Globalna bitka za talente
Se Slovenija zmore izviti iz zatohle domačijske provincialnosti in odpreti vrata strokovnjakom iz tujine?
Peter Bossman je pred desetletji iz Gane prišel v Slovenijo in končal študij medicine. Na Obali si je ustvaril družino. Dela v zasebni ambulanti, lani pa mu je uspelo postati župan Pirana. Le redko kdo je menil, da bo v tekmi za župana uspešen. Očitno obalno okolje ni ksenofobno in barva kože ni moteča, če gre za sposobnega človeka, voljnega delati. Bossman je zmagal, četudi ni Slovenec in ne Italijan.
© Dare Čekeliš
Čeprav je v zahodnih državah Evropske unije v času krize med ljudmi mogoče slišati, da jim tujci odžirajo delo, izobražence pa je strah izgube nacionalne identitete in zahodnih vrednot, ki jih ogrožajo neintegrirani priseljenci, pa so demografski podatki in napovedi kruti. In kot katastrofa za Evropo in njeno konkurenčno sposobnost, čeprav pristojni še marsikje niso doumeli vseh razsežnosti, se lahko pokaže dejstvo, da bo v Evropi še huje kot danes primanjkovalo visoko izobraženih delavcev. Že zdaj razpoložljivo armado takšnih kadrov vsrkajo vase za svoje potrebe Združene države Amerike. Tam se namreč na leto zaposli kar 55 odstotkov najboljših strokovnjakov, ki se ponujajo na svetovnem trgu dela. Gre predvsem za inženirje različnih profilov, tehnološke strokovnjake in strokovnjake informacijskih tehnologij, ki so se odločili za preselitev iz svojih držav. V Evropi najde ustrezno delo le pet odstotkov strokovnjakov s tega trga, kar 85 odstotkov od vseh, ki se iz tretjih držav zaposlijo na območju Evropske unije, pa so ljudje z nižjo ali srednjo izobrazbo.
Zato je v zadnjem času tudi v okviru EU vse več govora o strategijah za privabljanje najbolj izobraženih ljudi v evropsko gospodarstvo in v druge institucije, saj bodo sicer napovedi in želje po krepitvi konkurenčnih evropskih družb splavale po vodi. Tudi slovenske. Sedanja vlada se je očitno zavedela te zagate in posodablja predpise, ki urejajo razmerja do tujcev (Zakon o tujcih) in zaposlovanje tujcev (Zakon o zaposlovanju in delu tujcev). Z njimi naj bi olajšali postopke za pridobivanje delovnih dovoljenj v državi zlasti za najbolj
izobražene in sposobne kadre, ki si želijo delo v Sloveniji. Tik pred novim letom je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve objavilo tudi Strategijo ekonomskih migracij za obdobje od 2010 do 2020. Gre pravzaprav za prvi celoviti prerez dosedanjih politik zaposlovanja in priseljevanja tujcev, ki so jo pripravljali več let. Na njeni podlagi naj bi pristojni organi med drugim tudi odpravili ovire pri priznavanju v tujini pridobljenega znanja, spodbujali naj bi mobilnost kadrov in promovirali Slovenijo kot privlačno destinacijo za ekonomske migrante. Seveda bo treba na tem področju narediti kar precej rezov pri zagotavljanju večjih pravic za delavce iz tujine in pri izboljšanju razmer za njihovo socialno in siceršnjo vključenost v družbo. Dr. Felicita Medved, avtorica osnutka resolucije, opozarja, da se bo tega dela treba lotiti takoj, »če Slovenija res želi privabiti k sebi ljudi tistih poklicev, ki jih potrebuje trg dela, in hkrati tiste talentirane ljudi iz drugih držav, ki bi lahko pripomogli k inovativnosti in h konkurenčnosti gospodarstva ter sodelovali skupaj s slovenskimi strokovnjaki v procesu prehoda slovenske družbe v informacijsko družbo in družbo znanja. Tekma za tako imenovani globalni talent je izredno močna in v Sloveniji ter v Evropi že zamujamo.«
Oglejmo si nekaj zgovornih podatkov. Danes dela v Evropski uniji okrog 27 milijonov ljudi, ki prihajajo iz držav zunaj EU. Skupno predstavljajo 5,6 odstotka prebivalstva Evropske unije. Primerjalno na število prebivalcev je največ takšnih delavcev v Avstriji (9,1 odstotka), na Cipru (8,6 odstotka), na Nizozemskem (8,4 odstotka), v Latviji in Estoniji pa naj bi njihov delež znašal od 14 do 18 odstotkov. Toda ti podatki ne govorijo o številu visoko izobraženih delavcev iz tujine. Povsod, zlasti na zahodu, je teh premalo. Zato bo v Avstriji julija začela veljati t. i. rdeče-belo-rdeča kartica, ki bo na novo uredila priseljevanje, s svežnjem novih pravil pa bodo poenostavili postopke za priseljevanje visoko kvalificiranih delavcev in tistih, ki jih v Avstriji primanjkuje. Sedanji sistem kvot, ki ne upošteva kvalifikacij, bo nadomestil sistem točkovanja, ki bo v ospredje postavil merila, kot so izobrazba, poklicne kvalifikacije in znanje nemškega jezika. Letno bodo izdali 8000 omenjenih kartic, zanje pa se bodo lahko potegovali visoko kvalificirani delavci z diplomo, kvalificirani delavci v deficitarnih poklicih ter drugi delavci, ki so potrebni v Avstriji. Konkretne poklicne skupine bodo vsako leto določali skladno s potrebami na trgu dela. Tudi v drugih evropskih državah na široko odpirajo vrata za izobražene delavce. A ni lahko. Poučen je nemški primer. Leta 2000 je Nemčija hotela privabiti iz Indije 2000 računalniških strokovnjakov. Spodletelo jim je in osupli so si morali priznati, da Nemčija vendarle ni tako zanimiva za tujce, kot so si domišljali. Med glavnimi razlogi za nizko vabljivost Nemčije je tudi zakonodaja, ki ni omogočila združevanja družine. Zato se je večina indijskih računalniških strokovnjakov raje napotila v ZDA. Podobno je tudi v drugih državah EU, kjer bi že danes potrebovali več kot 200.000 računalniških strokovnjakov. Po podatkih iz leta 2009 je bilo v Belgiji 10.100 nezasedenih mest s to kvalifikacijo, na Poljskem 18.300, v Italiji 2800, Franciji 4300 in Španiji 41.800 ter v Nemčiji, največjem gospodarstvu v EU, celo 87.800. Podobne vrzeli so tudi pri nekaterih drugih poklicih.
Nova imigracijska politika Evropske unije je šele v nastajanju, čeprav so večinoma države zahoda leta 2009, po zgledu t. i. ameriške zelene karte, uvedle modro karto, ki omogoča lažji dostop strokovnjakom na evropski trg dela. To direktivo je v Zakon o zaposlovanju in delu tujcev že vključila tudi Slovenija. Modro karto naj bi tako dobil vsak delavec z visokošolsko izobrazbo, ki ima vsaj pet let delovnih izkušenj in mu bo delodajalec zagotovil plačo vsaj v višini 1,5-kratnika povprečne mesečne bruto plače v državi. Po petih letih dela v državi lahko dobi tudi dovoljenje za stalno prebivanje v državi, sama modra karta pa mu omogoča mobilnost znotraj Evropske unije.
Še pred krizo je bilo zaznati na slovenskem trgu dela pomanjkanje delavcev nekaterih profilov. Po raziskavi podjetja Gral ITEO iz leta 2007 je kar 70 odstotkov vprašanih podjetij navedlo, da imajo težave pri iskanju visoko kvalificiranih delavcev. Najbolj so pogrešali strojnike in kovinarje, sledijo inženirji elektrotehnike, nato strokovnjaki za trženje ter strokovnjaki za informatiko in telekomunikacije. Sodeč po objavi prostih delovnih mest je povpraševanje po teh poklicih še zmeraj aktualno. Prav akutne pa so razmere v zdravstvu, saj bi po podatkih Zdravniške zbornice potrebovali na letni ravni 517 zdravnikov, po ocenah zdravstvenih ustanov pa kar 970 zdravnikov. Četudi naj bi leta 2020, tako so nam sporočili iz Zdravniške zbornice, »z zdravniki, ki bodo diplomirali na mariborski medicinski fakulteti, dosegli število zdravnikov, ki lahko sistem vzdržuje, ne omogoča pa njegovega razvoja«, je jasno, da bo treba odpreti vrata za zaposlitev zdravstvenemu osebju iz tretjih držav. Počasi se število zdravnikov, ki prihajajo v Slovenijo iz drugih držav, krepi. Leta 2001 je bilo v javni zdravstveni mreži zaposlenih 39 zdravnikov s tujim državljanstvom, danes pa je v slovenskem zdravstvu že 266 zdravnikov s tujim državljanstvom.
Pa jih bo mogoče obdržati v državi? »Težko,« pravijo v Zdravniški zbornici, »saj je zdravnikom, ki prihajajo iz držav nekdanjih republik SFRJ, Slovenija pogosto le prehodna točka. Pogosto se zgodi, da po pridobitvi potrebnih kvalifikacij v naši državi nadaljujejo kariero v razvitejših državah članicah EU.«
Sicer pa se lahko Slovenija boji predvsem bega možganov teh in »svojih« visoko kvalificiranih kadrov. Na to opozarja tudi dr. Zoran Arnež, ki je pred leti svoje profesionalno okolje v Ljubljani zamenjal za Trst. Beg možganov se je na Češkem zgodil po vstopu v EU, saj so jo množično zapuščali zdravniki in si našli službe v Nemčiji. »Zdaj se Čehi soočajo z velikim primanjkljajem zdravnikov in s svojevrstno pavperizacijo, obubožanjem države, ki je investirala v izobraževanje zdravnikov, ki si nato poiščejo zaposlitev v drugi državi ... Tudi pri nas se lahko zgodi kaj podobnega.« Problem pa po Arneževem mnenju ni samo v zapolnitvi »lukenj« z ustreznimi strokovnjaki na trgu dela. »Na ljudi, ki prihajajo od drugod, ne smemo gledati le kot na strokovnjaka ali delavca, ki ga potrebujemo, ker nimamo dovolj kadrov doma, ampak jim moramo omogočiti, da bodo pripomogli k zvišanju strokovne ravni zdravstva. Če bi nam uspelo pritegniti poleg zdravnikov iz bivše Jugoslavije tudi druge kvalitetne kadre, bi lahko ustvarili solidnejšo intelektualno bazo za razvoj Slovenije. Pri tem pa je pomembno, da je denimo zdravnik čim boljši, ne pa, kakšna je njegova nacionalna, rasna ali kakšna druga pripadnost.« Za Slovenijo ni mogoče trditi, zagotavlja Arnež, da bi bile plače nestimulativne za prihod strokovnjakov iz tretjih držav k nam, saj je razmerje med zaslužkom in kakovostjo življenja pri nas razmeroma visoko. Zato je Slovenija še zmeraj atraktivna za mnoge tuje strokovnjake, pogosto pa se kot največji problem pokaže obvladanje jezika.
Večina ljudi s tujim državljanstvom, ki dela v Sloveniji, prihaja iz držav zahodnega Balkana. Jezik jim je blizu, hkrati pa so blizu svojega doma. Temu sicer pritrjuje tudi Zoran Kolundžija, računalničar iz Srbije, ki se je s soprogo preselil v Slovenijo leta 2001, zdaj pa je v Ljubljani lastnik podjetja za kreativni marketing, čeprav so pri nas v primerjavi z državami zahoda dohodki razmeroma nizki. »Mnogi z Balkana se zato raje odločajo za Nemčijo, Francijo ali pa za Veliko Britanijo.« Slovenija pa ima dokaj restriktivno zakonodajo za pridobitev državljanstva, kajti tujec »s stalnim prebivališčem v Sloveniji ne more dobiti posojila, lahko pa kupi stanovanje na lizing, kar je manj ugodno. V ZDA in tudi v mnogih drugih evropskih državah lahko tujci s stalnim prebivališčem dobijo posojilo za nakup stanovanja.«
Po mnenju pisatelja in režiserja Gorana Vojnovića je »Slovenija zamudila priložnost, da bi ob razpadanju nekdanje skupne države zadržala visoko izobražene begunce, ki so čez njo odhajali v zahodne države. To so bili mladi in ambiciozni ljudje. Beg možganov iz Bosne je potekal brez Slovenije, torej ni bila sposobna kovati 'vojnega dobička'«. No, kljub temu pa je bila Slovenija še pred dobrim letom zanimiva za tuje delavce. Decembra 2009 je po podatkih Statističnega urada v Sloveniji delalo 78.424 ljudi z veljavnimi delovnimi dovoljenji. Iz BiH jih je prišlo 40.000, iz Hrvaške 8000, v podobnem deležu pa tudi s Kosova, iz Makedonije in Srbije. Iz preostalih tretjih držav jih je bilo 4300, iz držav Evropske unije pa je v naši državi delalo 4100 ljudi. Sam po sebi pa je zgovoren podatek, da je od te množice le 3,6 odstotka zaposlenih imelo višjo ali visoko izobrazbo. In kaj več jih tudi ne bo, če se v Sloveniji ne bo bistveno spremenil odnos do tujih delavcev. Ne le tistih v »vegradih«, ampak zlasti tistih, ki so se odločili zaposliti v Sloveniji in v njej s svojimi družinami ostati. Zatohla slovenska domačijska mentaliteta in premalo skrben odnos države do populacije ljudi, ki hoče s kulturo pokazati pripadnost narodu, od koder so prišli, zagotovo ne spodbujata dovolj njihove integracije v slovensko družbo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.