Vilhar san
Gorazd Vilhar, fotograf
Gorazd Vilhar na ljubljanski razstavi, poimenovani Božanski detajl (v Cankarjevem domu do 6. februarja)
© Borut Peterlin
Sredi osemdesetih let se je odločil, da skupaj s Charlotte Anderson, ameriško kulturno antropologinjo, zapusti Slovenijo in gre raziskovat Japonsko. Tam je ostal 25 let in danes je cenjen fotograf, član JPPS*, ki Japoncem odkriva njihovo duhovno in materialno kulturno dediščino.
Na začetku svojega bivanja na Japonskem je opazil na nekaterih mestih - ob vhodnih hišnih vratih, v trgovinah, pisarnah in tudi na ulicah - drobna darila ali skromne obroke skrbno pripravljene hrane. Spraševal se je, kaj je to, kdo in zakaj je to odložil in zakaj prav na tistem mestu? Kmalu je spoznal, da so ti darovi religiozne narave, z njimi pa častijo božanstva šinto. Sodobni Japonci darujejo božanstvom povsod, seveda pa predvsem v svetih prostorih in na svetih krajih. Njegovo oko je pozorno sledilo tem detajlom v japonski kulturi, začeli so ga vznemirjati, še posebej zaradi svoje raznolikosti in domišljije, ki so jo izpričevali, pa tudi zaradi hudomušnosti nekaterih darov. Postavljal si je vprašanja in iskal odgovore.
»Raziskoval sem, listal po literaturi, si izbral posamezne festivale, preučeval obrede darovanja in se pripravljal, da te festivale obiščem. Očaran sem bil nad tem načinom spoštovanja prednikov in božanstev.« Tradicionalno življenje na Japonskem je prepredeno s prakso starodavne vere šinto, ki je tako stara, kot je stara japonska družba. Šinto pomeni vero v življenjsko moč, ki je v naravi in jo predstavljajo kami, božanstva, dušice, ki bivajo v vsem živem in neživem; z evropskim pogledom bi temu rekli animizem. Kami s svojo energijo ohranjajo vse oblike življenja. Korenine šinta segajo daleč nazaj v 7. stoletje pred našim štetjem. Šinto in budizem živita v sožitju, številna sveta mesta in kraji so skupni. Na Japonskem je 75.000 budističnih templjev in 100.000 šintoističnih skrinj, daritvenih mest - velikih in malih, skromnih in razkošnih. Bogovi služijo ljudem in ljudje bogovom. Japonci imajo menda največ festivalov na svetu, vsak dan je vsaj en festival in matsuri so festivali v številnih japonskih mestih in vaseh, na stotine jih je, najstarejši med njimi poteka v Kjotu. Matsuri so najvišja oblika čaščenja starih šintoističnih božanstev. Še danes Japoncem vera v božanstva kami daje zavetje tukaj, budizem pa uteho onkraj bivajočega. »Japonci se rodijo v šinto, umrejo v budizmu,« pripoveduje Vilhar. Šinto je njihovo sidrišče v tradiciji in preteklosti, a hkrati ustvarja sodobno identiteto v veliko širši, kompleksnejši družbi, ki se prilagaja nenehno spreminjajočemu se svetu. Sodobni Japonci s prirejanjem teh festivalov izkazujejo spoštovanje prastarim božanstvom in svojim prednikom, hkrati pa tudi spoštovanje do vsakdanjega življenja in do navidez nepomembnih podrobnosti v življenju - do življenjskih detajlov. Zato je Vilharjev kader, Vilharjev pogled, ki išče detajle, tako ustrezen za posredovanje sporočila šintoističnih festivalov in darovanj. Ljubljanska razstava, poimenovana Božanski detajl (v Cankarjevem domu do 6. februarja), prikazuje prav Vilharjev pogled, vlogo detajla in kaže njegov prepoznavni slog.
Vilhar je skupaj s Charlotte Anderson, svojo življenjsko sopotnico, pisateljico, etnologinjo in kulturno antropologinjo, naredil sedem knjig o japonski kulturi in verovanjih, izdali pa so jih japonski založniki z mednarodno distribucijsko mrežo. Za knjigi Matsuri, svet japonskih festivalov (1994) in Blagodari, japonska sveta darovanja (1999) sta prepotovala na tisoče kilometrov, obiskala na stotine mest, kjer prirejajo tradicionalne festivale matsuri, raziskave so potekale devet let. Za obisk festivalov sta dobila osebna dovoljenja, da sta se lahko med festivalom gibala tam, kjer je Gorazd lahko posnel najboljše fotografije. Nekatera svetišča so bila težje dostopna, tudi zanje sta morala pridobiti dovoljenja. »Sedaj sem med redkimi, ki imajo priložnost to videti in dokumentirati s fotografijo iz neposredne bližine. Njihovo zaupanje sem si pridobil s spoštovanjem do njih, njihove tradicije, običajev, s tem, da jih poskušam razumeti, se jim približati, kolikor se lahko, tako sprejeti njihova verovanja, da sem si tudi sam zaželel darovati.« Japonci se čudijo, presenečeni so, kako in kaj vidi, mnogi od njih ne vidijo več lepote teh običajev in njihove estetske, zgodovinske, etnološke in civilizacijske vrednosti. Po drugi svetovni vojni so se Japonci, generacija za generacijo, izgubili v hlastanju za angloameriško in evropsko sodobno kulturo, a vedno so se spustili v preizkušanje zahodnjaških vzorcev s svojo natančnostjo in tehnično brezhibnostjo, najsi bo to fotografija, grafika, slikarstvo ... ali pa visoka tehnologija. Vilhar pravi, da sedaj vendarle prepoznavajo vrednost svoje tradicionalne kulture. »Japonci so se zamislili in se ponovno začeli zanimati za svoje korenine. Zahodne principe so že preigrali v vseh možnih različicah, vračajo se k svojim junakom iz zgodovine, literature, religije in jih vključujejo v nove medije pop kulture. Svojo vlogo vidim v tem, da zanje ohranjam spomin. To bo izginilo, če ne bo ostala vsaj fotografija kot informacija mladim rodovom. Veliko festivalov že propada, ker mladih, ki bi jih nadaljevali, ni, stari pa preprosto niso več sposobni nositi teh težkih prenosnih svetišč, izvajati plesov in igrati na inštrumente.«
Gorazd Vilhar je rojen Ljubljančan, diplomant Filozofske fakultete v Ljubljani - umetnostni zgodovinar, ki je leta 1985 pustil dobro službo v Ljubljani in se skupaj s Charlotte, ki je dobila službo v Tokiu, odpravil na japonsko avanturo. Že v času študija umetnostne zgodovine mu je na eni rami ves čas visel fotoaparat, na drugi pa kitara. Dober kitarist, ki je na študentskih žurih in ekskurzijah očaral z igranjem klasične španske romance in z repertoarjem flamenka, igral komade Jamesa Taylorja, Neila Younga, Leonarda Cohena ali pa grško-francoske šansone Georgesa Moustakija. Romantik, ki ga je nazadnje najbolj navdušil flamenko. Ob prihodu na Japonsko si je zamislil, da bo Japonce poučeval kitarsko tehniko in glasbo flamenka, a je presenečen ugotovil, da imajo v Tokiu neskončno veliko klubov in studiev za flamenko in da hodijo Japonci na izpopolnjevanje v Španijo. Tako Japoncev ni učil flamenka, je pa ugotovil, da še tako odlična tehnična podkovanost kitarista ali pevca ne more nadomestiti andaluzijske in ciganske duše, ki flamenku daje njegov posebni espri. »Že nekaj let nič več ne igram kitare, ker sem si moral postriči nohte, močni in dolgi nohti pa so ključ in orodje za igranje tehnike flamenka na kitari. Vsaka zvrst glasbe ima drugačen način igranja in tudi uporabe nohtov. Ni šans, da bi flamenko igral brez dolgih nohtov. Pred pol leta sem si zaželel, da bi spet začel igrati to mojo kitaro, ki sem jo pred davnimi leti kupil v Madridu in je bila nekaj let zapuščena in žalostna. Še vedno si nisem kupil novih strun.« V začetku japonske avanture je imel več časa za igranje kitare, sedaj ga fotografija popolnoma zaposli. Takrat je imel tudi čas za gospodinjstvo, rad je kuhal italijansko in mehiško hrano: »Sedaj imam čas le še za surove morske sadeže in ribo - sašimi.« Vse kaže, da se spreminja v Japonca. Charlotte se pritožuje, da se obnaša kot Japonec, da misli in odgovarja kot oni, da se po telefonu pogovarja na »japonski način«, da postaja vedno bolj del njih. »Nikoli mi ne bo žal, da sem se odpravil na Japonsko. Ponosen sem na to in tudi na to, da mi je uspelo, da sem zdržal in da se mi je uspelo prilagoditi.«
V Tokio je prišel s svojim malim port-foliem: nekaj ducatov fotografij, biografijo in bibliografijo. »Kmalu sem v Tokiu našel agenta za fotografijo, ki ga je zanimal moj pogled, moj način in to, kako sem videl Japonsko. Vzel me je v svoje varstvo, zastopal me je, mi omogočil objave v dobrih revijah, pomagal mi je pri sponzorstvih in organiziral prvo razstavo že leta 1987 v salonu Fujifilm Professional. Vendar Japoncev na začetku ni zanimalo, koliko razstav sem imel in kje, kakšne nagrade sem dobil in zakaj, rekli so mi, pokaži, kaj znaš, pokaži, kaj imaš v sebi. No, potem pa sem jim moral pokazati, kaj imam! Pri Fujifilmu so mi dali manjšo finančno podporo, zanje sem preskušal nove filme. Dali so mi filme, jaz pa sem jim prodal posnetke, ki sem jih posnel v drugih deželah, ne na Japonskem.« Japonska je za Gorazda in Charlotte postala izhodišče, od koder sta potovala po jugovzhodni Aziji: Tajski, Indiji, Indoneziji, Filipinih, Nepalu ... Tam sta uživala v delu, bivanja so bila dolga deset do štirinajst dni in delala sta krajše reportaže za japonske in hongkonške revije, dokler je bil Hongkong še samostojen. Delala sta tudi za letalske revije družb JAL in Nippon Airways (ANA). »V tistem obdobju sem objavljal v obeh revijah. To urednikom seveda ni bilo všeč, saj so bili rivali, zato sem se moral odločiti za eno. Ni se bilo težko odločiti in danes vse kaže, da sem se prav odločil, saj je JAL propadel, ANA pa je vedno močnejša in zanjo še vedno delava. Zavedam se, kako je to pomembno, saj je veliko revij med tem propadlo, in to so bile dobre, kakovostne revije, nekatere elitne, v njih sem objavljal vsak mesec in nekatere moje reportaže so bile dolge tudi 50 strani. V njih sem se lahko lepo predstavil. Delal sem reportaže o Mehiki, Indiji, Indoneziji, Maroku, tudi o Jugoslaviji in leta 2000 o Sloveniji.« Vilharjev idealni založnik je japonski z mednarodno mrežo, tako da ima knjiga dober trg doma (na Japonskem) in po Evropi. Zgolj ameriški trg ga ne zanima in vedno poleg denarja največ težav povzroča distribucija. Žal je veliko japonskih založnikov propadlo. Vilharjeve fotografije se najdejo tudi na uradnih japonskih spletnih straneh, kakršna je stran organizacije JNTO (Japonske nacionalne turistične organizacije); zanjo je naredil pet predlogov/perspektiv za Tokio in pet za Kjoto, namenjenih profesionalnim popotnikom. »Sedaj jih nagovarjam, da bi naredili še Naro, ki bo praznovala 1300 let izpričanega obstoja, a nikakor se ne moremo dogovoriti, ker kar naprej tarnajo, da nimajo dovolj denarja. Ja, vedno so težave z denarjem. Lepe posnetke sem naredil tudi za Nikonovo kulturno spletno stran, spremljevalno zgodbo je napisal budistični menih. A tega ni več na spletu, Nikon je s svoje spletne strani vse to umaknil, ostale so le komercialne vsebine. Ja, kriza!«
Za Vilharja fotografa sta značilni dve stvari - analogna fotografija in detajl. »Sem zagovornik analogne fotografije - filma in diapozitiva, ki še vedno doseže najvišjo kakovost posnetka, lepoto v svojem zrnu ter ima čar in lepoto tudi v neostrini. S tem ustvarja atmosfero, ki je digitalni fotoaparat in z njim digitalna fotografija ne omogočata. Eden izmed mojih kolegov iz revije Nippon Camera, njen bivši urednik, ki se je upokojil, mi pravi, da vedno pogosteje hodi po mojih stopinjah in se vrača h klasičnemu fotoaparatu, filmu in diapozitivom. Omenil mi je, da ima novo digitalko, ki ima gumb za film. Hja, to govori, da se očitno vračamo k filmu.« Vilhar je vzel v roke digitalko, ampak: »Midva z digitalko nisva uglašena, ne počutim se dobro, to je znak, da to ni zame. Digitalka nima duše in na misel mi vedno pride primerjava s kitaro. Saj svoj analogni fotoaparat poznam tako dobro kot svojo kitaro, za obe vem, kako se odzivata. Za njiju natanko vem, kaj moram narediti, da smo v sozvočju. Moje fotografije so narejene ročno, brez motorja, brez stativa, včasih tudi brez baterije. Moj fotoaparat ima tudi mehanski sprožilec, ki me je že velikokrat rešil. Torej gre za ročno narejeno fotografijo, in ko čakaš na razvijanje filma si živčen, ne veš, kaj se bo zgodilo, kaj si posnel. Vedno znova je zame dogodek, ko dobim razvite filme. Z digitalnim fotoaparatom pa lahko takoj preveriš, kaj in kako si posnel, in to tudi popraviš, če ti ni všeč. Mi, analogni fotografi, lahko vse izgubimo, če se kaj sfiži, in do konca razvijanja ne vemo, kaj se bo izcimilo. Zato pa si strašno vesel, ko ugotoviš, da ti je posnetek uspel! Hja, stari profesionalci, z analognimi fotoaparati, smo že skoraj kot tisto društvo ljubiteljev praženega krompirja. Mi pravimo, digitalna fotografija je laž! Zakaj? Ker lahko pri digitalni fotografiji veliko manipuliraš, lahko popravljaš kader, izčistiš posnetek, ampak tako se izgubijo tudi informacije, v bistvu se izgubijo dobri posnetki. Ti so ostali le še v glavi fotografa, na sliki jih ni več, ker je posnetek na računalniku že popravljen do meja popolnosti.«
Koliko tisoč diasov je posnel, da je nastal dober posnetek? Na stotisoče! Ob priliki, ko je čistil arhiv, je stehtal filme, ki jih je zavrgel, in natehtal 80 kilogramov celuloida. Kljub temu se je v arhivu nabralo veliko, upa, da bodo Japonci to znali shraniti, arhivirati in prezentirati, saj je fotografiral dobršen del njihove kulturne dediščine: obrede, običaje, noše, sakralno arhitekturo ... bogastvo, ki bi ga morali videti tudi mladi rodovi.
Detajl, ki je druga značilnost Vilharjeve fotografije, se je rodil že v Ljubljani v času študija. Konec sedemdesetih let je s strokovne ekskurzije na Dunaju in z obiska umetnostnozgodovinskega muzeja prinesel osupljive posnetke, detajle Brueghlovih in Boschevih slik. Vsak detajl s platen obeh velikih holandskih mojstrov je v Gorazdovih očeh dobil nov pomen, posnetki detajlov so se spremenili v nove kompozicije. Na projekciji je bil prof. dr. Luc Menaše očaran, Gorazdovi študijski kolegi pa tudi. Zbirko diasov je podaril Oddelku za umetnostno zgodovino na FF. Tako kot danes je že takrat gradil na trdni kompoziciji, kontrastnih barvah, senci in svetlobi ter seveda na intuiciji. »Na to sem gledal z ikonografskega stališča in kot umetnostni zgodovinar sem tudi v japonskih festivalskih manifestacijah našel ikonografijo, ki je nadaljevanje in pot do mističnega sveta in obratno - pot od tam do nas. Mistika srednjega veka, ki sem jo spoznal ob študiju umetnostne zgodovine, mi je bila všeč in je bila moje izhodišče, micelij, ki mi je pomagal, da sem lahko vstopil v mistiko šintoizma in japonskega budizma.« Luščenje ikonografije in iskanje detajlov, na katerih Vilhar gradi svoj fotografski jezik, sloni, kot pravi sam, na preprostem dejstvu: »To je podobno, kot smo pri študiju umetnostne zgodovine po detajlih prepoznavali dela posameznega umetnika in v detajlih iskali in našli njegovo moč, včasih tudi prepoznavni element. To, kar delam danes, je nadaljevanje iskanja detajla, ki sem ga začel že v svojih fotografijah in na razstavah doma v Sloveniji, pred odhodom na Japonsko. Detajl je postal obsesija in fetiš.«
Vilhar je 25 let dokumentiral japonsko kulturo. Vse kaže, da Japonci to znajo ceniti in njegovo lansko razstavo - julija v salonu Fujifilma v Tokiu - si je v enem tednu ogledalo 9400 obiskovalcev. Se bo kdaj v prihodnosti vrnil v Slovenijo? »Na Japonskem imam še ogromno nedokončanih projektov, tako da ne. Moja naloga je, da to dokončam, brez denarja ali z njim. V pripravi imam veliko knjig, založnika pa še nimam. Založniki se trenutno otepajo takšnih specializiranih knjig, kot jih delam - pripravljena je že recimo knjiga Svet gejš, založnika pa od nikoder.«
Tako se vrača v Tokio, kjer ga čakajo Charlotte, fotogenična hišna muca Sumi, osamljena kitara in fotografski projekti.
*JPPS - Japan Professional Photographers Society
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.