Domoljubi ali aktivni državljani
Razmere jih pehajo v socialno nedoraslost in brezpravje
© Borut Krajnc
Tretji pogovor o domoljubju, ki je bil prejšnji petek v palači predsednika države, naj bi po mnenju predsednika Danila Türka namenili ponovnemu premisleku o »našem odnosu do suverenosti slovenske države« in »utrditvi pomena domoljubja kot vrednote«, ki se zrcali v odnosu mladih do nje. Tokrat naj bi se teme lotili skozi »vprašanje povezanosti domoljubja in identitete z aktivnim državljanstvom, ki je nujna podlaga demokracij«. Vse dosedanje razprave o domoljubju so namreč zavoljo neprijetnih konotacij, ki jih ima, žal, v slovenskem prostoru ta sicer žlahtna beseda, pa tudi zaradi slabih izkušenj s poseganjem v plasti človekovih pripadnosti, begale javnost.
Zato je bil tokrat vsebinski nabor »sestavin« domoljubja širši od le »ljubezni do domovine«, saj je razprl vprašanja in dileme, ki so povezani z demokratičnim odločanjem v družbi. Za nabor razmerij, ki jih je Türk poimenoval »sestavine domoljubja in patriotske vzgoje«, gre. To pa zahteva v narodu, ki se je oblikoval skozi kulturo in skozi to prizmo prevzemal tudi vrednote državljanstva, drugačno domoljubno (pre)vzgojo. Tudi zato, ker pogosto mečemo domoljubje in mlade v isti koš. Da to ni dobro, je v svojem pisnem prispevku za posvet opozorila dr. Mirjana Ule, raziskovalka psihologije mladih s FDV. Zanjo je v tem kontekstu pojem domoljubja problematičen, ker je »pogosto krinka za različne regresivne, manipulativne ideje, dejavnosti in ideologije«. Spomnila je na skupine, ki pod krinko domoljubja v svojih glavah, izjavah in delovanju razvijajo razne oblike fašizmov. Uletova se zato zavzema, ko je govor o mladih, za poudarjanje državljanstva namesto domoljubja in pravi: »Pri povezavi koncepta državljanstva z mladimi pa se mi spet ne zdi ključno vprašanje, kakšna naj bo državljanska vzgoja, ampak kako naj se spodbujata participacija in vključevanje mladih v aktivno državljanstvo in kako naj mladi izražajo svojo identiteto z državo ...«
S tega vidika so pravzaprav povsem nepotrebne različne empirične in drugačne raziskave, ki temeljijo na romantičnem pojmovanju domoljubja, saj se odnos mladih do domovine, lastne države in nacionalnih vrednot oblikuje in spreminja tudi skozi življenjske prakse, ki jih živijo. Pri tem pa visoko pozitivno vrednotijo odnos do slovenskega jezika, spoštovanje ustave in zakonov in ne sramotenje domovine. Če razobešanju zastav ne pripisujejo pomena ali pa ne poznajo posameznih datumov, ni nič katastrofalnega. Na izražanje njihove pripadnosti lahko sicer gledamo po starih vzorcih, jih primerjamo z izkušnjami iz preteklosti - nanje so opozarjali tudi nekateri udeleženci posveta -, ali pa prisluhnemo najstarejšemu na posvetu, Janezu Stanovniku, ki je najbolj jasno povedal, da dosedanja pravila ne veljajo več in da si morajo mladi sami najti svoje načine družbene participacije. To iskanje pa se dogaja v času razpada vrednostnih usmeritev, kajti »včerajšnji svet« je razkrojila egocentrična in potrošniška mentaliteta, kar vse bolj krni medsebojno zaupanje med mladimi in sodelovanje ljudi v javni sferi. V tem kontekstu so zanimivi izsledki raziskave Mladina 2010. V razdelku Participacija, pripravila sta ga Andrej Kirbiš in Sergej Flere, vidimo nekoliko manj črno sliko o mladih, kot govori o njih »ljudski glas«. Drži, da se mladi do 30 let odpovedujejo vključevanju v konvencionalno politiko. V primerjavi z državami članicami EU je v Sloveniji v odstotkih najmanj mladih v strankah in tudi najredkeje v Evropi se pogovarjajo o politiki. Presenetljiv pa je podatek, da skoraj 40 odstotkov mladih sodi, da je »socialistični sistem, podobno kot v nekdanji Jugoslaviji,« boljši od sedanjega. In če mladih ni v političnih strankah, pa jih kar 40 odstotkov sodeluje v razpravah na medmrežju oziroma na političnih in na civilnodružbenih forumih. Kar 80 odstotkov vprašanih bi podpisalo peticijo na spletu, več kot 50 odstotkov bi jih sodelovalo na zakonitih demonstracijah, 40 odstotkov bi jih napisalo svoje stališče na spletnem forumu, 30 odstotkov bi jih bojkotiralo določene izdelke oziroma bi kupovali druge iz političnih ali etičnih razlogov, enak odstotek pa bi delil tudi letake s politično vsebino ... »Dolgoročno lahko pričakujemo, da bodo individualizirane in spletne oblike politične participacije postale še pogostejše. Mladim tovrstne dejavnosti torej ne predstavljajo alternative, ampak so postale osrednja oblika politične participacije ...«
In problem ni le v tem, da se mladi ne odločajo za neposredno vključevanje v politično življenje, saj so politične stranke in parlament nizko na lestvici njihovega zaupanja, ampak da se po mnenju Uletove mlade »dolgo zadržuje v položaju posrednega političnega in socialnega državljanstva, vezanega na ekonomsko odvisnost od staršev in odsotnost političnega delovanja«. Zaradi tega jim je otežen, morda bi lahko kar rekli prepovedan dostop do polnega državljanstva, saj jim družba ne priznava njihove temeljne dejavnosti: izobraževanja kot družbeno potrebnega in koristnega dela. Čeprav sprejemajo zase težke odločitve, se ne počutijo kot družbeni subjekt, kajti razmere jih pehajo v socialno, ekonomsko in politično odvisnost in s tem v socialno nedoraslost in brezpravje. Načeto je njihovo resnično domoljubje, ki se ne da nadomestiti z demagoškimi pozivi k ljubezni do domovine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.