24. 2. 2011 | Mladina 8
Konec še ene soap opere
Revolucija v Libiji je uspela in to je bilo že na začetku tedna jasno vsem razen tistemu, proti kateremu je bila sploh naperjena: Moamerju El Gadafiju
Protestniki v mestu Tobruk na vzhodu Libije trgajo izvod Gadafijeve Zelene knjige, ki v Libiji velja za nekakšno ustavo in mu s tem na simboličen način sporočajo, da je njegove vladavine konec. 22. februar.
© Reuters
»Nekaj moraš razumeti glede Libije. Tu živimo v nekakšni soap operi, ki traja že 40 let, in nič se ne bo spremenilo, dokler ne bomo zamenjali režiserja,« je povedal Valid Tumi, mladenič iz Tripolisa, medtem ko je neko popoldne septembra 2009 s svojima prijateljema sedel pred kavarno Al Saraja na osrednjem tripolitanskem Zelenem trgu. Tam so pred leti potekale javne usmrtitve domnevnih izdajalcev Gadafijeve revolucije. Hasan Genan in Kaled Elatreš, tudi stara okrog 30 let, sta nejevoljno prikimala Validovim besedam. Kot so pojasnili vsi trije, zase niso videli nobene prihodnosti; če bi imeli možnost, bi takoj zapustili državo. Libija se je sicer v zadnjih sedmih letih, odkar je Evropska unija leta 2004 preklicala sankcije, precej spremenila in doživela velik gospodarski zagon, vendar od tega velika večina od 6,5 milijona prebivalcev ni imela nič. Prej nasprotno. Socialna stiska ljudi se je navkljub odpravi ukrepov le še poglabljala.
Od velikih tujih naložb predvsem v naftno infrastrukturo in gradbeništvo je imela dobičke le vladajoča politična elita z Gadafijevo družino na čelu, Libijci pri vseh teh projektih niso dobili niti služb. Tuja podjetja so v državo praviloma vstopala z bataljoni poceni delavcev iz Bangladeša, Nepala, Filipinov in drugih držav z Daljnega vzhoda. Poleg tega se je življenje v Libiji začelo zelo dražiti, plače v javnem in domačem zasebnem sektorju pa so ostale nespremenjene. »Režim razmetava z denarjem, a za nas ne stori nič,« je pojasnil Hasan, po poklicu računalniški programer. »Garamo šest dni na teden, in ko smo prosti ..., takrat ne delamo nič. Marsikdo si tudi ne more ničesar privoščiti, vsaj tisti, ki delajo za libijska podjetja ali državo, ker so plače mizerne, življenje pa vse dražje.« Režim je še nedavno subvencioniral hrano državnim uslužbencem. Ti so lahko v posebnih trgovinah po bistveno znižanih cenah vsak mesec kupovali tisto, kar so potrebovali za preskrbo družin. To je deloma upravičevalo nizke plače oziroma, povedano drugače, v teh trgovinah je bil kupljen tudi socialni mir. »Tega zdaj ni več, toda trgovin uradno niso zaprli; ker so definirane v Gadafijevi Zeleni knjigi. Ne morejo dovoliti, da bi njegova vizija tako očitno propadla, zato te trgovine še kar obstajajo, le da v njih ni ničesar več,« je razložil Valid. »Marsikaj, kar je Gadafi pred desetletji zapisal v Zeleni knjigi, v kateri je začrtal temelje neki novi družbeni ureditvi - ta naj bi temeljila na socialni enakosti med ljudmi -, je že zdavnaj preživeto. Njegova vladavina je vladavina dvojnih meril, to pa neizpodbitno vodi v družbo dveh razredov - manjšine, ki ima v rokah vedno več, in večine, ki ima v rokah vedno manj.«
»Hiše in stanovanja so vse dražji tudi zaradi tujih podjetij, ki so pripravljena plačati več, prav zaradi tega pa se cene nepremičnin napihujejo,« je povedal Kaled. »Drugi, večji problem je zagotovo država. Čeprav oblast gradi nova stanovanjska poslopja, da bi, tako trdi, zmanjšala stisko mladih, ta stanovanja praviloma dobijo ljudje, ki so blizu režimu in ki že imajo v lasti nepremičnine. Ti kupujejo poceni in prodajajo drago, tako da se navsezadnje za nas nič ne spremeni, razen na slabše.«
Ljudje v Libiji so izjemno nezadovoljni, so večkrat poudarili in se pri tem ozirali čez ramo, da bi videli, ali mogoče kdo za sosednjo mizo ne prisluškuje pogovoru. Ko je ta nanesel na možnost Gadafijevega odhoda z oblasti, noben od njih ni upal napovedati, da je scenarij, ki smo mu priča te dni, sploh možen navkljub Validovi začetni opazki, da bi bilo režiserja nujno zamenjati. Na ljudsko vstajo in z njo na strmoglavljenje njegovega režima ni zares računal nihče. To je po svoje razumljivo. Predvsem mlajši si drugega voditelja kot Gadafija niso mogli predstavljati, saj je njegova vseprisotna trda roka krojila in nadzorovala njihovo življenje od rojstva. Kot so pojasnili, je ves družbeni in politični sistem v Libiji zgrajen okrog Gadafijevega naslova Vodja revolucije, in iz tega so sklepali, da se bo sistem resetiral šele po njegovi fizični smrti, ko ga bo treba prilagoditi naslovu novega vodje.
Iz torkovega nagovora Moamerja El Gadafija je bilo jasno razvidno, kako zelo se še vedno oklepa te svoje funkcije. Poudaril je, da ga nihče ne more prisiliti k odstopu oziroma na silo zamenjati, saj »sem vendarle Vodja revolucije!«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
24. 2. 2011 | Mladina 8
Protestniki v mestu Tobruk na vzhodu Libije trgajo izvod Gadafijeve Zelene knjige, ki v Libiji velja za nekakšno ustavo in mu s tem na simboličen način sporočajo, da je njegove vladavine konec. 22. februar.
© Reuters
»Nekaj moraš razumeti glede Libije. Tu živimo v nekakšni soap operi, ki traja že 40 let, in nič se ne bo spremenilo, dokler ne bomo zamenjali režiserja,« je povedal Valid Tumi, mladenič iz Tripolisa, medtem ko je neko popoldne septembra 2009 s svojima prijateljema sedel pred kavarno Al Saraja na osrednjem tripolitanskem Zelenem trgu. Tam so pred leti potekale javne usmrtitve domnevnih izdajalcev Gadafijeve revolucije. Hasan Genan in Kaled Elatreš, tudi stara okrog 30 let, sta nejevoljno prikimala Validovim besedam. Kot so pojasnili vsi trije, zase niso videli nobene prihodnosti; če bi imeli možnost, bi takoj zapustili državo. Libija se je sicer v zadnjih sedmih letih, odkar je Evropska unija leta 2004 preklicala sankcije, precej spremenila in doživela velik gospodarski zagon, vendar od tega velika večina od 6,5 milijona prebivalcev ni imela nič. Prej nasprotno. Socialna stiska ljudi se je navkljub odpravi ukrepov le še poglabljala.
Od velikih tujih naložb predvsem v naftno infrastrukturo in gradbeništvo je imela dobičke le vladajoča politična elita z Gadafijevo družino na čelu, Libijci pri vseh teh projektih niso dobili niti služb. Tuja podjetja so v državo praviloma vstopala z bataljoni poceni delavcev iz Bangladeša, Nepala, Filipinov in drugih držav z Daljnega vzhoda. Poleg tega se je življenje v Libiji začelo zelo dražiti, plače v javnem in domačem zasebnem sektorju pa so ostale nespremenjene. »Režim razmetava z denarjem, a za nas ne stori nič,« je pojasnil Hasan, po poklicu računalniški programer. »Garamo šest dni na teden, in ko smo prosti ..., takrat ne delamo nič. Marsikdo si tudi ne more ničesar privoščiti, vsaj tisti, ki delajo za libijska podjetja ali državo, ker so plače mizerne, življenje pa vse dražje.« Režim je še nedavno subvencioniral hrano državnim uslužbencem. Ti so lahko v posebnih trgovinah po bistveno znižanih cenah vsak mesec kupovali tisto, kar so potrebovali za preskrbo družin. To je deloma upravičevalo nizke plače oziroma, povedano drugače, v teh trgovinah je bil kupljen tudi socialni mir. »Tega zdaj ni več, toda trgovin uradno niso zaprli; ker so definirane v Gadafijevi Zeleni knjigi. Ne morejo dovoliti, da bi njegova vizija tako očitno propadla, zato te trgovine še kar obstajajo, le da v njih ni ničesar več,« je razložil Valid. »Marsikaj, kar je Gadafi pred desetletji zapisal v Zeleni knjigi, v kateri je začrtal temelje neki novi družbeni ureditvi - ta naj bi temeljila na socialni enakosti med ljudmi -, je že zdavnaj preživeto. Njegova vladavina je vladavina dvojnih meril, to pa neizpodbitno vodi v družbo dveh razredov - manjšine, ki ima v rokah vedno več, in večine, ki ima v rokah vedno manj.«
»Hiše in stanovanja so vse dražji tudi zaradi tujih podjetij, ki so pripravljena plačati več, prav zaradi tega pa se cene nepremičnin napihujejo,« je povedal Kaled. »Drugi, večji problem je zagotovo država. Čeprav oblast gradi nova stanovanjska poslopja, da bi, tako trdi, zmanjšala stisko mladih, ta stanovanja praviloma dobijo ljudje, ki so blizu režimu in ki že imajo v lasti nepremičnine. Ti kupujejo poceni in prodajajo drago, tako da se navsezadnje za nas nič ne spremeni, razen na slabše.«
Ljudje v Libiji so izjemno nezadovoljni, so večkrat poudarili in se pri tem ozirali čez ramo, da bi videli, ali mogoče kdo za sosednjo mizo ne prisluškuje pogovoru. Ko je ta nanesel na možnost Gadafijevega odhoda z oblasti, noben od njih ni upal napovedati, da je scenarij, ki smo mu priča te dni, sploh možen navkljub Validovi začetni opazki, da bi bilo režiserja nujno zamenjati. Na ljudsko vstajo in z njo na strmoglavljenje njegovega režima ni zares računal nihče. To je po svoje razumljivo. Predvsem mlajši si drugega voditelja kot Gadafija niso mogli predstavljati, saj je njegova vseprisotna trda roka krojila in nadzorovala njihovo življenje od rojstva. Kot so pojasnili, je ves družbeni in politični sistem v Libiji zgrajen okrog Gadafijevega naslova Vodja revolucije, in iz tega so sklepali, da se bo sistem resetiral šele po njegovi fizični smrti, ko ga bo treba prilagoditi naslovu novega vodje.
Iz torkovega nagovora Moamerja El Gadafija je bilo jasno razvidno, kako zelo se še vedno oklepa te svoje funkcije. Poudaril je, da ga nihče ne more prisiliti k odstopu oziroma na silo zamenjati, saj »sem vendarle Vodja revolucije!«.
Poslednja utrdba
»Ne, ne, definitivno ne!« se je zasmejal Valid v odgovor na vprašanje, ali te dni še vedno razmišlja, da bi zapustil Libijo. »Tukaj bom ostal, ker hočem videti, kako bo padel. Vse svoje življenje sem čakal na ta trenutek in zdaj, ko so začeli tudi pri nas v Tripolisu potekati protesti, se jim bom pridružil. Čutim, da je to moja dolžnost.« Pogovor je potekal v ponedeljek prek Skypove povezave, za katero se je zdelo, da je iz minute v minuto slabša in vse bolj negotova. »Režimska podjetja nadzirajo celotno telekomunikacijsko mrežo v državi. Najprej so izklopila televizijsko mrežo Al Džazira, potem so sledili Youtube, Twitter, Facebook in podobno. Vsak dan ugasnejo kaj,« je pojasnil Valid. »Internet so že tako zelo upočasnili, da je po navadni liniji tako rekoč onemogočeno pošiljanje različnih prilog, kot so fotografije in podobno. Telefonske povezave skorajda ne delujejo več. Zjutraj sem odšel v službo, delam pri zavarovalniškem podjetju, vendar tam ni bilo nikogar. Pozneje so mi sporočili, da do nadaljnjega ne delamo, ker ne moremo uporabljati telefonov. Tudi za najino dopisovanje prek spleta ne vem, koliko časa bo še mogoče.«
Ko so protesti zajeli še Tripolis, je življenje v prestolnici podnevi tako rekoč obstalo. »Skoraj vse je zaprto. Trgovine in pekarne ne delajo, ljudem zmanjkuje goriva, hrane, olja, moke in drugih osnovnih potrebščin. Za dobavo teh so skrbela režimska podjetja in ta sistem zdaj ne deluje več, tako da razmere že mejijo na krizo.« Ulice oživijo šele ob mraku. »Takrat si ljudje upajo priti ven. Toda na začetku je bil strah premočan in v Tripolisu je vladalo zatišje. Kolikor smo lahko, smo spremljali dogajanje v Bengaziju in drugih mestih, ki so začela padati v roke protestnikov in je v njih zavladal neke vrste organiziran kaos. Čakali smo, kaj bo, vse skupaj je bilo precej nadrealno. Potem pa se je v nedeljo zvečer na državni televiziji pojavil Gadafijev sin Saif Al Islam in s svojim res neumnim govorom tako zelo razjezil ljudi, da je tisto noč eksplodiralo tudi v Tripolisu.«
Saif Al Islam je ostro zavrnil prve govorice, da njegovega očeta ni več v Libiji, in grozeče dodal, da še vedno uživa podporo vojske, rekoč: »Borili se bomo do zadnje minute, do zadnjega naboja.« Njegov celoten govor je bil komaj kaj več kot niz groženj libijskemu ljudstvu. Poudaril je, da Libija ni Egipt ali Tunizija, in protestnike obtožil, da hočejo družbo pahniti 70 let nazaj v državljansko vojno. Pri tem je zagrozil še s tujim posredovanjem, rekoč, da Zahod ne bo dopustil, da bi oblast v državi »mojega očeta« prevzele različne islamistične frakcije. Marvan Bišara, višji analitik pri Al Džaziri, je njegov nastop označil za »obupan govor obupanega sina diktatorja, ki poskuša izsiljevati libijsko prebivalstvo z grožnjo in s črnim scenarijem, da bo država zdrsnila v krvavo nasilje«. Manjše demonstracije, ki so v času njegovega televizijskega nagovora že potekale v središču mesta, so se v nočnih urah sprevrgle v srdite spopade med varnostnimi silami in protestniki, ki so poskušali zasesti Zeleni trg. Vojaki in policisti so na ljudi streljali z brzostrelkami in ostrostrelskimi puškami ter z oklepniki povozili številne ranjene in mrtve. Kljub temu so tisto noč plameni zajeli vladno Ljudsko dvorano, namenjeno sejam splošnega ljudskega kongresa, zgoreli so tudi številni izvodi Gadafijeve Zelene knjige. »Zjutraj sem na poti v službo po središču Tripolisa videl številne napise na zidovih. Gre za nam znane režimske parole, v katerih pa je tokrat ime Gadafi zamenjala beseda svoboda, kot na primer: 'Dolgo naj živi svoboda!'« je povedal Valid. Pri tem pa zaskrbljeno dodal: »Imamo pa v Tripolisu resne težave, kar se tiče protestiranja. To, da telefoni ne delajo, ni velika stvar, saj se obveščanje o protestih širi od ust do ust. Naš glavni problem je, ker so varnostne sile v mestu še vedno na Gadafijevi strani, mi pa nimamo nobenega orožja. Poleg tega je režim nad nas poslal plačance iz nekaterih afriških držav, v glavnem iz Nigra in Čada. Vozijo se naokoli v avtomobilih in za zabavo streljajo na ljudi, zato se pri vsem skupaj poskušamo organizirati tudi v tej smeri, da bi zavarovali soseske. Vendar je to zelo težko, imamo le kamenje in palice, oni pa na ljudi streljajo z brzostrelkami. Niti sami ne vemo, koliko je mrtvih v Tripolisu in vsej državi, vendar gre zagotovo za več sto.«
V ponedeljek zvečer je Gadafi mobiliziral vojaška letala in helikopterje, da so v Tripolisu in Bengaziju počez streljali na ljudi in različne mestne soseske. »To bombardiranje je bilo tudi za nas popolnoma nepredstavljivo in dokazuje samo eno, da se je Gadafiju popolnoma zmešalo in da je že čisto obupan,« je naslednji dan, v torek, v elektronskem sporočilu zapisal Valid; povezave prek Skypa ni bilo več mogoče vzpostaviti. »Ponoči sem se odpravil proti središču mesta in med potjo naletel na prijatelje, ki so se priključili večji skupini ljudi. Iskali smo druge, da bi se jim pridružili, medtem ko so po ulicah krožili Gadafijevi plačanci in vojaki. Na eni od ulic smo naleteli nanje, bili so oboroženi s sabljami in kalašnikovkami in so začeli streljati, pri čemer so kričali: 'Ostali bomo tukaj!' Morali smo se razbežati, vendar sem vseeno srečen. To je dejansko to. Večina mest je pod nadzorom ljudi in vse kaže, da je Tripolis Gadafijeva poslednja utrdba. Nekako jo bomo morali osvojiti. Mogoče pa je seveda tudi, da ga bo nazadnje pospravil kateri od njegovih preostalih generalov in s tem rešil vse skupaj.« To je bil za zdaj zadnji Validov zapis, v torek zgodaj popoldne je bila komunikacija prek spleta dokončno prekinjena.
Samo vprašanje časa
Gadafi je v torkovem govoru, v katerem je protestnike med drugim označil za ščurke, pse in zadrogirane zločince, srdito poudaril, da se ne bo umaknil in da bo raje umrl kot mučenik. Izrekel je veliko bolj neposredno grožnjo kot njegov sin dva dni prej: »Vojski še nisem ukazal, da napade ali da izstreli en sam naboj, toda ko ji bom, bo vse gorelo!« Njegova grožnja, čeprav neposredna, je vseeno bolj kot karkoli drugega prazna in številni medijski analitiki se strinjajo, da je izgubil stik s stvarnostjo. Nekako tako kot Adolf Hitler, medtem ko so zavezniki stiskali obroč okrog Berlina. Res je, da ima Gadafi še vedno na voljo del vojaških sil, s katerimi lahko povzroči še nemalo gorja in trpljenja, vendar položaja ne more več obrniti sebi v prid. Libije ne more več osvojiti ne z vojaškimi ne z drugačnimi sredstvi.
Pojavlja se vprašanje, zakaj je tako hitro izgubil nadzor nad državo. Razlog za to je treba iskati predvsem v tem, da nikoli ni zaupal redni vojski, ki bi bila bolj zvesta državi kot njenemu voditelju. Zato je ves čas vzpostavljal vzporedne, bolje oborožene in izurjene vojske in jih zaupal vodenju svojih najbližjih sodelavcev, pa tudi sinov Hamisa in Mutasima, ki vodita specialne represivne oziroma vojaške enote. Zato ga je minule dni tudi zapustilo toliko generalov. Z njimi ni bil v posebej prijateljskih stikih, poleg tega pa ti generali prihajajo iz plemen, ki so Gadafiju obrnila hrbet in se mu uprla. Zato je s takšno naglico v objem ljudstva padalo mesto za mestom. Vojaške enote, ki so še ostale zveste Gadafiju, lahko le zavlečejo njegov neizogibni konec. In ta zna priti zelo kmalu. Že te dni.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.