17. 3. 2011 | Mladina 11
Kolonizacija Krasa
Kras je nedvomno treba zaščititi pred nepremišljenimi posegi v prostor, vendar ti niso nujno samo tuji. Največ škode smo zadnja desetletja naredili sami, s svojo pogoltnostjo, brezbrižnostjo in neznanjem.
Na robu naselja Križ sta zrasla večstanovanjska objekta, ki se v ničemer ne navezujeta na tradicionalno kraško arhitekturo, njune približke bi prej našli v Portorožu.
© Borut Krajnc
»Mam nov projekt, mislim, da bom zaslužu dost keša za hišo na Krasu,« poje ljubljanski bend Carina. Imeti hišo na Krasu je pred desetletjem postalo modni hit. Še posebej Ljubljančani so sanjarili o preživljanju koncev tednov v kraški idili, s kozarcem terana v eni roki, z rezino pršuta v drugi. Tiste, ki jim je nakup hiše ali zemljišča dejansko uspel, so Kraševci sprva gledali postrani, sčasoma pa so jih sprejeli za svoje. Zlasti zato, pravi Robert Rogič, član Civilne iniciative za Kras, ker so pretežno kupovali propadajoče hiše in jih obnavljali v spoštljivem odnosu do kraške stavbne dediščine. V tem smislu so bili številni Ljubljančani celo bolj ozaveščeni od domačinov, saj so nekateri od njih izvirne kraške hiše pustili propadati ali pa so jih celo porušili in na njihovem mestu zgradili nove po nekoliko predelanih tipskih načrtih, ki se v ničemer ne navezujejo na značilno kraško stavbno dediščino. Tako so v Tomaju, Križu, Lokvi in drugih kraških naseljih zrasle točno take hiše, kot jih najdemo drugod po Sloveniji, od Portoroža, Radovljice do Trebnjega. To ni bila le posledica neznanja, ampak včasih tudi načrtnega bega pred tipično kraško hišo, saj je ta v podzavesti tamkajšnjega prebivalstva simbolizirala revščino. Pomenljivo je, da se v desetletjih, ko so se na Krasu gradile te, pogosto predimenzionirane tipske hiše, ni pojavila nobena civilna iniciativa. Nikogar tudi ni zmotila rdeča barva fasad, ki je zadnja leta postala zelo priljubljena, čeprav za kraško arhitekturo ni značilna. Na slovenski Kras so jo prinesle italijanske oblasti, ki so med obema vojnama zahtevale, da so vse ''državne'' stavbe, torej upravne enote, šole, cestarske hiše, pa tudi hiše tistih, ki so bili podporniki pripadnosti Italiji, pobarvane z značilno beneško rdečo barvo. Italijanski okupator je tako označeval teritorij, ki si ga je lastil. »Beneška rdeča barva naj bi spremenila kraško pokrajino s slovenskim prebivalstvom v značilno italijansko deželo,« pravi arhitekt prof. dr. Peter Fister. Skratka, veliko napak na Krasu je bilo storjenih že pred zloglasnim navalom italijanskih kupcev. »Literarni umetnik Jože Javoršek je v enem izmed svojih del zapisal, da slovenska vas kot osnova slovenskih značilnosti že izgublja svoj značaj, kozmopolitsko mesto z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi se skrivoma razširja po deželi, v zadnjo gorsko vas, v zadnjo skrito kočo. Tujstvo preplavlja naše narodno obličje in iz dneva v dan postajamo del bolj splošnega, srednjeevropsko nedoločljivega in balkansko površnega,« pravi dr. Živa Deu s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Glavna težava pri nas je, da ne spoštujemo lastnih priporočil glede prostorskega razvoja. V Strategiji prostorskega razvoja Slovenije iz leta 2004 je jasno zapisano: »Pri načrtovanju in urejanju mest in drugih naselij se stremi k urejenemu in prostorsko uravnoteženemu in oblikovano skladnemu razvoju posameznega naselja tako, da se zagotavlja arhitekturna prepoznavnost na ravni celotnega naselja in na ravni posamezne funkcionalne enote ali dela naselja.« Žal se to priporočilo v praksi ne upošteva. Odgovornost za sedanje razmere nosi predvsem država, saj ne skrbi za uresničevanje sprejetih zavez in zakonov, enako krive pa so tudi občinske uprave.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.