Dr. Boštjan Žekš: "Uspelo nam je prebuditi, pa ne dovolj globoko, razmišljanje o novih generacijah, ki odhajajo v tujino"

Dr. Boštjan Žekš, minister brez listnice, pristojen za Slovence v zamejstvu in po svetu, je doktor fizikalnih znanosti. Po opravljenem doktoratu je profesor sodeloval na univerzah v Nemčiji, Angliji in nekaj let predaval kot redni profesor na Univerzi v Recifu v Braziliji. Od leta 1987 je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), med letoma 2002 in 2008 pa je bil tudi njen predsednik. Od leta 2008 je minister v Pahorjevi vladi.

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu kot minister vodite tri leta. Poleg klasičnih politik ohranjanja slovenstva v zamejstvu, kjer so vendarle opazni pozitivni premiki v sosednjih državah, in sodelovanja z izseljenskimi organizacijami po svetu poudarjate tudi skrb za ohranitev slovenstva pri generacijah, ki zdaj odhajajo v tujino, pri tistih, ki so se uveljavili na tujem kot znanstveniki in kulturniki.

Uspelo nam je prebuditi, pa ne dovolj globoko, razmišljanje o novih generacijah, ki odhajajo v tujino. To niso izseljenci v klasičnem pomenu besede, delavci, revni ljudje, manj izobraženi, kakršni so v preteklosti odhajali s trebuhom za kruhom, ampak gre za pripadnike narodove elite: znanstvenike, podiplomske študente in umetnike. Z njimi se v sedanjem sistemu stikov s Slovenci sistematično nihče ni ukvarjal. Tradicionalno smo vzdrževali stike s Slovenci prek njihovih društev, to novo izseljenstvo pa se v glavnem ne vključuje v društva. Delajo vsak svojo kariero, in čeprav so zavedni Slovenci, navadno nimajo časa za delo v društvih. Uspelo nam je vzpostaviti že dokaj relevanten seznam znanstvenikov slovenskega rodu po svetu, ki ga sproti dopolnjujemo. Nastaja tudi baza podatkov o slovenskih gospodarstvenikih in umetnikih po svetu.

Bi jih radi zvabili domov v Slovenijo?

Radi bi predvsem ustvarili možnosti za njihovo vključevanje v slovensko gospodarsko, znanstveno in kulturno življenje in ustvarjanje. Pota njihovega vključevanja pa so lahko zelo različna. Na svoji spletni strani, ki je dostopna vsakomur, objavljamo njihove reference. Nanje se lahko obračajo podjetja in ustanove, če potrebujejo njihovo pomoč. Zagotovo se bodo z veseljem odzvali. Vrnitve predvsem mladih, ki so doktorirali na uglednih univerzah v tujini, pa bi se morali na različnih ravneh zelo skrbno lotevati. Tudi z oblikovanjem delovnih mest, ki bodo zanje zanimiva. Za mlade, ki se šele uveljavljajo na tujem, bi bil takšen izziv zagotovo vabljiv, za že uveljavljene ljudi, se bojim, pa ni več možnosti, da bi se hoteli zaposliti doma. Odšli so v tujino, ker jim je ponudila boljše možnosti in motive za delo, te možnosti so izkoristili, mi pa jim česa podobnega verjetno nismo sposobni ponuditi.

A pomembno jih je povezati, na različne načine, tudi med seboj, ne le s Slovenijo.

Želimo si, da bi dobili možnost sodelovanja s slovenskimi univerzami pri različnih projektih, in to tako, da bi v razpisih za projekte ali za učiteljska in raziskovalna mesta na univerzi rezervirali zanje možnosti za sodelovanje. Ne za stalno, ampak za določen čas, leto ali dve, semester ali dva, kar počnejo tudi drugod po svetu. S številnimi sem se pogovarjal in videl, da jih takšno sodelovanje zanima. Za različne projekte. V Evropi obstajajo elitni znanstveni projekti v okviru denimo European research councila, Evropskega raziskovalnega sveta. Vsak je vreden kar nekaj milijonov evrov, in če se človek najde v njem, lahko mirno dela tri ali štiri leta. Razpis objavljajo dvakrat na leto, vendar se doslej nobenemu znanstveniku iz Slovenije še ni uspelo vključiti v te projekte. Uspeli so poleg drugih tudi znanstveniki iz Grčije in Cipra. Pogledal sem, kako jim je lahko uspelo, in videl, da tudi zato, ker imajo na eni izmed elitnih angleških univerz človeka, ki je vključen v raziskovalno delo na Cipru in je zato uspešen na razpisih Evropskega raziskovalnega sveta. Tudi zaradi tega se morajo znanstveniki slovenskega rodu po svetu spoznati in povezati ter biti hkrati v tujini in doma.

Sam vladni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu zagotovo ne more biti kos tako zahtevni operaciji.

Seveda ne. Najprej mora Agencija za raziskovalno dejavnost uvideti koristnost vključevanja naših znanstvenikov na tujem v svoje projekte. Poleg nje še druge agencije in organi, ministrstvo za znanost in visoko šolstvo in znanstveni ter raziskovalni inštituti in univerze. Premika se na bolje, čeprav počasi.

Posvetiva se »klasičnim« temam skrbi za slovenske manjšine v zamejstvu. Te dni potekajo obetavni pogovori o dvojezičnih krajevnih napisih na avstrijskem Koroškem. Je vaš urad vključen vanje?

Ne neposredno, saj so to pogovori znotraj Avstrije, pogovori avstrijskih državljanov z avstrijsko vlado. Dogajanje spremljamo in avstrijskim sogovornikom povemo, kakšne so naše presoje. Zelo pomembno pa je, da so se predstavniki treh slovenskih organizacij na Koroškem poenotili v pogledih in nastopajo v zahtevah do vlade enotno. Zdaj jih avstrijska vladna stran v pogajanjih jemlje resno.

V čem se po vašem mnenju vidi nova kakovost enotnega nastopa?

Prej je vsaka slovenska organizacija postavljala svoje pogoje za urejanje razmer za življenje in delo slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Zdaj se pogovarjajo med sabo in kljub nekaterim razlikam se vsi strinjajo, da na Koroškem dvojezični krajevni napisi niso edina težava. Seznam obveznosti avstrijske države do slovenske narodne skupnosti je kar dolg in dobro je, da predstavniki slovenskih organizacij te obveznosti omenjajo hkrati s temo dvojezičnih krajevnih napisov. Če bi rešili le vprašanje napisov, vse drugo pa bi bilo po starem, ne bi veliko pridobili.

Vseeno pa so že pogledi, kar zadeva te table, različni. Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) predlaga, skladno z odločitvijo ustavnega sodišča, dvojezično topografijo v vseh vaseh, kjer živi več kot 10 odstotkov Slovencev. Je to uresničljivo?

Tega ni bi komentiral. Opozoril bi le, da so Slovenci na Dunaj poslali enoten predlog in da ga ni poslal le NSKS. Razsodba avstrijskega ustavnega sodišča mora pač obveljati. Upam, da bodo našli rešitev, ki bo kompromisna. Seveda se bodo na obeh straneh pojavljale skupine, ki z njo ne bodo popolnoma zadovoljne. Takšno je pač življenje. A če bodo dosegli sporazum, zanj trdijo, da je na vidiku, ne bo konec sveta. Mislim, da bo odpora proti dvojezičnim krajevnim napisom sčasoma vse manj in da bo njihovo število kasneje še naraščalo.

Čemu naj pripišemo večjo pripravljenost za sodelovanje in skupno nastopanje slovenskih koroških organizacij v Avstriji?

Prelom je nastal z novim vodstvom NSKS, ki ima sicer podobna politična in nazorska stališča kot prejšnje vodstvo, a se je pripravljeno pogovarjati in dogovarjati z drugimi. Gospod Valentin Inzko je izkušen diplomat in ve, kako se tem stvarem streže.

Kakšna pa je bila vaša vloga pri iskanju konsenza? Navsezadnje lahko vaš urad, ki pomaga manjšinskim organizacijam tudi s finančnimi sredstvi, pritisne nanje z željo po poenotenju v boju za narodnostne pravice Slovencev v Avstriji.

Malo že vplivamo, kaj dosti pa ne. Vse njihove ustanove so neodvisni subjekti v tuji državi. Ni človeka, ki bi jim od tukaj lahko ukazal, kako ravnati. Ko se gospodje niso bili sposobni usesti za skupno mizo in se dogovoriti, smo vsem organizacijam občutno zmanjšali sredstva. Potem so se njihovi predstavniki le začeli pogovarjati in oblikovati skupna stališča. Morda bi to storili tudi brez našega finančnega »pritiska«. Proti koncu lanskega leta smo jim »zablokirana« sredstva namenili, letos pa bo znesek približno enak kot skupni lanski znesek.

Tudi avstrijska država ni radodarna, čeprav bo menda primaknila nekaj več denarja.

Nekaj več denarja naj bi namenili za paket na izobraževalnem področju. Toda skrb zbujajoče je, da denimo slovenski glasbeni šoli, ki ima podružnice po vaseh, namenjajo na otroka bistveno manj denarja kot nemški glasbeni šoli. To je diskriminacija. Sicer pa financiranje v tej fazi še ni dolgoročno urejeno, čeprav gre za zelo majhne številke.

Zapleta se tudi pri financiranju zunajuniverzitetnih inštitutov v Celovcu in na Dunaju, ki opravljajo pomembne raziskovalne naloge za narodnost. Avstrija jim klesti, tako kot visokemu šolstvu, denar za delovanje.

Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju je naša institucija in Avstrija nima nič z njim. Zapleta se pri nas, ker ga vlada ne želi financirati v enakem obsegu kot do predlani. Druga dva, v Celovcu, pa sta avstrijska inštituta, ki v glavnem dobivata avstrijske projekte in le deloma tudi naše. Avstrija zmanjšuje obseg sredstev za raziskave, vendar je bil Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu za zdaj izvzet iz krčenja sredstev. So pa raziskovalci v tem inštitutu zelo dejavni in mislim, da bodo, če se bodo povezali z našimi in avstrijskimi sorodnimi inštituti, lahko normalno delovali. Pri tem bi omenil še Inštitut Urban Jarnik, ki raziskuje ledinska imena krajev, raziskava pa je vključena tudi v Unescove načrte. S temi raziskavami prispevajo pomemben delež k slovenski kulturni dediščini, pa tudi k ohranjanju koroške in avstrijske kulturne dediščine.

Na obeh straneh meje se ta čas veliko govori o dogajanju, povezanem z velikovškim atentatom pred več kot tridesetimi leti, predvsem o odgovornosti zanj. Lahko to »razpravljanje« v Sloveniji, saj očitno Avstrije pogrevanje te zgodbe ne zanima, škodi pogajanjem na Koroškem?

Za zdaj tega ni opaziti, čeprav obstaja strah, da bi se, če bi se naše razpravljanje, kot temu pravite, nadaljevalo, pokazale negativne posledice. Ne vem, kaj je v teh arhivih, ne kako so videti, vendar ima vsaka država svoje tajne arhive. Če bi jih odprli, bi lahko zvedeli, kaj so počele tajne službe na območjih, kjer živijo Slovenci. Do pred kratkim, če ne še sedaj, so v vseh sosednjih državah bdele nad tem, kaj Slovenci počenjajo. V njihovih očeh so bili nekakšen sovražni element. Ljudje so se znašli na njihovih seznamih in ni jasno, česa so obdolženi. Zato je povsod nekaj nelagodja.

Klub temu pa se na Koroškem dogaja nekaj zanimivega: v letošnjem šolskem letu (2010/11) je število prijav otrok k dvojezičnemu pouku doseglo nov rekord, saj pouk v obeh jezikih obiskuje več kot 4000 otrok.

Odnosi so se začeli spreminjati po razglasitvi neodvisnosti Slovenije. Prej večina Korošcev ni prestopila nekdanje jugoslovansko-avstrijske meje. Zdaj mnogi prihajajo v Cankarjev dom na koncerte in vse več jih, slovensko in nemško govorečih, spoznava, da je Slovenija, četudi mi tega doma ne verjamemo, uspešna in spoštovana država. Ljudje spoznavajo, da je znanje obeh jezikov na tem območju prednost. Slovenci pa imamo, kot po navadi, različno mnenje o naraščanju števila učencev v dvojezičnih šolah. Nekateri mislijo, da je to dobro, drugi menijo, da se s tem znižuje raven pouka, ker so vanj vključeni tudi otroci, ki ne znajo slovensko ali slabše govorijo slovensko. Po njihovem naj bi šlo za načrtno akcijo, da bi uničili slovensko šolstvo.

»Sabotaža« torej?

No, ne verjamem v takšne teorije zarot. Verjamem, da nemški starši vpisujejo otroke v dvojezično šolo, ker mislijo, da je to dobro in prav in da koristi njihovim otrokom. Dobro pa je, če kdo ugotovi, da se splača biti Slovenec, mar ne? To pomeni, da je slovenstvo nekaj dobrega. Saj smo tudi mi Slovenci zato, ker se nam to »splača« v širšem smislu.

Bi po vašem mnenju Slovenija morala za ureditev položaja svoje manjšine na avstrijskem Koroškem notificirati avstrijsko državno pogodbo kot dedinja nekdanje Jugoslavije?

Mislim, da ne. To je adut, ki ga imate v žepu, ko pa ga izigrate, ni nujno, da vam sploh uspe, in lahko ostanete brez njega. Veliko pametneje ga je imeti v žepu in z drugimi sredstvi uveljavljati svoje interese.

Ozriva se na manjšinsko problematiko na drugem koncu Slovenije, v Italiji. Tudi zato, ker v zadnjem času v strahu pred italijanizacijo Krasa različne skupine ljudi pozivajo vlado k ukrepanju. Kako ohraniti slovenstvo v takšnih razmerah? To je nov položaj.

Meje so odprte. Trst je veliko mesto in ljudje si želijo ven. Naši kraji ob meji so zanje zanimivi, hiše, parcele in stanovanja pa cenejši kot na italijanski strani. Predvsem je treba najprej ugotoviti, koliko je tega. Govoril sem z našimi kraškimi župani. Eni mislijo, da sploh ni hudo. Župan Sežane je dejal, da v njihovi občini živijo štirje dvojezični pari, pri dveh sta gospe domačinki s Krasa, eden izmed mož je celo Slovenec iz zamejstva, pri drugih dveh pa je nasprotno. Zato pravim, da je treba najprej videti, kaj se dogaja, in se šele nato odločiti, kako ukrepati.

Ampak prastrah pred italijanizacijo je vendarle tu?

Je, toda poglejmo, kako ravnajo drugod. Slovenski kraji na oni strani meje so vseskozi pod pritiskom ljudi iz Trsta, ki bi radi šli na Križ, v Zgonik ali Prosek in druge kraje nad Trstom. Pa ne morejo. Veljajo ostre omejitve v zazidalnih načrtih. V prihodnjih petdesetih letih bodo lahko zgradili le nekaj novih hiš. Nekaj podobnega bi lahko naredili tudi pri nas, vendar ne zaradi obrambe pred Italijani ali kom drugim, ampak zaradi zavarovanja Krasa in njegovih vasi.

Toda ti zazidalni načrti so v pristojnosti občin. Zdi se, da so nekatere pohlepne in hočejo čim bolj povečati prebivalstvo, da bi se obogatile, to pa je lahko dvorezno z okoljskega in nacionalnega vidika.

Težave imajo tam, kjer so zadnja leta ekstenzivno gradili nova naselja, zdaj pa ponekod teh stanovanj ne morejo prodati. Tisti, ki niso bili tako »ambiciozni«, teh težav nimajo. Brez prevelikega hrupa je mogoče omejiti naseljevanje tujcev in drugih na Krasu. Zdaj nekateri malce le pretiravajo s strahom pred tujci in pojavljanjem italijanskih napisov. Pozanimal sem se, kako je nastal italijanski napis, za katerega vem. Nekomu blizu Lipice je prekipelo, ker so Italijani vseskozi parkirali na njegovi zemlji. Šel je čez mejo in kupil tablo »proprieta privata«.

Potemtakem zaščitne klavzule, s katero bi zavarovali slovenski Kras, ne potrebujemo?

Če bi lahko izumili primerno zaščitno klavzulo, ki nikakor ne bi bila samo proti Italijanom - največ novih naseljencev na Krasu je iz Ljubljane -, ampak usmerjena v zavarovanje Krasa.

Kaj pa, če bi celotno območje razglasili za krajinski park?

Lahko, vendar tako zaščitite del, ki ni zazidan, okoli mest, okoli krajev pa je še naprej vse odprto. Ena izmed možnosti je krajinski park, povezan z omejitvijo gradnje in širitve naselij.

Nedavno je Unija Istranov zmanipulirala fotografijo, na kateri je strelski vod italijanskih fašistov, ki je med drugo svetovno vojno usmrtil Slovence. S takšnim plakatom je vabila na prireditev ob dnevu spomina na žrtve fojb in hotela iz žrtev narediti zločince.

Pristojni organi slovenske države so se odzvali na to manipulacijo. Je pa po svoje dobro, da se je to zgodilo, saj so s tem sami pokazali, kaj so med vojno delali pri nas. Ta dosežek je vreden več, kot bi lahko dosegli po diplomatski poti v odnosih z Italijo. Da se morajo zdaj Italijani gledati, kako so streljali talce. Imajo priložnost za globoko razpravo.

Zdi se, da je nacionalističnih provokacij vendarle manj kot v preteklosti?

Manj jih je tudi zato, ker se pametno odzivamo. Ko je predsednik Unije Istranov Massimiliano Lacota prvič prišel k neki jami na Krasu, se je tam lokalno prebivalstvo ostro odzvalo, prišla je tudi policija. To so Lacota in njegovi hoteli. Ko pa so drugič prišli, se je stvar pri nas notranje uredila in ni bilo nobenega odziva. Tretjič jih ni bilo več. Pomembno je, kako se odzivamo. Ne smemo se odzvati na vsako provokacijo.

Tudi z radijskimi in s televizijskimi signali se zapleta, saj Italija ne spoštuje mednarodnih pravil in pošilja signal onkraj svoje teritorialne meje, hkrati pa Slovenija ni bila dovolj fleksibilna, da bi ob digitalizaciji signala oskrbela Slovence v Italiji.

To so dolgoletne težave. Mislim, da jih bomo v kratkem odpravili. Dobro pa je, da so Slovenci v Benečiji končno dobili možnost spremljanja slovenskega televizijskega in radijskega programa RAI. Njihova tretja mreža s slovenskim programom prvič doseže celotno Benečijo, okrepila pa se bo tudi z oddajami RTV Slovenija.

Februarja je minilo deset let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Pa se vendar še ne izvaja v celoti. Nekateri Slovenci imajo težave, če želijo pridobiti dvojezično izkaznico, in tudi vidna dvojezičnost v krajih, ki jih je določila paritetna komisija, še ni zaživela.

Res je in veliko je odvisno od naklonjenosti lokalnih oblasti. Te pa so po deželi različne. Sicer se očitno tudi malo slovenskih ljudi odloča za dvojezične izkaznice in za poslovanje z oblastmi v slovenščini. V nekaterih občinah imajo okenca, kjer lahko zadeve uredite v slovenščini. Tam so formularji, tudi za davčno prijavo, v slovenščini. V približno polovici od občin, kjer velja zaščitni zakon, je že tako. A tudi tam, kjer je mogoče, Slovenci tega ne uporabljajo dovolj. Navajeni so po starem. Enega izmed voditeljev Slovencev v Italiji sem opazoval, ko je izpolnjeval davčno prijavo. Pred sabo je imel oba formularja. Italijanskega je bral, slovenskega pa izpolnjeval. Ker je Slovenec, je izpolnil prijavo v slovenščini, ampak vsebina in izrazi so mu bili bližji v italijanščini. Pomembno pa je, da te pravice ljudje imajo. V nekaterih občinah so sicer razmišljali, da bi to opustili, a ne smejo.

Še lani so bile težave s financiranjem slovenske manjšine v Italiji, zdaj tega ni več. Kaj je zdaj drugače?

Da so lani in predlani pomoč za slovenske institucije v Italiji zmanjšali za milijon evrov, je bilo žaljivo. Italijanska stran je sama spoznala, da neumno ravna, čeprav je prikrivala zmanjševanje sredstev za manjšino z zahtevami po racionalizaciji. Tudi mi smo opozarjali manjšinska vodstva, da se je treba obnašati gospodarno. Zdaj so sredstva zagotovljena, vendar se bojim, da je zgodba o racionalizaciji, da morajo vse organizacije tudi združevati sredstva za posamezne projekte, preslišana. Sicer pa, če se italijanske oblasti takrat ne bi ustrezno odzvale, bi morala vskočiti slovenska država, to pa bi bilo hudo nerodno za italijansko stran, saj je to njena obveza.

Lahko še na kratko poveste, kakšen je položaj Slovencev na Madžarskem. So v najslabšem položaju. Kaj je mogoče storiti zanje?

Res so v najslabšem položaju. To je še zmeraj gospodarsko manj razvito območje. Govorimo o manjši gospodarski razvitosti Prekmurja, korak čez mejo v Porabju pa vidite, da so petdeset let za Prekmurjem. Vendar ni diskriminacije. Tam so manj razviti vsi: Slovenci in Madžari. To je predel, ki je bil pol stoletja za železno zaveso. Ko so ljudje prihajali iz službe domov, so se morali trikrat legitimirati istim policistom. Če se bo s Prekmurjem kaj dogajalo, če bo doživelo razvoj, bolj ambicioznega, če bodo meje vse bolj odprte, upam, da se bodo ljudje bolj navezovali na našo stran, da bi tukaj dobili zaposlitev. Madžarska pa, morda tega ne bi smel reči, a bom vseeno, za to območje enostavno ne skrbi dovolj. Izgovarja se, da ni denarja. Imamo slovensko-madžarsko mešano komisijo za manjšine, ki se sestane enkrat ali dvakrat na leto, pa se skoraj nič ne premakne.

Ampak slovenska država je do madžarske manjšine pri nas precej radodarna. Manjšina ima svoj program na nacionalni televiziji, nov kulturni dom v Lendavi. V zameno pa ne dobimo nič?

Smo radodarni? Ne vem, ali je to slabo ali dobro. V zameno ne dobimo nič. To lahko človeka jezi. Zmanjševanje pravic Madžarov pri nas pa bi bilo napaka, saj so to naši državljani, živijo in ustvarjajo tukaj.