1500 evrov za eno stran

Popoldanska obrt naših ekonomistov

Bivši direktor Agencije za pošto in elektronske komunikacije Tomaž Simonič, ki se je znašel v policijski preiskavi zaradi suma korupcije, je v času direktorovanja za zunanje izvajalce in svetovalce potrošil skoraj dva milijona evrov. Še največ od leta 2007 do 2009, ko je za svetovanje namenil več kot poldrugi milijon evrov, zaradi česar je agenciji celo zmanjkalo denarja za plače. Eno izmed pogodb z večjim zneskom je Simonič sklenil z ekonomistom Jožetom P. Damijanom. Ta je za izdelavo modela, ki omogoča analizo drobnoprodajnih cen mobilnih operaterjev, dobil 47.390 evrov (bruto). Res je, da je Damijana Apek zbral na podlagi javnega naročila. Toda javno naročilo ni bilo objavljeno na spletu, saj je bila vrednost nižja od 50 tisoč evrov.
Na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja smo si v uredništvu Mladine priskrbeli to študijo. Iz nje izhaja, da je Apek pri mobilnih operaterjih sprva zbral podatke o prodaji mobilnih storitev in jih nato poslal Damijanu, ta pa je podatke od aprila do novembra 2009 analiziral na približno 30 straneh, da bi ugotovil, ali kateri od operaterjev pri posameznem paketu ponuja neprimerne cene, s katerimi krši načela konkurence; denimo ali Mobitel svoje storitve Debitelu prodaja po previsokih cenah, na račun prenizkih cen, ki jih zaračuna svojim naročnikom. Damijan, ki za redno delo na Ekonomski fakulteti prejme okrog 2000 evrov plače, je torej s svetovanjem državni agenciji zaslužil trikrat več: približno 6000 evrov na mesec oziroma 1500 evrov na stran poročila. Preveč ali ravno prav?
Damijanova študija je res zapleteno čtivo. V teoretičnem uvodu je denimo poudarjeno, da mora biti »dominantni ponudnik vertikalno integriran in mora nadzirati bistveno veleprodajno inputno storitev za končno maloprodajno storitev«, da pride do problema »MS« oziroma margin squeeze. Temu sledijo zapletene formule, s katerimi nacionalni telekomunikacijski regulatorji, kot je v Sloveniji Apek, testirajo takšno kršenje pravil konkurence. Recimo, p(MD) - R(v) - W(VD) > d(MD). A seveda Slovenija ni prva, ki je poskušala izračunati nekakšen dumping pri ponudnikih mobilnih storitev. Orodja za to že obstajajo in jih ni treba na novo odkrivati. Kot izhaja iz navedenih virov v študiji, Damijan modela dejansko ni izdelal. Model, tudi zapisana formula, je opisan in objavljen na spletni strani Mednarodne telekomunikacijske zveze, kjer si lahko vsak posname t. i. toolkit za nacionalne agencije.
Ali je torej Apek za sicer zapleteno napisano in težko razumljivo poročilo plačal preveč in ali bi nemara to delo, torej prilagoditev že izdelanih postopkov za razmere v Sloveniji, lahko opravil kateri od uradnikov agencije? Jože P. Damijan je na naše vprašanje odgovoril v daljšem dopisu. V njem je priznal, da je evropska komisija že leta 1998 priporočila osnovno metodologijo za t. i. oceno škarij cen pri telekomunikacijah, a oba priporočena testa naj bi bila razvita za fiksno telefonijo, kjer so zadeve razmeroma preproste, pri mobilni telefoniji pa naj bi bilo treba upoštevati veliko več dejavnikov, denimo zakupljene cene gostovanja, minute pogovora ipd. Poleg tega, da je razvil tak model za mobilno telefonijo, je za Apek naredil tudi analizo trga. »V ta namen sem razvil potrebne kompleksne vprašalnike za različna področja, v skladu s katerimi so morali mobilni operaterji posredovati vse ustrezne podrobne podatke,« pravi in dodaja, da je pri tem šlo za ogromno količino podatkov. »Zaradi kompleksnosti izdelave celotnega projekta - in podaljševanja časa operaterjem za pripravo podatkov - je celoten projekt trajal več kot sedem mesecev in vključuje, brez pretiravanja, vsaj 1500 ur intenzivnega dela z moje strani,« pravi Damijan in dodaja, da npr. Mobitel za bistveno manj zahtevne posamične izračune pri domačih ali tujih izvajalcih plačuje tudi do osemkrat višjo ceno.
Seveda je težko presoditi, ali je bilo v tem primeru ekonomistično znanje preplačano. Lahko pa se spomnimo nekega drugega, sorodnega primera. Druge raziskave, ki so jo spisali Damijanovi mladoekonomistični kolegi z Ekonomske fakultete in ki je bila ravno tako ena od težje razumljivih in izredno dragih. Le da so v tistem primeru vpleteni razkrili, da je študija morala biti težje razumljiva ravno zato, da je lahko bila draga.
Leta 2009 je zavarovalnica Vzajemna v skladu z zahtevami EU naročila izdelavo t. i. modela za odpravljanje tveganj. Že pripravljen model bi lahko uporabila brezplačno, a se je namesto tega odločila za naročilo novega pri skupini mladoekonomistov, pri dr. Alešu Ahčanu, dr. Igorju Mastenu in dr. Sašu Polancu. Pri projektu naj bi sodeloval tudi slovenski finančni strokovnjak iz Londona dr. Tomaž Slivnik, a je zaradi spora z omenjenimi za slovenske medije razkril, da je trojica zahtevala kar 307 tisoč evrov za nestrokovno in po njegovem po nepotrebnem zapleteno študijo. Na Slivnikove pomisleke je Ahčan odgovoril, da mora biti ponujeni model »najmanj tako kompleksen in softwarsko podprt, da noben domač pametnjakovič ne bo sral zaradi cene«, je povedal Slivnik tisto leto za RTV Slovenija.
Kako pogosto ekonomisti izdelujejo zanalašč zapletene ekonomske modele samo zato, »da noben domač pametnjakovič ne bo sral zaradi cene«? Preverili smo pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev in Uradu za varstvo konkurence. Iz Agencije za trg vrednostnih papirjev so odgovorili, da zadnji dve leti niso imeli sklenjenih nobenih svetovalnih pogodb, iz Urada za varstvo konkurence pa so pojasnili, da so še pod vodstvom Janija Soršaka leta 2009 sklenili pogodbo z dr. Aljošem Feldinom, Igorjem Mastenom in Sašom Polancem. Za 40 tisoč evrov so pripravljali ekonomske študije »panožnih razmer«, Damijan pa je po javno dostopnih podatkih s svetovanjem leta 2009 zaslužil skupaj 76 tisoč evrov.
Nasveti nekaterih ekonomistov so se začeli dražiti že leta 2005. V času, ko je ekonomist dr. France Križanič za vlado Janeza Janše še pisal mnenja za 200 evrov, tako kot njegovi predhodniki, je na primer drug ekonomist, tedaj tudi vodja strateškega sveta dr. Mićo Mrkaić dobil kar 6000 evrov za recenzijo finančnega dela študije o upravičenosti vzpostavitve elektronskega sistema cestninjenja v prostem prometnem toku. Sicer bi lahko zamahnili z roko, češ, če jih želijo plačevati, naj jih plačujejo, a stvar vseeno ni tako preprosta. Omenjeni ekonomisti so zaposleni v javnih zavodih, na fakultetah, in tudi zanje, podobno kot za zdravnike, veljajo omejitve pri popoldanski obrti.
Prej omenjena afera Vzajemna naj bi po besedah Tomaža Slivnika izbruhnila prav zato, ker je Ahčan zaradi svojega položaja na fakulteti za svetovanje iskal neko tretje podjetje. Kot je pojasnil dr. Aljoša Valentinčič, prodekan za znanstveno-ra-ziskovalno delo in doktorski študij na Ekonomski fakulteti, imajo vsi zaposleni na fakulteti v pogodbi o zaposlitvi zapisano tudi konkurenčno klavzulo, ki pravi, da med trajanjem delovnega razmerja delavec »ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje, ki ga dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco«. Še najbolj strogi pri omenjeni konkurenčni klavzuli pa so na inštitutu za ekonomska raziskovanja. »Naši raziskovalci imajo redno plačo in morajo na koncu povedati, iz katerega projekta so si jo zaslužili,« je dejal direktor inštituta dr. Boris Majcen.
Potem ko raziskovalec na inštitutu zasluži plačo, ki znaša od 1000 do 2000 evrov, tudi nima kaj dosti časa za zasebne projekte. Ali pa, denimo, za javne komentarje, kako potratna je menda državna uprava.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči