7. 6. 2011 | Mladina 7
Zakaj imajo Italijani tako radi Berlusconija?
Berlusconi v sebi skriva resnicoljubnost in resnico, Italija pa se prepoznava prav v njegovih protislovjih in celo v njegovi nemorali
Roberto Saviano, novinar in pisatelj, borec zoper mafijo, avtor romana Gomora, po katerem je bil posnet istoimenski film
Tuji opazovalci in mediji so na Berlusconija dolgo zmotno gledali kot na nekakšno karikaturo. To je bila napaka, enako kakor to, da so ga imeli za rezultat politično težavnega obdobja ali da so ga opisovali kot simpatičnega in precej prebrisanega podjetnika. Najhujša zmota pa je bila, da ga nikoli niso jemali resno.
A tudi italijanski mediji se težave niso lotili s prave strani. Menim, da odnosa med Italijani in Berlusconijem še nihče ni ustrezno razčlenil. Gre za odnos, ki je veliko zapletenejši, kakor se zdi na prvi pogled, saj se v Berlusconijevem liku skrivajo prvine izrazite resnicoljubnosti.
Zdaj boste vprašali, kako je to mogoče. Prav on, ki ga predstavljajo kot mojstra laganja, kot moškega s potrjeno sposobnostjo, da izkrivlja resnico. Kako lahko tega moža kakorkoli povezujem z resnicoljubnostjo? Četudi sem pri tem osamljen, bom vztrajal pri svoji trditvi. Da, Berlusconi v sebi skriva resnicoljubnost in resnico, saj se dežela prepoznava prav v njegovih protislovjih in celo v njegovi nemorali.
Da bo razumljiveje: Berlusconi počne stvari, ki bi v vsaki drugi državi povzročile krizo. Reče na primer: »Raje pogledam lepo dekle, kot da bi bil peder,« ali na skupinski fotografiji s predsednikom tuje vlade kolegu za hrbtom s prsti pokaže roge. Kakor bi hotel reči, da je tega politika ravno prevarala žena!
Pa vendar si v Italiji takšne izpade tolmačijo kot dokaz umskega zdravja moškega, ki zna živeti. Berlusconiju je uspelo, da je s svojo osebnostjo v državi povzročil globok razkol.
Kdor se ne strinja s tem, kar počne, ali to celo brezpogojno zavrača, velja za licemerca. Za nekoga, ki sicer tudi sam rad pogleda lepo žensko zadnjico, vendar ni toliko iskren, da bi to priznal. Številni Italijani menijo, da je Berlusconi zaradi vseh teh prestopkov predvsem popolnoma človeški. Kaže človeške slabosti, ker je »eden od nas«, in pravzaprav »bi bili vsi radi kot on«. Tako razmišljajo nekateri. In druge označujejo za licemerce in lažnivce. Morda se vam vse skupaj zdi plitvo, vendar je povezano z očitkom, da so Berlusconijevi nasprotniki z levice sicer dali velikopotezne in moralno neoporečne obljube, a se v času vladanja vseeno niso lotili velikih reform.
Levica ni hrbtenica države, zato ni več sposobna zbuditi strasti v ljudeh. Pa vendar je nagon množic zlahka mogoče usmeriti v državljansko zavzetost in strastno soudeležbo. A italijanska levica ne zmore več biti katalizator množic. Berlusconiju pa je uspelo, da na eno od posebnosti našega naroda deluje kot magnet, ki ga ne smemo podcenjevati. V mislih imam italijanski individualizem - lastnost, ki sama po sebi ne bi bila škodljiva, če bi bila povezana s spoštovanjem prava in reda. Kajti pravila in zakone potrebujemo, da bi bolje živeli, kažejo nam pot do našega prostora pod soncem in do sreče, ne glede na to, ali smo delavci za tekočim trakom, podjetniki ali glasbeniki.
Vendar neko značilno italijansko prepričanje dokazuje, da so pravo in zakoni v napoto pri samouresničevanju in svobodi posameznika. Predvsem na jugu je zato nekaj vsakdanjega, da izkoristimo ves svoj talent za izogibanje predpisom. Posameznik velja za tem sposobnejšega, čim spretneje zna prelisičiti druge in zaobiti pravila. Ne gre za tekmo, konkurenco ali drugačno obliko transparentnega spopadanja, temveč za napredovanje z goljufijami in s prevarami. Zato ni iz trte izvita trditev, da bi italijanski jug zacvetel, če bi mafijci le svoj talent unovčili pri zakonitih poslih.
A prav to je bistvo: če zakon razumete kot prvino, zaradi katere so življenjske razmere slabše, če imate druge ljudi za oviro, namesto za zaveznike na poti v boljše življenje, potem živite kot mi v Italiji, v nekakšnih stalnih vojnih razmerah. V vojni proti pravilom, v vojni proti drugim.
Nekateri Italijani imajo spoštovanje pravil za nekaj negativnega, za druge je ravnanje po zakonih le brezkoristno žrtvovanje moralnim normam. »Sem pošten, zato sem reven.« Ali: »Sem pošten, zato ne morem delati kariere.« Ta miselni kratki stik je pripomogel k občutku moralne brezizhodnosti brez primere na vseh področjih. Zato je tako težko razvozlati, ali je Berlusconi razlog za italijanske krize ali predvsem ena od posledic.
Ne moremo pa zanikati, da mu je zadnja leta v naši deželi uspelo prebuditi sanje. Uspelo mu je prepričati nas, da smo po njegovi zaslugi ustavili val leve oblasti, ki je v gospodarstvu povzročila veliko škode. Predvsem na severovzhodu države se je podjetnikom zdelo, da ne uživajo podpore levosredinske vlade, saj ni bila sposobna olajšati davčnih bremen in sprejeti preprostejših davčnih zakonov. Berlusconijeva prednost se skriva v tem, da je podprl gonilno silo teh podjetij oziroma da je vsaj zbujal takšen vtis. Predvsem pa je prepričal deželo, da bi pod njegovo vlado vsi lahko postali podjetniki. Kdor s plačo komaj veže konec s koncem ali še to ne, je v Berlusconiju videl uresničitev svojih sanj, da bi postal podjetnik in se tako končno rešil mezde.
Berlusconi je namreč utelešenje prototipskega podjetnika, ki Italijane očara s svojim nasmeškom in z uspešnostjo pri ženskah ter jih razoroži z načinom, kako pove: »Sem moški, ki veliko dela, vendar tudi uživa življenje.« Italijani se prepoznajo v njem, mu hočejo biti podobni, hočejo postati kot on. In sanjajo, da bodo prej ali slej tudi sami postali podjetniki, ki bodo ukazovali drugim, namesto da morajo ukaze ubogati. Ob takšnih obetih so pripravljeni prenesti vse, tudi krizo in krivice. Nikoli ne bodo za to okrivili Berlusconija, temveč splošno razpoloženje ali napake drugih ministrov, samo Berlusconi ni za nič odgovoren. Ko bi mu le drugi pustili delati! Kajti obljublja, kar se bo zagotovo uresničilo. Uteleša sanje, ki se jim nihče noče odpovedati. Torej bo tvoje sedanje trpljenje delavca nagrajeno s srečo v prihodnosti, če bi rad postal podjetnik. Končno boš enak Berlusconiju, brez pravil nad sabo, in končno boš lahko ukazoval.
Ni naključje, da ima Berlusconi tudi velik harem. Neprimerno je bilo pričakovati, da bo vsa država pretresena, ko bodo na dan prišle zgodbe o njegovih zvezah in domnevnih razmerjih s preštevilnimi mladenkami. Ko se je pred dvema letoma razvedelo za njegovo prijateljevanje s takrat komaj polnoletno Neapeljčanko Noemi, je bilo slišati pripombe: »Naš premier je pa res fant od fare. Pri svojih letih ...« Berlusconi je o svoji moškosti ustvaril pravi junaški ep. O tem se veliko pogovarja z ljudmi, ki ga obdajajo, in zbija šale.
Vse, da bi pozabili, da gre za skoraj 80-letnika, ki ima za sabo operacijo prostate in katerega moška moč ni niti samoumevna niti naravna. Okoliščina, ki bi lahko zbujala sočutje, vendar njemu uspeva, da svoje slabosti spremeni v prednosti in da zbuja videz vsemogočnosti. To je Berlusconijev komunikacijski genij in sporoča nam, da je star in bolan, a vseeno zadovoljuje svoj harem. Kar bi lahko bila preprosto banalna vulgarnost ali celo senilna obsedenost, je pravzaprav moč, ki presega spolne in moralne meje. Berlusconi natančno ve, da se narod tudi na tem področju poistoveti z vladarjem.
Je zgled, ki mu vsi sledijo, a okoli njega vlada popolna praznina. Družbena prepustnost v naši državi je enaka nič. Ljudje so ohromljeni zaradi brezupnega življenja, ki jim jemlje vse: čas, da se osebnostno
izoblikujejo, čas celo za občutke. Brezupnim življenjskim razmeram ustreza brezupen odnos do življenja.
Brez seksualnih škandalov, občasno začinjenih še s transseksualnostjo in z mamili, zadnja leta ni šlo niti na levici. Pri tem si ljudje rečejo: »No, dobro, Berlusconiju so všeč ženske, tako kot vsem nam. Kaj naj bi bilo pri tem slabega?« Naslednja misel pa je: »Boljše ženske kot transseksualci in mamila.« Zmaga berlusconizma je v tem, da ljudje ne govorijo več: »Mi pa tega ne počnemo,« temveč: »Počnemo vse mogoče, a saj to počnejo vendar vsi!« Od tod izvira usodno posploševanje: če se že vsi valjamo v blatu in smo odvratni, naj bo zmagovalec najboljši izmed nas. Torej tisti, ki je najbolj zvit. Sklonite glavo in se potuhnite, saj smo vsi krivi, vsi imamo svoje okostnjake v omarah in pod posteljo skrivamo cipe. Uspe le najbolj zvitemu. Kdor je proti meni, ni boljši kot jaz. Enako pokvarjen je kot jaz, le da ni tako zvit.
Berlusconijeve ženske niso sporne zato, ker so njegove ljubice. Ne gre za njegovo zasebno življenje, temveč za to, da ženske iz njegovega domnevnega harema postajajo ministrice, poslanke, funkcionarke. Oblikovanje političnega razreda ni več odvisno od tega, kakšne zasluge ima kdo, zato se država korenito spreminja. Prav tako ne velja več, da ima čedno in pametno dekle prednost pred pametnim, vendar ne tako zelo čednim dekletom, temveč za to, da se prebije navzgor, zadostuje že ena sama stvar: lepota. Pa še pri lepoti obstaja le ena kategorija, saj morajo vse ženske imeti veliko oprsje in izrazite ličnice. Če natančneje pogledate, so si vse podobne.
Takole je povedal kalabrijski pisatelj Corrado Alvaro: »Najhujše, kar se lahko zgodi neki družbi, je razmišljanje, da iskrenost nima smisla.« Tako je pri nas že več kot 20 let. Italijanska družba pozna le še dve dogmi. Prva je, da iskrenost nima smisla, druga pa, da kdor je uspešen, potemtakem ne more biti iskren. Pri tem ni pomembno, ali si napisal dobro prodajano knjigo, ali si župan, ali morda glavni zdravnik.
Zaradi vsega tega je naša domovina zagrenjena in izgublja upanje, da bo nekega dne drugačna in boljša. Kljub temu to ni le italijanska drama. Curzio Malaparte je v svoji mojstrovini Koža (La pelle) napisal, da vidi Neapelj, ko potuje v Berlin, London, Pariz ali Madrid, in da je usoda teh mest, da bodo postala Neapelj.
Italija je danes laboratorij za to, kar se lahko zgodi tudi kje drugje, ne pa simpatična ali smešna izjema.
Ali Berlusconi vlada prek svoje televizije?
Italijanska televizija je bila od nekdaj pod nadzorom političnih strank. Vladne stranke že nekaj desetletij nadzirajo prva programa državne televizije RAI, tretji pa je bolj levo usmerjen. Če se po volitvah zamenja vladna koalicija ali vladajoča stranka, se zamenja tudi vodilna ekipa prvih dveh programov, saj je prvi (RAIuno) najpomembnejši. Ko je Italiji vladala leva sredina, so bili tudi glavni uredniki prvega programa iz tega političnega tabora. Zdaj vlada desnosredinska koalicija, torej je prvi program pod vplivom premiera Berlusconija in njegovih zaveznikov.
Pri tem je treba upoštevati še, da je Berlusconi - oziroma njegova družina - tudi lastnik največjega zasebnega medijskega podjetja Mediaset. S tem je njegov nadzor nad italijansko televizijo velik, skoraj popoln, čeprav sam in tudi njegovi ljudje neutrudno zatrjujejo, da je v rokah levice. Nadzor nad državno televizijo in zasebno konkurenco je pristna italijanska anomalija, gre za nepremagljivo nasprotje interesov. Če upoštevamo še, da je televizija za velik del prebivalstva še vedno edini vir informacij, je jasno, kaj je dejanska prednost predsednika vlade in zakaj lahko še vedno uživa tako široko podporo.
Vseeno smo pred nekaj tedni s štirimi deli oddaje Vieni via con me (Pridi z menoj) na tretjem programu televizije RAI, RAItre, presegli vse rekorde gledanosti. Nismo imeli le več gledalcev kot Big Brother, ki so ga v istem času predvajali na enem od Berlusconijevih kanalov, temveč celo več kot polfinale Lige prvakov med Milanom in Barcelono. Ko sem to izvedel, sem si mislil: moji domovini se je zmešalo. A moja domovina hoče le drugačen program. Program, ki kaže drugačno Italijo, resno, razumno državo, ki ne pretirava in se ne prepira brez prestanka. In ki je morda bolje obveščena in zato bolj kritična.
V tujini so prepričani, da je Italija sicer zašla s prave poti, vendar je pravzaprav vseeno ostala srečna država. Zaradi podnebja, zaradi sproščenih medsebojnih odnosov. V Italiji je hrana odlična, južna svetloba je čarobna, povsod je polno zgodovine, vse je čudovito. A resničnost je drugačna. V resnici je Italija že dolgo skrajno nesrečna dežela. Naša televizija pa je del te depresije, saj nam pomaga le tako, da z njo bežimo sami pred sabo.
Beg pred resničnostjo je najpomembnejši cilj italijanske televizije in smisel njenega obstoja. Ponuja nam neumne šale, slaboumno prerekanje, politike in njihove družinske člane, ki se ravsajo med seboj kot v cirkusu. Včasih - to počasi postaja ustaljen obred - skupaj z vsemi drugimi kriči tudi šef vlade. Kriči v pogovornih oddajah in športnih prenosih, poveže se z voditeljem oddaje in ga v živo ošteje. Ali naznani, da nikakor ne bo prodal pomembnega igralca svojega kluba iz Milana. To surrealistično premierovo pojavljanje priča o njegovi vse močnejši sli po nadzoru. Hkrati se predsednik vlade sam spusti na raven resničnostnih oddaj, kakršne bi mu pravzaprav moralo biti pod častjo spremljati. Zdi se kot nekakšen deus ex machina, ki se lahko pojavi kadarkoli in spremeni potek dogodkov.
Naloga televizije je, da nas prepriča o podobnosti našega življenja s katero od številnih resničnostnih oddaj, ki jih predvajajo državne in zasebne televizije. Precej kičasta in rumena džungla, v kateri ni težav, kvečjemu družinske tragedije: stric zadavi nečakinjo, sin potolče mamo. Grda sestrična zastrupi lepo, ker ji je ta prevzela moža. Vse to se izkorišča, da bi zabavali občinstvo, celo v osrednjih poročilih.
V takšen kaos smo nenadoma stopili z oddajo Vieni via con me. Ko mi je RAItre ponudila sodelovanje, je bilo jasno, da bomo ustvarili nišni izdelek. Programski direktor me je želel predstaviti mojemu občinstvu, ljudem, ki so brali moje knjige in članke. Torej peščici gledalcev, največ milijonu ali dvema. To je pomemben podatek. Italija ni totalitarna država, v kateri je treba zatreti vsako drugačno zamisel. Drugačne zamisli morajo obstajati, vendar v določenih okvirih. To pomeni, da mi je državna televizija hotela zagotoviti oddajo, vendar v majhnem studiu in z zelo pičlimi sredstvi.
Vojna se je začela, ko so doumeli, da imamo sami čisto drugačen namen. Da hočemo narediti zanimivo oddajo za čim širše občinstvo. In da naj bi nas pri tem podprle osebnosti, ki bi zanesljivo zbudile veliko pozornosti. Naš prvi gost v studiu je bil komik in dobitnik oskarja Roberto Benigni. Jasno je bilo, da bo zaradi njegovega sodelovanja število gledalcev večje od želenega. Vodstvo televizije RAI je naredilo vse, da bi onemogočilo njega in našo oddajo.
Roberto Benigni se je vnaprej odpovedal pogajanjem o honorarju in je hotel preprosto sprejeti znesek, ki bi mu ga ponudili. Vodstvo televizije pa je vseeno spodbodlo javno razpravo o domnevno pretiranih honorarjih, da bi z neresničnimi trditvami omejilo vpliv oddaje in občinstvo naščuvalo proti nam. Predstavili so nas kot preplačane intelektualce, ki se pritožujejo zaradi cenzure, pri tem pa si v resnici polnijo žepe.
Pravljica o astronomsko visokih plačilih naj bi občinstvo odvrnila od nas. Sporočilo se je glasilo približno takole: »Medtem ko italijanske družine ne vedo, kako bodo s plačo preživele do konca meseca, hočejo ti ljudje nesramno visoko plačilo od državne televizije, za katero se plačuje naročnina.« V resnici pa so vsi gostje v našem studiu takoj ponudili, da bodo prišli za polovični honorar, ali so se mu celo v celoti odpovedali, samo da bi lahko sodelovali in podprli našo oddajo.
RAI bi se bila pripravljena odpovedati tudi veliki gledanosti, le da ne bi vpletli Roberta Benignija in da bi ostali v predvideni niši. A Benigni je pri nas gostoval zastonj - in njegov komični monolog o Silviu Berlusconiju je bil pravi televizijski zvezdniški vložek.
V naši oddaji sem govoril tudi o mafiji na severu Italije. O tem se govori že desetletja in to ni nikdar povzročilo pretiranega razburjenja, dokler teme nisem načel na televiziji. Razprava se je razvnela, ko sem dejal, da želi kalabrijska organizacija ''Ndrangheta vzpostaviti stik z desničarsko konservativno Severno ligo, Berlusconijevo vladno partnerico. S to trditvijo nisem želel očrniti Severne lige, saj navsezadnje nisem rekel, da si Liga želi stikov z ''Ndrangheto. Hotel sem povedati le, da ne moremo izvzeti nobene stranke; če je na severu najmočnejša stranka Severna liga, bo mafija seveda poskušala navezati stike z njo.
To ni nič revolucionarno novega. A italijanski notranji minister Roberto Maroni, član Severne lige, se je čutil osebno napadenega. Vztrajal je, da ga moramo povabiti v naslednjo oddajo, to pa je bilo precej kočljivo, saj je bil naš program zasnovan kot gledališka igra, ne kot politična oddaja, in preprosto nismo predvideli političnih gostov, ki bi predstavljali svoja mnenja. To navsezadnje lahko počnejo v vseh mogočih drugih oddajah. Bilo je precej napeto, zlasti zame. Nazadnje smo Maronija le morali povabiti, zmagala je njegova in v naši oddaji je prebral seznam vseh uspehov vlade v boju proti mafiji.
Visoka gledanost nas je zagotovo rešila. Brez nje bi oddajo hitro umaknili z utemeljitvijo, da je tako ali tako nihče ne gleda. Tako pa so nam odgovorni na RAI dejansko postregli s pripombo, da gledanost ni vse. To so naredili prav tisti ljudje, ki s programa umikajo kulturne in informativne oddaje, ker naj bi imele premalo gledalcev!
Menim, da je bila močna plat naše oddaje ta, da je o nekaterih vidikih italijanske stvarnosti poročala čim bolj trezno. Danes v Italiji vlada prepričanje, da demokracija pomeni prisluhniti vsem mogočim glasovom, vendar ne da bi se poglobili vanje. To se mi zdi zelo kratkovidno. Pogovorne oddaje so pomembne, a na sporedu mora biti tudi kaj drugega.
Demokratični neototalitarizem torej deluje takole: dokler pišeš svoj mali blog, je vse v redu. Ko pa presežeš te okvire, te je treba ustaviti, onemogočiti, celo očrniti. A takšnega mehanizma ne obvlada le oblast. Oddajo smo pripravili štirikrat. Če bi pokazali deset delov, vse z enako intenzivnostjo in enakim uspehom pri občinstvu, bi nas država začela napadati. Kajti kjerkoli v Italiji pokažeš, da si drugačen kot široke množice, povsod zbudiš občutek krivde. »Zakaj nisem še sam drugačen?« se sprašujejo. In: »Če je on drugačen, sem jaz potemtakem pajdaš oblasti?« Zato je tako pomembno dokazati, da ni drugačnosti, da je vse enako in vse enako umazano. Da je vse preprosto enako grdo.
Gonja proti nam je temeljila na vrsti predsodkov. »To naj bi bilo tvoje delo? Kritizirati vlado in za to dobivati plačo?« Takšne očitke slišim pogosto. Kot da bi tisti, ki podpirajo vlado, imeli pravico do dobrega plačila in zato tudi do neodvisnega življenja, kritiki pa naj bi se denarju odpovedali - kakor da bi le z odpovedjo denarju kritika lahko postala legitimna. »Če se res zavzemaš za nekaj, moraš to početi brezplačno,« to je licemerska, premetena strategija za oslabitev opozicionalcev.
© 2011 Roberto Saviano, agencija R. Santachiara
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.