17. 3. 2011 | Mladina 11 | Družba | Profil
Marko Jakše, slikar
Zlatolasi deček slovenskega slikarstva, ki vedno znova šokira, preseneča, navdušuje, navdihuje ...
Jakšetov avtoportret, 2010
»O sliki se mi sanja, o sliki se mi blede ... Vendar slika nikoli ne pride iz sanj; slika je p-res-neto in p-res-enetljivo resna reč. Od drugod. Nikoli čisto od tu in zato nikoli iz sanj.« Ta misel Marka Jakšeta lahko gledalca zmede še bolj kot slike same. Na prvi pogled se zdi, da slika svoje sanje, privide, izmišljen svet, usedline podob, ki jih lahko tako zaplete le naše nezavedno. A Jakše trdi, da ne slika sanj in da je le nekaj slik nastalo tako na dušek, z lahkoto, sicer pa gara, tuhta in dela več slik hkrati.
Marko Jakše je Ljubljančan, ki se je odselil nekam v hribovje, menda v okolico Velikih Lašč, daleč proč od ljubljanske »ponorele« množice. Tam v miru slika in se druži le s tistimi, ki jih pozorno izbere in spusti v svoj svet. Tja se je odpravil kot pravi pravcati Peter Pan, ki je s pomočjo Tinke Cinke v deželo Nije odpeljal Vendi, da bo pripovedovala zgodbe izgubljenim otročičem. Pravi »izgubljeni otročiči« pa smo mi, ki se znova in znova vračamo na lokacije (v galerije, kjer Marko razstavlja), da slišimo in vidimo pripovedke iz njegove dežele Nije. Vedno znova nas fascinira s svojo fantazijo, nadrealističnimi podobami, kombinacijo oblik, barv in likov v najbolj neverjetnih razmerjih, legah, pozah in izrazih. In čeprav se nekaterim zdi, da je izgubljen on v svojem odmaknjenem svetu, daleč od medijev in mestnega vrveža, bo resnica bržčas, da je ravno nasprotno, da smo izgubljeni tisti, ki soglašamo z najnovejšimi medijskimi prekucijami in življenjskimi položaji, bednimi preživetvenimi obrazci, ki nam jih ponujata oblast in njena ekonomija; tako se v tej mizerni drži tolažimo z visokotehnološkimi igračkami (avtomobili, računalniki, mobilnimi telefoni, spletom, DVD-predvajalniki itn.) in se hkrati sprenevedamo, da nam je dobro, da smo srečni, saj nam je to zapovedano. Zato morda potrebujemo Jakšetovo refleksijo tega sveta, od katerega se je on fizično oddaljil. Skozi »premlevanje, prebavljanje in izbljuvanje« tega odtujenega sveta naslika njegov ustroj, njegovo črevesje, travme, strahove, abotnosti, v tem je duhovit, iskriv, inteligenten in globoko predirljiv v svoji tišini ekspresivnih podob. Ne potrebuje visoke tehnologije, brez nje se odpravi v druge svetove, druge dimenzije svoje zavesti, se sprehaja v času in prostoru ter skozi slike pripoveduje zgodbe iz različnih časovnih layerjev zgodovine in človeške psihe. Je mojster iluzionističnega slikarstva, ki na dvodimenzionalno platno pričara popolno iluzijo prostora, modulacijo teles in predmetov, tako kot so to znali najboljši renesančni slikarji. Svoj metje obvlada tako dobro, da ga lahko primerjamo z virtuozom na violini. Jakše, slikar virtuoz in izpraševalec naših nravi!?
Samotar, ki je do nedavnega imel dialog sam s seboj. A zdi se, da je v njegovo samotarsko življenje stopila ženska, slikarka, ki je znala z njim vzpostaviti slikarski dialog. Rezultate sta januarja predstavila v mariborski galeriji Kibla. »Včasih je dobro, da imaš ob sebi koga, ki ti lahko drži ogledalo. Ker ogledala ti v današnji družbi nihče ne more držati, vsaj meni ne. Za Ivo pa se mi zdi, da mi ga je,« je napisal Jakše ob tej razstavi in razložil, kako so lahko nastale slike velikih dimenzij, ki sta jih z Ivo Tratnik slikala sočasno in skupaj. V platno sta »skupaj skočila in zaplavala«, piše v spremni besedi k razstavi. Čeprav ima Iva raje ploskev, odprte površine, ki dihajo, Marko pa spretno modelira, gradi prostor, kopiči simbole in jih prepleta v težko razumljive vsebinske sklope, sta se razumela, a menda je šlo Ivi kdaj njegovo početje tudi malo na živce: »Dala mi je vedeti, kdaj je preveč; potem je lahko sledil tudi napad na sliko. Sam sem delal neki detajl, ga zmodeliral, da je bil ves okrogel in plastičen, potem pa ga je ona kar preslikala ...« In res so te slike zelo drugačne od tistih, ki so bile februarja na ogled v galeriji Loža v Kopru. Na koprski razstavi Črni metulj so bile Jakšetove slike, izbrane z roko in s pogledom kustosa Andreja Medveda. Naslikal jih je Jakše sam, tako kot na stotine prejšnjih slik že vse od leta 1991, ko je prvič razstavljal v ljubljanski galeriji Equrna. Slikarski dialog z Ivo je sploh prvi. V teh dvajsetih letih je razstavljal približno vsako drugo leto; zanimivo, četudi odklanja sodobni umetniški sistem galerijskih in kuratorskih politik. Ne gre se teh iger, pa vendar čuti potrebo, da od časa do časa javnosti pokaže, kaj je naslikal, kaj misli, kaj vidi, kako čuti. Njegove slike so kot apokaliptične fantazme, na svoj način so družbeno kritične, hkrati je svet, ki ga slika, specifično njegov svet, poln neverjetnih podrobnosti, naslikan v boschevsko-nadrealistični maniri, z njegovo osebno ikonografijo, ki se prepleta s krščansko in tudi s simboli starih orientalskih kultur. V katalogu iz leta 1998 (Marko Jakše: 91-94) je citat Arthurja Rimbauda: »V tistem hipu, ko se je ideja vesoljnega potopa sesedla, se je sredi sladke detelje in zibajočih se zvončnic ustavil zajec in skozi pajčevino odžebral molitev mavrici v čast.« Tukaj, v tem citatu, tiči Jakšetov zajec rožnate ali modre barve, ki se je pogosto pojavljal na slikah, in Rimbaudov citat je najustreznejši namig gledalstvu, kako naj razume njegove slike in se nasloni na nezavedno, niz podob in asociacij. Poleg naslovov slik, duhovitih, pogosto večpomenskih, sprožajočih asociacije v široko polje mentalnih struktur, je katalog priskrbel zanimive Jakšetove komentarje - kot na primer ob sliki Travestita nadlegujeta ribiča (1992): »Starosta je predlagal, naj varnostniki temeljito preiščejo vse ribe, saj odgovor na rešitev pred ponovno globalno krizo leži globoko v žrelu ene le-teh.« Da, umetnik, ki je prerok, duhovit, zagoneten in hkrati odkritosrčen: »Iskano zver je našel nek duhovnik iz jugovzhodnega predela Alp. Razsvetljena plavutarica mu je zaupala, da je rešitev v homoseksualnosti.« (ob sliki Learning Fish to Fly, 1993). Ali pa zabaven pripis ob dveh slikah Beauty = Aeternal in Condition Human, obeh naslikanih v Bruslju 1993/94: »Od kod se je vzela prva miš, ne ve povedati nihče, ker ni bila cerkvena, ampak samo hišna. Le to vemo: njen svet je bil precej omejen in enoličen.« In tako naprej, vsaka slika je imela duhovit komentar, ki je bil s svojimi pomeni več kot to, segal je čez sliko in hkrati globoko vanjo. Jakše stoji na robu sodobnega umetniškega sistema, kot Mali princ na svojem asteroidu B612, kot puer aeternus, četudi ne povsem v jungovskem smislu, pa vendar, ni hotel odrasti v tipičnega, povprečnega slovenskega moškega. Je nekakšen puer aeternus, ki ga z nekoliko mitske patetike lahko primerjamo z antičnim mladostnim bogom Iakhosom, božjim otrokom, iz katerega srca je zrasel Dioniz, in njegovo ime se je prelilo v vzklik iache ob starogrških elevzinskih misterijih, ki je zbujal hkrati ekstazo in grozo.
Marko Jakše je najprej študiral filozofijo, vztrajno delal sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, bil končno sprejet in diplomiral leta 1987, a kakor pravi, je akademijo zapustil kot samouk. Nič se ga ni dotaknilo, pedagoški proces ALU je zdrsnil mimo njega. Njegovi sošolci, njegova generacija slikarjev se je soočila z obskurnim dejstvom, bolje prepričanjem, da je bilo že vse naslikano in da je njim, v zadnji petini 20. stoletja, preostala le še umetnost novih medijev in umetnostnih akcij na mednarodnem spletu. On se je odločil za dobro staro slikarstvo! Takratnim razmeram ustreza parafraza misli Rolanda Barthesa, da kulture ni mogoče izbrisati z udarcem /slike/, mogoče jo je samo razrušiti, jo nekaj časa pustiti v novem polju govorice, jo iztrgati iz kontekstov in iz preteklega sijaja, vendar bo ostala obsijana z dovršeno ljubkostjo in s slastno patino, s katero se je prepojila skozi stoletja retorične vljudnosti, a distanca, ki jo je zgradila, negira uničevalne metode in vzpostavi ustvarjalno ironijo.
Jakše je opravil vrsto krajših študijskih bivanj - v Bruslju, Parizu, tudi Berlinu in Avstraliji. Tri mesece je ustvarjal v rezidenci The Art Vault - umetniški zakladnici - v mestu Mildura v Avstraliji in o tej in berlinski izkušnji napisal srhljiv poetičen tekst. Pri njem je odličnost torej tudi v mislih in pisanju, ne le v slikanju. »Avstralija - pogledal sem v grozodejstva, grozodejstva so hušknila skozi mene, da se iztisnejo. Izbrala so me. Prav. V čudovitih barvah sem videl nelepe, krute reči. Napuh in prezir in zločin. Vsaki družbi je smrt ljub fetiš. Oblika higiene. V Avstraliji enako kot v Berlinu je zemlja pod menoj kričala in me prisilila, da ji prisluhnem. Bos. Skozi podplate, kajti podplati imajo oči in nos, sem vdihnil njen glas. Ene same krike. Bili so duhov mrtvih in duhov živih. Živi smo samo umirajoči. Samo umirajoči lahko živimo. Divje do bolečine. Divje preko bolečine. Skozi bolečino v čisto lepoto ooooooo. Čudovita enigma, kako lahko slika s tako lahkoto in nepopisnim užitkom, kako lahko slika tako brutalne shrljive, krute reči - na lep način. Če je stvar res tako resna, kot trdim, je edini možen odgovor prav preprost. DOLŽNOST.« Odlomek iz Jakšetovega zapisa pojasnjuje njegov odnos do sveta in nujo, da slika tako, kot slika. In slika spretno, sugestivno, z največjo tehnično popolnostjo. Da je v Avstraliji skozi podplate čutil krike na tisoče staroselskih avstralskih prebivalcev, ki so jih belci pobili, mučili in razselili, ter slišal kričečo zemljo v Berlinu, ki je bil zbombardiran skoraj do zadnjega zidca, govori o izredno občutljivi osebi, pri kateri se intelekt, čutenje in domišljija zlijejo v popolno »mašino« za uresničitev umetniškega akta. Vprašanje, ki ga sam postavi, kako lahko tako lepo slika grozljive stvari, si je zagotovo postavil tudi marsikateri gledalec njegovih slik. Podobna vprašanja si morda postavljajo tudi likovni kritiki, ki pogosto menijo, da je takšen način slikanja zastarel, nemoderen, patetičen in neustrezen za današnji čas. Le kje bi sicer tičal odgovor, če ne v takšnem sprejemanju Jakšetovih slik, zakaj se še noben kritik ali umetnostni zgodovinar ni lotil natančne analize njegovih slik in še ni spisal debele monografije? Slik je naslikal dovolj za nekaj knjig, dovolj tudi za iskanje odgovorov - kako je njegova hoja po ostrini britve v življenju povezana s tisto v umetnosti in s samim slikanjem? Pa tudi, kako, seznanjen z vsemi skrivnostmi slikarskega mojstrstva, vztraja v svoji drži, ostaja pošten pri razkrivanju najbolj skritih kotičkov svoje intime, svojih sanj in misli, zavitih v še ne povsem razvozlan simbolizem. Vsekakor bo nekoč njegova monografija napeto in zanimivo branje in reprodukcije njegovih slik paša za oči.
In kot je Jakše vedno zagoneten in zabaven, je tudi v stavku, ki podnaslavlja nedavno mariborsko razstavo - »Vsi smo bombardirane lune. Bojni ples ni spopad, temveč obred umiritve tvoje (Ivine) plašne srne in mojega (Markovega) prestrašenega zajca. Okostja pa so tako ali tako naši družabniki, če že ne prijatelji ...«
Razstava slik Ive Tratnik in Marka Jakšeta
Kazamate, 12.april - 17.julij, 2011
Ljubljanski grad, Ljubljana
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.