ki že obstaja, ter postavljene v zelenje. Projektiral je manjše volumne. Namesto da bi naredil en velik objekt, je program razdelil v več manjših, po načelu osrednjega objekta in manjših nastavitvenih enot okoli njega. Pri tipu posameznih stavb je Mihevc prevzel motive iz avtohtone arhitekture, predvsem beneških mestnih palač. Če natančno pogledamo piransko Benečanko na Tartinijevem trgu, najdemo vse elemente, ki jih imajo Mihevčeve primorske stvaritve: stavbni volumen ima toplo, živo barvo fasade, fasada je členjena z belo obarvanimi okvirji oken in balkoni z belimi balustradami, poudarjen je strešni venec, klasična primorska streha s korci in cokel hiše v obdelanem kamnu.« Ta definicija velja za tako imenovane vile bloke (Semedela, Lucija itn.). A Krečič izhodišče Mihevčevih počitniških hiš opredeljuje drugače: »Leto 1959/60 je bilo prelomno za Mihevca, takrat je sprojektiral tri mala počitniška naselja: Strunjan, Ankaran, Lucija. Za naselje v Luciji je kasneje dobil Prešernovo nagrado. Pri načrtovanju teh naselij se je približal mediteranski kmečki hiši, ki se v gruči hiš, primerno pomanjšana in prilagojena svojemu namenu, vraste v urbanistično zasnovo. Najbolj se je odlikovalo lucijsko naselje, a je bilo med privatizacijo, zaradi posegov novih lastnikov, povsem iznakaženo. Ta njegova naselja so nasprotja njegovim stolpnicam in so doživela odobravanje kritike.«
Zelo pomembno je tudi Mihevčevo delo v Trstu. Izjemnega pomena za arhitekta in za tržaške Slovence in Slovenijo ter Jugoslavijo je bila gradnja Kulturnega doma z gledališčem v Trstu na ulici Petronio. Končan je bil leta 1964, vendar je idejni načrt Mihevc izdelal že leta 1951. Sredstva za gradnjo so zbirali tri leta med Slovenci v Italiji, v Sloveniji in Jugoslaviji, med slovenskimi izseljenci v ZDA in drugod po svetu. Kako so bila sredstva porabljena, je bilo javno razgrnjeno - na primer denar, zbran med Slovenci v Italiji in ZDA, je Odbor za graditev uporabil za nakup vseh lestencev iz muranskega stekla ter izplačal honorarje slovenskim tržaškim umetnikom za njihova dela, vključena v notranjo opremo doma. Za dom so se uporabljali najboljši materiali - naravni kamen (hotaveljčan), tlaki, les in lesene obloge, tkanine, kovinsko pohištvo in svetila. Mihevc se je od vsega začetka odpovedal honorarju in vztrajal kot izvedbeni odgovorni projektant do konca realizacije. Dom so gradili osem let. Pomembno pa je tudi, da se je s podpisom spomenice o soglasju med Italijo in Jugoslavijo v Londonu leta 1954 italijanska vlada obvezala prispevati sredstva za Kulturni dom Slovencev v Petronijevi ulici v Trstu. Dr. Marko Korošic, tržaški arhitekt in raziskovalec Mihevčeve arhitekture ter avtor knjig o Mihevcu, je zapisal: »Gledališče je bilo zgrajeno kot odgovor na nesramno ravnanje italijanske republike ob požganem in nikoli povrnjenem Narodnem domu, eni največjih mojstrovin arhitekta Maksa Fabianija.« Korošic je tudi menil, da si je Mihevc za takratni Trst privoščil predrzen, nekonvencionalen, zanimiv in sodoben načrt za moderno, funkcionalno, monumentalno zgradbo: »Trst je velemesto, ni Kras, in prav v tem je bil Mihevc takrat moderno misleč Slovenec. Slovenci v Trstu so potrebovali novo, moderno, funkcionalno zgradbo.« Tomaž Budkovič je v pogovoru izrazil prepričanje, da je »simbolno izjemno pomemben in programsko kompleksen Kulturni dom v Trstu najpomembnejše Mihevčevo delo«. Drugi arhitekti spet trdijo, da je tržaško gledališče sploh najboljša slovenska modernistična arhitektura. Korošic pravi: »Fasada žarči notranjo ureditev prostorov, vendar je stroga, kljub temu ni obremenjena s simetrijo, z njo je ustvaril klasično modernistično arhitekturo, zato pa je notranjost, predvsem gledališka dvorana, zasnovana po organskem načelu: mehke linije balkona, balkonska ograja, polkrožni izrezi stropa, obloge, različne višine stropa (spuščeni strop, ki vpliva na akustiko), diskretna svetloba, vse to sestavlja školjko, ki nas sprejme vase. Gledališče je bogato opremljeno: Spacalov mozaik, Černigojeva lesena intarzija, Smerdujeve bronaste kljuke, lestenec iz muranskega stekla iz Benetk, izbrani žlahtni materiali, ritmično ponavljanje stebrov, ki so tipični Mihevčevi elementi, z lestenci na vrhu stebrov, parafrazo kapitelov, in mozaiki za oblogo. Izredno kakovosten interier, dobri materiali, do potankosti izdelani detajli, posrečena kombinacija naravne in umetne svetlobe, trakasta osvetlitev in vrhunska izvedba.« V Trstu je Mihevc poleg tega realiziral več stanovanjskih blokov, tudi kompleks vil blokov v elitnem tržaškem predelu na ulici Kjadin (Chiadino). Stanovanjska gradnja je bila sploh Mihevčeva specialnost. Profesor Vladimir Brezar analizira Mihevčevo stanovanjsko arhitekturo v razmerju med funkcionalizmom in regionalizmom. Z litostrojskimi bloki je v času povojne obnove postavil normo za načrtovanje industrijske stanovanjske soseske za delavce. Objekt je postavil v zelenje v človeškem merilu. Glavni razmislek je bil: večja bivalna kuhinja in sobe za počitek (4 x 4 m), to je bil standard. To so bila petdeseta leta, čas zgodb o bivalnih kuhinjah in čas znamenite in referenčne razstave »Stanovanje za naše razmere«, ki je k nam prinesla skandinavski model. Z gradnjo še znamenitejšega Kozolca v Ljubljani leta 1957 pa ni le postavil novih normativov slovenskega modernizma, ampak tudi nov visok standard stanovanj. Kozolec je drzna variacija Le Corbusierovega bloka L'Unité de habitation v Marseillu, ki je postal za slovenske arhitekte neke vrste zgled. Velik dosežek je skeletna gradnja, tlorisi so svobodnejši (elastični tloris) in zagotavljajo udobje stanovanj, še danes sodijo ta stanovanja med boljša. Prerez stavbe pokaže jasno izraženo pritličje z javnim programom, v nadaljevanju so nadstropja s stanovanji, fasada je dvojna - dvoriščna in ulična, objekt je oblečen v kamen, kot tip stavbe je hibrid med stanovanjskim blokom in mestno palačo. To delo pa ni edino, ki priča, da je Mihevc razmišljal v terminih sočasne modernistične arhitekture. Ljubljano je pojmoval kot metropolo in v skladu s tem je gradil tudi poslovne objekte: Impex na Beethovnovi ulici, Metalko, Dom sindikatov na Dalmatinovi ulici ter mali ljubljanski Manhattan - poslovni kompleks Bavarski dvor, ki v svoji urbanistični zasnovi govori o mediteranskem trgu, četudi je Bavarski dvor nastajal postopoma in je stavba Avtotehne podobno kot Metalka, ki je ob svojem nastanku sodila med najvišje ljubljanske stavbe, pomenila tehnološko novost s tako imenovano obešeno fasado iz prefabriciranih aluminijastih plošč. V palači Impex iz leta 1953 je Mihevc uresničil pet točk, pet načel modernistične arhitekture, ki jih je zastavil Le Corbusier, a hkrati mu je uspelo stavbo vključiti v urbani ansambel mestnih ulic, ki sestavlja dominantni vogalni zaključek. V petdesetih letih se je namreč funkcionalizem v Sloveniji in Jugoslaviji uveljavil brez zadržkov, po tem se je naš prostor razlikoval od drugih socialističnih držav. S tem pa je dobil »vstopni vizum« tudi sam modernizem in slovenska arhitektura se je začela s svojimi najboljšimi deli enakovredno uvrščati v sodobni evropski tok, imenovan internacionalni slog. Mihevčeva Kozolec in zgradba Impexa nedvomno sodita vanj, tako lahko Mihevcu pripišemo tudi zasluge za uveljavljanje internacionalnega sloga v slovenskem arhitekturnem prostoru.
Največ pripomb in kritik (poleg Tomosove stolpnice v Kopru) je doživel Mihevčev Portorož, sicer načrtovan kot mondeno turistično mesto. Toda že v šestdesetih letih so se spraševali o pravilnosti te odločitve in danes ni nič drugače. Krečič je na predavanju poudaril: »Koncept je bil oblikovan za določeno kapaciteto turističnih potreb in z odločitvijo, naj se ne gradijo pretirano visoke stavbe, ampak več nižjih objektov. Ti objekti so podrli kompozicijsko uravnoteženost obale tudi z izrazito postavitvijo depandans v globino proti hribu in vrtovom. Kasneje pa je postavil še Casino in to njegovo zadnje obdobje rezko zaključujeta objekta, ki sploh nimata več zveze z mediteransko/primorsko arhitekturo, to sta hotel Metropol in Avditorij.« Predstavniki spomeniškega varstva so oporekali tudi temu, da je posegel v nekdanji portoroški vilski predel z bogatimi mediteranskimi vrtovi in da je avstro-ogrskemu hotelu Palace vzel »alejo« in nekdaj neposreden dostop do plaže. Budkovič ga zagovarja: »Šlo je za to, da je moral izpolniti zahteve in želje investitorjev glede nastanitvenih zmogljivosti. Lahko rečemo, da imamo srečo, da teh zahtev ni reševal z nekaj desetnadstropnimi nebotičniki ali pa z dolgim linearnim hotelom, ampak je zmogljivosti porazdelil tako, da je ustvaril točke - osrednji, večji objekt z nižjimi in manjšimi depandansami, ki jih je potisnil med vile. Moral je iskati kompromisne rešitve in menim, da mu je uspelo.« Mihevc je dal poseben poudarek nasutju obale in rekonstrukciji morskega dna, »plažnim« objektom s promenado, načrtovani so bili paviljoni na koncu pomolov, bazeni in športne površine, ni pozabil na zelene in parkovne površine s sredozemskim rastlinstvom, na pergole in, ja, načrtoval je tudi vodni promet med mesti na obali kot nadomestilo za cestnega, a žal je bilo od veliko načrtovanega bore malo izpeljanega.
Jasna Kralj Pavlovec pravi, da je regionalizem prisoten v Mihevčevem razmišljanju in da je bil deset let pred časom oziroma da je o regionalizmu pisal deset let prej, preden so se s tem začeli ukvarjati evropski teoretiki. Mihevc je združeval tradicionalne oblike bivanja s sodobnimi rešitvami in varoval zelene površine.
Zanj so bili izhodišča in motivi: mediteransko podnebje, lokalni gradbeni materiali, pergole, loggie, terase, škarpe, okna z naoknicami, francoska okna, balustrade, strehe s korci, ometani dimniki. O njegovem odnosu do dediščine in narave priča tudi zapis iz leta 1964: »V bližini Izole se nahaja meter pod morsko gladino stari rimski zaliv. Na obali, prekriti z vinogradi, pa se najdejo ostanki rimskega mesta z mozaiki in drugimi arheološkimi ostalinami/izkopaninami. To izredno odkritje je treba ohraniti. Stari zaliv zadostuje vsem navtičnim zahtevam in naj bi se dvignil nad nivo morske površine. V parku naj bi vsak obiskovalec užival v lepotah mozaika in izkopanin. Na ta način bi bilo ustvarjeno atraktivno jedro novemu turističnemu centru, ki bi bil naseljen na hribu.« Od načrtovanega so napravili cesto proti morju, postavljeni so bili objekti - hotel z depandanso, restavracijo in kompleks turističnih apartmajskih hišic v zelenju. Arheološka najdišča Haliaetuma so bila zasuta zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, menda tudi zaradi nenatančnega izkopavanja in predvsem zaradi nezainteresiranosti posameznikov, občine in države, da bi ta načrtovani arheološki park vzdrževali.
Mihevc je bil inovator zlasti na tehničnem področju; uporaba železobetonskega skeleta stavb in razvijanje inovativnih konstrukcij sta bila njegova prednost in tudi v urbanizmu je raziskoval ter kombiniral urbanistični funkcionalizem z novimi teoretskimi smernicami, ga cepil na tradicionalizem in zgodovinsko preizkušene prostorske rešitve. Torej je bil eklektik? Teoretiki menijo, da lahko govorimo o Mihevčevem avtorskem arhitekturnem jeziku, ki je črpal elemente in zakonitosti iz modernizma in kritičnega regionalizma, pa tudi iz kulturne dediščine, tradicionalnih lokalnih identitet in mediteranske mentalitete.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.