Vse bliže grškemu scenariju

Večina ljudi komaj čaka dan, ko bodo šli še zadnjič v službo in se nato zasluženo upokojili, zato težko pogoltnejo zvišanje upokojitvene starosti. Razumljivo. Že misel na to, da bi morali delati dlje, je depresivna. Dolgoročna vzdržnost javnih financ ni nekaj, kar bi jim krajšalo spanec in zaradi česar bi na referendumu podprli pokojninsko reformo. Toda ali se res lahko še naprej kolektivno slepimo, da se bo tudi brez te reforme vse dobro končalo in da jo bomo odnesli brez posledic? Absolutno ne, svarita vlada in ekonomska stroka. »Če želi Slovenija dolgoročno stabilizirati javne finance, je pokojninska reforma nujna,« pravi minister za evropske zadeve in razvoj Mitja Gaspari.
Maastrichtska pogodba, s katero so se države članice EU zavezale kriterijem finančne stabilnosti, določa, da javnofinančni primanjkljaj ne sme presegati treh odstotkov BDP-ja, javni dolg pa ne 60 odstotkov. Decembra lani je primanjkljaj znašal 4,5 odstotka, celoten javni dolg pa se je gibal pri 40 odstotkih BDP-ja. Če reforme ne bo, se bo dolg države leta 2021 povečal čez dovoljeno maastrichtsko mejo, kažejo izračuni ministrstva za finance. Takrat bodo odhodki za pokojnine znašali 13,1 odstotka BDP-ja, nato pa se bodo v nadaljnjih štirih letih povečali za 0,9 odstotne točke in do leta 2060 narasli na 21,7 odstotka BDP-ja. Če se bodo odhodki za pokojnine povečali na več kot 11 odstotkov, bo po mnenju Gasparija breme za narodno gospodarstvo preveliko. Ker se bodo finančni učinki reforme začeli kazati postopoma, je nujno, da se uveljavi takoj.
Minister za delo Ivan Svetlik opozarja, da bi za javne finance padec reforme na referendumu pomenil dodatne stroške na račun nezmanjšanega trenda upokojevanja, zahtev EU po zmanjševanju proračunskega primanjkljaja v višini približno četrt milijarde evrov na leto in večjih stroškov financiranja kreditov države, bank in drugih poslovnih oseb zaradi znižanja bonitete. »Optimističnega scenarija tu ni, saj bi bilo nadpovprečno gospodarsko rast težko pričakovati prav zaradi dodatnih težav gospodarstva pri dostopu do denarja. Slovenija bi se začela poslavljati od nemško-francoske naveze, še preden se je vanjo vključila. Koliko časa bi se še lahko izogibala grškemu scenariju, pa je odvisno od trenutnih rezerv,« pravi Svetlik. Mimogrede: tako Nemčija kot Francija sta pokojninski reformi že sprejeli, in to kljub izredno ostrim protestom sindikatov.
»EU bo morebiten padec pokojninske reforme na referendumu obravnavala kot porast tveganja, zato bo od Slovenije na srednji rok zahtevala nižji primanjkljaj ali celo presežek,« opozarja ekonomist in predsednik fiskalnega sveta Marjan Senjur. V paketu stabilnosti in rasti je zapisano, da mora Slovenija, če reforma ne bo uveljavljena, kriti implicitni dolg države, ki ga ustvarja pokojninska blagajna, in vsako leto privarčevati dodatnih 0,6 odstotka BDP-ja. To pomeni vsako leto, vključno z letošnjim, približno četrt milijarde evrov manj proračunskih izdatkov. Če pokojninska reforma na referendumu ne bo sprejeta, bo vlada prisiljena v takojšen proračunski rebalans, s katerim bo oklestila javne izdatke. »V tem primeru pridejo načeloma v poštev vse možnosti: omejevanje plač in zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju, omejevanje pokojnin, zmanjševanje vrednosti in ukinjanje socialnih transferjev za posamezne kategorije prebivalstva, na primer otroških dodatkov, starševskih nadomestil, štipendij, denarnih nadomestil za brezposelne, bolniških nadomestil, pa tudi krčenje posameznih javnih storitev in dostopa do njih,« je trdil minister Svetlik. Da je to slaba novica za vse, ni treba posebej poudarjati. Trenutno luknjo v pokojninski blagajni krije predvsem proračun. Za redna izplačila pokojnin gre iz proračuna vsako leto 1,4 milijarde evrov. Če pokojninske reforme ne bo, se bo ta znesek zaradi vse več upokojencev vsako leto povišal, s tem pa se bo skrčil manevrski prostor za vse druge javne izdatke. »Če pride do padca reforme, bi to pomenilo, da bi se upokojencem pokojnine usklajevale morda še niže kot sedaj, začetne pokojnine novih upokojencev bi se še naprej zniževale. Drugim državljanom bi se prejemki s strani države zmanjševali odvisno od konkretnih omejitev. Krediti bi se podražili, za zagotavljanje osnovnih potreb bi bilo treba zagotoviti večji del osebnega oziroma družinskega proračuna. Zaradi težav gospodarstva bi bilo treba pričakovati večjo brezposelnost in povečevanje socialne problematike,« opozarja Svetlik. V najtežjem položaju bi se znašle najnižje dohodkovne in socialno najbolj ranljive kategorije, to so starejši, ki živijo sami, enostarševske družine in brezposelni. Država bi se usmerila predvsem k pomoči tem družinam. To pa seveda pomeni, da bi najhujše breme padlo na večji del srednjega razreda.
Rez v javne izdatke bi bil sicer lahko tudi manjši, če bi vladi uspelo povečati proračunske prihodke. A kako? Z davki? »Morebiten dvig davka na dodano vrednost bi znižal življenjski standard, saj bi se raven cen povečala. V primeru povečanja prispevne stopnje za pokojninsko zavarovanje in dohodninskih stopenj pa bi se znižale neto plače zaposlenim. V obeh primerih bi torej prišlo do znižanja standarda,« opozarja ekonomist Sašo Polanec. Država bi sicer lahko prodala tudi del svojega premoženja (naložbe države v podjetjih so vredne okoli šest milijard evrov, od tega skupen letni donos znaša komaj 60 milijonov), vendar s tem težav ne bi odpravili, saj je obseg tega premoženja v primerjavi z izdatki za pokojnine razmeroma majhen. »Relativno enostavna rešitev je tudi spodbujanje priliva tujih delavcev, predvsem iz držav bivše Jugoslavije, ki imajo zaradi jezika afiniteto do Slovenije. Lahko bi pritegnili tudi mlajše s štipendiranjem tujih študentov v Sloveniji. Na ta način bi lahko povečali delovno aktivno populacijo in delno razbremenili pokojninsko blagajno. Vendar pa bi moral biti priliv precejšen - recimo 15 tisoč delavcev na leto,« ocenjuje Polanec.
Ekonomist Mojmir Mrak ne dvomi, da bi morebitni padec pokojninske reforme negativno vplival na javne finance. »Kakšne konkretno bi bile posledice, je odvisno od odziva ekonomske politike na zavrnitev reforme. Ena varianta je, da reforma preprosto ne bo sprejeta, pa tega dejstva ne bo spremljalo bistveno zmanjšanje drugih postavk v javnih financah, kot so plače in socialni transferji. Tak scenarij bi seveda vodil k dokaj hitremu in korenitemu zniževanju bonitete države z vsemi negativnimi posledicami, povezanimi s tem. Druga varianta je, da bi nesprejetje pokojninske reforme ekonomska politika skušala nevtralizirati z drastičnim krčenjem drugih proračunskih izdatkov. To bi na kratek rok sicer lahko nekoliko stabiliziralo javne finance, vendar pa ne bi pomenilo rešitve na srednji oziroma daljši rok. Tudi po tej varianti je realno pričakovati nižanje bonitete, ki pa morda v začetni fazi ne bo tako drastično kot po prvi varianti.«
Celo signaliziranje, da bomo šli razmeroma hitro v popravljanje morebiti propadle pokojninske reforme, po mnenju Mraka ne bo prepričalo mednarodne finančne javnosti o kredibilnosti naših namer, zato nas tudi v tej različici verjetno čaka znižanje bonitete. Povedano drugače: znižanju bonitete se je mogoče izogniti samo s sprejetjem pokojninske reforme na referendumu, in še to skupaj z nekaterimi drugimi bolečimi strukturnimi reformami. »Tu gre zlasti za reforme na trgu dela, vključno z referendumom o malem delu, pa tudi za reformo zdravstvenega sistema.« Posledice morebitnega znižanja bonitete bi skozi čas in ne povsem enakomerno čutili vsi subjekti v Sloveniji, torej tako podjetja kot državljani oz. gospodinjstva. »Najbolj neposredno bi se to izrazilo v pogojih zadolževanja, saj bi krediti preprosto postali dražji, kot so sedaj. Subjekti z nižjo boniteto pač plačujejo višje pribitke za izposojena sredstva od subjektov z višjo boniteto. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je v naslednjih letih realno pričakovati splošno dviganje obrestnih mer, potem ni težko ugotoviti, da se bo denar podražil. Dražji denar pa običajno pomeni nižjo stopnjo investiranja in posledično nižjo stopnjo gospodarske rasti, s tem pa tudi manj dinamično ustvarjanje delovnih mest,« pravi Mrak.

Udarec po denarnicah

Zavrnitev reforme bi bila zelo nespametna poteza, ki bi nas lahko drago stala. »Če reforma pade in si s tem poslabšamo kreditno sposobnost države, bomo posledice čutili vsi,« svari Polanec. »Vsi državljani bomo zaradi večjega tveganja države plačevali dražja posojila, ker bo vir financiranja dražji. To se bo pokazalo v vseh kreditih: stanovanjskih, potrošniških in tudi pri kreditih podjetij.« Ekonomist Igor Masten je že pred časom dejal: »Če bo pokojninska reforma kot ključni element za zagotavljanje ekonomske vzdržnosti javnih financ zavrnjena, bo to zadnji argument mednarodnih bonitetnih agencij za znižanje bonitete Slovenije.« Tveganje je še toliko večje glede na to, da je bonitetna agencija Standard & Poor's obete za Slovenijo oktobra lani znižala iz stabilnih v negativne. Negativni obeti nakazujejo možnost znižanja ocene v naslednjih dveh letih, če vladi ne bo uspelo stabilizirati dolga države.
Lahko se sicer strinjamo z oceno sindikatov, da so bonitetne agencije »interesno pogojeni krizni dobičkarji, ki so izrazito na strani kapitala«, da njihove ocene niso objektivne in da so sokrive za sedanjo krizo. Kritični do bonitetnih agencij niso le sindikati. Te dni je več finančnih ministrov držav evroobmočja izrazilo »veliko začudenje« nad obnašanjem bonitetnih agencij, potem ko so te nedavno znižale bonitetno oceno Španiji in Grčiji. Kljub temu pa se ne gre sprenevedati, da se mnenje bonitetnih agencij Slovenije ne tiče. Celo ekonomist Jože Mencinger, ki je prepričan, da naši politiki precenjujejo pomen padca bonitete, priznava, da mnenja bonitetnih agencij »ostajajo pomembna«.
Dejstvo je, da znižanje bonitetne ocene neposredno vpliva na dostopnost in ceno tujega denarja tako za državo kot tudi za banke, podjetja in posameznike. Ko se obresti dovolj dvignejo, postane zadolževanje drago in nesmotrno, da ga je treba zaustaviti, saj začne primanjkovati denarja tudi za plačevanje obresti, ne le anuitet. Denarja tudi ni več mogoče dobiti. Država ne more več pokrivati domačih obveznosti iz proračuna: plač javnih uslužbencev, drugih stroškov delovanja javnih zavodov, socialnih transferjev, pokojnin. Sledi krizni scenarij, se pravi posredovanje mednarodnih finančnih in političnih ustanov, kot se je to zgodilo v primeru Grčije in Irske, ki zagotavlja dotok nujno potrebnega denarja v državo za njeno delovanje ob postavitvi ostrih pogojev za varčevanje pri vseh javnih izdatkih. Na to se država odzove z rezi v proračunu, ki imajo takojšnje učinke, in s sistemskimi spremembami, na primer v pokojninskem sistemu. Posamezniki to občutijo v obliki manjših prejemkov iz državne blagajne (plače, pokojnine, socialni transferji) ter v obliki krčenja javnih storitev in zahtev po njihovem (do)plačevanju. Ta scenarij je bolj kot ne univerzalen, vprašanje je le, katerim oblikam varčevanja posamezna država daje prednost. Podobno kot državi se denar podraži tudi bankam in prek njih podjetjem in posameznikom. Konkurenčnost podjetij in možnosti za razvojna vlaganja se znižujejo, manj je zaposlovanja in več je brezposelnosti. Posamezniki se manj zadolžujejo in trošijo ter več varčujejo, kar zmanjšuje domače povpraševanje. Zlasti odlagajo večje nakupe. To pa krizo še dodatno poglablja.
»Obrestne mere, ki jih plačujejo gospodinjstva, so odvisne od obrestnih mer, po katerih bodo domače banke pridobivale sredstva. V zadnjem času se te že povečujejo, kar je delno posledica večjega tveganja nepoplačila javnega dolga Slovenije in naraščanja deleža javnega dolga v BDP-ju. Ob padcu reforme bi se obrestne mere za gospodinjstva in podjetja dodatno podražile, zaradi česar bi ta lahko manj trošila in manj investirala. Gospodarska aktivnost bi se počasneje povečevala, brezposelnost pa bi bila višja oz. bi se počasneje zniževala. Skratka, sindikalna ideja, da se ne moremo orientirati na bonitetno oceno, je želja po tem, da bi bila Slovenija osamljeni otok, ki sam postavlja pogoje delovanja. Žal to ni tako, saj je Slovenija v mednarodno okolje močno vpeta,« pravi Polanec. Posledice znižanja bonitete bi občutili zelo hitro: »Krediti bi se podražili že v roku pol leta, kar je običajen interval za izračun anuitet posojil. Občutili bi jih vsi dolžniki, medtem ko bi bili tisti z depoziti v bankah na boljšem, saj bi lahko nalagali depozite po višjih obrestnih merah.«

Manjši in zato bolj ranljivi

Kam vodi znižanje bonitete, se je mogoče poučiti na trpkih izkušnjah Grčije, Portugalske in Španije. »Za Grčijo se je dramatično znižanje bonitete odrazilo v tem, da je država preprosto izgubila dostop do mednarodnih finančnih trgov, kar z drugimi besedami pomeni, da upniki njenih vrednostnih papirjev niso pripravljeni več kupovati ne samo po višji, temveč po kakršnikoli ceni,« pravi Mrak. V takšni situaciji država ali bankrotira, kar pomeni, da prekine redno servisiranje svojih dolžniških obveznosti, ali pa v dogovoru z upniki začne iskati sporazumno rešitev. Jedro tovrstnega reševanja dolžniške krize predstavlja drastično javnofinančno prilagajanje države dolžnice, ki je običajno podprto s paketom svežih finančnih sredstev in prestrukturiranjem dolgov. »Kot je znano, se je pri Grčiji pristopilo k reševanju države s kombinacijo javnofinančnega prilagajanja države in finančnega paketa v skupni višini 110 milijard evrov, do prestrukturiranja dolgov pa bo še moralo priti. Portugalska in Španija skušata preprečiti razvoj 'grškega scenarija' z drastičnimi reformami na področju javnih financ in finančnega sektorja. Te reforme so precej bolj globoke kot reforme, ki se jih gremo pri nas, njihov cilj pa je prepričati mednarodno finančno javnost, da sprejemata vse tiste ukrepe, ki so potrebni za stabilizacijo njunih javnih financ in bančnega sektorja. Kot kaže zadnje znižanje bonitete Španiji pred dnevi, vsaj slednja pri tem ni najbolj uspešna.«
Agencije Grčijo ocenjujejo kot nesposobno samostojnega funkcioniranja. Njena bonitetna ocena je na tako imenovani špekulativni ravni, kar pomeni, da je vračilo njenih dolgov tako negotovo, da je tveganje v celoti na strani kupca. Španija plačuje visoko ceno, vendar je povpraševanje po njenih obveznicah še vedno zadostno. Ne da se napovedati, koliko časa bo to še trajalo, se pa zahtevani donos na sekundarnem trgu veča. Portugalska se poleg izjemno visokih cen srečuje tudi že z upadom povpraševanja; obstaja možnost, da bo zato morala zaprositi za evropsko pomoč. Slovenija sicer še ni tako daleč. Toda treba je upoštevati, da smo majhna država. Količina naših državnih obveznic na trgu je neprimerno manjša od omenjenih treh držav. Položaj Slovenije na trgu se tako lahko poslabša v krajšem času kot na primer španski.
Nekoliko manj zaskrbljen je ekonomist Tine Stanovnik. Slabšanja bonitetne ocene Slovenije in s tem višjih stroškov zadolževanja sicer ne izključuje, ni pa prepričan, da je ta sekundarna posledica zavrnitve pokojninske reforme zelo verjetna. »Dosedanje izkušnje v EU kažejo, da je do slabšanja bonitetnih ocen nekaterih članic prišlo bodisi zaradi nenadnega slabšanja fiskalnega položaja ali zaradi slabšanja konkurenčne sposobnosti nacionalnega gospodarstva. Zaradi padca pokojninske reforme zagotovo ne bi prišlo do nenadnega in hitrega slabšanja fiskalnega položaja v Sloveniji. Pokojninska reforma iz leta 1999 še deluje in ta še naprej zaostruje pogoje upokojevanja za ženske. Zveni absurdno, a je vendarle resnično: zaradi podaljšane veljavnosti stare reforme bodo novi upokojenci v precej slabšem položaju, kot bi bili, če bi bila sprejeta predlagana pokojninska reforma.« Ker je rast pokojninskih izdatkov v veliki meri določena z načinom usklajevanja pokojnin, bo vlada še vedno imela možnost, da tako, kot je to storila novembra lani, sprejme interventne zakone, ki omejujejo rast pokojninskih izdatkov. Toda hkrati Stanovnik poudarja: »Na dolgi rok pa je povsem jasno, da brez pokojninske reforme ne bo šlo.« Najbolj negativne posledice morebitnega padca pokojninske reforme vidi predvsem v psiholoških učinkih: »Gre za popolno blokado odločitev, ki so pomembne za Slovenijo. Presenečata zlasti militantnost sindikalnih organizacij in njihova popolna nepripravljenost na sklepanje kompromisov ali ponujanje dobrih alternativnih rešitev. Mimogrede: ta vzorec militantnosti so sedaj prevzele tudi nekatere interesne organizacije, na primer Obrtna zbornica Slovenije.«
Po mnenju ekonomista Boruta Bratine bi bil najbolj črn scenarij padca reforme ta, da bi se višina pokojnin iz leta v leto zmanjševala in bi bila na koncu le nekakšna socialna državna pokojnina v višini minimalnih življenjskih stroškov. Ocenjuje, da padec pokojninske reforme ne bo imel takojšnjega neposrednega učinka na položaj posameznikov, temveč se bo pokazal šele čez nekaj let, »ko pa njegovih negativnih učinkov ne bo več mogoče odpraviti v kratkem času«. Upokojencem se bodo pokojnine zmanjšale oziroma se ne bodo več mogle sproti usklajevati z rastjo življenjskih stroškov, zaposlenim pa se bodo povečali prispevki v pokojninsko blagajno in verjetno tudi davčne obveznosti. »Višje dajatve v obliki prispevkov za pokojninsko blagajno in davščin bodo povečevale obremenitev podjetij in s tem zmanjševale njihovo konkurenčnost na svetovnem globalnem trgu. Zaradi drage delovne sile bodo mnoga podjetja svojo proizvodnjo in dejavnost selila v države z nižjo obdavčitvijo dela. Vse to se bo zelo negativno odrazilo na javne finance zaradi izpada davka od dobička pravnih oseb in višje stopnje brezposelnosti.« Skratka, nič kaj rožnati obeti.

Prepričevanje javnosti

Nekatera dejstva so neizpodbitna. Eno takšnih je dejstvo, da Slovenija spada v sam vrh držav EU z najbolj neugodno demografsko strukturo, saj trenutno pride na enega upokojenca le še 1,6 zaposlenega, predvidljivi demografski trend pa bo to razmerje še poslabšal. »Obstajajo različni načini pokojninske reforme, vendar se nobeden izmed njih ne bo mogel izogniti bistvenim značilnostim, ki jih predvideva predlog obstoječe reforme. Ta ima sicer nekatere pomanjkljivosti, a je kljub temu korak v pravo smer. Podaljšanje delovne dobe je pač neizbežno,« meni bivši minister za gospodarstvo Matej Lahovnik. Rezultata referenduma o pokojninski reformi z gotovostjo ni mogoče napovedati. Sodeč po raziskavah javnega mnenja ima reforma sicer vse več podpornikov, vendar to ne pomeni, da lahko njen padec izključimo. Vlada se bo morala bistveno bolj potruditi, da širšo javnost prepriča o nujnosti reforme. »Pozabili so, da ekonomija niso zgolj številke in da z ekonomskimi modeli težko prepričaš širšo javnost. Bojim se, da bo to še eden izmed propadlih projektov vlade. Ne nazadnje, če se niti znotraj obstoječe koalicije ne zmorejo poenotiti o nujnosti in ustreznosti te reforme, kako bodo potem prepričali javnost,« pravi Lahovnik. Najbolj ga preseneča nasprotovanje Desusa, saj predlog reforme vsebuje postopnost, prav tako pa je v interesu obstoječih upokojencev, saj povečuje stabilnost in vzdržnost pokojninskega sistema.
Večina ekonomistov je prepričanih, da bo vlada poskušala poiskati kompromisno rešitev. »Ne verjamem, da bodo politiki in sindikati povsem obupali nad pokojninsko reformo. Pričakujem, da bo vlada vodila zelo agresivno promocijsko kampanjo za pokojninsko reformo. Če ne bo uspela, pa verjamem, da bo poskušala narediti novo reformo, tokrat v večji meri v sodelovanju s sindikati. Verjamem, da niti Semolič, Rebolj in Lombergar ne bodo mogli mirno spati, če ne bo nikakršne reforme. Bo pa verjetno nova reforma blažja, tako da bo treba že v roku nekaj let narediti novo,« predvideva Polanec. »Treba je vedeti, da ustavna potrditev referenduma ne pomeni, da ni mogoče spreminjati in doseči novih okvirov pokojninske reforme, morda celo ni treba imeti referenduma, če se predlagatelji in vlada sporazumejo o drugačnem pristopu in tudi spremembi zakona,« pravi ekonomist Bogomir Kovač. »S formalnopravnega vidika mora vlada predložiti pač nov ali spremenjen zakon in postopek se začne znova. Na kratek rok je torej zaplet politično-ekonomsko rešljiv. Podobno kot tudi na kratek rok ni usodna notranja javnofinančna usoda pokojninskega sistema. Slovenija ima za zdaj vzdržne in evropsko primerljive izdatke za pokojninski sistem, problematične so srednjeročne fiskalne zahteve pokojninske blagajne do proračuna in predvsem dolgoročne projekcije.«
Toda, dodaja Kovač, nekatere reči so tudi na kratek rok razmeroma problematične. Najbolj grozijo tri nevarnosti: povečanje upokojevanja zaradi reformske evforije in vseh negotovosti, valorizacija pokojnin s plačami, ki rastejo hitreje glede na produktivnost, ter nadaljevanje recesije z nizko gospodarsko rastjo, visoko brezposelnostjo in konsolidacijo proračunskega primanjkljaja do leta 2015. Po mnenju Kovača bi bil najslabši možen scenarij kombinacija zaostrovanja vladne krize in povečanja političnoekonomske negotovosti ter negativnih ocen bonitetnih hiš in povečanja obrestnih marž pri nadaljnjem zadolževanju. »Ta kombinacija bi Slovenijo določila kot novo šibko točko na periferiji evroprostora za morebitni napad finančnih trgov. Slovenija sicer ne izpolnjuje pogojev dramatičnih zunanjih zadolžitev, lahko pa zaide v kratkoročne težave s solventnostjo.«

Svarilo sindikatom

Žal je tako, da nobena pokojninska reforma ne more spremeniti demografije: leta 2050 bo na enega delavca prišel skoraj en upokojenec. To pa pomeni, da bomo tedaj morali namenjati za upokojence večji del BDP-ja, kot ga namenjamo danes, če bomo hoteli ohranjati njihov relativni standard glede na zaposlene. »V resnici ne bo prav pomembno, ali ga bomo morali namenjati skozi pokojninsko blagajno, državni proračun ali zasebne denarnice. Reforme, ki temeljijo na podaljšanju delovne dobe, teh demografskih gibanj ne spremenijo in tudi ne odpravijo njihovih posledic na delitev dohodka v družbi. Njihov učinek je le v tem, da posledice na delitev nastanejo kasneje. A so kljub temu pomembne, saj probleme odmaknejo na kasnejši čas,« opozarja ekonomist Maks Tajnikar. Pri tem je pomembno vedeti, da demografija ne pravi le, da bo vse več starejših. Pravi tudi, da bodo starejši v prihodnje vse bolj sposobni delati. »Zato je ključno vprašanje družb, ki pametno ravnajo, kako delovna mesta in delo na sploh čim bolj prilagoditi starejšim delavcem. Ne smemo pozabiti, da imajo starejši številne izkušnje, ki jih mlajši nimajo, a jih je treba v konkurenci izkoristiti na pravi način.« Za zgled bi lahko vzeli BMW, ki tekoči trak in delovni proces prilagaja starejšim delavcem in jih ne odpušča. »Poleg tega so stari v družbi to, kar so starši v družini: družina lažje živi z njimi, če so družinski dohodki višji. Ta nauk iz daljne zgodovine, ko so bili starejši izključno breme družine, pravi, da je najboljša pokojninska reforma čim hitrejša rast bruto domačega proizvoda na prebivalca. Vse druge pokojninske reforme probleme zgolj odmikajo v prihodnost, hitrejša rast standarda prebivalstva od staranja prebivalstva pa ob ustrezni distribuciji bogastva problem starejših celo odpravi,« dodaja Tajnikar.