Muzej, ki ne potrebuje umetnin

Novi Maxxi - muzej sodobnih umetnosti v Rimu

Imenovali so ga »učinek Bilbaa«. Do zadnje gospodarske krize, ki se je leta 2008 razširila po svetu, je veljal za paradigmatski primer, po katerem so se zgledovale mestne politike po vsej Evropi. Guggenheimov muzej arhitekta Franka Owna Gehryja, ki je bil zgrajen leta 1997, je s svojimi pompoznimi oblikami in tonami bleščečega titana spremenil depresivno, industrijsko in širši javnosti neznano mesto na severu Španije v eno najbolj obiskanih evropskih središč. Medijskemu in kulturnemu dogodku Guggenheimovega muzeja je sledila gradnja podzemne železnice, hotelov, kulturnih centrov, parkov, poslovnih središč in večnamenskih objektov v vsestranskem gospodarskem in političnem projektu urbanistične prenove. Učinek je bil, da se je celotna prostorska in funkcionalna konfiguracija baskovskega središča v zelo kratkem času spremenila v sodobno svetovno mesto. S projektom, ki je pritegnil ogromno obiskovalcev in investitorjev, se je hkrati začel kulturno-muzejski turizem ali, bolje rečeno, ta projekt je to sodobno obliko turizma spodbudil. Bilbao je dolgo veljal za dokaz, da lahko arhitektura z močnim ekonomskim programom in jasnim političnim projektom korenito spremeni podobo mesta.
Nobeno veliko ali srednje veliko mesto na svetu, ki se je v zadnjih dveh desetletjih odločilo za urbano revitalizacijo, ni moglo mimo Bilbaa. Vsako problematično urbano okolje, kot so zapuščena industrijska območja ali dekadentna pristanišča, je po zgledu španskega eksperimenta postalo objekt razmišljanja in zanimanja mestne politike in investitorjev. Tako je bilo zaradi fizičnega, ekonomskega in seveda simbolnega potenciala takih območij, ki so lahko ponudila možnost spreminjanja podobe in organizacije postindustrijskega mesta. Hkrati pa zaradi dobička in možnosti urbanističnih špekulacij, ki jih tako obsežni prostori potencialno zagotovijo zasebnim investitorjem. Pariz, Essen, Karlsruhe, Lyon, Valencia, Jokohama, Oslo, Seattle so samo nekatera mesta, ki so sprožila urbane politike z operacijami, v katerih novi muzeji, gledališča, umetniška središča in umetniške dvorane z bolj ali manj ambicioznimi projekti ter bolj ali manj zvezdniškimi arhitekti dominirajo s svojo podobo, uvajajo novo limfo v mestno podobo in so poglavitni subjekt kulturne prenove in turistične ponudbe sodobnega mesta.
»Učinek Bilbaa« je končno dosegel še Italijo. Danes se tudi ta lahko pohvali, da ima na svojem ozemlju zvezdniško arhitekturno novost. Rim, za mnoge najlepše, nedvomno pa eno od arhitekturno in umetniško najbogatejših mest na svetu, se je pred kratkim okitil s sodobnim objektom, ki po besedah vseh arhitektov in kritikov sodi v 21. stoletje: to je muzej Maxxi (Museo nazionale per le arti del XXI secolo). Ta spektakularna in za fotografski objektiv zelo privlačna palača je delo Zahe Hadid, aktualne zvezde mednarodne arhitekturne scene. Vsi pogoji za kakovostno in avantgardno »bilbaovsko« operacijo se zdijo izpolnjeni, a le navidezno.
V današnji Italiji so novosti zmeraj sporne, navadno prihajajo prepozno, hkrati pa v zapletenih in cenovno zahtevnih oblikah. Maxxi je 150 milijonov evrov vredna igrača, ki je za realizacijo potrebovala več kot trinajst let. Projekt Zahe Hadid, namenjen novemu državnemu razstavnemu centru sodobne umetnosti in arhitekture, je bil izbran med 273 kandidati iz vsega sveta na mednarodnem natečaju leta 1998. Dolgotrajna gradnja, politično vmešavanje, birokratske ovire in večkratna dokapitalizacija so prispevali k temu, da se je fleksibilna in okretna oblika tega objekta nazadnje spremenila v zajetnega slona. Hkrati pa sama investicija, ki jo je spodbudil tedanji župan Francesco Rutelli iz levosredinske koalicije, ni bila mišljena v sklopu kakršne koli splošne urbanistične zamisli. Maxxiju ni sledila gradnja nove podzemne železnice, ni bilo sočasne arhitekturne ali prostorske prenove četrti Flaminio, ni bilo revitalizacijskega programa za ta del mesta. Muzej, dostopen s taksijem ali z avtobusom in za tem z ne preveč prijetnim sprehodom, je zrasel kot katedrala na podeželju, z velikimi formalnimi in medijskimi ambicijami, toda tako rekoč brez dejavnega odnosa do mestne strukture, kar za italijansko mesto in njegovo arhitekturo zveni še posebej paradoksalno.
Med tem, kako si kulturno institucijo predstavlja italijanska politična administracija, zato da se z njo promovira, in arhitekturnim izživljanjem Zahe Hadid ni velike razlike: glavna zamisel za to seksi arhitekturo temelji na arhitektom všečnem novopečenem sloganu »Fuck context«. Tako kot politiki se tudi anglo-iraška arhitektka obnaša, kakor da s kontekstom ni nikakršnih težav, kakor da ta ne obstaja. Pri čemer tu ne govorimo o zgodovinskem kontekstu ali arhitekturnem jeziku, ki naj bi posnemal oblikovne značilnosti rimske tradicije, temveč o lokalnem urbanem prostoru, ki nima nobene posebne strukture, ampak obupno potrebuje povezave, oblikovanje, ureditev. Arhitektura je zgrajena, da nas na vsakem koraku in v vsakem trenutku fascinira. Muzej je samovšečna scenografija, ki vodi naš sprehod skozi svoje prostore. Nič drugega ni pomembno razen neprestanega formalnega šoka, niti razstavljene umetnine, ki so videti odvečne, niti urbano okolje ali sonce, ki ju tako rekoč nikoli ne začutimo iz notranjih prostorov. V tem smislu arhitekt vidi samo svoj objekt, ki zares ne potrebuje ničesar razen svojih sten in svojih učinkov. Prehod skozi arhitekturo je edina tema projekta, prehodijo se metri in metri, kot da bi bilo vse v funkciji hoje. Zelo malo pozornosti je namenjene umetniškim delom in fleksibilnosti prostorov, ki so namenjeni začasnim, zmeraj drugačnim razstavam. Ker ni ravnih ali pravokotnih referenc, se kustosi potijo pri postavljanju umetnin. Objekt je pravzaprav ogromna skulptura z navidezno kompleksnimi volumni in ukrivljenimi stenami vprašljive kakovosti. In nič več kot to. Je podoba, močna podoba, ki zadostuje sama sebi in ki v bistvu ne odgovarja na vprašanje, ali so razstavljene umetnine potrebne, da arhitektura pridobi kakovost.
Med gradnjo je prišla gospodarska kriza kot opomin na legitimnost prejšnje gospodarske ureditve, ki je globalizacijo predstavljala kot absolutno vrednost. Opomin samozadostnemu pretiravanju. Ta kriza je zadela tudi arhitekturo in idejo o arhitekturi kot močni podobi, ki neodvisno od tega, kje je, v Rimu, Moskvi ali Dubaju, simbolizira bahavost politike ali potrošništvo. Jasno je, da živimo v času, ko je podoba osrednjega pomena. Toda težava je v kakovosti same podobe, v njeni globini in vrednosti, da lahko sporoča nekaj več od same sebe, več od svoje plastične podobe. V tem smislu je Maxxi primer anahronističnega pristopa, ki se lahko izraža samo v patetičnem preostanku berlusconizma.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Naroči