Dr. Dušan Plut: "Menim, da ni za odpiranje šampanjcev prav nobenega razloga"

Jedrska nesreča na Japonskem je razpravi o prihodnosti slovenske energetike, ki že tako poteka zaradi bližajočega se sprejetja Nacionalnega energetskega programa, sploh pa zaradi zloglasnega šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, dala dodatno razsežnost. Naenkrat je omenjanje drugega bloka Jedrske elektrarne Krško precej bolj previdno, celo pozivi k takojšnjemu zaprtju elektrarne so spet oživeli. Čeprav je dolgoročno načrtovanje pod vtisom trenutnega izrednega dogajanja nespametno, pa je to vseeno dobra priložnost za širši pogled na problematiko zagotavljanja zadostne količine energije za nemoteno delovanje države. Dr. Dušan Plut, redni profesor na oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete, nekdanji predsednik Zelenih in član predsedstva Slovenije, je dolgoletni nasprotnik jedrske energije in zagovornik trajnostnega razvoja, hkrati pa je znan po tem, da kljub nekaterim radikalnim stališčem ohranja stvaren pogled na okoljevarstveno problematiko in s tem povezana vprašanja.

Ali v Šoštanju te dni odpirajo šampanjce?

Mislim, da steklenice odpirajo že kar nekaj časa, glede na to, kako neodločno ravna vlada v primeru ključne strateške energetske odločitve. Menim pa, da ni za odpiranje šampanjcev prav nobenega razloga, ker imamo v tem primeru opravka z dvema tveganjema. Na eni strani so podnebne spremembe, torej umiranje na daljše obroke, pri jedrski energiji pa imamo opravka z nevarnostjo na kratke in hkrati na zelo dolge obroke.

Vem, da boste rekli, da ne potrebujemo niti TEŠ 6 niti NEK 2, pa vendar, če bi morali izbirati, za kaj bi se laže odločili?

Zelo težko vprašanje. Ne bi se mogel odločiti. Ne zato, ker bi bil neodločen, temveč zato, ker so tveganja taka, da ne pristajam na to, da bi se moral glede tega odločiti. Navidez bi veljalo, da bi morali zaradi jedrske nesreče in spremljajoče medijske pozornosti treba problematiko podnebnih sprememb in rabe fosilnih goriv na sploh potisniti v drugi plan, vendar za to po mojem mnenju ni nobenega razloga. Obe problematiki nas napeljujeta na to, da človeštvo potrebuje resen strateški, ne samo okoljski, ampak tudi razvojni premislek o svoji prihodnosti ter opuščanju rabe fosilnih goriv in tudi jedrske energije.

Večina slovenskih energetskih strokovnjakov bi se verjetno strinjala z vami, da med TEŠ 6 in NEK 2 ni mogoče izbirati, ampak zato, ker potrebujemo oba.

Tukaj se do neke mere lahko z njimi strinjam. Resnično si ne postavljamo pravega vprašanja. Raba fosilnih goriv in raba jedrske energije je tradicionalni odgovor na potrošnjo. Civilizacija si postavlja napačno vprašanje. Razmišljamo o tem, kakšne posledice bi izbrali, da bi bile še obvladljive in da so vsaj približno v skladu z zmogljivostjo okolja. Dejansko pa bi se morali vprašati, za kaj potrebujemo energijo in ali toliko energije za kakovostno življenje dejansko potrebujemo. Ko si odgovorimo na to vprašanje, lahko začnemo stvarno razmišljati o različnih energetskih scenarijih. Če bo poraba električne energije spet naraščala s tako letno stopnjo, kot je naraščala pred začetkom gospodarske krize, potem pravzaprav nimamo nobene izbire. Najprej bomo zgradili TEŠ 6, nato pa bomo zaradi nadaljnjega povečevanja rabe elektrike prisiljeni še v gradnjo NEK 2. Seveda bomo povečali tudi uporabo obnovljivih virov energije, vendar ne zato, da bi nadomeščali rabo fosilnih in jedrskih goriv, ampak za zagotavljanje zadostne proizvodnje elektrike za naraščajočo porabo.

Kaj pa so po vašem alternativni scenariji?

Po zavedanju o podnebnih spremembah zaradi rabe fosilnih goriv in resnem opozorilu, ki prihaja iz Japonske, poleg fosilno-jedrskega scenarija nenehne rasti porabe energije nujno potrebujemo še dva alternativna scenarija razvoja energetike v Sloveniji. Prvi je »šibki sonaravni« elektroenergetski scenarij, po katerem naj bi se poraba električne energije v prihodnjih desetletjih stabilizirala, in pa »radikalen sonaravni« scenarij, po katerem bi se poraba elektrike v Sloveniji dejansko zmanjšala. Po nekoliko radikalni okoljski in entropijsko zasnovani oceni še sprejemljive količine energije, ki bi jo lahko porabljal vsak prebivalec Zemlje, bi morala Slovenija uporabo primarne energije prepoloviti, emisije ogljikovega dioksida pa seveda hkrati zmanjšati za 80 odstotkov oziroma za štirikrat! To je okvir, o katerem se bo morala pogovarjati energetsko potratna in visokoentropijska sodobna civilizacija. Sicer si sploh ne predstavljam, da bi lahko s sedanjim energetskim vzorcem krili naraščajoče potrebe Indije in Kitajske, saj bi nekajkrat presegli globalni okoljsko sprejemljivi ogljični odtis.

Ali ustavitev rasti porabe energije po vašem vključuje tudi ustavitev gospodarske rasti?

Ne v kakovostnem pogledu in da v količinskem. To je sicer bistveno vprašanje. Zdajšnji razvojni model je zasnovan kolonizacijsko in visoko entropijsko. Vprašati bi se morali predvsem, ali je mogoče razvoj in potreben dvig materialne blaginje zasnovati na stabilizaciji ali zmanjšanju porabe energije in surovin. Če bi v tem trenutku uporabljali najboljše tehnologije, bi po podatkih Greenpeacea lahko v razvitih državah porabo energije do leta 2050 vsaj prepolovili. Razvojni model bo iz modela nenehne rasti moral prestopiti v stabilizacijo porabe ali celo zmanjševanje porabe energije. Tako bi bilo po določenem obdobju mogoče doseči dvig materialne blaginje hkrati z zmanjševanjem porabe energije in spremljajočih okoljskih pritiskov. Zavedam pa se, da je v tem trenutku, ko lobiji kapitala stalne rasti dejansko vladajo na tem planetu, tako razmišljanje zelo utopično. Bojim se, da bomo do spoznanja o nujnosti sprememb prišli šele na podlagi kriznih dogodkov, kakršen se je zgodil na Japonskem.

Ampak prej ali slej se bo morala ustaviti tudi gospodarska rast. Kdaj bodo politiki začeli govoriti o možnosti ničelne rasti?

Sedanjo krizo rešujemo s starimi obrazci, predvsem želimo spodbuditi večjo potrošnjo za nadaljevanje gospodarske rasti, kar je že v osnovi zgrešeno. Prepričan sem, da se bodo v naslednjih petih ali desetih letih izoblikovali realni scenariji razvoja posameznih držav brez stalne rasti. Zelo ilustrativno je, da je britanska vlada že naročila in predstavila raziskavo o blaginji brez rasti, ki jo je izdelal ekonomist Jackson s sodelavci. Tisti, ki se zavedajo globalnih prostorskih in ekosistemskih omejitev, mrzlično in inovativno iščejo možnost za napredek države, za dvig blaginje na podlagi drugačnega, ekonomsko, socialno in okoljsko uravnoteženega, medgeneracijsko odgovornega in pravičnega razvojnega modela. Nobenega dvoma ni, da se bo to zgodilo, pogumne države bodo z nizkim startom krenile v sonaravno prihodnost. In zgodilo se bo podobno, kot se je v preteklosti. Imeli bomo države zmagovalke in države poraženke. S TEŠ 6 in NEK 2 se Slovenija že zdaj kar najbolj trudi, da bi se uvrstila med slednje, saj bo globoko »zacementirala« energetsko in z njo povezano gospodarsko sestavo do leta 2054 in še naprej. Prihodnje generacije, ki bodo nosile posledice strateško zgrešene odločitve sedanje generacije, bodo lahko odločale le o tem, koliko denarja bodo namenile za boleče prilagajanje podnebnim spremembam, in preklinjale, ker bodo morale še stoletja bdeti nad visokoradioaktivnimi odpadki.

Kot osrednji mehanizem za zmanjševanje porabe energije vidite izboljševanje energetske učinkovitosti?

Absolutno. Prvi je ta, drugi pa seveda okoljevarstveno in naravovarstveno pretehtana, povečana raba regionalnih mavric obnovljivih virov energije, ki naj vztrajno nadomeščajo rabo fosilnih goriv in jedrske energije.

Vendar vsako povečevanje energetske učinkovitosti poveča razpoložljivi dohodek potrošnika in s tem omogoča dodatno potrošnjo, v industriji pa povečevanje energetske učinkovitosti izboljša produktivnost in s tem poveča proizvodnjo ob enakih proizvodnih stroških. Kako to preprečiti?

Strinjam se, da je to eno od osrednjih vprašanj. Želel bi si, da dvig materialne blaginje ne bi pomenil dviga materialne potrošnje, ampak da bi prihranke vlagali v drugačne oblike izboljševanja kakovosti življenja. Morali bi se odpovedati dvema avtomobiloma, tudi če bosta električna, terenskim avtomobilom, velikim in energetsko razsipnim hišam, v katerih po izselitvi otrok ostaneta le starša ... Vlagati bi morali v kakovostni javni promet, kolesarske steze, izolacije hiš, uporabo deževnice ... Skratka, prenehati bomo morali razmišljati na način, da je dvig materialne blaginje povezan z dvigom potrošništva. To pa pomeni, da bomo morali radikalno spremeniti hierarhijo vrednot.

O potrebi po spremembi miselnosti, po spremembi vrednot, poslušamo že najmanj deset let, vendar vse skupaj ostaja na neki načelni ravni. Prostovoljno očitno na to nismo pripravljeni. Kako izsiliti spremembo miselnosti in vrednot ter ali je to sploh mogoče?

Absolutno so tukaj na voljo ekonomski in davčni instrumenti. Menim, da država tega orodja ne uporablja dovolj. Signali, ki nam jih država daje s svojo ekonomsko in davčno politiko, gredo v tem trenutku še vedno v smeri podpiranja čim večje potrošnje energije. Tudi iz zakona o dohodnini so bile črtane olajšave glede na energetsko varčnost kupljenih izdelkov. Priznati pa je treba, da se predvsem prek višje cene elektrike večja pozornost namenja uvajanju in podpori obnovljivih virov energije, čeprav se to dogaja nekoliko preveč »počez«. Pri tem imam v mislih predvsem bioplinarne, ki z uporabo silažne koruze neposredno konkurirajo za pridelovalne površine, na katerih bi lahko pridelovali hrano in s tem izboljševali svojo prehransko samozadostnost. Želena pa bi bila široka podpora majhnim bioplinarnam, ki ne segajo na obdelovalne njive. So pa za spremembo miselnosti in vrednot kljub vsemu izredno pomembni tudi izobraževalna komponenta in zgledi staršev.

Si Slovenija v globaliziranem svetu sploh lahko privošči samostojno pot, alternativni razvojni model, ne da bi s tem povozila še tisti preostali kanček konkurenčnosti, ki nam je ostal?

Odgovor je zelo jasen. Zaradi vpetosti v evropski in svetovni sistem si tega v celoti zagotovo ne moremo privoščiti. Lahko pa si privoščimo povečanje samooskrbe na številnih področjih. Za to pa imamo v slovenskih regijah, občinah vse pogoje. Obilica vode je ena naših glavnih strateških prednosti, tudi v primežu podnebnih sprememb, čeprav so regionalno in sezonsko tudi v Sloveniji prisotne sušne razmere. Vendar je po razpoložljivi vodi na prebivalca Slovenija v vrhu evropskih držav. Prav tako je v Sloveniji prisotna obilica lesne biomase. Imamo mavrico možnih obnovljivih virov energije, hkrati pa tudi še vedno dovolj potencialnih, žal pa trenutno neobdelanih kmetijskih površin za zadostno stopnjo samooskrbe. Malo je držav na svetu, ki imajo takšne strateške prednosti. Če nas v Sloveniji v tem trenutku krizne razmere ne navdajajo niti s kančkom optimizma, pa nam naravni potenciali za višjo stopnjo samooskrbe lahko vlivajo veliko stopnjo optimizma, če jih bomo primerno izkoristili. Slovenija in Evropska unija se bosta po mojem mnenju morali odločiti za višjo stopnjo protekcionizma, predvsem na ključnih, eksistenčno pomembnih področjih. Kakorkoli gledamo na Evropsko unijo, v tem trenutku je še vedno svetovna makroregija, ki je še najbliže šibki sonaravnosti oziroma trajnosti. V globaliziranem svetu, v liberalno brezobzirnem tržnem tekmovanju, Evropa s svojim načinom življenja in s svojimi vrednotami nima možnosti za preživetje. Prej se bo odločila za višjo stopnjo protekcionizma, boljše bo zanjo. To pa seveda ne pomeni, da postane zaplankana šentflorjanska, solzava država, saj se v globaliziranem svetu ne smemo zapreti. Moramo pa bolj poskrbeti za lastno samooskrbo, saj npr. pri hrani ni realno razmišljati, da jo bomo lahko dolgoročno brezskrbno uvažali, saj je bo na prebivalca očitno povsod po svetu vse manj.

Ste glede na večjo samooskrbo veseli, da se v Prekmurju spet govori o nahajališčih zemeljskega plina?

Plin je zaradi prispevka k izpustom toplogrednih plinov brez dvoma gorivo okoljsko »zmernega« prehoda. Zadovoljen bi bil, če bi Slovenija dosegla večjo stopnjo samooskrbe z zemeljskim plinom, kajti v prvi polovici 21. stoletja potrebujemo prehodni vir energije, ki nam bo omogočil postopen prehod na obnovljive vire. Seveda pa to spet ne sme pomeniti, da bomo zaradi tega začeli evforično povečevati porabo.

Kar se tiče bistvenih prednosti zemeljskega plina s področja podnebnih sprememb, zadnje raziskave, na primer ameriške Agencije za varovanje okolja (EPA), kažejo, da so te prednosti precej precenjene. Iz vrtin in plinovodov nenehno pušča zemeljski plin (metan), za katerega pa je znano, da je vsaj 20-krat bolj potenten toplogredni plin kot pa ogljikov dioksid. Poleg tega so sodobne metode ekstrakcije zemeljskega plina s hidrofrakturiranjem okoljsko precej vprašljive.

To je res, se strinjam. Tako kot se je glorificirala jedrska energija, se do neke mere dogaja tudi z zemeljskim plinom. Žal ima vsak vir energije ob pozitivnih tudi negativne posledice. Zaradi tega je po mojem mnenju bistveno, da se išče za posamezno državo optimalna, najmanj okoljsko tvegana različica razvoja. A zemeljski plin ima kljub vsemu naštetemu prednosti pred rabo premoga in nafte.

Tudi nad obnovljivimi viri je vse več pritožb. Kurjenje lesa v individualnih kuriščih povzroča izpuste trdnih delcev, vetrne elektrarne kazijo okolje in ogrožajo ptice, male hidroelektrarne povzročajo upade vodostajev rek, s subvencioniranjem izrabe sončne energije naj bi subvencionirali industrijo v tujini in ne nazadnje, bioplinarne dodatno poslabšujejo našo prehransko samozadostnost, na kar opozarjate tudi sami. Kaj nam sploh še preostane?

Pri obnovljivih virih nas okoljevarstvenike in predvsem naravovarstvenike čaka izjemno težka odločitev, kajti tudi vsak od nas troši določeno količino energije in treba se bo vprašati, katere obnovljive vire bomo v Sloveniji uporabljali. Ne bo več dovolj, da bomo nasprotovali TEŠ-u, NEK-u, vetrnim elektrarnam, hidroelektrarnam na Muri ... Pokazati bomo morali objektivne in okoljsko sprejemljive alternativne možnosti za rabo obnovljivih virov. To je mavrica obnovljivih virov, ki bo prilagojena vsaki slovenski pokrajini posebej. Upam si trditi, da je obnovljive vire energije mogoče uporabljati na način, s katerim ne bomo bistveno prizadeli okolja. Pogoj je seveda stabilizacija ali zmanjšanje porabe energije.

Lahko navedete kakšen primer rabe obnovljivih virov, ki bi ustrezala vsem merilom?

Kar se tiče hidroelektrarn, jih bo treba na Savi okoljsko sprejemljivo zgraditi na še primernih lokacijah, vključno z ribjimi stezami ... Vprašanje pa je, ali je njihova gradnja primerna tudi na območju Ljubljane, za kar je več upravičenih pomislekov. Potem je možno graditi manjše hidroelektrarne na krajih, kjer so v preteklosti stali vodni obrati. Štiri tisoč smo jih imeli nekoč. Seveda pa je ob tem treba zagotoviti strog inšpekcijski nadzor, da bodo investitorji v celoti upoštevali okoljske, biološke in naravovarstvene omejitve. Kar se tiče rabe sončne energije za proizvodnjo električne energije, kakšne dodatne spodbude niso potrebne. V tem primeru se je država po mojem mnenju na splošno glede podpore izkazala. Upam, da bomo v prihodnosti dejansko vse strehe, obrnjene na jug, prekrili s fotonapetostnimi celicami. Tu je energetski potencial zelo velik in okoljske posledice minimalne. Na področju vetrnih elektrarn sta Elektro Primorska in država naredili strahotno napako, ko sta dobesedno celotno Slovenijo izsiljevala z lokacijo Volovja reber, ki je z naravovarstvenega vidika neprimerna. S tem se je vzpostavil široki odpor do vseh potencialnih lokacij za vetrne elektrarne. Nesprejemljiva pa je zame tudi ustavitev gradnje vetrne elektrarne pri Senožečah, torej na okoljsko in naravovarstveno še najmanj sporni lokaciji v bližini avtoceste. Podpiram namreč pretehtano gradnjo vetrnih elektrarn na degradiranih in še dovolj vetrovnih območjih, na primer ob daljnovodih in avtocestah na Primorskem. Na področju izrabe lesne biomase se je treba usmeriti v širjenje daljinskega ogrevanja naselij in zaselkov, s čimer bi npr. tudi kmetijam s prodajo drv dali možnost dodatnega zaslužka. Kar se tiče geotermalne energije, v Sloveniji še vedno natančno ne vemo, kakšen je pravzaprav naš dejanski potencial, sploh v severovzhodnem delu države. Kar se tiče bioplinarn, pa nisem a priori proti, sem pa proti velikim napravam, ki uporabljajo silažno koruzo in s tem zmanjšujejo že tako pičlo prehransko varnost in samooskrbo Slovenije. Podpiram mrežo malih bioplinarn na kmetijah, kjer bi uporabljali odpadne surovine, ne bi pa na račun proizvodnje elektrike zmanjševali pridelave hrane.

Verjamete, da so ti viri zadostni za energetsko oskrbo celotne Slovenije?

Mene glede energetske prihodnosti Slovenije na osnovi ugotovljenega in dokazanega potenciala obnovljivih virov prav nič ne skrbi. Upam pa, da bomo te možnosti za tehnološki preboj izkoristili. Vsak razmislek o gradnji TEŠ 6 ali NEK 2 je odmik od možnosti rabe obnovljivih virov in razvojni zaostanek Slovenije, medgeneracijsko sporna odločitev, kar me v tem trenutku najbolj skrbi.

Tudi v elektroenergetskem sistemu z velikim deležem obnovljivih virov energije potrebujete velike proizvodne enote, ki zagotavljajo stabilnost sistema in oskrbe.

V tem razvojnem in energetskem trenutku to drži. A Evropo 2050 si predstavljam kot energetsko povezan sistem s pametnimi omrežji, ki bo vključeval norveške hidroelektrarne, sončne elektrarne v Španiji, vetrne elektrarne Nemčije, Danske, sončne elektrarne v Španiji, Grčiji, na Siciliji ali celo v severni Afriki in tako dalje. Moram reči, da me skrbi, ker se mi zdi, da se možnost uporabe vodika kot nosilca energije v tem trenutku postavlja v drugi plan. Vodik kot gorivo, ki ga je mogoče pridobivati npr. ob rabi sončne energije z elektrolizo vode, porabljati pa takrat, ko sonce ne sije, veter ne piha, skratka, ko ni na voljo dovolj električne energije, se mi zdi zelo obetavna možnost in bi ji bilo treba nameniti bistveno večjo pozornost.

Je jedrska nesreča na Japonskem upravičeno zasenčila razdejanje, ki sta ga povzročila potres in cunami?

Tukaj se je pokazala naša sebičnost. Dokler je šlo za vprašanje potresa in cunamija, smo bili nad tem sicer zgroženi, nismo pa se počutili osebno ogroženi. Ko pa je prišlo do jedrske nesreče, smo to podobo jedrske nesreče prenesli na lastne države, ki prav tako izrabljajo jedrsko energijo. Ob prizorih jedrske tehnološke nemoči ene najbolj razvitih držav sveta smo kar pozabili na več deset tisoč mrtvih zaradi potresa in cunamija. Najprej smo lahko samo opazovali in sočustvovali, potem pa smo se naenkrat počutili ogrožene. Res je, pozornost se je preveč preusmerila, zato smo človeško katastrofo Japonske postavili v drugi plan.

Nekoliko provokativno vprašanje. Razmere v Fukušimi se očitno umirjajo, najhuje je mimo, in to brez nekih širših posledic. Torej, v razmeroma stari elektrarni iz 70. let je šlo narobe vse, kar je lahko šlo. Najprej strahovit potres, potem rušilen cunami, odpoved vseh virov napajanja, pa se vseeno ni zgodilo najhujše. Ali ni to pravzaprav najboljši argument v podporo jedrski energiji?

Na srečo v JE Fukušima (še?) ni prišlo do jedrske nesreče sedme stopnje. Kot nasprotnik jedrske energije si prav nič ne želim takih dokazov. Civilizacijsko tveganje obsežnejše, dolgoročne in vse bolj globalne rabe jedrske energije je zaradi problematike radioaktivnih odpadkov, možnosti nesreč in zlovešče povezave energetske in vojaške rabe atoma enostavno preveliko in etično, medgeneracijsko zelo sporno. Vesel sem, da se ni zgodilo najhujše, kot si tudi ne želim, da bi se podobna ali celo hujša nesreča zgodila v JE Krško, da bi lahko potem razlagal, če bi seveda preživel, kako sem imel prav.

Greenpeace poziva k takojšnjemu zaprtju jedrske elektrarne Krško. Se s tem pozivom strinjate in ali menite, da bi slovenski elektroenergetski sistem to lahko prenesel?

Žal ne. Slovenija zaprtja JE Krško v tem trenutku zaradi velike energetske odvisnosti od proizvedene električne energije žal enostavno ne more preživeti brez hudih posledic za gospodarstvo in, kar je zame psihološko še bolj pomembno, tudi za oskrbo gospodinjstev. To je bilo mogoče samo v začetku 90. let. Takrat smo Zeleni Slovenije predlagali zaprtje do leta 1995, zaradi tega smo tudi stopili v Demos in bili nato izigrani. Takrat smo pričakovali, da bo osamosvojitveni šok pomenil takšen upad industrijske proizvodnje, da bi si to lahko privoščili. Danes pa je tako razmišljanje žal nerealno, zgolj npr. dvodnevni izklop električne energije za gospodinjstva bi zadostoval za vsesplošno zahtevo za ponovno obratovanje JE Krško. Je pa seveda res, da s tem vsi skupaj prevzemamo moralno odgovornost za morebitno nesrečo v nuklearki.

Če se nismo na primer pripravljeni odpovedati svojim klimatskim napravam, se torej nimamo pravice zgražati ob morebitni nesreči ...

Podobno je pri iskanju lokacije za odlagališče nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Večina prebivalcev se ne bi strinjala s takojšnjim zaprtjem JE Krško, hkrati pa ni pripravljena sprejeti odlagališča v svoji bližini.

Odziv na japonski primer je sploh na neki način simptomatičen. V zadnjih letih se je v politiki oblikoval nekakšen tihi konsenz, da je jedrska energija sprejemljiva, saj nam pomaga pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Po nesreči v Fukušimi pa so se naenkrat povsod pojavili zelo glasni nasprotniki. Oportunizem ali dvoličnost?

Eno in drugo. Zelo podobno se je zgodilo po černobilski nesreči leta 1986. Ravno takrat smo se odločali, ali v bližini Zagreba zgraditi še drugo jedrsko elektrarno v Jugoslaviji. Vsi postopki so bili ustavljeni, govorilo se je tudi o zaprtju Krškega, vendar se to ni zgodilo, ker je jedrski strah med prebivalstvom hitro popustil. In podobno se bo po mojem mnenju zgodilo tudi zdaj. Zato opozarjam, da je ne glede na dogodke na Japonskem in ne glede na razplet zgodbe okoli TEŠ 6 potreben temeljit razmislek o načinu nadaljnjega razvoja.

Zakaj zelene stranke še vedno životarijo na obrobju političnega prostora?

Tudi sam si postavljam podobno vprašanje. Pričakoval bi, da bodo te stranke to »ugodno« stanje mnogo bolj izkoristile. Zdi se mi, da premalo iščejo povezavo med okoljem, razvojem in socialo. Vztrajajo pri preživelem modelu zelenih strank in se dejansko obnašajo kot gibanje, posledično pa jim ljudje ne pripisujejo sposobnosti, da bi znale prevzeti odgovornost odločanja ne samo na okoljskem, temveč tudi na razvojnem in socialnem področju. Drug razlog pa je v tem, da smo danes v času, ko morajo stranke poleg jasnega političnega programa imeti tudi jasno ideološko izkaznico. Po mojem mnenju imajo prihodnost tiste zelene stranke, ki zagovarjajo tako imenovana leva izhodišča, levi pol, ki ga v tem trenutku v Sloveniji ni več. Tudi socialni demokrati ga žal izgubljajo in po mojem se tukaj odpira ogromen političen prostor, v katerem bi zelene stranke lahko imele zelo pomembno vlogo.