Kolonizacija Krasa

»Mam nov projekt, mislim, da bom zaslužu dost keša za hišo na Krasu,« poje ljubljanski bend Carina. Imeti hišo na Krasu je pred desetletjem postalo modni hit. Še posebej Ljubljančani so sanjarili o preživljanju koncev tednov v kraški idili, s kozarcem terana v eni roki, z rezino pršuta v drugi. Tiste, ki jim je nakup hiše ali zemljišča dejansko uspel, so Kraševci sprva gledali postrani, sčasoma pa so jih sprejeli za svoje. Zlasti zato, pravi Robert Rogič, član Civilne iniciative za Kras, ker so pretežno kupovali propadajoče hiše in jih obnavljali v spoštljivem odnosu do kraške stavbne dediščine. V tem smislu so bili številni Ljubljančani celo bolj ozaveščeni od domačinov, saj so nekateri od njih izvirne kraške hiše pustili propadati ali pa so jih celo porušili in na njihovem mestu zgradili nove po nekoliko predelanih tipskih načrtih, ki se v ničemer ne navezujejo na značilno kraško stavbno dediščino. Tako so v Tomaju, Križu, Lokvi in drugih kraških naseljih zrasle točno take hiše, kot jih najdemo drugod po Sloveniji, od Portoroža, Radovljice do Trebnjega. To ni bila le posledica neznanja, ampak včasih tudi načrtnega bega pred tipično kraško hišo, saj je ta v podzavesti tamkajšnjega prebivalstva simbolizirala revščino. Pomenljivo je, da se v desetletjih, ko so se na Krasu gradile te, pogosto predimenzionirane tipske hiše, ni pojavila nobena civilna iniciativa. Nikogar tudi ni zmotila rdeča barva fasad, ki je zadnja leta postala zelo priljubljena, čeprav za kraško arhitekturo ni značilna. Na slovenski Kras so jo prinesle italijanske oblasti, ki so med obema vojnama zahtevale, da so vse ''državne'' stavbe, torej upravne enote, šole, cestarske hiše, pa tudi hiše tistih, ki so bili podporniki pripadnosti Italiji, pobarvane z značilno beneško rdečo barvo. Italijanski okupator je tako označeval teritorij, ki si ga je lastil. »Beneška rdeča barva naj bi spremenila kraško pokrajino s slovenskim prebivalstvom v značilno italijansko deželo,« pravi arhitekt prof. dr. Peter Fister. Skratka, veliko napak na Krasu je bilo storjenih že pred zloglasnim navalom italijanskih kupcev. »Literarni umetnik Jože Javoršek je v enem izmed svojih del zapisal, da slovenska vas kot osnova slovenskih značilnosti že izgublja svoj značaj, kozmopolitsko mesto z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi se skrivoma razširja po deželi, v zadnjo gorsko vas, v zadnjo skrito kočo. Tujstvo preplavlja naše narodno obličje in iz dneva v dan postajamo del bolj splošnega, srednjeevropsko nedoločljivega in balkansko površnega,« pravi dr. Živa Deu s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Glavna težava pri nas je, da ne spoštujemo lastnih priporočil glede prostorskega razvoja. V Strategiji prostorskega razvoja Slovenije iz leta 2004 je jasno zapisano: »Pri načrtovanju in urejanju mest in drugih naselij se stremi k urejenemu in prostorsko uravnoteženemu in oblikovano skladnemu razvoju posameznega naselja tako, da se zagotavlja arhitekturna prepoznavnost na ravni celotnega naselja in na ravni posamezne funkcionalne enote ali dela naselja.« Žal se to priporočilo v praksi ne upošteva. Odgovornost za sedanje razmere nosi predvsem država, saj ne skrbi za uresničevanje sprejetih zavez in zakonov, enako krive pa so tudi občinske uprave.

Kaos v prostoru

Analize kažejo, da marsikatera gradnja ali prenova na Krasu ni bila izpeljana z upoštevanjem izvedbenih dovoljenj. Pravila se načrtno izigravajo, tudi tako, da se na območjih, ki so predvidena za individualno gradnjo, gradijo vrstne hiše, to pa se opravičuje z argumentom, da je za Kras tipična strnjena gradnja in da torej vrstne hiše tega načela ne kršijo. Tak izgovor je mogoč tudi zato, ker v zakonodaji ni natančno opredeljeno, kaj individualna gradnja sploh je. Občinski sveti lahko individualno gradnjo tolmačijo, kakor jim v danem trenutku ustreza. Po mnenju Žive Deu so glavni krivci za stihijo v prostoru »neučinkovit nadzor nad izvedbo načrtovanih prostorskih posegov, neučinkovito kaznovanje kršiteljev in zakoreninjena samovolja neozaveščenih in kulturno neizobraženih slovenskih graditeljev. Ti samozavestno, ne oziraje se na normativna določila in vrednostne zaveze, s svojo ''tiranijo malih odločitev'' krojijo bivalno okolje po svojem ''okusu''«. Del odgovornosti za sedanje razmere nosi tudi arhitekturna stroka, saj »že več let ni sposobna kakovostno povezati preteklosti s sedanjostjo in ne razvija novega z upoštevanjem meril in vrednot nepremične kulturne dediščine«. Arhitektom, še zlasti manj izkušenim, je laže prekopirati modno hišo iz revije kot pa tuhtati, kako povezati novo s starim. Stihijski posegi na Krasu potekajo že desetletja. Res pa je, da so se razmere v letih pred krizo občutno poslabšale, še zlasti, ko je v enačbo vstopil kapital in je postala zanimiva gradnja za trg. Po Rogičevem mnenju ključno prelomnico pomeni vstop Slovenije v EU leta 2004, takrat so padle meje tudi pri tem, da lahko nepremičnine kupijo tujci. Župani kraških občin in lokalni nepremičninski agenti so v tem prepoznali priložnost za velik zaslužek. Župani so računali na dodaten dotok komunalnega prispevka v občinski proračun, nepremičninski agenti pa na velike zaslužke pri zemljiških špekulacijah.

Gradnja za trg

Gospodarska kriza je za Kras pravzaprav blagoslov. Če krize ne bi bilo, bi se danes verjetno že uresničeval načrt velike širitve kraških naselij, ki jo predvidevajo novi prostorski načrti. Na primer spremenjeni in dopolnjeni prostorski akt občine Sežana. Občina je te spremembe naročila kot odziv na izjemno povečano zanimanje potencialnih investitorjev, ki so želeli v nekaterih naseljih zgraditi večje soseske v obliki tako imenovanih satelitskih naselij. Pod pojmom satelitska naselja se najpogosteje razume verižni način pozidave stanovanjskih objektov, ki se po videzu praviloma razlikujejo od tipologije pozidav v obravnavanem prostoru. Značilnost takih objektov je hitra in ekonomska izvedba, pri čemer je velik poudarek na ekonomski izrabi prostora. Povedano drugače: gre za umestitev čim več stanovanjskih enot v razpoložljiv prostor, pri čemer zelene površine, otroška igrišča, parkirna mesta ter dovozne in izvozne poti, ki bi povečevale pretočnost, nikakor niso prednostna naloga. Takšna naselja se navadno gradijo za trg oziroma neznanega končnega kupca. Civilna iniciativa za Kras satelitskih naselij ne podpira zaradi njihovega neestetskega videza glede na tipologijo pozidave v obravnavanem prostoru, socialnega in kulturnega neravnovesja, nepredvidljivih negativnih prihodnjih učinkov in dodatne obremenitve občinskih proračunov. V občini Sežana je bilo takšno satelitsko naselje s kar 79 stanovanjskimi hišami predvideno v Tomaju, a se gradnja predvsem zaradi ostrega nasprotovanja lokalnega prebivalstva ni začela. Se je pa zato v občini Divača v zadnjih letih zgradilo več objektov, ki so po mnenju Civilne iniciative izjemno sporni. Na primer Gabrovo naselje s 54 stanovanjskimi enotami, stanovanjski blok Gaberk s 111 stanovanji, naselje vrstnih hiš poleg razdelilne transformatorske postaje, stanovanjsko naselje Risnik s 152 stanovanji in Sončna hiša s 46 stanovanji, bolj znana kot projekt investitorja Premik invest iz Nove Gorice, katerega solastnica je v sorodu s pravnomočno obsojenim poslancem državnega zbora Sreč-kom Prijateljem. Ob domnevi, da bi se vsa stanovanja, ki so že zgrajena ali pa je njihova gradnja še predvidena, zapolnila z novimi stanovalci, bi se število prebivalcev Divače povečalo kar za 55 odstotkov! Za trenutek se pomudimo pri Gabrovem naselju. Gre za 30 vrstnih hiš in dva večstanovanjska bloka, ki so umeščeni v prostor s starejšimi individualnimi hišami. Civilno iniciativo moti, da pri oblikovanju zunanje podobe objektov niso upoštevali reliefne danosti terena, značilnosti urbanistične in arhitekturne tradicije lokalnega graditeljstva in gabaritov sosednjih stavb. Dvomijo pa tudi o verodostojnosti dokumentacije pri postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Po sklepu občinskega sveta iz februarja 2006 naj bi se prodalo 16 stavbnih zemljišč za individualno gradnjo stanovanjskih hiš. Devet mesecev pozneje pa je isti organ izdal soglasje za gradnjo večstanovanjskih stavb! Po mnenju krajanov je ta projekt vprašljiv z vidika javnega in tudi ekonomskega interesa, saj ni nastal v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom. Prodaja zemljišč naj bi bila potekala nepregledno, zemljišča so se štirikrat preprodala prek treh lastnikov - investitorjev, ki naj bi objekte domnevno gradili za trg oziroma neznane končne kupce. »Sporni prostor je prepuščen tržni stihiji z dvomljivimi javno-ekonomskimi učinki, pri čemer se zanemarja temeljno načelo ustvariti funkcionalno, humano in estetsko okolje, v katerem imajo ljudje primerne razmere za bivanje,« pravi Milan Vitez, član Civilne iniciative za Kras.
Velika širitev kraških naselij seveda nima nobene zveze s potrebami lokalnega prebivalstva. Nasprotno. Po grobih ocenah je v vaseh na Krasu skoraj 20 odstotkov stavbnih enot nezasedenih ali neizkoriščenih. Logično bi torej bilo, da bi se naselja širila samo tam, kjer znotraj obsega naselja za to ni več možnosti. Župan občine Sežana Davorin Terčon je junija 2008 na posvetu o ohranitvi kraške krajine, ki ga je pripravil državni svet, dejal: »Absolutno sem proti novim zazidavam in nenormalnim širitvam vasi izven zazidalnih območij. Sem za normalen razvoj, organsko rast naselij ...« Toda eno so besede, drugo pa dejanja. Po dopolnjenih planskih dokumentih občine Sežana bi bilo v okviru ureditvenih območij mogoče zgraditi več kot 5000 stanovanjskih objektov s parcelami v obsegu okoli 800 kvadratnih metrov. »To dejansko pomeni možnost več kot podvojitve prebivalstva v vaseh občine Sežana. Danes v podeželskih naseljih sežanske občine, če odštejemo samo mesto Sežana, živi nekaj več kot 7000 ljudi v približno 2400 stavbnih enotah. Večinoma gre za stavbni fond značilnih kraških domačij in novejših enodružinskih hiš, ki so bile zgrajene v zadnjih desetletjih,« opozarja dr. Ljubo Lah s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Zaradi protestov lokalnega prebivalstva je sežanska občinska uprava pripravila delavnice, da bi tako vsaj na videz zadostila zahtevam po udeležbi javnosti, toda iz tega se ni izcimilo nič. V planskih dokumentih širitev naselij ostaja skoraj enaka prvotno zamišljeni. S tega vidika so strahovi Civilne iniciative gotovo upravičeni. Veliko bolj kot to, da italijanski državljani domnevno množično kupujejo nepremičnine pri nas, je skrb zbujajoč naš odnos do kraškega prostora. »Ker se oblast in stroka nista organizirano odzivali na potrebe zagotavljanja udobnejših bivalnih razmer na vasi, so bile izboljšave odvisne predvsem od iznajdljivosti posameznikov,« pravi Lah. Razmahnilo se je samograditeljstvo, to pa je še dodatno stopnjevalo stihijo in improvizacijo. »Nove stanovanjske enote so rasle sredi stavbnih parcel, ki so bile pred tem parcele za kmetijsko rabo. Z zidovi obzidane poljske poti so kar naenkrat postale poti v redko poseljene soseske novogradenj. Tipski projekti so bili prineseni iz različnih okolij in prilagojeni po volji, znanju in okusu graditeljev.« Tako so se izoblikovali novi deli naselij s povsem novo lastno prepoznavnostjo, ki nima nič skupnega z identiteto avtohtone arhitekture Krasa. »Raziskave, ki so bile opravljene v zadnjih desetletjih, so pokazale, da je v tem okolju mogoče smotrno graditi in bivati le s skladnim razvojem podeželja in mest, to pa omogoča le prenovo že zgrajene strukture in ne toliko nove gradnje. Te ne bi smele prinašati le časovno in prostorsko neustreznih trendovskih in zaslužkarskih ponaredkov, ampak bi se morale obvezno oblikovati tako, da bi res pomenile razvoj in nadgradnjo tiste izjemne identitete, ki jo je Kras dosegel v preteklih obdobjih,« meni Fister. »Kraška regija se je najkakovostneje razvijala v tistih obdobjih, ko je o tem odločal njen prebivalec in ne le njen gospodar. Kdo je njen pravi prebivalec, zelo hitro ugotovimo: to je tisti, ki z njo živi, ki spoštuje njene posebnosti in ki jo razume kot dediščino tisočerih generacij, hkrati pa kot dediščino vsega človeštva.«
Rogič meni, da bi pomemben korak naprej naredili že z ustanovitvijo pokrajin. »Evropa je že zdavnaj ugotovila, da je boljše, če je prostorsko načrtovanje v pristojnosti pokrajin in ne občin. Ko bomo tudi v Sloveniji ustanovili pokrajine, Kras pa razglasili za park, se tukajšnji župani ne bodo mogli več obnašati kot mali bogovi, ki mislijo, da lahko vehementno ukazujejo, kje bodo zrasla nova naselja.« Zamisel o vzpostavitvi regionalnega parka je stara že več let, izdelan je bil celo pilotni projekt, a se je vedno znova zataknilo pri uresničitvi. Lahko bi se zgledovali po francoskem modelu regionalnih naravnih parkov, ki temelji na sporazumu med državo, regionalnimi in lokalnimi oblastmi ter lokalnim prebivalstvom na podlagi dogovorjene vizije razvoja. To ne pomeni hermetične zaprtosti. Ne gre za to, da bi Kraševci postali novodobni Indijanci v rezervatu. »Gre za neke vrste urbani park, znotraj katerega bi bilo še vedno mogoče razvijati gospodarske dejavnosti, turizem in kmetijstvo, a seveda samo toliko, da ne bi šlo na škodo dolgoročnega ohranjanja narave in trajnostnega razvoja,« pravi Rogič. Zahteva civilne iniciative, da vlada prouči razmere na Krasu in nato odloči, ali bo skladno s 37. členom pridružitvenega sporazuma Slovenije k EU uveljavljala izjemo v prostem pretoku kapitala, je predvsem posledica obupa in razočaranja nad lokalno oblastjo. »Nismo klasična civilna iniciativa, ki ima pred sabo en sam cilj, na primer, da se ne gradi garažna hiša pod tržnico. Ne nasprotujemo kaki konkretni gradnji, ampak že več let zaman opozarjamo na neustreznost prostorskega načrtovanja. Ker na ravni občinskih uprav za naše pripombe ni posluha, smo edino rešitev videli v sprožitvi zahteve po uvedbi zaščitne klavzule,« pravi Rogič. Zavedajo se, da je verjetnost uveljavitve zaščitne klavzule minimalna. Treba bi bilo dokazati, da je zaradi naraščanja cen nepremičnin nastala trajna gospodarska škoda, to pa je laže reči kot storiti. Argument, da je treba tujcem preprečiti nakup nepremičnin, ker si jih domačini zaradi navitih cen ne morejo privoščiti, ni najboljši. Navsezadnje: kje v Sloveniji pa si mlada družina danes sploh še lahko sama kupi nepremičnino? V tem smislu Kras ni izjema, ampak prej pravilo. Prav tako se zdi malo verjetno, da bi evropska komisija dovolila segregacijo kupcev nepremičnin po nacionalnosti. Po mnenju prof. dr. Mihe Juharta s Pravne fakultete v Ljubljani obstajajo tudi subtilnejša sredstva za to, da tujcem preprečimo množičen nakup nepremičnin. »Recimo zelo restriktiven odnos do spreminjanja namembnosti zemljišč in nekaterih mehanizmov pri soglasjih. Potem je tukaj davčna politika in razlikovanje med primarnim in sekundarnim bivališčem ter podobno.« V Sloveniji se davek na nepremičnine šele pripravlja, v Italiji ga imajo že dolgo. Preden je oblast prevzela sedanja Berlusconijeva vlada, so bile obdavčene prve in vse preostale nepremičnine, nato pa so prve nepremičnine, torej tiste, kjer ima oseba stalno prebivališče, iz obdavčitve izvzeli, še vedno pa so razmeroma visoko obdavčene druga in vse naslednje nepremičnine. Kaj takega bi lahko uvedli tudi pri nas. S pametno davčno politiko bi lahko preprečili, da bi se kraške vasi spremenile v spalna naselja za tuje državljane, ki bi davke plačevali svoji državi, nam pa povzročali le stroške, saj bi bilo treba zgraditi dodatne šole, vrtce, do hiš pripeljati vso infrastrukturo itd. Namesto da se posnema danski model, bi rešitev lahko iskali v recipročnosti, meni Stojan Spetič, nekdanji senator v italijanskem parlamentu. »To bi bilo veliko bolje kot politično razglašati zaščitna območja, kjer bi bilo prepovedano prodajanje nepremičnin. Tarnati nad tem, kar se je zgodilo, nima smisla. Druga stvar pa je odgovornost občin in občinskih uprav, ki morajo zazidalne načrte prilagoditi resničnim potrebam kraja in domačinov.«

Dober zgled ni daleč

Nekatere slovenske kraške občine na italijanski strani meje dokazujejo, da se je proti pretirani širitvi naselij, ki ni posledica naravnega prirasta prebivalstva, pač pa jo narekuje predvsem kapital, mogoče boriti tudi brez zaščitne klavzule. Dovolj je že, da občinsko upravo vodi razumen župan. Tik za državno mejo, približno pet kilometrov severno od Tržiča, na najzahodnejšem robu matičnega Krasa, je občina Doberdob. Med prvo svetovno vojno je bil Doberdob prizorišče krvavih bojev, saj je prek Doberdobske planote potekala avstro-ogrska obrambna linija na soški fronti. Porušena je bila večina hiš v naselju, v posameznih zaselkih, kakršni so Devetaki, pa je še mogoče najti izvirne kraške domačije. Zadnjih 60 let se število prebivalcev v občini ni bistveno spreminjalo. Ves čas jih je malo več kot 1400. Podatek je zanimiv, ker se je zlasti v letih pred krizo zelo povečalo zanimanje za nakup nepremičnin v tej kraški občini, pa občinska uprava ni popustila pod pritiski. »Povpraševanje po nepremičninah je tolikšno, da bi lahko v kratkem podvojili število prebivalcev. Vendar gradbenih in zemljiških špekulacij nočemo in jih tudi ne dopuščamo. Načrtno omejujemo množične nakupe in nepremičnin ne prodajamo tistim, ki bi tu želeli imeti samo počitniško hišico. Želimo obdržati kulturno identiteto vasi in ljudi, ker to razumemo kot naše bogastvo,« pravi Paolo Vizintin, odvetnik in že drugi mandat župan občine Doberdob. Občinska uprava zemljišča za pozidavo sprošča premišljeno in postopoma, predvsem pa po strogih merilih. Tako nepremičnine ne more kupiti nekdo, ki že ima v lasti prvo nepremičnino kje drugje. S tem preprečujejo špekulacije, pa tudi to, da bi njihove zaselke preplavili vikendaši. Pri tem seveda ne gre za omejevanje z vidika nacionalnosti. Vizintin pravi, da so pri njih dobrodošli vsi, Slovenci in Italijani. Ne dovolijo pa, da bi vsak po prostoru šaril, kot bi se mu zahotelo. »Če bi dopustili, da bi nepremičnino lahko kupil čisto vsak, tudi tisti, ki v občini ne namerava imeti stalnega prebivališča in se ne želi vključiti v socialno življenje skupnosti, bi tvegali, da bi Doberdob postal spalno naselje ali pa počitniški ''resort'', tradicionalni način življenja pa bi zamrl.« Prepovedana je gradnja vrstnih hiš in blokov, predpisano pa je tudi, da mora vsaka hiša imeti minimalno dvorišča oziroma zelene površine. Še več. Natančno je predpisan barvni spekter za fasade objektov, dovoljeni so zgolj različni zemeljski toni, ne pa tako kot na slovenskem Krasu, kjer lahko investitor hišo pobarva v katero koli barvo, tudi fluorescentno oranžno. Vsa izvirna kraška arhitektura je spomeniško zaščitena in se lahko obnavlja samo z doslednim spoštovanjem tistega, kar je tipično za kraško stavbno dediščino. Starih hiš ne sme nihče podirati zato, da bi namesto njih zrasle nove. Treba jih je obnoviti, razen če so res v tako katastrofalnem stanju, da to ni več mogoče. »Okolje mora biti odraz naše identitete, kulture in korenin. Če zbrišemo korenine, zbrišemo sami sebe. V kraški prostor ne sodijo vrstne hiše, bloki in pa takšna arhitektura, ki se v ničemer ne navezuje na arhitekturno tradicijo teh krajev. Arhitektura je sicer lahko moderna, vendar mora imeti vsaj reminiscenco na kraško stavbno dediščino, to pa se najbolj kaže v materialih. Pri gradnji naj se uporabljajo zlasti kamen, les in železo,« pravi Vizintin, ki je šel celo tako daleč, da je kljub odločnemu nasprotovanju lokalnega prebivalstva prepovedal vožnjo z motornimi vozili po kraških poteh. »Moja politična opcija je sicer levosredinska, toda ko gre za ohranjanje kraške naravne in kulturne dediščine, sem konservativec.« Odnos slovenskih občinskih uprav do kraškega prostora spremlja z zaskrbljenostjo. »Če dovoliš gradnjo večstanovanjskih objektov, to za seboj potegne divjo naselitev vseh mogočih vrst ljudi, tudi takšnih, ki se na tradicijo požvižgajo, in takšnih, ki Kras vidijo le kot kraj za hrupno popivanje s prijatelji ob koncu tedna.«
Jasna pravila glede posegov v prostor imajo tudi v kraški občini Zgonik. Pred dvema letoma sprejeti občinski regulacijski načrt predvideva, da se do leta 2019 lahko zgradi (na novo ali kot nadomestna gradnja) največ 52 objektov. To pomeni, da bi se v desetih letih število prebivalcev občine povečalo za največ okoli sto, s sedanjih 2200 na 2300. »Naš cilj je uravnotežen razvoj, z upoštevanjem naravnih in kulturnih značilnosti kraškega območja,« pravi župan občine Zgonik Mirko Sardoč. Z regulacijskim načrtom so določili tri različno zaščitena območja razvoja. Na območju ob dveh glavnih prometnicah (avtocesti in železnici) je dovoljena tudi komercialna gradnja, na primer gradnja poslovnih prostorov in podobno, v 13 zaselkih občine je dovoljena le gradnja bivalnih objektov, pas vzdolž meje pa je zaščiten, tako da je vsakršna gradnja na njem strogo prepovedana. Sardoč poudarja, da morajo biti novozgrajene hiše usklajene z že stoječimi, se pravi, da ni mogoče graditi hiš v hollywoodskem slogu, prav tako pa tudi ni dovoljena gradnja blokov. Volumen novozgrajenih objektov je omejen, tako da je sicer mogoče namesto ene večje hiše zgraditi dve manjši, tudi vrstni, nikakor pa ni mogoče graditi objektov zunaj predpisanih gabaritov.
Precej stroga pravila ima tudi najmanjša tržaška občina Repentabor, kjer je tako kot v občinah Doberdob in Zgonik večina prebivalcev slovenske narodnosti. »Nočemo postati satelitsko spalno naselje, želimo, da se priseljenci dejavno vključijo v lokalno življenje,« pravi župan Marko Pisani. »Prizadevamo si za ohranitev pristnega videza vasi. Zato je predpisana višina objektov, barvna paleta za fasade, celo oblika strešnih odtokov in uporaba kamna pri okenskih okvirih.« Občinski regulacijski načrt določa, da mora vsaka parcela obsegati vsaj tisoč kvadratnih metrov, določen je tudi odstotek pozidanosti parcel, da se tako v čim večjem obsegu ohranjajo vrtovi pri hišah. Z novim regulacijskim načrtom, ki ga nameravajo sprejeti letos, bo gradnja dvojčkov bistveno bolj omejena, kot je bila do zdaj. Pri tem pa Pisani poudarja, da je režim zaščite vaških središč strožji od režima zaščite drugih območij občine. Nevarno za italijanski in slovenski Kras je, da bi zaradi pretirane želje po zaščiti preprečili razvoj. Navsezadnje je tudi po vaseh dobrodošla kakovostna sodobna arhitektura. Ali kot pravi arhitekt Matej Mljač, avtor dveh dvojčkov na robu naselja Križ na slovenskem Krasu, ki ju domačini omenjajo kot sporna: »Na Krasu so tudi ljudje, ki bi radi živeli moderno, v sodobnih hišah, ki jim je nekaj tudi do prihodnosti in ne le do odpiranja starih ran. Ves ta nerazumni hrup, ki se na Krasu zganja v zvezi z najrazličnejšimi novimi pozidavami, ki jih navsezadnje sploh ni, je le posledica naše izrazito frustrirane in negativno nastrojene družbe, kjer je treba biti nujno proti, proti vsaki novi zamisli, vsaki želji in ambiciji po sodobnem, po razvoju. In seveda, treba je biti tudi proti tujcem, ki menda na veliko poseljujejo našo zemljo.«