3. 2. 2011 | Mladina 5
Pomoč gradbincem?
Slaba stran državnega odkupa presežnih stanovanj
Nesrečna stanovanjska soseska Celovški dvori
© Borut Krajnc
V javnosti že dlje kroži informacija, da namerava država v pomoč gradbenim podjetjem odkupiti presežke stanovanj na trgu. Po ugotovitvah centralne banke je v Sloveniji neprodanih okoli 16 tisoč stanovanj, od tega 12.800 novih.
Ekonomistki Andreji Cirman, ki se na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ukvarja s teorijo poslovanja z nepremičninami, se ukrep načeloma ne zdi sporen, saj je republiški stanovanjski sklad nedavno ugotovil, da se je na ravni celotne države evidentirana potreba po neprofitnih stanovanjih zaradi krize povečala s 5000 na 7500 stanovanj. Opozarja pa, da je odkup z vidika že tako preveč zadolženih davkoplačevalcev smotrn samo pod nekaterimi pogoji. Prvi pogoj je, da so stanovanja primerna za neprofitno oddajanje, se pravi, da ne pridejo v poštev prevelika stanovanja. Že ta pogoj bo težko izpolniti, saj je med neprodanimi stanovanji največ prav velikih. Drugi pogoj je, da jih država kupuje samo tam, kjer manjka neprofitnih stanovanj. Tretji pa, da jih kupuje pregledno, z razpisom ali avkcijo, na kateri doseže čim nižjo ceno. »Razmišljanja o odkupu po vrednosti, določeni z modeli množičnega vrednotenja, so nerazumna, saj so to modeli, ki lahko precej temeljijo na podatkovnih podlagah iz časa konjunkture,« pravi Cirmanova. Država naj torej kupuje le toliko stanovanj, kolikor jih potrebuje, ne pa da s tem sanira propadle projekte gradbincev.
Precej v dvomih glede odkupa je sociologinja Srna Mandič s Fakultete za družbene vede. Sprašuje se, kako je lahko v javnem interesu, da naj bi država odkupila stanovanja, ki so tako slaba in draga, da jih noče kupiti nihče drug. Podobno razmišlja krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti: »Če bo država odkupila tako slab stanovanjski fond, kot je ta, ki trenutno ostaja neprodan, bo investitorjem sporočila, da v Sloveniji kakovost stanovanj ni pomembna, to pa bo v prihodnje povzročilo dodatno škodo ob novih gradnjah.«
Odločno nasprotuje državnemu odkupu ekonomist Ivo Lavrač, še posebej, če to pomeni, da bi morala država dokapitalizirati stanovanjski sklad zato, da bi ta sploh lahko pokupil zaloge neprodanih stanovanj. Po njegovem bi bil za odkup potreben nerealen obseg državnih sredstev, odkup bi socializiral napake bank in gradbincev, še povečal bi vlogo in delež lastnine države v gospodarstvu, ne bi pa spodbudil gospodarske rasti, saj bi denar končal v bankah, poleg tega pa brez dodatnih ukrepov tudi ne bi povečal dostopnosti stanovanj. Namesto odkupa, za katerega bi poskrbela država oziroma paradržava, predlaga, da država tistim, ki imajo nerešeno stanovanjsko vprašanje in ga ne morejo v celoti rešiti s svojimi sredstvi, vsak mesec izplačuje stanovanjski dodatek kot glavni ukrep stanovanjske politike. »To bi bila namenska sredstva do omejene višine za sofinanciranje tržne najemnine.« Dodatek ne bi smel biti tolikšen, da bi destimuliral trud za višji dohodek, vendar bi moral biti tolikšen, da bi imel učinek. »Predstavljam si 50 do 100 evrov na osebo na mesec, pri čemer bi se dodatek izplačal le, če bi bil najem prijavljen. Treba je namreč zagotoviti večjo pravno varnost najema, po zgledu razvitih držav,« pravi Lavrač.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.