24. 2. 2011 | Mladina 8
Ko se zaroti še resnica
Janez Janša ponavlja Heglovo krilatico: tako kot je nemški filozof ob neskladju teorije z dejstvi vzkliknil tisti “Toliko slabše za dejstva!”, on ob vsakem neskladju dejstev z resnico vzklika “Toliko slabše za resnico!”
© Borut Krajnc
Zakaj Janez Janša piše tako dolga pisma? Tako rekoč o politični metafiziki, torej o Bogu, resnici, strahu, lažeh, revoluciji? Ne, ni to, da ne bi želel komunicirati z mediji in bi se zapiral vase. Takoj po svojem zadnjem pisnem izdelku je nastopil pred kamerami - sicer kot zmeden šolarček, ki so ga ujeli pri kraji, pa vendar. Dolga pisma, polna jeze in gneva, s seznami sovražnikov za odstrel in iskrenimi občutki tesnobe, imajo preprosto vlogo, so oblika samoterapije. Niso namenjena nam, temveč njemu samemu. Za nas so zgolj nepričakovana forma dragocenega vpogleda v njegovo mentalno stanje.
Ko je umiral pokojni dr. Janez Drnovšek, smo se spraševali, kje je meja med politikovo zasebnostjo, npr. njegovim zdravstvenim stanjem, in pravico javnosti, da jo pozna. V tem primeru je zgodba obrnjena: natipkani izkazi mentalnega delirija sovpadajo s politično agendo. Ne postavlja se vprašanje, ali imamo pravico vedeti, kako čuti Janša, da bi razumeli njegovo politiko, temveč je to za nas nuja. Njegovi občutki preprosto so njegova politika in kreiranje podobnih občutkov pri državljanih je njen učinek. Ali je tudi cilj, ne vemo. Recimo tej agendi psihopolitika.
Kako operira Janševa psihopolitika, žal zelo dobro poznamo iz desetletnih izkušenj. Pravzaprav smo njena žrtev, saj je postala neločljivi del vsakodnevnega političnega diskurza. Njena vsebina je enostavna: išče in dela sovražnike, odkriva teorije zarote, povezave vseh z vsemi, šikanira, hujska in satanizira. Ker, z eno besedo, funkcionira kot psihopolitika paranoje. Ko beremo dolga pisma, nas zato zaskrbljeno venomer zanima, ali je še vedno hudo in ali je še hujše. Zakaj? Ker moramo slovenskega Dostojevskega, ki nam poskuša dopovedati, da je brez njega v državi vse dovoljeno, preprosto jemati maksimalno resno, če hočemo ali ne. Ker pred sabo nimamo norega (ali genialnega literata), temveč človeka z grandomansko ambicijo in najmočnejšo podporo državljanov v tem trenutku, morebiti že jutri prvega kreatorja naše skupne usode. Ker je od njegove samoterapije lahko odvisna naša terapija.
Spis »Strah pred resnico« ne prinaša olajšanja. V njem seveda ni pojasnil glede razkritja ponarejenih dokumentov. Odprta rana sicer predvidljive Janševe manipulacije z dokumenti prinaša le dolg spisek na novo obnovljenih travm iz preteklosti, apokaliptični žargon antikomunističnih zarot in fantazem. Med njimi izstopa večkrat ponovljena analogija scenarija vstaje ljudi, ki bodo obračunali z mediji. Kar je Janša napovedal novinarjem, je pravzaprav vnovič »labodji spev«. Le da je tokrat, tako kot še en politični metafizik, filozof Hegel, leta 1806 ob uzrtju jahajočega Napoleona v bitki pri Jeni pomislil na »svetovnega duha«, ki je dokončal zgodovino, Janša v »demokratični vstaji« v arabskem svetu ugledal pravzaprav sebe kot rešitelja. Kakor je menda v afriški »revoluciji« ljudstvo najprej pometlo z režimskimi mediji in novinarskimi lakaji, kot jim pravi, se bo ali se mora zgoditi tudi pri nas. Večina interpretacij se zdaj osredotoča na neprimerno grožnjo, ki jo je namenil medijem in pri tem »bes manipuliranih in zatiranih množic« razumel kot nekaj, kar se bo »najprej sprostilo« nad njimi. Pustimo ob strani, da je ob tem pozabil na nedopustnost takšnega besa, npr. na posilstvo in tepež novinarke CBS Lare Logan v Kairu. Pomembnejši je ta drugi poudarek: ne le, da so novinarji (predvsem časopisne hiše Delo) v tem primeru velik razlog njegovega gneva, ker so pokazali na resnico njegovega manipuliranja, ne le, da se obnaša kot nekdo, ki resnico trdno drži v svojih rokah, medtem ko jo menda novinarji ponarejajo. Ne, omenjena analogija je lansirana kot ilustracija tega, za kar si predstavlja, da se bo moralo zgoditi tudi pri nas, pač po določeni nujnosti. Težko je verjeti, da Janša iskreno ne verjame, da bo prišlo do demokratične vstaje, kjer bodo državljani jezno zamenjali medije. Ne nazadnje je ravnokar njegov evropski poslanec dr. Milan Zver isto nujnost znova razložil svetovni javnosti: tako kot je Janša »uravnotežil« arhivske dokumente in se mu to ne zdi prav nič sporno, bi on in stranka SDS znova uravnoteževala slovenske in vse druge medije. Časopis Delo sta nekoč že - zakaj ga ne bi še enkrat in za vselej? Se še kdo spomni istih metod ponarejanja iz istega mandata, ko je bila resnica medijev nevšečna in jim je bilo treba, kot je temu rekel dr. Dimitrij Rupel, napovedati vojno? Ali npr. slavnih rezultatov anket v Voduškovem Vročem stolu? Plagiata govora Tonyja Blaira? Manipulacij s tujimi novinarji, ki so jim dostavili sfabricirane citate o medijskem stanju? Ponarejanja javnomnenjskih anket na spletni strani nekega časopisa, ki so jo v SDS leta 2008 celo priznali, češ da so zgolj izkoristili možnosti sistema? So v primeru umetno ustvarjene afere Velikovec izkoristili zgolj možnosti, ki jih ponuja fotokopirni stroj?
Kritična javnost problem Janše morebiti podcenjuje in dela veliko konceptualno napako. Ker ne upošteva značilnosti psihopolitike paranoje, želi v vsakem ekscesu videti zgolj manipulacijo, prevaro, laž, poneverbo, ideološki boj. Teh sicer nihče ne zanika. Toda kaj pa če Janša res misli, da ni manipuliral z arhivskimi dokumenti? Kaj pa če iskreno verjame v vse, kar je zapisal? Ter končno, kaj pa če ne gre za množično histerijo - izraz, ki se zadnje čase vedno bolj uporablja - in mu dejansko na opisan način res iskreno »verjame« 20 plus odstotkov volivcev? In smo spet znova pri stari dilemi, ko ne znamo točno ugotoviti, ali v svoji politični agendi paranoizira spontano ali manipulativno? V obeh primerih bo moral, da bi prišel do številke 50, pač še nekoliko znižati svoje kriterije prepričljivosti in nam ponuditi še kakšno paranojo več.
Janševe travmatično obarvane zahteve po dokončnem in popolnem odprtju arhivov se drži kanček ironije. Ker so novinarji odhode vanje vzeli zares, se je prav ta možnost groteskno obrnila proti njemu. Če je ponujal arhivsko resnico in svaril pred njo, se je zdaj izkazalo, da mu je nenaklonjena. Česar se zdaj mora bati, je nasprotno prav možnost, da bi novinarji in javnost res hodili vanje - vsaj v nekaterih primerih. Seveda, vsi pravi dokumenti so po njegovem mnenju že dolgo tega uničeni, a tisti razkriti mu ne govorijo v prid. Ko mu dobro prisluhnemo, prvak SDS v nekem oziru ponavlja Heglovo krilatico: tako kot je nemški filozof ob neskladju teorije z dejstvi vzkliknil tisti »Toliko slabše za dejstva!«, on ob vsakem neskladju dejstev z resnico vzklika »Toliko slabše za resnico!«. Res nas je lahko strah. Pa ne resnice, temveč »resnic« Janeza Janše.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.