Alternativna reforma

Da bomo tako ali drugače morali delati dlje, danes ne dvomi več nihče. Podaljševanje življenja načenja pokojninsko blagajno ter kratko- in srednjeročno vodi v stopnjevanje medgeneracijskega konflikta, dolgoročno pa v nesposobnost države za zagotavljanje dostojnih pokojnin. Zaradi podaljševanja življenja se bo v prihodnosti vse pogosteje dogajalo, da bodo hkrati v družini naenkrat živele štiri generacije, pri čemer bi bila ob nespremenjeni delovni dobi delovno aktivna prav lahko samo ena.
Pričakovana življenjska doba v zahodnem svetu se v zadnjih 150 letih povečuje z izjemno hitrostjo - za 2,5 leta na desetletje oziroma za šest ur vsak dan. In za zdaj nič ne kaže, da bi se trend ustavil ali se vsaj ustavljal. Hkrati s podaljševanjem življenja se, kot kažejo raziskave, podaljšuje tudi obdobje dobrega zdravja. Današnji 60-letnik je po svojih sposobnostih na ravni »včerajšnjega« 50-letnika. Na daljšo delovno dobo torej ne bi smeli gledati kot na negativno posledico kapitalizma, temveč kot na logično posledico napredka. Načinov, kako to podaljšanje izvesti, pa je več. In zdi se, da je prav enostavno podaljšanje delovne dobe ob hkratni nespremenjenosti ostalih parametrov najmanj privlačna in sprejemljiva oblika.
Številni strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, da je v današnjem razvitem svetu tradicionalna delitev življenja na tri ločene enote - izobraževanje, delo in počitek - preživeta in da bi se morale te enote enakomerneje prepletati skozi vse življenje. Danes se izobraževanje vse bolj zajeda v čas, ko bi lahko že delali, najbolj intenzivno delamo, ko bi se morali posvečati skrbi za otroke, največ prostega časa pa imamo takrat, ko so naši otroci že neodvisni. Ne bi bilo bolj smiselno, da bi bili po 20. letu ob šolanju hkrati tudi (vsaj delno) delovno aktivni, da bi imeli v naših »najboljših letih« življenja vsaj nekoliko več časa za družino in da bi bili proti koncu naših življenj bolj družbeno »koristni«?
Vsaj načeloma bi taka redistribucija dela verjetno dobila podporo. Raziskava Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz leta 2003 je pokazala, da bi večina zaposlenih s polnim delovnim časom raje delala manj, v povprečju za štiri ure na teden, tisti z zaposlitvijo za polovični delovni čas pa raje nekoliko več, v povprečju prav tako štiri ure na teden. Nekoliko presenetljivo bi se bila večina zaposlenih s polnim delovnim časom celo pripravljena odpovedati delu dohodka v zameno za skrajšanje delovnega časa.
Zakaj torej ne bi delali dlje, a hkrati delali manj intenzivno? Zakaj ne bi ohranili števila delovnih ur, ki jih opravimo v življenju, a jih razpotegnili na daljše časovno obdobje? Vzemimo za primer kar raziskavo Eurofounda. Štiriurno zmanjšanje delovnega tedna pomeni 10-odstotno skrajšanje delovnega tedna. Hkratno 10-odstotno povečanje delovne dobe bi v 40-letni delovni dobi pomenilo štiri dodatna leta dela. Če bi delali 10 odstotkov manj, bi za ohranitev enake količine dela in s tem proizvodnje potrebovali 10 odstotkov več delavcev. Teoretično bi se tako zmanjšalo (ali vsaj ustalilo) število upokojencev, kar bi pomenilo manjše (ali vsaj ne naraščajoče) izdatke pokojninske blagajne. Zmanjšala (ali celo izničila) bi se brezposelnost, kar bi pomenilo manjše potrebe po socialnih transferjih. Posledično bi si država lahko privoščila zmanjšanje prihodkov in davčno nekoliko razbremenila delo, tako pri delodajalcih kot zaposlenih, kar bi na eni strani pomenilo lažje zaposlovanje, na drugi pa vsaj delno kompenzacijo izgubljenih prihodkov zaradi manjše delovne aktivnosti. Enako bi se lahko zgodilo v primeru zdravstvene blagajne, saj bi manjša delovna intenzivnost blagodejno vplivala na naše zdravje, s čimer bi se zmanjšala pogostnost bolniških odsotnosti z dela. Če res velja, da je zaposlenih v javnem sektorju preveč, bi bilo skrajšanje delovnega časa ob nespremenjenem številu zaposlenih idealen način za »mehko« nižanje stroškov. To je seveda teorija.
Desetodstotno skrajšanje delovnega tedna se morda ne zdi veliko in se v povprečnem delovnem tednu ne bi zelo poznalo, a ponuja vsaj neko protiutež neizogibnemu podaljšanju delovne dobe in je dober začetek. Sčasoma bi po enaki logiki lahko razmišljali tudi o 20- ali 30-odstotnem skrajšanju delovnega tedna ob ustreznem podaljševanju delovne dobe. Ob 20-odstotnem zmanjšanju števila delovnih ur na teden bi lahko razmislili tudi o uvedbi štiridnevnega delovnega tedna, kot je to na primer leta 2008 za svoje javne uslužbence storila ameriška zvezna država Utah in tako zaradi manj prevozov na delo prihranila več milijonov dolarjev in preprečila izpuste več tisoč ton toplogrednih plinov.
Sloveniji bi redistribucija dela na daljše časovno obdobje z veliko vidikov prišla še kako prav. Prejemnikov starostne pokojnine je bilo leta 1990 nekaj več kot 197 tisoč, lani jih je bilo že skoraj 370 tisoč. Povprečna doba prejemanja starostne pokojnine se je s 15 let in 3 mesecev leta 1991 do lani povečala na 18 let in 10 mesecev. Upokojencev je torej vse več, živijo pa vse dlje. Poleg tega smo po intenzivnosti dela med najbolj obremenjenimi v EU. Kot pravi Peter Pogačar, generalni direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo, se je intenzivnost dela nenormalno povečala. »Postalo je samoumevno, da delamo več kot osem ur. Kar ni v redu. Pa se zakonodaja ni nič spremenila. Glede delovnega časa in dovoljenega števila nadurnega dela veljajo povsem enaka pravila.« Vsa ta nadpovprečna obremenjenost z delom pravzaprav pri nas pade na tiste med 30. in 55. letom, ki so ob tem tudi nadpovprečno davčno obremenjeni. Tisti med 20. in 30. ter 55. in 65. letom so v primerjavi z EU podpovprečno delovno aktivni. Delovna mesta za nedoločen čas se v zadnjih letih ob upokojitvi zaposlenega večinoma ne sprostijo za zaposlovanje mladih, ampak jih delodajalci enostavno ukinejo, delo pa se prerazporedi na ostale zaposlene. Vse manj zaposlenih torej podpira vse več odvisne populacije. »Na vsaki predstavitvi pokojninske reforme pozovem zbrane, naj vsak na kakšnem družinskem srečanju prešteje vse prisotne, nato pa samo tiste, ki so delovno aktivni. Vrtimo se v začaranem krogu. Ker mora tisti majhen delež aktivnih ljudi preživljati vse večje odvisne generacije, je njihovo plačilo za delo davčno zelo obremenjeno, kar posledično pomeni, da jih delodajalci zaradi visokih stroškov dela nočejo zaposlovati,« ugotavlja Pogačar. In zgolj nekajletno podaljšanje delovne dobe tega na daljši rok ne more spremeniti. Pristojni minister Ivan Svetlik sam priznava, da bo pokojninska reforma, ki jo predlaga vlada, zdržala le deset do petnajst let.

Naravno skrajševanje

Delovni čas se skrajšuje vse od začetkov sindikalnega gibanja in boja za delavske pravice naprej. In še vsako dogovorjeno skrajšanje se je zelo hitro uveljavilo kot »naravno«, ugotavljajo pri Evropskem sindikalnem inštitutu (ETUI). Štirideseturni delovni teden v Evropi vse od njegove uvedbe nikoli ni bil zares vprašljiv. Nasprotno, v številnih državah se nadaljuje trend skrajševanja delovnega tedna. Po podatkih OECD se običajni delovni teden v Nemčiji ter na Danskem, Švedskem in Irskem giblje okoli 35 ur, na Nizozemskem pa je celo le malo nad 30 urami. Francija je leta 2000 z namenom zniževanja brezposelnosti uzakonila 35-urni delovni teden. Zaradi nadur tega v praksi sicer v povprečju nikoli ni dosegla, s prihodom predsednika Nicolasa Sarkozyja pa so bila določila o 35-urnem delovnem tednu dodobra omehčana. Vse to kaže, da nadaljnje skrajševanje delovnega tedna nikakor ni nemogoče. Sindikati bi verjetno laže privolili v neizogibno podaljševanje delovne dobe, če bi hkrati zmanjšali delovno intenzivnost. Prav zgaranost fizičnih delavcev in tistih za tekočim trakom je namreč danes eden glavnih sindikalnih argumentov proti linearnemu podaljševanju delovne dobe. Bi bila taka rešitev torej laže sprejemljiva?
Po mnenju Andreja Zorka iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije taka reforma v tem trenutku v Sloveniji ni izvedljiva, saj bi v bistvu pomenila menjavo celotnega sistema, ne samo socialne varnosti in pokojninskega sistema, temveč tudi delovnopravne zakonodaje, pojmovanja delovnih razmerij, načina obračunavanja plač ... »Po mojem mnenju nihče v tej državi v tem trenutku ni pripravljen razmišljati v tej smeri.« Ob tem opozarja na manjši zaslužek in s tem poslabšanje življenjskega standarda, ki si ga marsikdo ne bi mogel privoščiti. »Vloga države bi morala biti izjemno velika. Manjkajoči del zaslužka, ki bi nastal z zmanjšanjem opravljenih ur dela, bi morala država nadomestiti s socialnimi transferji. Cene gredo svojo pot in se ne prilagajajo.« Morda bi si država to dejansko lahko privoščila, glede na to, da bi bila zaradi krajšega delovnika zaposlenost večja. »Ta razmišljanja bi se izšla v idealnih razmerah, če bi imeli neko visokotehnološko gospodarstvo. Še vedno pa bomo potrebovali avtomehanike, zidarje, fizične delavce ...« odgovarja Zorko. Prav tako opozarja, da bi se kaj lahko zgodilo, da bi delodajalci od zaposlenih preprosto zahtevali, da delo, ki so ga prej opravili v osmih urah, po novem pač opravijo v krajšem času. Delavci že danes delajo bistveno več, kot so dolžni delati po zakonu. »Število nadur bistveno presega neke normalne okvire. V letu 2009 je bilo opravljenih več kot 80 milijonov nadur. Govorimo o več kot 30 tisoč novih zaposlitvah, samo če bi ukinili nadure.« Če bi hoteli dejansko uveljaviti krajši delovni teden, po njegovem ne bi smeli dovoljevati nadur, kar bi zahtevalo izjemno učinkovit nadzor. Kar se tiče manjše zgaranosti delavcev zaradi manjše intenzivnosti dela, pa Zorko dvomi, da bi bili učinki redistribucije tako veliki, da bi omogočili podaljševanje delovne dobe.
»Ljudje niso zgarani šele pri 60. Marsi-kdo je že prej. Imamo pa kup poklicev, pri katerih bi bilo to možno.«

Utopija

Od delodajalske strani pretiranega navdušenja nad predlogom niti nismo pričakovali. Za predsednika Gospodarske zbornice Slovenije Sama Hribarja Miliča, torej »vrhovnega« delodajalca v državi, je ideja o prerazporeditvi delovnega časa skozi daljše časovno obdobje v tem trenutku in v tej gospodarski situaciji utopično-socialistična. »Verjamem, da bi bilo bolj humano, pravičnejše, ampak enostavno v globalnem svetu, kjer več kot dve milijardi ljudi sanjata o tem, da si bosta lahko kupili nekaj, kar se nam zdi samoumevno, in sta za to pripravljeni delati po deset ur šest dni na teden za minimalno plačilo in brez socialnega varstva, to ni možno.« Po njegovem mnenju bi dodatno rahljanje naše konkurenčnosti, kar bi takšna reforma zagotovo pomenila, pripeljalo do večje brezposelnosti, s čimer bi na državo prenesli dodaten strošek, kar bi bilo treba pobrati z dodatnimi davki, to pa bi pomenilo še slabšo konkurenčnost. Na vprašanje, kako lahko Franciji, Nizozemski ali Nemčiji uspeva z manj kot 40-urnim delovnikom, pa odgovarja, da je struktura njihovega gospodarstva na bistveno višji ravni. »Ko bomo imeli enkrat dodano vrednost 60 tisoč evrov na zaposlenega, bomo lahko kopirali tudi njihove sisteme.« Poleg tega, opozarja, imamo v Sloveniji dejansko 37,5-urni delovni teden, saj se v delovni čas šteje tudi polurni odmor za malico, v drugih naštetih državah pa ne. Dobro, ampak po intenzivnosti dela smo v samem vrhu EU. »Delovna intenzivnost je pri nas med najvišjimi v Evropi, ker smo v zadnjih 20 letih naš razvojni model gradili na pridnosti, ne pa na znanju, na vlaganju v raziskave in razvoj,« odgovarja. Ne manj, po mnenju Hribar Miliča bo treba delati več in bolje ter s tem znižati stroške dela na enoto proizvodnje. »Treba si je prizadevati za učinkovitost tržno-socialnega gospodarstva, ne pa delovati v smeri nekega utopičnega socializma, za kar imamo v tem trenutku vse te ideje. So lepe, vsakdo bi se podpisal pod njih, vendar samo v seminarski nalogi.«

Morda pa vendarle?

Kaj pa ekonomisti? Dr. Aleš Ahčan z ljubljanske Ekonomske fakultete svari predvsem pred množičnim upokojevanjem ob napovedi uveljavitve takšne reforme. Že danes Slovenci, kot je pokazala raziskava, ki sta jo izdelala skupaj z dr. Sašem Polancem, večinoma izkoristijo prvo priložnost za odhod v pokoj. Tudi napoved trenutno aktualne pokojninske reforme je povzročila množičen pobeg v pokoj. »Ključni problem je predvsem kratkoročni učinek, ker bi prišlo do izpada proračunskih prihodkov. Ljudje bi verjetno z veseljem sprejeli krajši delovni čas, hkrati pa bi zelo težko preprečili, da bi tisti, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev ali pa so tik pred tem, pristali na podaljšanje delovne dobe. Kaj šele da bi reaktivirali tiste, ki so že upokojeni. Tak upad delovne aktivnosti bi zelo težko nadomestili.« Sploh v času gospodarske krize. Kaj pa, če bi počakali na novo obdobje konjunkture in prehod izvedli takrat, ko bi gospodarska rast in s tem rast proračunskih prilivov lažje nadomestila tak izpad? Ta ideja ima neko logiko, pravi Ahčan, vendar to ne bi bilo dovolj, ker so proračunski odlivi določeni vnaprej, manevrskega prostora pa je zelo malo. »Gospodarska rast pa nikoli ni tako visoka, da bi nadomestila tak zunanji šok, kot je na primer 10-odstotno znižanje proračunskih prilivov.« Po njegovih besedah bi bilo morda še najbolj smiselno postopno zmanjševanje delovne aktivnosti ob hkratnem sprotnem podaljševanju delovne dobe.
Dr. Miroslav Verbič z Inštituta za ekonomska raziskovanja ugotavlja, da bi se takšna redistribucija v strogi teoriji izšla, a bi se morali odpovedati delu zaslužka. »Če predpostavimo, da lastniki podjetij želijo vsaj ohraniti svoj dobiček, ki je osnovno vodilo kapitalizma, potem bi prehod v takšen sistem ob vsem ostalem nespremenjenem zahteval enako količino dela. Če bi delavci delali manj ur, bi to pomenilo sicer večjo zaposlenost, a enako vrednost dela v masi in s tem nižjo povprečno plačo na zaposlenega.« Sistem bi bil lahko po njegovem mnenju v teoriji narodnogospodarsko in javnofinančno nevtralen. »Enaka masa bruto plač bi v sistemu sprotnega prispevnega kritja pomenila enako maso prispevkov in s tem enake prihodke pokojninske blagajne, tudi izdatki pokojninske blagajne pa bi bili podobni kljub manjšemu številu prejemnikov pokojnin v bolj delovno aktivnih starejših generacijah, saj se v povprečju življenje podaljšuje.«
Teoretično torej ekonomisti ne vidijo neprehodnih ovir. A potem začnejo naštevati probleme, ki bi se verjetno pojavili v praksi. »Ključni izziv so delovno intenzivni poklici, kjer delavci prejemajo zelo nizko plačo. To je še posebej žgoče v zelo delovno intenzivnih gospodarstvih, kakršno je slovensko. Delavec z zelo nizko plačo ne bi mogel delati manj, ker bi težko preživel. Striktno uveljavljanje minimalne plače pa bi pomenilo problem za konkurenčnost gospodarstva,« navaja dr. Verbič. Ob tem opozarja na še en vidik zmanjšanja konkurenčnosti, in sicer visoke fiksne stroške dela. Do stroška prehrane in prevoza na delo bi bilo namreč upravičenih več delavcev, in ne glede na to, da bi delali manj ur, bi bil ta strošek na delavca enak. Ob tem bi zaposlovanje starejših delavcev pomenilo višje izdatke iz naslova dodatka na delovno dobo in iz prekvalifikacij, ki bi bile nujne, saj v delovno intenzivnih poklicih ni mogoče opravljati težkih del v pozni starosti. »Vse to so pritiski na zniževanje konkurenčnosti gospodarstva, ki odpirajo številna vprašanja. Bi bili zaposleni v javnem sektorju morda bolj učinkoviti in bi opravili isto količino dela v krajšem času? Če k temu dodamo še pregovorno slovensko nemobilnost in nefleksibilnost, dobimo zelo jasno sliko o težavnosti uvajanja takšnega sistema.«
Tudi Ahčan ugotavlja, da bi taka redistribucija vsaj kratkoročno zagotovo slabo vplivala na konkurenčnost gospodarstva. »Srednjeročno je nekoliko težje napovedovati, morda pa je dober primer Francije in tamkajšnjega 35-urnega delovnega tedna. Po pisanju Economista je prav ta v minulih petih letih odločilno prispeval h gospodarskemu zaostajanju Francije za Nemčijo.«
Glede raziskave Eurofounda, ki kaže, da bi se bili zaposleni pripravljeni odreči delu zaslužka za več prostega časa in s tem večjo kakovost življenja, Verbič opozarja, da je bilo objavljenih kar nekaj podobnih raziskav z enakimi rezultati, vendar je sodelovanje v anketi nekaj drugega kot odločanje v realni situaciji. Pa tudi če to pustimo ob strani, nadaljuje, lahko ugotovimo, da si velik delež zaposlenih enostavno ne more privoščiti tovrstne redistribucije dela zaradi izpada dohodka, tisti, ki si to lahko privoščijo, pa to že tako počnejo, če želijo. »Menim, skratka, da bo do redistribucije dela v prihodnje res prihajalo v večji meri kot doslej, a na neformalen način in pri delu prebivalstva, ki si bo to lahko privoščil.«

Morda, enkrat v prihodnosti

Očitno je torej, da Slovenija v tem trenutku še ni zrela za skrajševanje delovnika ob podaljševanju delovne dobe. Preveč državnega dolga moramo odplačati, preveč proračunskih lukenj zakrpati in prevelik del gospodarstva prestrukturirati. To pa hkrati ne pomeni, da o tem ni vredno razmišljati. »Da bi se lotili predlagane redistribucije dela, bi bila najprej potrebna široka družbena razprava o tem, kakšno družbo želimo imeti,« je prepričan Peter Pogačar. »To je razprava, ki bi morala presegati mandate ene vlade in bi morala trajati vsaj desetletje. Te razprave pri nas ni. Tudi če se začne, se takoj usmeri v tehnološki napredek. In tako tudi nimamo konsenza o tem, kakšno družbo želimo imeti. Prva točka vsake take razprave pa bi morala biti določitev družbenih vrednot. Je solidarnost pri nas vrednota? Je vrednota nataliteta? Potem lahko tem ciljem sledimo tudi ob morebitnem odrekanju na drugih področjih.«
Po mnenju dr. Aleša Ahčana je za korak naprej potrebna sprememba miselnosti. »Tisti, ki najbolj govorijo, naj bo sreča merilo napredka, najbolj protestirajo, če jim znižate plačo. Ko bo postala paradigma, da bomo druge postavili pred sebe, tako da bomo pogledali, kaj pomeni učinek določene reforme ne samo za naš ozki interes, temveč tudi za druge v naši družbi, bomo lahko prihajali do rešitev, ki bodo optimalne za vse. Dokler bo vsak ščitil svoje ozke interese, do takrat bodo rešitve parcialne in neoptimalne.«
Če bo v državnem zboru sprejeta pokojninska reforma šla na referendum, kjer bo po vsej verjetnosti padla, se bo prostor za nove ideje in razprave odprl precej hitro. Pa tudi če bo tokratna reforma zdržala, se moramo, kot pravi minister Svetlik, »že pojutrišnjem lotiti priprave novega sistema«.