Dr. Primož Šterbenc: "Protestniki bodo za resnične spremembe potrebovali še veliko energije."

Dr. Primož Šterbenc je odličen poznavalec mednarodnih odnosov, še zlasti v muslimanskem svetu, in pa doktor sociologije religije. Deluje kot raziskovalec in publicist, v svojem raziskovanju pa se osredotoča na islam, politično zgodovino ter religijsko-politične odnose znotraj muslimanskega sveta, politično-varnostna dogajanja na Bližnjem vzhodu, odnose med Zahodom in muslimanskim svetom, politiko EU do Bližnjega vzhoda in globalni strateško-varnostni položaj. Medtem ko se v medijih pojavljajo različno površne interpretacije ljudskih vstaj in uporov v arabskem svetu, ki med drugim zaznavajo komaj kaj več od tega, da gre pri vsem skupaj za tako imenovane Twitter oziroma Facebook revolucije, dr. Šterbenc opozarja, da vrenja v arabskem svetu ni mogoče dobro razumeti brez poznavanja islamske religije, številnih zgodovinskih ozadij ter ne nazadnje vloge neoliberalne ekonomske agende, ki jo je muslimanskemu svetu vsilil Zahod.

Ko je Francis Fukuyama, neokonservativni politični filozof, napisal knjigo Konec zgodovine, so mu prav številni islamski strokovnjaki močno nasprotovali in mu oporekali brezkompromisno zagovarjanje neoliberalne agende. Bi lahko rekli, da se prav ta njihova kritika danes kaže na ulicah številnih mest arabskega sveta?

Fukuyama je v svoji knjigi zapisal tezo, da po razpadu Sovjetske zveze in komunizma v globalnem okviru ne obstaja več nobena alternativa liberalni demokraciji oziroma kapitalizmu svobodnega trga. Vendar pa je tudi že sam opozoril, da neko splošno soglasje, da je liberalna demokracija najbolj racionalna oblika vladavine, v bistvu obstaja izven muslimanskega sveta. Fukuyama je tako poudaril, da je muslimanski svet edino območje na svetu, ki zavrača njegovo nosilno misel. Že sam je torej zaznal distinkcijo in tako tudi ni naključje, da so njegovo tezo močno kritizirali številni eminentni muslimanski intelektualci, kot na primer Abdulahi An''Naim, Ahmet Davutoglu in Akbar Ahmed, ki so tezo Fukuyame označili za arogantno, skupni imenovalec njihovega razmišljanja pa je bil, da ni mogoče sprejeti trditve, da je liberalna demokracija zadnja in najvišja oblika človeške civilizacije. Odgovorili so z argumentom, da je zahodni svet sicer materialno superioren, vendar pa intelektualno ter predvsem moralno inferioren in da je kapitalizem svobodnega trga tako socialno nepravičen, da ni legitimen.
Pri tem je treba tudi razumeti razliko med anglosaškim in muslimanskim razumevanjem same zgodovine. V prvem primeru je namreč zgodovina razumljena na teleološki način, saj naj bi imela neki namen oziroma končni cilj ter naj bi se kot takšna ves čas neizogibno pomikala h končnemu, absolutno pozitivnemu cilju - globalnemu demokratičnemu in kapitalističnemu miru. V islamski percepciji ta anglosaški način gledanja ni sprejet, saj naj bi bila zgodovina kroženje. Zgodovina v tej percepciji torej kroži od dobrih sistemov k slabim in nato spet k dobrim in tako naprej. Gre skratka za nenehen boj, ki je posledica človeške naravnanosti k vzpostavljanju negativnih vladavin, te pa je treba potem zaradi nepravičnih elementov zamenjati. Tu gre pravzaprav za večno stremljenje k uresničitvi pozitivnih vrednot, ki izhajajo iz Korana, in skozi to prizmo naj bi se sodilo, ali je določen sistem pravičen ali ne. In v tej muslimanski percepciji sedanji neoliberalni sistem ni pravičen.

In prav ta sistem Zahod že dalj časa vsiljuje tudi arabskemu, oziroma širše gledano, muslimanskemu svetu, nazadnje denimo v imenu nekakšne demokratizacije Bližnjega vzhoda.

Redkokdaj je omenjeno, da je bil v ozadju napada na Irak leta 2003 tudi namen, da se z vojaško silo celotni regiji vsili zahodna neoliberalna agenda, kajti prav ta regija se je, kot rečeno, izkazala za tisto območje na svetu, ki je najmanj pripravljeno sprejemati neoliberalni program. Temu območju nikoli ni bilo omogočeno, da bi postalo zares neodvisno. Zakaj? Prvič, gre za geostrateški položaj muslimanskega sveta, saj obkroža nekatere najpomembnejše točke sveta: Gibraltar, Suez, Bab el Mandeb, Hormuz in Malajsko ožino. Zahod se je začel zavedati pomena teh točk že pred 200 leti in jih ves ta čas poskuša nadzorovati. Drugič, bližnjevzhodna nafta je za zahodne sile vse od začetka 20. stoletja vitalnega pomena. In končno, Zahod v Izraelu vse od Balfourjeve deklaracije iz leta 1917 vidi strateškega zaveznika, kar povzroča številne resne probleme v bližnjevzhodni regiji, pa tudi širše.
Zahodna dominacija generira učinek, ki je v sociologiji religije označevan kot kulturna obramba. Čeprav so zahodne sile po koncu kolonializma muslimanskim državam dale neko formalno neodvisnost, pa velik del muslimanov meni, da se zahodna arogantna in agresivna neokolonialna dominacija nadaljuje. Da takšen občutek ni brez podlage, potrjujeta problematika Palestine ter periodični neposredni zahodni vojaški posegi na območju Bližnjega vzhoda. Muslimani opozarjajo tudi na to, da navkljub dejstvu, da predstavljajo 23 odstotkov svetovnega prebivalstva, v Varnostnem svetu OZN nimajo stalnega predstavnika; še več, ena od stalnih članic nenehno blokira njihove povsem legitimne zahteve glede palestinskega vprašanja. O deprivilegiranosti muslimanskega sveta govorijo tudi nekateri znani zahodni akademiki, kot sta denimo Richard Falk in Barry Buzan. Koncept kulturne obrambe pravi, da se v primeru, ko je ena skupina, ki sledi neki religiji, pod dominacijo zunanje sile, ki sledi drugačni religiji, krepi religijska identiteta prve skupine, vključno z radikalnimi tendencami. Konflikti, v katere se vmeša religija, pa dobijo kozmično dimenzijo oziroma postanejo bolj neobvladljivi.

V tem primeru gre za tako imenovano islamizacijo Bližnjega vzhoda, ki je predvsem v zadnjih desetih letih obveljala za nekakšno grožnjo Zahodu in njegovim domnevnim vrednotam, kot sta svoboda ter demokracija. Boj proti terorizmu se prikazuje kot boj proti islamskemu fundamentalizmu in s tega vidika Zahod opravičuje svoje vojaške posege na Bližnjem vzhodu, pa tudi podporo lojalnim diktatorskim režimom na tem območju. Se strinjate?

Po 11. septembru se je Zahod začel impulzivno spraševati, kaj je privedlo do tega terorističnega napada. Za Zahod in predvsem ZDA pa je značilno, da se ne želijo dotakniti razlogov, ki ustvarjajo ploden humus za rast ekstremizmov. Ves čas se ukvarjajo zgolj s simptomi in jih poskušajo z vojaškimi sredstvi uničiti. Politika ZDA je v 90. letih prejšnjega stoletja krepila Al Kaido, in sicer na tri načine: z ameriško vojaško navzočnostjo v Perzijskem zalivu, z ostrimi sankcijami proti Iraku in pa s povsem proizraelskim delovanjem v izraelsko-palestinskem sporu. Po 11. septembru se je situacija samo poslabševala, saj napada na Afganistan in Irak nista zagotovila večje varnosti ZDA, temveč sta jo zmanjševala.

In medtem ko je Zahod praktično vso svojo pozornost posvečal domnevni islamski grožnji, se je v arabskih družbah v bistvu netil upor proti neoliberalni agendi, ki je bila pri ljudeh dojeta kot nekaj tujega, nemuslimanskega, kar je tudi privedlo do zdajšnjih vstaj. Kako zelo je bil Zahod nepripravljen na ta scenarij?

Zahod je presenečen nad arabskimi ljudskimi vstajami, čeprav gledano s sedanjega vidika te vstaje niso bile neko posebno presenečenje. Zgodile so se namreč v tistih državah, ki so najbolj sledile napotkom Mednarodnega denarnega sklada oziroma ZDA glede uveljavljanja neoliberalnega programa. Ni naključje, da sta padla prav režima v Tuniziji in Egiptu. Tunizija je vse od leta 1987, ko je predsednik postal Zine Al Abidine Ben Ali, poslušno uveljavljala neoliberalne smernice. Zaradi trgovinske liberalizacije, deregulacije trga, privatizacije javnega sektorja in podobnega je ta država v očeh zahodnih finančnih institucij veljala za model uspešnega ekonomskega transformiranja na Bližnjem vzhodu. Ampak v ozadju so se skrivale tendence, ki so bile že napoved zdajšnjega dogajanja v Tuniziji: visoka brezposelnost, naraščanje cen hrane in stanovanj, ukinjanje državnih subvencij. Ben Ali je počel to, o čemer v knjigi Doktrina šoka piše Naomi Klein, namreč z represijo je intenzivno uveljavljal neoliberalno politiko. V Egiptu je bila situacija podobna, saj so egiptovski režimi že od 70. let prejšnjega stoletja uveljavljali politiko »intifah«, to je politika odpiranja zahodnemu finančnemu kapitalu, kar je močno povečevalo socialne razlike. To je bistveno. V prevladujočem zahodnem diskurzu se večinoma omenja zgolj upor ljudstev proti avtokraciji, v bistvu pa gre za upor proti diktaturam, ki so uveljavljale neoliberalni program.
Na Bližnji vzhod je ustrezno aplicirati strukturalistično teorijo mednarodnih odnosov, ki izpostavlja, da je globalni kapitalistični sistem razdeljen na dominantno zahodno jedro in dominirano periferijo - tretji svet. Arabski svet je iz obdobja kolonializma izšel kot periferija, zahodno jedro pa ga obvladuje prek različnih mehanizmov: politične fragmentiranosti, monokulturnosti ekonomij, in kar je pri sedanjem vrenju še posebej aktualno, kooperativnega odnosa med zahodnimi in ozkimi vesterniziranimi arabskimi elitami. Pri slednjih gre za prekrivanje ekonomskih interesov, svetovnega nazora in percipiranih groženj. Poudariti je treba, da je bila v Egiptu zrušena zgolj personifikacija sistema, struktura pa vsaj za zdaj ostaja precej nedotaknjena. Najbolj problematična institucija se zdi egipčanska vojska, saj je vse od kolonialnih časov inherentno politizirana in prepričana, da sama najbolje ve, kaj je dobro za družbo. Ima tudi neki inherenten odpor do islamizma. Skratka, protestniki bodo za resnične spremembe potrebovali še veliko energije.

Tudi libijski vstaji je botrovalo splošno nezadovoljstvo nad ekonomsko-socialno situacijo, ki se je v zadnjih letih še bolj poslabšala zaradi naraščanja življenjskih stroškov. A čeprav tu lahko vidimo neke vzporednice z Egiptom in Tunizijo, ki so privedle do ljudskega revolta, pa vendarle dogajanja v Libiji ne moremo primerjati s prejšnjima državama. Libija namreč leze v državljansko vojno.

Res je, Libija je bolj specifična zgodba kot omenjeni državi. Opredelil bi tri razloge za upor. Prvič, politično represijo; drugič, relativno deprivacijo, saj so ljudje kljub relativni socialni preskrbljenosti videli, da v Libiji obstaja kleptokracija; in tretjič, pokrajinske delitve, zaradi katerih država drsi v državljansko vojno. Ni namreč naključje, da se je upor začel na severovzhodu države, v Cirenajki oziroma Barki. Gadafi je to območje kljub temu, da je tam največ naftnih polj, ekonomsko in politično zapostavljal. To območje je po prevzemu oblasti leta 1969 na nek način kaznoval, kajti kralj Idris, ki je Libiji vladal pred njim, je imel tam veliko podporo, saj je Cirenajka tradicionalistično in monarhistično usmerjena. Tripolitanija na severozahodu je zgodovinsko bolj republikanska, novembra 1918 je denimo tu nastala ena od prvih republik v muslimanskem svetu. Gadafi se sedaj poskuša nasloniti na to zgodovinsko in politično delitev, da bi se obdržal na oblasti.

Libiji grozi vsaj kratkotrajna vojna in po poročanju britanskega novinarja Roberta Fiska naj bi ZDA zaprosile Savdsko Arabijo, da tamkajšnjim upornikom proti Gadafijevemu režimu dostavi orožje. Čeprav Zahod namreč ne izključuje svoje vojaške intervencije, je precej jasno, da se je izogiba. Zakaj?

Nujno je poudariti, da je območje Bližnjega vzhoda zaradi izkušnje s kolonializmom in zaradi nedavnih posredovanj ZDA v Afganistanu in Iraku izjemno občutljivo za vsakršno vojaško posredovanje Zahoda. Vsakršna zahodna uporaba vojaških sredstev bi verjetno zgolj prilila olje na ogenj. Ko Zahod razmišlja o možnosti intervencije, je v bistvu implicirana doktrina humanitarne intervencije, ki pravi, da imajo države-interventi pravico zaščititi civilno prebivalstvo v neki državi, če ga pobija njegov lastni režim. Kljub temu da so uporniki slabše oboroženi, pa bi jih bilo vendarle težko označiti kot goloroke civiliste. V bistvu gre za vstajnike, ki imajo mednarodnopravno subjektiviteto. Če bi Zahod vojaško posredoval na strani vstajnikov, bi lahko okrepil argumentacijo Gadafija, da so zgolj orodje v rokah zunanjih sil.
Če smo torej v Tuniziji in Egiptu govorili o neizpodbitno spontanih, avtentičnih gibanjih, ki niso bila povezana z Zahodom, pa v Libiji nastaja neki položaj, ko bi lahko kdo argumentiral, da obstajajo skrita ozadja, saj ima Zahod tu pomembne interese. Opažamo situacijo, da želijo zahodne velesile že sedaj z uporniki navezati stike, in to počne tudi Kitajska, ki k Libiji pošilja neke domnevno humanitarne ladje. Že sedaj se torej dogaja tekma za razdelitev libijskega kolača, čeprav Gadafi sploh še ni padel in tudi nujno ne bo.

Plimovanje ljudskih vstaj je doseglo že tudi zalivske države. V Savdski Arabiji se denimo odvijajo protesti šiitske manjšine v Vzhodni provinci, ki je prepojena z nafto. Savdski režim je poleg tega že tako ali tako precej živčen zaradi podobnega dogajanja v Bahrajnu in Jemnu. Kako resna grožnja ljudskih vstaj grozi tamkajšnjim režimom?

Da, val je res prišel tudi do zalivskih držav, a je tu kmalu dobil sunitsko-šiitsko komponento. Vsi sunitski režimi na Arabskem polotoku pritiskajo na sunitsko dinastijo Al Halifa v Bahrajnu, naj nikakor ne dovoli, da bi protestnikom uspelo odpraviti njeno dominacijo. To moramo brati v luči šiitsko-sunitskega rivalstva in zgodbo začeti leta 2005 v Iraku. Čeprav se Iran praviloma omenja kot najpomembnejše šiitsko območje, pa vendarle menim, da je na podlagi simbolnega, zgodovinskega in populacijskega kriterija mogoče ugotoviti, da je za šiizem najpomembnejši Irak. V Iranu, Iraku, Bahrajnu in savdski severovzhodni pokrajini Al Hasa živijo specifični šiiti, ki jim pravimo dvanajstniki. Ti so daleč najštevilčnejša šiitska ločina. V Iranu sestavljajo 85 odstotkov, v Iraku 60, v Bahrajnu 70, v Savdski Arabiji pa od 10 do 15 odstotkov prebivalstva. Častijo 12 zgodovinskih oseb - imamov. Od teh 12 imamov jih je z Irakom povezanih sedem in država je tako lahko obravnavana kot zibelka šiizma. Po ameriški zrušitvi Sadama Huseina so iraški dvanajstniki postali družbenopolitično dominantni, to pa je pomenilo nekakšno politično pomlad za šiite na širšem Bližnjem vzhodu. Posledica je živčnost sunitskih režimov.
V Bahrajnu ni mogoče pričakovati zamenjave režima, saj se vladajoča dinastija lahko nasloni na povsem sunitizirane varnostne strukture, poleg tega pa so tamkajšnji šiiti percipirani kot iranska »peta kolona«. Iran je v 16. stoletju postal prva šiitska država, to pa je v percepciji sunitov neizogibno iraniziralo tudi arabske šiite. Sunitski zalivski režimi in pa ZDA ne bodo dovolili, da bi se iranski vpliv preselil na drugo stran Perzijskega zaliva, kjer je tudi sedež ameriškega petega ladjevja.
Šiiti v savdski regiji Al Hasa so začeli demonstrirati že po iranski islamski revoluciji leta 1979. Iranski voditelj Homeini je pozival vse muslimane, predvsem pa šiite, naj zrušijo nelegitimno savdsko monarhijo, na to pa je savdski režim odgovoril s spodbujanjem sunitske protišiitske pravovernosti in z gradnjo nekakšnega sunitskega zidu okrog Irana v Pakistanu, pa tudi v Afganistanu. Vzpona talibov ne moremo razumeti, če ne upoštevamo tega dejavnika. Ni naključje, da so talibski režim, ki je bil v Afganistanu vzpostavljen leta 1996, priznale zgolj tri sunitsko dominirane države: Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Pakistan.

To je res, vendar zahteve zdajšnjih protestnikov v Bahrajnu in pa Savdski Arabiji so nacionalnih pomenov, želijo si političnih in socialnih sprememb. Šiitski protestniki v Bahrajnu obenem poudarjajo, da se jim na ulicah pridružujejo tudi suniti.

Da, večkrat je slišati tovrstne izjave tamkajšnjih protestnikov, ko pravijo, da to ni šiitski upor, ampak skupni sunitsko-šiitski upor. Ampak gledano objektivno se socialno izključevanje pokriva z religijskim izključevanjem. V Bahrajnu od leta 1783 vlada sunitska dinastija in vse od tedaj se šiiti ne morejo zaposlovati v vojski, na zgornjih ravneh birokracije, ter dobiti pomembnih gospodarskih položajev. Ločnica je dodatno utrjena s tem, da šiiti živijo primarno na ruralnem področju, suniti pa v urbanem.

Savdski kralj Abdulah je zaradi protestov napovedal 15-odstotno povečanje plač javnih uslužbencev in pa razne socialne podpore, kar bo kraljevino stalo 37 milijard dolarjev. Panika?

Da, seveda, to je izraz nekega strahu, da bi se revolucionarna vrenja lahko preselila tudi v Savdsko Arabijo, in režim se je odzval tako, kot to počne ves čas, namreč s podkupovanjem prebivalstva. Savdska Arabija velja za tako imenovano rentno državo. Režim del enormnih dobičkov od nafte v obliki nekakšne rente razdeljuje med državljane, posledica pa je, da državljani niso obdavčeni in da so tudi manj zainteresirani za nadzor režima. Položaj postaja bolj nestabilen od 90. let, saj režim ni sposoben zagotavljati dovolj državnih služb za diplomante tamkajšnjih fakultet in visoka brezposelnost je zagotovo možen vir nestabilnosti. Marsikdo v Savdski Arabiji tudi ni zadovoljen s proameriško pozicijo kraljeve družine in z njenim razkošnim življenjem, saj je to protiislamsko vedenje. Koran (17: 26-27) pravi: »Daj sorodniku njegov delež in revežu in potniku in ne zapravljaj svojega bogastva v prazno. Zapravljivci so hudičevi bratje.« Ne samo savdski režim, temveč tudi drugi oblastniki v regiji, recimo v Dubaju, razsipajo denar za gradnje najvišjih stolpov na svetu, luksuznih hotelov in podobno in to je v nasprotju z islamsko ekonomsko doktrino. Tisto, kar bi islam od teh režimov zahteval, je, da s tem denarjem pomagajo revnejšim muslimanskim državam.

Protesti so zajeli tudi Jemen, kjer ljudje zahtevajo odhod predsednika Alija Abdulaha Saleha zaradi korupcije in slabih ekonomskih razmer. Kako močno je ogrožen njegov režim glede na to, da v njegovi državi že vrsto let poteka tudi državljanska vojna?

Jemen je neka ambivalentna zgodba. Saleh, ki je na prestolu od leta 1978, se res sooča s šiitskim uporom, to je uporom zajditov, ki predstavljajo 42 odstotkov jemenskega prebivalstva, in to je za režim resna grožnja. Ne smemo namreč pozabiti, da so zajditi vladali Jemnu od 9. do 20. stoletja in da je zrušitvi zajditskega imamata leta 1962, ko je bila vzpostavljena republika, sledila osemletna državljanska vojna med republikanci in monarhisti. Poleg tega so tu tudi radikalni islamisti, proti katerim se režim bori, čeprav jih je v preteklosti sam vabil v deželo z namenom boja proti šiitskemu uporu. Saleh ima še tretji problem, in sicer latentni secesionizem nekdanje britanske kolonije Aden na jugu. To območje prejema le malo dohodkov od nafte, čeprav je na ozemlju južnega Jemna kar dve tretjini vse državne nafte. Vendarle pa Saleh spretno izkorišča te ločene probleme. Nagovarja lahko okoli 30 odstotkov sunitskega šafitskega prebivalstva, saj naj bi bil zaščitnik enotnosti Jemna.

Poleg tega ima tudi podporo ZDA, ki so v zadnjih letih bistveno povečale vojaško pomoč Jemnu. V imenu boja proti terorizmu, seveda.

Za Američane je to območje res strateško izrazito pomembno, gre namreč za edini del obrobja arabskega polotoka, na katerem še niso vojaško prisotni. Ne pozabimo, da je iz Jemna mogoče nadzorovati Bab el Mandeb oziroma povezavo med Arabskim in Rdečim morjem. A če bi začeli odkrito vojaško posredovati v Jemnu, bi to sprožilo učinek kulturne obrambe, saj bi se krepile radikalne islamistične tendence. Pravilo, ki ga lahko vedno navedemo, je, da uporaba zahodne vojaške sile nikoli ni prinesla nič dobrega v arabski in širše muslimanski svet.

Vprašanje je, kaj se bo Zahod iz vsega tega naučil glede na to, da je marsikaj, kar se na Bližnjem vzhodu dogaja, prav posledica njegovih ravnanj, od vsiljevanja neoliberalne agende do vojaških posredovanj.

Da, po eni strani se zaradi dogajanja v Iraku, Afganistanu in Pakistanu muslimanski svet še naprej počuti močno dominiranega. Po drugi strani pa obstaja neka druga možnost. Če bi bilo v arabskem svetu zrušenih še več proameriških režimov, bi se morda spremenila percepcija dominiranosti. Pomemben indikator bo izraelsko-palestinski konflikt. Gre za vprašanje, ali bo Egipt začel voditi bolj samostojno zunanjo politiko oziroma ali bo še naprej zgolj opazoval ameriško-izraelsko mrcvarjenje Palestincev. Bo odprl mejo z Gazo?

Če pride v Egiptu do premikov v tej smeri, bi to lahko vplivalo tudi na politiko Zahoda do izraelsko-palestinskega konflikta?

Če bi Američani nadaljevali svojo politiko, ki je popolnoma proizraelska, potem bi vsekakor morali računati na to, da bo cena za to višja. To navaja k logiki, da bodo močno premislili svoje poteze. A je vseeno vprašanje, ali se bo to tudi res zgodilo, kajti proizraelsko stališče ZDA je globoko kulturno pogojeno. V ZDA na primer okoli 100 milijonov ljudi verjame, da bo do drugega prihoda Jezusa Kristusa na Zemljo prišlo šele potem, ko bo rekonstituiran svetopisemski Izrael, in zato podpirajo izraelsko okupacijo palestinskih ozemelj. ZDA so skeptične do Palestincev tudi zaradi tega, ker so večinsko muslimani. Moramo pa se vrniti tudi k razlikam med anglosaško in islamsko družbenoekonomsko paradigmo. Anglosaška izrazito poudarja posameznika, je zelo individualistična, islamska pa sicer priznava posameznika, ampak ga inherentno vpenja v skupnost. Posameznik ne more in ne sme delovati zgolj zase, mora delovati v korist skupnosti, in to se v islamu enači s samo vero. Če ne deluješ v korist skupnosti, potem nisi pravi musliman. Iz različnih pogledov izvira napetost med anglosaškim in muslimanskim svetom, saj prvi na drugega praviloma gleda s pozicije domnevne superiornosti. Velja pa omeniti vlogo Evropske unije, ki bi lahko imela veliko večji vpliv na palestinsko-izraelski konflikt. Ne pozabimo, da je EU najpomembnejši trgovinski partner Izraela. Toda EU kljub proklamiranju mednarodnega prava in interesa za stabilnost v svoji soseščini nikoli ni našla poguma in enotnosti, da bi uvedla sankcije proti Izraelu zaradi njegove kontinuirane kršitve mednarodnega prava. In prav Evropa je tista, ki lahko največ izgubi, saj je njena stabilnost inherentno povezana s stabilnostjo na Bližnjem vzhodu. Če palestinsko vprašanje ne bo pravično rešeno, bo to stalni vir nestabilnosti. To se bo poznalo na tri načine: cene nafte bodo višje, dotok emigrantov iz arabskega sveta bo večji in pa muslimanske skupnosti v Evropi se bodo radikalizirale.