10. 3. 2011 | Mladina 10
Zakaj smo objavili fotografijoGrimsove družine
Objava družinskih fotografij Branka Grimsa in Josepha Goebbelsa je bila za veliko ljudi pregroba, a če ne bi zakričali, nas nihče ne bi slišal
Pravilno: Branko Grims je leta 2004 Brezje obiskal v družbi politikov
© Denis Sarkić
Edini pravi slovenski razumniški tabloid Mladinamit s tem imenom obstaja od leta 1995. Doslej je izšlo že 799 številk. Zadnja stran Mladine je kraj satire, izboklo ogledalo resničnosti, radikalen odsev aktualnega dogajanja, ki zabava s pretiravanjem zgolj zato, da bi brez uravnoteženega balasta in sivine korektnosti pokazal resničnost takšno, kakršna je.
Konec osemdesetih je na zadnji strani Mladine izšla osmrtnica Slobodana Miloševića, objavljena je bila slika razdeljene Jugoslavija, natisnjen je bil fantomski štabni dokument generalštaba JLA o napadu na Albanijo. In danes je zadnja stran ostala ista. Pred tremi tedni je bil objavljen življenjepis mladega Janeza Janše, ki ga je leta 1985 napisal sam, v katerem poveličuje svoje funkcije v SZDL, ZK, ZSMS. Razlog za objavo je bil preprost, isti teden je Janša predsednika Danila Türka obtožil, da je sedel v organih SZDL. Vodja opozicije je očital predsedniku, da je počel nekaj, kar je nekoč počel tudi sam. Zato se je Mladinamit vprašal: »Kaj si počel v komunizmu, Janez?«
V prejšnji številki Mladine sta bili v Mladinamitu objavljeni dve fotografiji. Družinska fotografija nacista Josepha Goebbelsa in fotografija poslanca Branka Grimsa z družino, slikana na Brezjah leta 2008. Objava družinskega poziranja prvega nacističnega propagandista in velikega manipulatorja opozicijskega SDS je bila opremljena s tekstom, kjer je bilo zapisano, da se morda Grims po političnih metodah vodenja propagande zgleduje po nemškem vzorniku, vendar posla prvega propagandista še zdaleč ne obvlada tako dobro, kot ga je nekoč Goebbels. Mladinamit je na svoj način, lahko radikalen in za koga neokusen, nazorno opozoril, da Slovenija zaradi političnih metod, kot jih uporabljata Branko Grims in njegova strankarska druščina, drsi v stanje sovraštva, nerazumevanja. Demagogija političnega prostaštva iz Slovenije danes ustvarja, kakor bi nekoč dejal Janez Drnovšek, deželo mraka in teme.
Objava fotografij je povzročila moralno paniko. Greh naj bi bil v tem, da smo na fotografiji objavili Grimsove otroke. To naj bi bilo podlo, neetično, sprevrženo, nemoralno. Oglasila se ni samo SDS, ki je napovedala proteste pred Mladininim uredništvom, ogorčeno javno pismo je na množice naslovov poslal tudi Gregor Golobič, politik, ki naj bi v fantazijskem svetu slovenske desnice obvladoval uredništvo Mladine. Očitno ga ne.
Najprej nekaj preprostih dejstev. Grims je politik, ki se rad fotografira s svojimi otroki. Z njimi rad 15. avgusta obiskuje Brezje in pozira kameram. Ter se zraven smeji, kakor se zna le on. Grims seveda dobro ve, da bodo na Brezjah fotografi in kamere, ve, da bodo slikani tudi njegovi otroci, in kljub temu ... bolje - namenoma skupaj z družino poseda v prvih vrstah. In vsako naslednje leto jih spet pripelje. Grimsova družina ne obiskuje le Brezij, leta 2008 so vsi skupaj obiskali tabor SDS v Stični, kjer so prav tako pozirali fotografom. Grims ni prvi ali edini, ki svoje otroke uporablja za zbiranje političnih točk, to je nekoč rad počel Marjan Podobnik, a Grims je v Sloveniji danes med tistimi, ki to počnejo najbolj pogosto. Je s tem kaj narobe? Ni ravno okusno, da politik svoje otroke uporablja za prepričevanje volivcev, vendar je to stvar njegove politične kulture, volivcev, ki ga podpirajo, in medijev, ki ga za takšne zlorabe mladoletnih otrok nagrajujejo. Otroci nimajo kaj iskati v politiki. A tja jih ni pripeljala Mladina, pač pa Grims.
Fotografijo Grimsa, njegove žene in mladoletnih otrok smo lahko videli v različnih medijih, njegova družinska idila je bila nekajkrat (satirična) fotografija tedna v Mladini, objavljali so jih tudi v Delu, v Dnevniku, še kje drugje. Takrat je Grims vseskozi molčal. Nič ga ni motilo.
Za Mladinamit veljajo drugačna merila. Ko se je fotografija Grimsovih pojavila v napačnem kontekstu, sta »Repovž in Mladina šla čez rob«. Če politiki nastopajo v javnosti in če v javnost namenoma potiskajo tudi svoje otroke, potem ne morajo sami izbirati, kako si novinarji in uredništva razlagajo njihove poteze. Fotografija Grimsovih je bila posneta na javnem kraju, javnem dogodku in ob tem, da je slikani Grims dobro vedel, da so okoli njega fotografi. Če bi želel, da njegova družina ostane anonimna, je ne bi razkazoval.
Otroci so seveda nedolžni. Ne izbirajo svojih očetov. Niso krivi za njihove politične poteze. Popolnoma prav je, da jih ščitijo različne mednarodne konvencije, da jih ščitijo novinarski kodeksi.
A pozor, V Mladinamitu ni bilo nikjer zapisano, da so otroci poslanca nacisti. Prav tako ni zapisano, da je njegova družina nacistična. To preprosto ni res. Zapisano je, da so politične metode in propaganda, ki jih uporablja Grims (in SDS), podobne tistim, ki so jih uporabljali v nacistični Nemčiji. Slikanje družinske idile je ena, a ne edina od takšnih propagandističnih potez. Mladinamit je s fotografijami, s satiričnim pretiravanjem uporabil metodo, ki jo v političnem boju vseskozi uporablja SDS. In ki jo je uporabljal tudi Goebbels. Ne gre za torej vsebino, gre za način vodenja politike. Za ponarejanje dokumentov, za prirejanje izjav, demoniziranje političnih nasprotnikov, za rasistično govorico.
Celotna razprava o Mladinamitu, ki se je v zadnjih dneh odvila v javnosti, se je obrnila v nepravo smer. Večina razburjene javnosti se je spraševala o primernosti objave družine Grims v satirični rubriki, ne pa o tem, kaj se v Sloveniji pravzaprav dogaja.
Zato še enkrat: živimo v državi, kjer opozicija povezuje predsednika države s Kurtom Waldheimom. Pa ni resnih protestov.
Živimo v državi, kjer v SDS namigujejo, da vlado vodijo politiki, ki so morda pod vplivom drog in ki kričijo »kakšen fantastičen dan«, pa za to ne pokažejo nobenih dokazov.
Živimo v državi, kjer naj bi bili nekateri »poškropljeni s krvjo« in krivi za grehe svojih starih očetov, pa je tovrstno ideološko obtoževanje le del normalnega političnega besednjaka.
Živimo v državi, kjer opozicija javno obtožuje novinarje, da pišejo po nareku rdečih elit.
Živimo v državi, kjer se nekateri mediji zgražajo nad objavo fotografije Grimsovih, a hkrati so isti mediji po letališču preganjali Simono Dimic in njenega otroka, ki se je preplašeno skrival pred kamerami. Na tistem letališču se je zgodil pogrom nad neko družino, pa mu je javnost le ploskala.
Živimo v državi, kjer Grims zaradi Mladinamita govori o sumu kaznivih dejanj, a hkrati ni dodal, da je ravno on tisti politik, ki je zlorabil nesrečo več kot 5300 izbrisanih otrok. Človek, ki govori o družinskih vrednotah, ki svoje otroke uporablja za zbiranje političnih točk, je s svojim političnim delovanjem sodeloval pri kršenju človekovih pravic izbrisanih otrok. A ti so bili anonimni. Grims jim ni privoščil niti pravice do imena. Ni jim dal obrazov. Ni jih vodil na Brezje. Ni jih vodil na strankarske zabave. Takrat je moralna večina molčala. Tako nekdanja LDS in SD, ki sta se pred leti otepali izbrisanih, kot tudi ogorčeni mediji in novinarji, ki so desnici pri demoniziranju izbrisanih in njihovih otrok servilno asistirali. Država je izbrisala več kot 5300 otrok, a se nekoč javnosti to sploh ni zdel velik problem.
Naj ponovimo, otroke je v politiko pripeljal Grims. Ne Mladina. Mladinamit se ni norčeval iz otrok, pač pa je na primeru politične propagande prikazal, kam lahko pripelje metoda političnega boja, ki jo gojijo v SDS. Na to nismo opozorili prvič. Slovenija seveda ni nacistična Nemčija, še zdaleč ne. A kadar kdo zazna indice, da državo vleče na stran totalne politike, je prav, da zakriči. Na ves glas. Radikalno. Brez leporečja. Ker bodo drugače opozorila preslišana.
Ni bolj sizifovega dela kot opravičevanje satire. Kdor je ne razume, je ne bo razumel nikoli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.