Brez zgodovinskega spomina

Te dni se je na razrušeni Haiti vrnil Jean-Claude Duvalier, tja ga ni bilo petindvajset let. Vrnil se je, »da bi pomagal svoji državi«, ki si še ni opomogla od potresa, politične, ekonomske, zdravstvene in še kakšne krize. A Duvalier ni kdorkoli, bil je predsednik, pravzaprav diktator Haitija. V času njegovega petnajstletnega režima so se dogajala sistematična mučenja, posilstva, zunajsodne usmrtitve. Za svoje zločine (še) ni odgovarjal, ne on, ne njegov oče, ki je Haitiju vladal pred njim. Duvalier se je vrnil iz Francije, kamor je prebežal po prevratu, in pričakalo ga je nekaj navdušenih privržencev (kasneje pa tudi policija in tožilstvo), češ, morda pa bo ravno »Baby Doc« tisti, ki bo vzpostavil red na Haitiju. Nekoč ga je že. S silo in zločini.
Za politični spomin veljajo drugačna pravila kot za zgodovinski. Na območju bivše Jugoslavije je še vedno razširjen mit o Titu kot o velikem pravičnem vodji, pa četudi njegova vladavina ni bila demokratična. V Rusiji slavijo Lenina, Berlusconi omenja Mussolinija, Duvalier je še enkrat poskusil na Haitiju. Obujanje nekdanjih časov in tedanjih voditeljev pove več o sedanjosti kot o minulosti. Zamazani spomin konstruira preteklost, kakršna nikoli ni obstajala, ravno zato, ker sedanjost ni takšna, da bi bili ljudje z njo zadovoljni. Politiki pa to nezadovoljstvo spretno izkoriščajo.
»Zgodovinski spomin je običajno zelo kratek, omeji pa se na tiste stvari, ki so bile 'prej' boljše kot 'sedaj', na ostale stranpoti 'prejšnjega' pa se ob tem običajno pozablja. Iz tega nato rastejo nostalgični spomini na stare čase,« o zgodovini in političnih prepričanjih pravi zgodovinar dr. Aleš Gabrič iz Inštituta za novejšo zgodovino. »Toda večina tistih, ki pravijo, da je bilo v starih časih pred modernizacijo življenje bistveno bolj družabno, ljudje bolj prijateljski in bolj zagreti za medsebojno pomoč, se niti približno ni pripravljena odpovedati pritiklinam sodobnosti, ki so te spremembe povzročile (televizorju, avtomobilu, telefonu, domačim hišnim pripomočkom itd.)«. Nostalgični pogled na nekdanji jugoslovanski režim ne pomeni, da si ljudje želijo spet enopartijski režim, obvezno služenje vojaščine, oster nadzor nad sredstvi informiranja, slabo založene trgovine, »temveč se ta pogled omejuje na socialno urejeno družbo, ko je koncu delovnega meseca obvezno sledila plača, ko si je lahko tudi socialno šibkejša družina privoščila počitnice v sindikalnem počitniškem aranžmaju in ko direktorji niso prebivali v gradovih, delavci pa v prostorih, nevrednih moderne dobe«. Človeški spomin je selektiven, preteklost pa se slika boljša, kot je resnično bila.

Horuk v stare čase

Podoben proces se danes dogaja v Sloveniji. V deželo se ni vrnil noben diktator, a vedno več volivcev je prepričanih, da bi bilo bolje, če bi Slovenijo spet vodil Janez Janša. Politik, ki ga tožilstvo preganja zaradi sumov koruptivnih dejanj in ki je zaradi avtokratskega načina vladanja pred dobrima dvema letoma izgubil na volitvah, v tem času pa svojega sloga vodenja politike in retorike ni spremenil. Kot da bi večina ljudi pozabila, kaj se je dogajalo v času njegove vlade.
Kakšen je vtis, ki ga ponujajo dnevna poročila? Koalicija drsi iz krize v krizo, povečuje se brezposelnost, rastejo cene hrane, pokvarjene elite prekupčujejo z lastniškimi deleži, prihaja zadnje poglavje tranzicije, večina ljudi pa je nemočnih, odrinjenih, preslišanih. Predznak politične sedanjosti je katastrofalen. Decembrska javnomnenjska raziskava Politbarometra je razkrila, da nikoli do sedaj - v zadnjih 14 letih, odkar obstaja raziskava -, ni bilo toliko vprašanih nezadovoljnih s stanjem demokracije. Decembra je kar 86 % vseh vprašanih menilo, da je z demokracijo v Sloveniji nekaj narobe. Odpor do institucij političnega sistema se kaže tudi drugje. Ljudje ne zaupajo političnim strankam, državnemu zboru, vladi, predsedniku vlade, pa tudi cerkvi in sindikatom. »To in vrsta drugih kazalcev, ki govorijo o odnosu volilnega telesa do osrednjih institucij demokratičnega sistema, predstavlja resno opozorilo vsem institucijam političnega sistema in nosilcem političnih vlog v državi, še posebej osrednjim državnim organom, strankam in civilni družbi,« so zapisali raziskovalci v komentarju raziskave. »Nezadovoljstvo je očitno dokončno zavozlanje kompleksa politike v glavah ljudi,« rezultate raziskave komentira oče Politbarometra, dr. Niko Toš. »A opozarjam na neki navidezni absurd. Kljub vsemu je velik del ljudi še vedno zadovoljen z materialnimi razmerami. Ljudje v času krize, ne seveda vsi, a dobra polovica njih, še vedno dojema, da je njihov položaj z materialnimi razmerami ugoden.« Nezadovoljstvo s politiko se lahko kaže na dva načina. Ali s popolno politično abstinenco in zavračanjem vsakršne politike in političnega, kar je za mlado populacijo dobro pokazala analiza Mladina 2010, ali pa z rastjo politične podpore tistih, ki ne vladajo, ki niso odgovorni za stanje v državi, ki sedijo v opoziciji in pomenijo alternativo.
Različne ankete javnega mnenja že nekaj mesecev kažejo trend rasti Janševe SDS in padanja Pahorjeve SD. Vodilni stranki sta bili še pred meseci skoraj enako močni, januarski Delo Stik pa je SDS nameril 26,7-odstotno podporo, SD pa samo 10,4-odstotno. Levi koalicijski trojček (SD, LDS in Zares) ima skupaj samo dobrih 19 odstotkov glasov. »Časopisne ankete sicer zadnje čase kažejo opazna nihanja, deloma je to odraz stanja, a zdaj se počasi že kaže strukturni premik, ki ga doslej različne raziskave niso kazale. Doslej se je vedno prej ali slej pogojno levi blok ujel ali prekrival z desnim, levi del je imel celo majceno prednost, a tokrat je prvič drugače,« pravi Toš. Če se je zgodil pravi strukturni premik, se bo pokazalo čez nekaj mesecev, ko se bodo javnomnenjska nihanja in eksperimentalna prehajanja volivcev umirila, a za zdaj kaže, da ima SDS prepričljivo podporo. In to sama. Brez drugih strank, ki jih po vzoru zmagovite Koalicije Slovenija SDS spet kliče pod svoje okrilje.
Dr. Vlado Miheljak pravi, da za velike spremembe ni dovolj ena meritev, vseeno pa je prisoten trend padanja podpore vladni strani. »Da bi lahko rekli, da so se razmerja v družbi resno spremenila, se mora zgoditi vsaj dvoje volitev, ki volilno telo nagnejo v eno smer. Volilna Slovenija je razdeljena na tri, ne vedno enake dele. Na pogojno levega in desnega in na vrednostno nestabilno opredeljene volivce, ki glede na trenutno ponudbo volijo ali eno ali drugo stran. In v času krize je očitno bolj privlačen Janša.« Podobno, kot se danes dogaja v Sloveniji, se je dogajalo pred zadnjimi volitvami na Madžarskem. Volivci so bili razočarani nad socialisti, ti so izgubili politično zaupanje in na oblast se je povzpela skrajna politika, ki sosednjo državo vodi stran od demokracije. »To, kar so bili socialisti na Madžarskem, pri nas predstavlja vladni levi trojček. In na drugi strani imamo tudi pri nas skrajne populiste, ki obljubljajo lahkotne stvari,« pravi Miheljak. »Del tega, kar obljubljajo, lahko tudi realizirajo, okoli procedur niso malenkosti. Janševa vlada je postavljala svoje kadre, sprejemala zakone, ne glede na to, kar so pravili drugi. Slovenska vladna levica je izgubila pakt s sindikati, izgubila je pakt z mediji in posledično tudi pakt s svojimi generičnimi volivci, tistimi, ki so po svoji vrednostni orientaciji levi, levoliberalni. Kam so šli? Nekaj vrednostno neopredeljenih se je gotovo odločilo za Janšo, a levoliberalni volivci v današnjih razmerah verjetno ne podpirajo nikogar, ker so preprosto razočarani.« Umikajo se iz polja političnega.

Vrnitev velikega vodje

Danes se torej zdi, da bo Janša zmagovalec naslednjih volitev. Pa četudi si je večina volilnega telesa pred dobrima dvema letoma oddahnila, da je zapustil vlado. Zakaj? So volivci res pozabili, kaj se je dogajalo v času njegove vlade? So pozabili na politični prevzem različnih družbenih sistemov, na podjetja, ki so jih vodili Janševi prijatelji, so pozabili na demagogijo, na dušenje nadzornih institucij, na politično obračunavanje s poslavljajočim se Drnovškom, so pozabili na zlorabo izbrisanih, na priklanjanje cerkvi, na poskuse z enotno davčno stopnjo, na razbremenitev bogatih? Gre pač za selektivni spomin. Volivci preprosto pozabljajo na to, kaj je Janša delal narobe, in vidijo le, kaj slabo dela Pahor. »Pri sedanji vladi državljan enostavno ne ve, kaj sploh poskuša, njen predsednik pa je simbol neodločnosti in nesposobnosti, ko ne udari po mizi in se ne odloči, ko bi bilo to nujno potrebno. Ravno obratno od njegovega predhodnika, pri katerem so bile odločitve kristalno jasne; selekcioniran spomin na stranski tir porine dejstvo, da odločitve pogosto niso bile povsem v skladu z njegovimi lastnimi pogledi na to, kaj naj bi demokracija sploh bila,« pravi Gabrič.
»Slovenci imajo spomin zlate ribice. Janši so v pičlih dveh letih odpustili totalno dedemokratizacijo države, zavojevanje medijev in celotnega javnega sektorja. Se temu paradoksu reče izguba spomina ali progres iracionalnosti? Menim, da oboje,« razmišlja filozof dr. Boris Vezjak. Za ta pojav Vezjak vidi več vzrokov: najprej luknje v kolektivnem spominu, potem čisto pragmatičnost državljanov, ki jih grabi apatija in bežijo iz politične realnosti v svoj zasebni svet. Najpomembnejše pa se mu zdi, kot pravi sam, »nenehno pranje državljanske zdrave pameti«. Gre za psihopolitiko propagandizma. »Uročeni smo od manipulacij propagandnih mašinerij desnice, teorij zarot in sovraštva do te mere, da celo vladajoča koalicija sledi logiki 'samouresničujoče se prerokbe'. Da bi se Janša končno vzpostavil kot povratniški mesija, nam mora še malce zgladiti spomin in operacija je že skorajda pri koncu. Namestiti mora le še akvarij po meri. Stolitrski ali tristolitrski? V akvariju tako rekoč že plava 50+ zlatih ribic.« Vezjak še dodaja, da za slabo stanje v državi ni kriv samo Janez Janša, kriva je tudi nesposobna vlada, a Janša je eden od pomembnih katalizatorjev teh razmer.

Trije koraki do konca demokracije

Še bolj neposreden je v svoji analizi sociolog dr. Srečo Dragoš. Prepričan je, da se bo s Slovenijo, če se stvari ne bodo spremenile, zgodilo to, kar se je v teh krajih pripetilo že pred drugo svetovno vojno. Dragoš napoveduje popoln razpad demokracije. »Apolitičnost, ignoriranje zgodovinskega spomina in erozija demokracije se dosega predvsem z učinkom 'snežne kepe', s politično kolonizacijo in s populizmom. Najslabša je hkratna kombinacija vsega trojega,« pravi Dragoš.
Učinek snežne kepe je pojav, kjer politične vsebine in retorika z desnice prihajajo v politični domicil levice. »Ko pride na oblast vlada z levega pola političnega prostora, si skuša legitimnost utrditi z dokazovanjem, da ni levičarska, ampak sprejemljiva za vse. Posledica: vse tisto, kar je prej zavozila desnica, se ne odpravi, ampak skuša zgolj 'korigirati' v pravo smer, pristaja se na kozmetične popravke.« Popravki ne zadovoljijo nikogar, ne levih ne desnih, in vsaka nova desna oblast stvari potem prestavi še bolj na desno, leva pa poskuša samo malce korigirati že tako skrajno desna stališča. Takšen primer je Šturmov zakon o verski svobodi, ki je okrepil monopol RKC. »Nobena leva vlada ga s kozmetičnimi popravki ne bo ublažila, saj niti za najnedolžnejše korekcije ne bo dobila konsenza; da bi ga nadomestila z novim, boljšim zakonom, pa ni politične volje.« Podobno se snežna kepa vali pri socialni zakonodaji, ki se spogleduje s konservativnim ministrom desne vlade Janezom Drobničem. Ali pa pri davčni zakonodaji, kjer sta desnica in Andrej Bajuk razbremenila bogate, leva vlada pa obdavčitve ne zna ali pač noče zastaviti drugače. »Ko je na oblasti desnica, zastavi zadeve v desno, ko je na oblasti levica, pa tega ne more odpraviti, ker skuša zgolj popravljati - na ta način gredo javne zadeve iz slabega na slabše.«
Drug pojav je politična kolonizacija družbe. »Zaradi zadrege s snežno kepo vsaka vladajoča garnitura išče bližnjico s koloniziranjem drugih, izvorno nepolitičnih področij (znanost, kultura, mediji, inštituti, gospodarstvo). Namesto avtonomije ekspertnih področij, ki bi oskrbovala javni prostor s kvalificiranimi alternativami za politično odločanje, se politični sektor preobremenjuje s poseganjem v nepolitična področja.«
In tretji pojav je populizem. Oblast išče zaveznika v množicah, govori v apolitičnem žargonu, o istem vlaku, o istem letalu, čolnu, krizi, ki je del nas vseh. Edina rešitev je, da vsi postanemo zmagovalci, konkurenčni, svetilnik, silicijeva dolina itd. A gre za prevaro. Zaradi zatekanja k izpraznjenim frazam se zakriva politična razlika med desnico in levico. Vse postane samoumevna politična vrednota. »Ni problem v tem, da se brez razlike med desnim in levim začnejo vsi drenjati na politični sredini. Pravi problem je, da tistim, ki se znajdejo na sredini, ni več jasno, kam spadajo, kaj predstavljajo, za kaj se zavzemajo, v čem so njihove prioritete drugačne od prioritet njihovih političnih nasprotnikov - edino, kar jim je jasno, je le njihov lastni interes in pa to, da je desnica in levica nekaj slabega, s čimer nočejo imeti nobenega opravka.« Rezultat tega procesa so depolitizacija srednjega sloja, apatija, sovraštvo, odklanjanje politike in radikalizacija, višji sloj se že zna obraniti, nižji pa je vedno na margini. »Namesto drže aktivnega državljanstva se v razmerah, ko je iz politike izrinjena razlika desno/levo, okrepi abdiciranje od političnih dogodkov kot odvečnih ritualov (volitve nimajo smisla, vse stranke so iste, politika je k....). Hkrati pa radikalizirana skrb za lasten status naredi večinski srednji sloj dovzeten za prav takšno politično garnituro, kakršna je zdaj ta nova družbena večina, torej za apolitično in radikalno reprezentanco, ki bo predstavljala zares 'vse'.« Skrajni rezultat tega dogajanja je povečanje politične abstinence, na volitvah potem zmagujejo samo tisti, ki imajo najbolj lojalno volilno telo. In to so praviloma prebivalci desne politične hemisfere. »Zmagujejo tisti, ki še hodijo na volitve in referendume, med njimi pa ni več pripadnikov levice, ker se je ta že prej in vnaprej odrekla lastni prepoznavnosti.«

Kritične volitve?

Razlogov za takšno stanje je seveda več. Eden od glavnih se skriva v vladi, ne pa v pozabljivem volilnem telesu ali pa v spretni politični taktiki opozicije. Za erozijo demokracije so najbolj odgovorni tisti, ki vodijo državo. »Leto in pol je malo, a hkrati vseeno dovolj časa, da se trend obrne. Gotovo se bodo pojavili znaki gospodarskega okrevanja in optimizma, a to ne bo dovolj. Vprašanje je, ali lahko Gregor Golobič, Katarina Kresal in Borut Pahor še uspešno nagovorijo javnost,« pravi Miheljak. »Ti trije nimajo več javne kompetence, čisto vseeno je, ali je to pravično ali krivično, dejstvo je, da so izgubili zaupanje svojih volivcev. Za tiste, ki jih neposredno nagovarja Janez Janša, ni ključno, kaj se bo zgodilo s Patrio, pri njih velja le vprašanje naš ali vaš. Pri volivcih levega liberalnega bloka pa je drugače, luksuza brezpogojne podpore te tri stranke nimajo. In ti trije sami bi morali prepoznati realnost ter svojo funkcijo prepustiti drugim, ki bi si lahko pridobili več zaupanja.«
A Borut Pahor in drugi po vsej verjetnosti ne bodo odšli. In zelo težko bodo spremenili svoj slog vladanja, pa četudi Dragoš pravi, da bi bila politična rešitev zelo preprosta. »Zadostovalo bi že, da se trenutna vlada odpove preigravanju vsaj enega od prej omenjenih političnih načinov, če že ne zmore abstinirati od vseh treh.« Leva vlada bi se torej morala posloviti od prevzemanja desnih tem, od vdiranja v področja, kjer ni prostora za politiko, in od populizma, od iskanja »apolitičnega« zaveznika v množicah in zatekanja k vsebinam, za katere si politiki obetajo, da jih bo večina nagradila. »Sočasno preigravanje vseh treh konceptov pospešuje vlak, ki vozi v prepad.«
Kaj pa zgodovinski spomin? Lahko ta opomni volivce, kaj ponuja desna alternativa? Iskanje logike in racionalnosti pri odločanju na volitvah je nesmiselno. »Zgodovinski spomin je mit. Ljudje imajo temeljni refleks, če pa ta odpove, pa pomeni, da je prišlo do kritičnih volitev. A danes tega še ne moremo napovedati,« trdi Miheljak.
Miheljak se ne moti. Volitev še ne bo tako kmalu in rezultati anket neposredno ne napovedujejo, kaj se ima zgoditi naslednje volilne jeseni. Danes ni bistveno vprašanje, kdo bo prevzel vlado, pač pa kaj naj naredi aktualna oblast, da se bo trend zgodovinske pozabe, erozije demokracije, uničevanja polja političnega, izgube zaupanja, demagogije, populizma, nesposobnosti vladanja končal. Tisti, ki še niso pozabili, vedo, da opozicijska alternativa ne ponuja ničesar boljšega. V drugo ponuja le drugo republiko.

Graf