Za druge - in zase
O zadružnem načinu gradnje
Vič - naselje ekoloških, nizkoenergetskih vrstnih hiš sodobne zasnove
Za začetek si oglejmo preprost izračun. Odločili ste se končno rešiti stanovanjsko vprašanje, navsezadnje imate krepko čez trideset let in celo večnost ste prispevali k statističnemu vzponu Slovenije v vrh držav z najpoznejšo osamosvojitvijo otrok. Dokončno urediti si gospodinjstvo v domu staršev vam ne diši ali za to preprosto ni možnosti, najem pa se zaradi katastrofalno slabe ponudbe, visokih cen in sprtosti s prevladujočo ekonomsko logiko (po dolgih letih plačevanja ti ne ostane nič, niti sposobnost za najem posojila ne) zdi še manj privlačen. Svoje doda tudi okolje, kjer je hiša največji fetiš, ne glede na skoraj nerazumna odrekanja, ki so za tak podvig potrebna - in tako dozori odločitev o nakupu lastne nepremičnine. Nabralo se je za kakih 30 tisoč evrov prihrankov, še enkrat toliko prispevajo starši, 90 tisoč je vredno podedovano stanovanje, 50 tisoč evrov je odobrila banka. Skupaj torej 200 tisoč evrov. Zelo lepa, za večino celo sanjska številka, ki pa na ljubljanskem nepremičninskem trgu ne zaleže prav veliko, vsaj za tako želeno hišo ne. Lahko bi šli recimo v Maribor in tako več kot podvojili vložek, lahko bi se ozrli okoli Ljubljane in si omislili »tretjo fazo« kakšne bankrotirane investicijske prevare, lahko bi se zadovoljili s sedemdesetimi kvadrati v središču mesta in z razpadajočo vežo.
Lahko pa bi našli še dva somišljenika, »vrgli« na mizo konkretnih 600 tisoč evrov in dosledno upoštevali svoje želje. Dvesto tisoč bi bilo dovolj za nakup zemljišča, 450 tisoč bi zgradilo trikrat po sto kvadratnih metrov in poplačalo prispevke in honorarje. Dobili bi novo hišo z zanimivo, sebi prilagojeno arhitekturo, tlorise po željah, garažo in vrt - in nepozabno izkušnjo, z vsem dobrim in slabim, ki ga gradnja prinese, tudi s premišljevanjem, kako pokriti najmanj deset odstotkov višje stroške, ki so prav tako železna zakonitost.
Bistvena elementa pri tem, da se o taki, skorajda logični rešitvi sploh začne pogovarjati, sta dva - veliko idealizma in angažiran arhitekt. Prvega je kljub vsesplošnemu pesimizmu vseeno še nekaj, z angažiranimi arhitekti pa je resna težava. In prav oni bi znali biti razlog, da je takšnih gradenj tako malo. A kot povsod je tudi tu potreben celovit pogled, ki razkrije prave vzroke za apatičnost stroke. Današnji čas zaznamujeta nepovezanost in pomanjkanje občutljivosti za družbene težave, arhitektura ni pri tem nobena izjema, a še bolj od splošne negativnosti je pomembna deziluzija, ki jo arhitekti doživljamo pri svojem delu prav vsak dan, morda bolj kot ljudje, ki delajo na nekaterih drugih področjih. Če rečemo, da notar pri delu rešuje enačbe z eno neznanko, univerzitetni profesor z dvema, zdravnik pa recimo s tremi ali štirimi, je jasno, da se arhitekt redno srečuje z vsaj šestimi. Izumljati in uresničevati kreativno prostorsko vizijo je težavno samo po sebi, a če to poteka v državi, ki ne ve več, kje se je drži glava, kjer se je birokracija razrasla prek vsake razumne meje, kjer izvajalci izumljajo nove in nove »natege«, nergaški sosedi pa so se povampirili v vigilantske civilne iniciative - potem nekako izgubiš veselje. Saj se najbolj od vseh zavedaš, kaj te čaka, še posebej če pri potencialni zadružni gradnji dodaš vprašljive finance, nezaupanje v arhitekturo nasploh in težavno usklajevanje interesov, ko stvari nanesejo na gradnjo lastnega doma. Vsega je preprosto preveč.
A obstajajo tudi zgodbe s srečnim koncem. Bile so včasih in so sedaj. V tujini in pri nas, resnici na ljubo, celo še posebej pri nas. Socialistični sistem je bil kolektivizmu in družbeni odgovornosti pač izjemno naklonjen, povojna vera v napredek in otipljivo izboljševanje življenjske ravni pa sta porajala optimizem, ki ga je poganjala tudi modernistična maksima, da boljše bivalne razmere ustvarjajo boljšega človeka.
Zgodovina
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Ozadje
Potrebujemo stanovanjsko politiko
Sodobna slovenska arhitekturna produkcija
Prenova gledališč
Muzej, ki ne potrebuje umetnin
Socialistična stanovanjska arhitektura
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.